Prazniki materializma in samovšečnosti

Smo sredi sezone skoraj dvomesečnega nebrzdanega nakupovanja oziroma velikih praznikov komercializacije. To vzneseno čaščenje materializma se je 11. 11. začelo na Kitajskem in se končuje 1.1. prihodnje leto po skorajda celem svetu.

11.11. (SINGLES DAY)

Gre za praznik, ki so si ga izmislili Kitajci in ga poimenovali Dan samskih (Singles Day). Datum, ki ga sestavljajo same enice, naj bi predstavljal tiste, ki so sami. V resnici gre za kitajsko različico Valentinovega, a bistvo tega “praznika” je nakupovanje. Letos je kitajski spletni velikan Alibaba samo v tem dnevu prodal za neverjetnih 9,3 milijarde dolarjev izdelkov.

ČRNI PETEK (Black Friday)

Sledil je naslednji večji nakupovalni “praznik”, tako imenovani črni petek (Black Friday). Gre za prvi dan po zahvalnem dnevu (ki je vedno četrti četrtek v novembru), ko ameriški trgovci z visokimi popusti v trgovine zvabijo milijone Američanov. V tem dnevu se trgovcem povečajo zaslužki in rdeča barva, ki je značilna za negativne trgovske številke, se spremeni v črno, ki je značilna za pozitivne trgovske račune oziroma zaslužke. Po zgodnjih ocenah so letos Američani na zahvalni dan in črni petek, torej v vsega dveh dneh, zapravili približno 12,3 milijarde dolarjev, od tega na črni petek 9,1 milijarde dolarjev, kar je primerljivo z dnevom samskih.

SPLETNI PONEDELJEK (Cyber Monday)

Spletni ponedeljek je veliki “praznik” spletnega nakupovanja, ki se odvija prvi ponedeljek po zahvalnem dnevu (letos 1. decembra). Lani (2013) so Američani na ta dan zapravili približno 2,3 milijarde dolarjev, letos pa naj bi se ta vsota še bistveno povečala, saj je spletno nakupovanje vse bolj priljubljeno in razširjeno.

Tako črni petek kot tudi spletni ponedeljek postajata vse bolj potrošniška praznika globalnega značaja. Če so nekoč prazniki še imeli neko tradicionalno ali kulturno ozadje, pa gre pri omenjenih dnevih zgolj za “praznike” nakupovanja. Tudi pri nas gredo trgovci vse bolj vštric s temi globalnimi nakupovalnimi trendi (Črni petek zapeljal tudi slovenske kupce).

NAKUPOVALNA SEZONA

Vendar predstavljajo ti nakupovalni dnevi šele uvod v praznično nakupovalno sezono, ki traja do novega leta in seveda vključuje še božič ter še druge manjše in večje praznike v različnih kulturnih okoljih (pri nas na primer miklavž in dedek Mraz), ki jih znajo izkoristiti predvsem trgovci.

V ZDA ocenjujejo, da bodo Američani v letošnji nakupovalni sezoni (od zahvalnega dne do novega leta) zapravili kar 616,9 milijarde dolarjev. Do kakšnih številk bi prišli, če bi prišteli še druge države, ki tako rade sledijo s potrošništvom obsedenim ZDA.

Ekonomist Jeffrey Sachs je v svoji knjigi The End of Poverty (Konec revščine) izračunal, da bi za odpravo skrajne revščine v svetu v naslednjih 20 letih potrebovali 175 milijard dolarjev letno. Približno 1,2 milijarde ljudi, ki danes živijo v skrajni revščini in od katerih jih 870 milijonov strada, bi torej zlahka rešili, če bi samo malo spremenili naše prioritete.

NAŠA ODLOČITEV

Najrajši seveda vsepovprek krivimo neodgovorne korporacije, ki spodbujajo divji materializem oziroma prave orgije nakupov, vendar pa smo na koncu vendarle mi tisti, ki pristanemo na to igro. Globalni potrošniški sistem “stoji” na svobodni volji povsem običajnih ljudi. Ni res, da smo nemočni in zmanipulirani, prej samovšečni.

Popusti na primer, s katerimi nas trgovci ponavadi zvabijo v trgovine, so v resnici samo marketinški trik. Trgovci običajno na izdelke pribijejo 70 odstotno maržo, potem pa nam prijazno “spustijo” ceno in na velikih panojih in reklamnih oglasih razglasijo velike popuste, čeprav so njihovi dobički kljub “popustom” še vedno “udobno” visoki. Mi pa navdušeno razlagamo, kako veliko smo privarčevali in kakšen dober nakup smo opravili.

Odločimo pa se lahko tudi za drugačne praznike. Pravi praznik človeštva bo nastopil tisti dan, ko noben človek na planetu ne bo več lačen, slabo oblečen, brezdomen, neizobražen in bolan (ker nima dostopa do medicinske oskrbe in zdravil).

Nasprotje divjemu materializmu, potrošništvu, komercializaciji in samovšečnosti, ki uničujejo današnji svet, je medsebojna delitev, ki temelji na pravičnosti, spoštovanju drugih, nesebičnosti in ljubezni do drugega.


Slika: Patheos

Veliki zlom 2015

“Iz dneva v dan, iz meseca v mesec so šle cene delnic samo navzgor,” je leta 1954 v knjigi Veliki zlom 1929 (The Great Crash, 1929) zapisal znameniti kanadsko-ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith. Vsekakor zanimivo branje, predvsem za tiste, ki se slepijo, da bo tokrat vse drugače.

