Najprej človeštvo

ZDA so dobile novega starega predsednika – Donalda Trumpa. Z njegovim ponovnim prihodom na čelo države se začenja novo obdobje, čeprav morda to novo ni tako zelo drugačno. Slogana America First (Najprej Amerika) in Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko) jasno izražata bistvo njegove politike: nacionalni interes. A če se nekoliko poglobimo, hitro opazimo, da podobno razmišlja veliko držav. Navsezadnje voditelji pogosto zgolj odražajo in izpolnjujejo večinsko prepričanje svojih volivcev. Nacionalni interes je pravzaprav seštevek posameznih osebnih interesov – v obeh primerih pa gre za sebičnost, ki ji je pogosto pridružen še pohlep.

Slogan Let's Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko) je v svoji predsedniški kampanji leta 1980 prvi uporabil ameriški predsednik Ronald Reagan. Izraz America First (Najprej Amerika) pa je skoval predsednik Woodrow Wilson v kampanji leta 1916, v kateri je obljubil, da bo Amerika ostala nevtralna v prvi svetovni vojni. Torej ne gre za nekaj zares novega.

Tudi druge države običajno delujejo po teh sloganih, le dovolj močne niso, ali pa takšno politiko izrazijo bolj diplomatsko. Dejansko je politika, ki državo ali neko drugačno skupnost postavlja na prvo mesto stara več stoletij ali kar tisočletij. Zato tudi živimo v svetu vojn, nasilja, prisvajanja ozemelj in naravnih virov, izkoriščanja ljudi ter uničevanja okolja.

Koliko »velikih« ljudi je sebe in svojo državo (kraljestvo, cesarstvo itd.) postavljalo na prvo mesto: Aleksander Makedonski, Julij Cezar, Avgust, Džingis kan, Timur, Napoleon in tako naprej. Resda so osvajali nova ozemlja, a za seboj puščali tisoče, celo milijone žrtev. V resnici pa je šlo za sebičnost in pohlep.

Morda se moramo končno naučiti, da je naš resnični interes mnogo širši – ne zadeva le nas kot posameznike ali pripadnike držav in drugih skupnosti. Razmišljati moramo v širšem obsegu, nič manj kot o interesu celotnega človeštva, torej: Najprej človeštvo!

Najprej človeštvo

Humanity First (Najprej človeštvo) je mednarodna dobrodelna organizacija, ustanovljena leta 1994 v Londonu. Njeno poslanstvo je zagotavljati pomoč ob naravnih nesrečah in nuditi dolgoročno razvojno podporo ranljivim skupnostim v 52 državah na 6 kontinentih. Organizacijo vodijo prostovoljci z raznovrstnimi znanji, ki pogosto sami krijejo stroške sodelovanja pri mednarodnih projektih.

Delovanje organizacije temelji na ohranjanju človeškega življenja in dostojanstva, njeni glavni cilji pa so: lajšanje trpljenja, ki ga povzročijo naravne nesreče ali konflikti; spodbujanje miru in razumevanja na podlagi medsebojne strpnosti in spoštovanja; krepitev sposobnosti ljudi, da si pomagajo sami.

Humanity First nudi pomoč izključno na podlagi potreb, ne glede na raso, vero, barvo kože ali politično pripadnost. Organizacija je zrasla v mednarodno humanitarno agencijo in neprofitno dobrodelno organizacijo, ki pogosto sodeluje z drugimi organizacijami, kot so Rdeči križ, Oxfam in Save the Children. Danes ima Humanity First poseben svetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu Združenih narodov.

Od dobrodelne organizacije Humanity First (Najprej človeštvo) si lahko izposodimo navdihujoč slogan, ki nas lahko vodi v novo dobo človeštva.

Sodelovanje in medsebojna delitev - v interesu človeštva

Beseda interes izhaja iz latinske besede interesse. Latinski izraz je sestavljen iz predpone inter (med, vmes, pri) in glagola esse (biti, obstajati). Interes lahko razumemo kot nekaj, kar je pomembno oziroma koristno za posameznikov obstoj (esse) in hkrati vzpostavlja povezavo z obstojem drugih (inter). Z drugimi besedami: obstoj posameznika je neločljivo povezan z obstojem drugih.

