ExitUS

Leta 2020 so Britanci izstopili iz Evropske unije (EU), kar je postalo znano kot Brexit, besedna skovanka iz besed British in exit, torej izhod Britancev iz EU. Danes vemo, da ta odločitev za Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ni bila ugodna. Ocenjuje se, da bo britanska ekonomija dolgoročno utrpela 15-odstotni upad trgovine, pri čemer naj bi Združeno kraljestvo vsako leto izgubljalo približno 117 milijard evrov zaradi izpada proizvodnje. (Independent)

Zdaj bodo ZDA pod Trumpovim vodstvom, vendar na drugačen način, storile nekaj podobnega kot Britanci in se same izločile iz globalnega ekonomskega sistema. Visoke carine niso nič drugega kot visoki ekonomski zidovi. Vse blago ne bo več preprosto prešlo čeznje.

To lahko poimenujemo ExitUS (Exit United States oziroma »izhod ZDA«). Latinska beseda exitus v bistvu pomeni izhod, konec, posledica; exitus vitae na primer pomeni "konec življenja" (smrt). Lahko pa to razumemo tudi kot konec ekonomije, kakršno smo poznali doslej.

Morda pa to ni nujno slabo, saj potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ki ne povzroča takšne neenakosti – z neverjetnim bogastvom na eni strani in ogromno revščino na drugi. Morda je čas, da začnemo razmišljati o bolj pravični ekonomiji, na primer o ekonomiji delitve.

Ekonomska sebičnost ali sodelovanje

Ameriški predsednik Trump je z uvedbo carin v začetku aprila 2025 na vse uvožene izdelke povzročil silovite pretrese v svetovnem ekonomskem sistemu. Trump trdi, da so druge države nepravične do ZDA. V tem je celo nekaj resnice, vendar bi moral predsednik poudariti, da so ta sistem v veliki meri oblikovale prav ZDA po drugi svetovni vojni. Prav tako bi moral opozoriti, da je obstoječi ekonomski sistem predvsem nepravičen do najrevnejših držav in njihovih prebivalcev. Današnji ekonomski sistem je pravzaprav ukrojen predvsem po meri najbogatejših, medtem ko je za vse druge bolj ali manj destruktiven, in seveda za okolje.

ZDA, bogate evropske in nekatere druge države so po drugi svetovni vojni oblikovale ekonomski sistem, ki je bil v bistvu le modernejša oblika kolonializma. Ta skupina bogatih držav je črpala naravne vire iz revnih držav, izkoriščala njihovo poceni delovno silo (outsourcing ali uvoz delovne sile) ter jim posojala denar ob visokih obrestnih merah. Ta izjemno nepravičen ekonomski sistem je ustvaril neenak svet – na eni strani veliko bogastvo, na drugi pa hudo revščino.

Vendar so se nekatere države kljub temu uspele postaviti na lastne noge. Eden od takšnih primerov je Kitajska, kamor so korporacije iz bogatih zahodnih držav desetletja selile proizvodnjo zaradi poceni delovne sile. Kitajci pa so se postopoma osamosvojili, se egospodarskoo razvili in danes postajajo vodilna ekonomska sila na številnih področjih. Tudi nekatere druge države, kot so Indija, Brazilija in druge, so postale vse močnejše.

Carine so pravzaprav ekonomsko orodje, s katerim šibkejše države nekako uspevajo ščititi svoja podjetja pred močnejšimi konkurenti iz gospodarsko močnejših držav. Ker so se razmerja moči bistveno spremenila, se zdaj ZDA, ki so desetletja vodile globalno ekonomsko igro v svojo korist, morajo zaščititi pred vse močnejšimi novimi gospodarskimi silami, na čelu s Kitajsko.

Nove poti

Vendar so ZDA še vedno velesila, in takšna ekonomska vojna, ki se zdaj razplamtela, bo škodovala vsem, še posebej pa revnim. Čeprav žrtev ekonomske vojne ne vidimo tako očitno kot pri klasičnih vojnah, lahko posamezen ekonomski ukrep v revščino, lakoto ali beg (migracije) pahne tisoče ali celo milijone ljudi. Mnogi zelo trpijo ali celo umrejo. Že relativno majhen dvig cen pšenice, soje, riža in drugih osnovnih dobrin lahko povzroči veliko povečanje lakote, revščine, bolezni in smrti. Zato so ekonomski ukrepi, še zlasti carine, »težko orožje« proti najrevnejšim.

V vse bolj povezanem in soodvisnem svetu moramo v ospredje postaviti sodelovanje, ne sebičnost. Vse bolj zaostrena globalna ekonomska vojna predstavlja potencialni vzrok za prave vojne med velikimi ekonomskim državami, kar bi bilo usodno za prihodnost celotnega človeštva. 

Če želimo živeti v blaginji in rešiti največje globalne probleme (okolje, podnebje, lakoto, revščino itd.), moramo svetovni ekonomski sistem postaviti na nove temelje – na temelje sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Morda bo ravno skrajno sebična Trumpova ekonomska politika pospešila prehod na ekonomski sistem, ki ga imenujemo ekonomija delitve.