Papež Frančišek in Dan Zemlje

Pokojni papež Frančišek je bil v mnogih pogledih izjemen človek. Odlikovala sta ga skromnost in odprtost – nikogar ni izključeval. Zavzemal se je za revne, za pravičnejši globalni ekonomski sistem, za mir ter za politično sodelovanje in skupna prizadevanja za ohranitev svetovnega okolja.

Tudi njegov odhod je bil poln simbolike. Umrl je na velikonočni ponedeljek, zadnji dan velikonočnih praznikov. Na ta dan se spominjamo vstalega Kristusa, ki se je prikazal svojim učencem, a ga ti sprva niso prepoznali:

»Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli.« (Mr 16,11)

»Nato se je v drugi podobi prikazal dvema izmed njih med potjo, ko sta šla na deželo. Tudi ta dva sta odšla in to sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli.« (Mr 16,12-13)

»Nazadnje se je prikazal enajsterim, ki so bili pri mizi. Grajal je njihovo nevero in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli po vstajenju.« (Mr 16,14)

Dan Zemlje

Letos je dan po velikem ponedeljku Dan Zemlje – mednarodni okoljski praznik, ki ga obeležujemo vsako leto 22. aprila. Namenjen je ozaveščanju o varovanju okolja in trajnostnem razvoju. Prvi Dan Zemlje je bil organiziran leta 1970 v ZDA, pobudo pa je dal ameriški senator Gaylord Nelson. Kasneje se je praznovanje razširilo po vsem svetu, danes pa poteka v več kot 192 državah. Leta 2009 je Generalna skupščina OZN 22. april razglasila za mednarodni dan matere Zemlje. (Wikipedia – Dan Zemlje)

Papež Frančišek je ves čas poudarjal pomen varovanja Zemlje, njenih naravnih virov in podnebja, ki predstavljajo skupno dobro vseh nas.

»Podnebje je skupno dobro nas vseh in za vse. Na globalni ravni je to zapleten sistem, povezan s številnimi za življenje ljudi bistvenimi pogoji. Med znanstveniki obstaja dokaj trdno soglasje o skrb vzbujajočem segrevanju podnebja.« (Laudato si’, 23)

Morda si tudi mi zaslužimo grajo zaradi svoje nevere in trdosrčnosti, ker ne verjamemo tistim, ki jasno vidijo posledice našega ravnanja z okoljem. Papež Frančišek nas je pogosto opozarjal na nepremišljeno ravnanje z naravo – in s tem tudi z ljudmi – še posebej v svoji okrožnici Laudato si’.

Laudato si’ (Bodi hvaljen) je okrožnica oziroma enciklika (imenovana Okrožnica o skrbi za skupni dom) papeža Frančiška, ki je izšla 24. maja 2015, in je osredotočena na skrb za skupni dom – naš planet Zemljo.

Naslov izhaja iz pesmi Hvalnica stvarstvu svetega Frančiška Asiškega, ki ga je pokojni papež izjemno cenil ter si kot prvi papež izbral ime Frančišek prav v njegovo čast. 

»V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje. "Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem".« (Laudato si’, 1)

Papež Frančišek je bolj kot večina politikov in ekonomistov prepoznal povezanost ekološkega pristopa s temeljnimi pravicami najbolj prikrajšanih. Globalni problemi so med seboj prepleteni, zato ni dovolj le reševati okolja – poskrbeti moramo tudi, da so sadovi Zemlje namenjeni v korist vsem. Z drugimi besedami: dobrine moramo deliti v dobro vseh ljudi.

»Danes se verni in neverni strinjamo v tem, da je zemlja skupna dediščina, katere sadovi morajo biti v korist vsem. Za verne je to vprašanje zvestobe do Stvarnika, kajti Bog je ustvaril svet za vse. Potemtakem mora vsak ekološki pristop vključevati družbeno perspektivo, ki upošteva temeljne pravice najbolj prikrajšanih.« (Laudato si’, 93)

Če imamo delež v skupnem dobrem, ga moramo upravljati v korist vseh. Politika in ekonomija se ukvarjata prav s tem – z upravljanjem deležev dediščine celotnega človeštva. A kako jih upravljata? V dobro posameznih držav, velikih korporacij, najbogatejših, ali v dobro vseh ljudi? Tudi kot posamezniki smo, vsak na svoj način, del teh procesov. Če ne ravnamo v skupno dobro in s svojim delovanjem povzročamo revščino in pomanjkanje, s tem drugim dobesedno odrekamo življenje.

»Naravno okolje je skupno dobro, dediščina vsega človeštva in odgovornost vseh. Kdor ima delež, ga ima v upravljanju v dobro vseh. Če ne ravnamo tako, si obremenjujemo vest z odrekanjem življenja drugim. (Laudato si’, 53)

Pomembno je, kot nas opominja papež Frančišek, da se vsi ljudje prepoznamo kot ena sama družina. V resnici nas ne ločujejo ne meje ne družbene razlike, zato tudi ne smemo biti brezbrižni – ne do okolja in ne do problemov ter trpljenja drugih ljudi.

»Okrepiti je potrebno zavest, da smo vsi ena sama družina. Ni meja ne političnih ali družbenih ovir, ki nas ločujejo, zato tudi ni prostora za globalizacijo brezbrižnosti.« (Laudato si’, 52)

Skrb za skupni dom v dobro vseh

Papež Frančišek verjetno ne potrebuje ne veličastnega pogreba ne velikega žalovanja – bil je skromen človek. Morda pa se ga lahko spominjamo – verni in neverni – drugače: tako, da beremo njegova dela, na primer okrožnici Bodi hvaljen (Laudato si’) in Vsi smo bratje (Fratelli tutti). Prva govori »o skrbi za skupni dom«, druga pa »o bratstvu in družbenem prijateljstvu«. Najlepše pa se ga spominjamo takrat, ko tudi sami ravnamo v skladu z njegovim naukom – ko skrbimo za naš skupni dom ter za svoje brate in sestre, s katerimi si kot ena velika človeška družina delimo ta planet, naš skupni dom, in njegove dobrine.