Politika, ki deluje pod slogani Najprej Amerika in Naredimo Ameriko spet veliko, pripada preteklosti. Predstavlja izraz sebičnosti, pohlepa in skrajnega individualizma. V kompleksnem in vse bolj soodvisnem svetu, kjer so povezave med ljudmi in državami ključnega pomena, se bo takšna politika kmalu sesula sama vase.

Čas je, da na prvo mesto postavimo interese človeštva – interese, ki so skupni vsem državam in posameznikom. Gre za politiko sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki bo omogočila zdravje, blaginjo vseh ljudi, mir in čisto okolje.

Najprej človeštvo!

Del-iti

»Delitev pravzaprav izraža, da smo kot posamezniki neločljiv del večje celote. Predstavlja pravi odnos posameznega dela (človeka) do celote (človeštva, planeta). Delitev omogoča harmonično delovanje celote; z drugimi besedami, eno človeštvo se lahko izraža skozi delitev.« (Meditacije o ekonomiji delitve)

Ko razpravljamo o pomenu medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomiji delitve, se le redko poglobimo v ozadje tega pristopa. Ključnega pomena je, da na ta način vsakomur omogočimo zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb.

Hkrati pa z delitvijo izražamo pravi odnos do celote. Vsak človek je del velike človeške družine – lahko bi jo imenovali tudi Eno človeštvo. Celota lahko učinkovito deluje le, če dobro delujejo tudi vsi njeni deli, kar pa je mogoče zagotoviti zgolj z medsebojno delitvijo.

Ko dopuščamo, da del človeštva trpi zaradi lakote, revščine ali pomanjkanja osnovnih dobrin, s tem povzročamo disfunkcionalno delovanje celote – kar navsezadnje pomeni, da posledično trpimo vsi. Družbene katastrofe, konflikti, nasilje, vojne in celo nekatere naravne katastrofe so posledica človeškega delovanja, ki povzroča trpljenje milijonov ljudi.

Zato je medsebojna delitev pot, ki vodi k harmoničnemu delovanju celote. Deliti pomeni, da kot posamezniki in kot države – kot deli celote – prispevamo svoj del-ež v dobrobit človeštva.

Presečišče politike in duhovnosti pri reševanju podnebne krize

V času, ko naš planet dosega nove rekordne temperature, je bil objavljen slovenski prevod knjige Presečišče politike in duhovnosti pri reševanju podnebne krize (The intersection of politics and spirituality in addressing the climate crisis). Publikacija, ki vsebuje intervju z ustanoviteljem nevladne organizacije Share The World's Resources (STWR), Mohammedom Sofiane Mesbahijem, je bila prvotno izdana leta 2019, vendar ostaja izjemno aktualna – morda celo bolj kot ob času svojega izida.

Knjiga je razdeljena na tri poglavja. V prvem poglavju, Pravičen prehod s »pravičnimi deleži, se Mesbahi osredotoča na zunanje vidike podnebne krize ter poudarja pomen pravičnosti pri njenem reševanju. Po njegovem mnenju bi morale predvsem bogate države in tiste, ki so zgodovinsko najbolj prispevale k obremenitvi podnebja, prevzeti večji del bremena. Zato je ključno, da aktivisti in angažirani državljani z množičnimi demonstracijami izvajajo pritisk na politike.

"To je čas, ko morajo aktivisti in angažirani državljani znova in znova organizirati množične demonstracije in neposredne akcije, da bi prisilili vlade, da prehod na brezogljično gospodarstvo postane najvišja prioriteta."

Žal se le manjši del prebivalstva resnično angažira, medtem ko večina reševanje težav prepušča peščici zagnanih aktivistov in vladam, ki pogosto bolj sledijo interesom korporacij kot interesom človeštva.

"Tisti redki aktivisti po svojih najboljših močeh poskušajo rešiti svet, medtem ko večino ljudi lahko opišemo kot državljane-potrošnike, ki prepuščajo svetovne probleme drugim in svojim vladam. Tako lahko ugotovimo, da so vlade pod močnim vplivom komercializacije, državljani-potrošniki pa pod vplivom lastnega samozadovoljstva in brezbrižnosti. V tej utrujajoči in depresivni realnosti je razumljivo, da se mnogi posamezniki z voljo do dobrega v svojih prizadevanjih za boljši svet počutijo izčrpane in preobremenjene."

V drugem poglavju, Notranji in zunanji CO2, avtor obravnava povezavo med notranjo in zunanjo onesnaženostjo, ki jo poimenuje notranji in zunanji CO2. Zmedena zunanja situacija je odraz prav takšne zmede v naši notranjosti.

"V povezavi z okoljskimi vprašanji si lahko predstavljamo dva tipa onesnaženja – notranji in zunanji CO2, dve različni, a medsebojno povezani obliki onesnaževanja, ki ogrožata prihodnjo trajnost našega planeta. O zunanjem onesnaženju pogosto razpravljamo v kontekstu ozračja in naravnega okolja, vendar večji problem predstavlja notranje onesnaženje, ki je skozi tisočletja oblikovalo človeške dejavnosti ter doseglo vrhunec v današnji civilizacijski oziroma duhovni krizi. Pohlep, sebičnost, pretirana ambicioznost, aroganca, samozadovoljstvo, brezbrižnost, predsodki in sovraštvo – to so notranje naravnanosti in nameni, ki so krojili našo skupno usodo in še naprej povzročajo tragične okoljske posledice, ki jih opazujemo povsod okoli nas. Zunanji CO2 ne nastane sam od sebe – je jasna posledica notranjega CO2, ki usmerja naše misli in dejanja, od posameznikov do nacionalnih in medvladnih ravni."

V tretjem poglavju, Demonstracija ljubezni v delovanju, se avtor osredotoča na nujno delovanje, potrebno za reševanje kompleksnih in medsebojno povezanih globalnih problemov. Čeprav se komu zdi takšno razmišljanje skrajno preprosto ali celo naivno, avtor poudarja, da je prav ljubezen ključna za reševanje svetovnih izzivov. Vendar ne gre za sentimentalno ljubezen, izraženo zgolj z besedami, temveč za ljubezen v dejanjih – v politiki, ekonomiji in na vseh področjih človeškega delovanja. Podnebnih in okoljskih problemov ne moremo ločiti od revščine in lakote, ki ju simbolizira 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

"Kaj menite, kaj bo potrebno, da se bodo vsi ljudje na svetu zavedli, da smo eno samo človeštvo, po naravi enakopravno in medsebojno soodvisno? Z notranje perspektive rešitev za naše težave ni v ekonomski in politični zaščiti 25. člena, saj so vsi svetovni problemi medsebojno povezani in izvirajo iz istega antropološkega vira, kar pomeni, da obstajata na koncu le en problem in ena rešitev. Rešitev je pravzaprav problem sam, ki ga lahko v najosnovnejšem duhovnem in psihološkem smislu opišemo kot pomanjkanje ljubezni. Za to starodavno bolezen, ki pesti človeštvo, nikoli ne bomo našli cepiva, saj protitelesa hrani le človeško srce."

Mnogi morda dvomijo, da nam lahko uspe, vendar nam Mesbahi vliva upanje. V središču globalnih sprememb bo načelo medsebojne delitve, ki bo pokazalo izjemno moč ljubezni v delovanju.

"Ljudem, ki dvomijo, da nam bo uspelo, odgovarjam: obstaja upanje, veliko upanje, da lahko človeštvo premaga to epohalno krizo naše civilizacije. Še nismo bili priča moči medsebojne delitve kot globalnega pojava, ki se izraža med milijoni ljudi skozi srce in njegove lastnosti ljubezni. Ko bo načelo medsebojne delitve resnično vključeno v politike svetovnih vlad, bodo v naših političnih in ekonomskih strukturah začele potekati dramatične spremembe s hitrostjo, ki bo morda presenetila vse nas. Tako bomo morda končno razumeli, da je največje prekletstvo narave skozi vsa ta stoletja izkoriščanja in uničevanja prav v tem, da človeštvo ni hotelo stopiti skupaj in delovati v imenu skupnega dobrega. Kajti življenje je eno, človek pa je življenje samo; ničesar več ni treba povedati."