To lahko pokažemo že jutri, ob obeležitvi Dneva Zemlje – in nato vsak dan znova, z dejanji, ki izražajo spoštovanje do našega skupnega doma ter do vseh ljudi, s katerimi si delimo ta čudovit in bogat planet.

ExitUS

Leta 2020 so Britanci izstopili iz Evropske unije (EU), kar je postalo znano kot Brexit, besedna skovanka iz besed British in exit, torej izhod Britancev iz EU. Danes vemo, da ta odločitev za Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ni bila ugodna. Ocenjuje se, da bo britanska ekonomija dolgoročno utrpela 15-odstotni upad trgovine, pri čemer naj bi Združeno kraljestvo vsako leto izgubljalo približno 117 milijard evrov zaradi izpada proizvodnje. (Independent)

Zdaj bodo ZDA pod Trumpovim vodstvom, vendar na drugačen način, storile nekaj podobnega kot Britanci in se same izločile iz globalnega ekonomskega sistema. Visoke carine niso nič drugega kot visoki ekonomski zidovi. Vse blago ne bo več preprosto prešlo čeznje.

To lahko poimenujemo ExitUS (Exit United States oziroma »izhod ZDA«). Latinska beseda exitus v bistvu pomeni izhod, konec, posledica; exitus vitae na primer pomeni "konec življenja" (smrt). Lahko pa to razumemo tudi kot konec ekonomije, kakršno smo poznali doslej.

Morda pa to ni nujno slabo, saj potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ki ne povzroča takšne neenakosti – z neverjetnim bogastvom na eni strani in ogromno revščino na drugi. Morda je čas, da začnemo razmišljati o bolj pravični ekonomiji, na primer o ekonomiji delitve.

Ekonomska sebičnost ali sodelovanje

Ameriški predsednik Trump je z uvedbo carin v začetku aprila 2025 na vse uvožene izdelke povzročil silovite pretrese v svetovnem ekonomskem sistemu. Trump trdi, da so druge države nepravične do ZDA. V tem je celo nekaj resnice, vendar bi moral predsednik poudariti, da so ta sistem v veliki meri oblikovale prav ZDA po drugi svetovni vojni. Prav tako bi moral opozoriti, da je obstoječi ekonomski sistem predvsem nepravičen do najrevnejših držav in njihovih prebivalcev. Današnji ekonomski sistem je pravzaprav ukrojen predvsem po meri najbogatejših, medtem ko je za vse druge bolj ali manj destruktiven, in seveda za okolje.

ZDA, bogate evropske in nekatere druge države so po drugi svetovni vojni oblikovale ekonomski sistem, ki je bil v bistvu le modernejša oblika kolonializma. Ta skupina bogatih držav je črpala naravne vire iz revnih držav, izkoriščala njihovo poceni delovno silo (outsourcing ali uvoz delovne sile) ter jim posojala denar ob visokih obrestnih merah. Ta izjemno nepravičen ekonomski sistem je ustvaril neenak svet – na eni strani veliko bogastvo, na drugi pa hudo revščino.

Vendar so se nekatere države kljub temu uspele postaviti na lastne noge. Eden od takšnih primerov je Kitajska, kamor so korporacije iz bogatih zahodnih držav desetletja selile proizvodnjo zaradi poceni delovne sile. Kitajci pa so se postopoma osamosvojili, se egospodarskoo razvili in danes postajajo vodilna ekonomska sila na številnih področjih. Tudi nekatere druge države, kot so Indija, Brazilija in druge, so postale vse močnejše.

Carine so pravzaprav ekonomsko orodje, s katerim šibkejše države nekako uspevajo ščititi svoja podjetja pred močnejšimi konkurenti iz gospodarsko močnejših držav. Ker so se razmerja moči bistveno spremenila, se zdaj ZDA, ki so desetletja vodile globalno ekonomsko igro v svojo korist, morajo zaščititi pred vse močnejšimi novimi gospodarskimi silami, na čelu s Kitajsko.

Nove poti

Vendar so ZDA še vedno velesila, in takšna ekonomska vojna, ki se zdaj razplamtela, bo škodovala vsem, še posebej pa revnim. Čeprav žrtev ekonomske vojne ne vidimo tako očitno kot pri klasičnih vojnah, lahko posamezen ekonomski ukrep v revščino, lakoto ali beg (migracije) pahne tisoče ali celo milijone ljudi. Mnogi zelo trpijo ali celo umrejo. Že relativno majhen dvig cen pšenice, soje, riža in drugih osnovnih dobrin lahko povzroči veliko povečanje lakote, revščine, bolezni in smrti. Zato so ekonomski ukrepi, še zlasti carine, »težko orožje« proti najrevnejšim.

V vse bolj povezanem in soodvisnem svetu moramo v ospredje postaviti sodelovanje, ne sebičnost. Vse bolj zaostrena globalna ekonomska vojna predstavlja potencialni vzrok za prave vojne med velikimi ekonomskim državami, kar bi bilo usodno za prihodnost celotnega človeštva. 

Če želimo živeti v blaginji in rešiti največje globalne probleme (okolje, podnebje, lakoto, revščino itd.), moramo svetovni ekonomski sistem postaviti na nove temelje – na temelje sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Morda bo ravno skrajno sebična Trumpova ekonomska politika pospešila prehod na ekonomski sistem, ki ga imenujemo ekonomija delitve.