Tako kot pred letom 1929, smo v podobni situaciji tudi danes. Vsi pomembnejši globalni indeksi rastejo iz dneva v dan, iz meseca v mesec. In zgodovine še zdaleč ni konec.

Že leta 2008 nismo bili daleč od borznega zloma, ki bi lahko imel najmanj takšne razsežnosti, kot tisti iz leta 1929. Samo orjaški združeni napori centralnih bankirjev in vlad, z bilijoni dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, so takrat uspeli zaustaviti razpad globalnega finančnega sistema.

Vendar zloma dejansko niso preprečili, le zaustavili so ga. Začasno. Od leta 2008 ni bil sprejet noben resen politični ali ekonomski ukrep, ki bi preprečil novo, še hujšo krizo. Še več, “reševalni” ukrepi centralnih bank in vlad so pripravili teren za novo finančno krizo bibličnih razsežnosti.

Z nizkimi ključnimi obrestnimi merami in drugimi ukrepi centralnih bankirjev ter vladnimi reševalnimi paketi (bail-out) za velike banke so uspeli ohraniti obstoječi finančni sistem in ga dobesedno preplaviti s poceni denarjem. In te ogromne količine denarja danes napihujejo borzne balone preko vseh meja. Večina ključnih svetovnih borznih indeksov je danes višje kot kdajkoli prej v zgodovini.

V nekem trenutku v bližnji prihodnosti bodo borzni baloni začeli pokati, kar bo tako zelo destabiliziralo finančne trge, da jih preprosto ne bo več mogoče postaviti na njihovo staro mesto. Države bodo nemočne, ljudje jezni, bankirji pa bodo znova zahtevali pomoč.

Takrat bo nastopil edinstven trenutek, ki ga velja izkoristiti. Ne smemo pristati na nove reševalne ukrepe za velike banke in hkrati na varčevalne ukrepe za državljane, ki so neposredna posledica reševanja bank. Države so z reševanjem bank obubožale, račun pa so izstavile svojim državljanom.

Danes z globalnim finančnim sistemom upravljajo velike banke, namesto da bi ga v imenu svojih državljanov upravljale države. Banke ne smejo biti v lasti neizmerno bogatih posameznikov in skupin, temveč v lasti državljanov.

Banke lahko financirajo trajnostni razvoj, javne storitve, skupno infrastrukturo in pravičnejšo delitev svetovnih virov, ne pa vojn, špekulacij in brezkončnega izkoriščanja ljudi in okolja. Kaj bomo torej storili?

Slika: Diego Martin

25. člen in kršenje človekovih pravic

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.” (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov)

Vsak politik in ekonomist, ne glede na svoj položaj in odgovornost, ki iz tega položaja izhaja, bi moral dobro poznati 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov. Preden bi nastopil svoje delo, bodisi v podjetju, v lokalni skupnosti, v parlamentu, bodisi kot voditelj države ali evropski komisar, bi moral brez napake zrecitirati ta člen in ga ponoviti pred vsakim sestankom, konferenco ali srečanjem. To bi bila molitev, mantra ali prisega slehernega politika in ekonomista.

Resničnost je na žalost drugačna. Večina politikov in ekonomistov verjetno komajda ve za Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki je bila sprejeta 10. decembra 1948. Naša prejšnja država, Jugoslavija, je deklaracijo podpisala 16. 12. 1966 in jo uveljavila 23. 3. 1976, Slovenija kot samostojna država, pa jo je uveljavila 1. 7. 1992. Čeprav deklaracija ni neposredno pravno zavezujoča, “pa je osnova za vse mednarodnopravno zavezujoče instrumente o človekovih pravicah”. (Ministrstvo za zunanje zadeve)

Splošna deklaracija človekovih pravic torej ni pravno zavezujoča, a dejansko je še mnogo več kot to; predstavlja nič manj kot etičen zakon. Čeprav etičnega zakona praviloma ne moremo zapisati, pa je Splošna deklaracija človekovih pravic dokument, v katerem so prvič v zgodovini človeštva ubesedena univerzalna etična načela, ki veljajo za vse ljudi in za vse čase. Čeprav se bo s časom oblika besedila verjetno še spremenila, pa vendarle lahko rečemo, da gre za univerzalna temeljna načela delovanja človeške družbe.

Splošna deklaracija človekovih pravic je velikanski dosežek človeštva. Ljudje, ki so jo oblikovali, so črpali iz najžlahtnejših virov človeške filozofske in religiozne misli. Ker so deklaracijo podpisale praktično vse svetovne države, ji to daje še poseben pomen in težo.

Prav zato nas ta deklaracija zavezuje bolj kot vsak drug pravno zavezujoč zakon, direktiva ali pravilnik. Etičen zakon ne potrebuje sodišč, zaporov in odvetnikov. Zavezuje nas kot človeška bitja.

Torej gospodje politiki in ekonomisti, poznate 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic? Delujete v skladu z njim? Ali pa sistematično kršite ta člen in s tem celo vrsto zavezujočih pravnih dokumentov, ki izhajajo iz te deklaracije? Morda pa so vam mnogo bliže interesi bank, korporacij in najbogatejših ljudi, medtem ko vam je za potrebe navadnih ljudi kaj malo mar?

Po zadnjih podatkih Statističnega urada RS je bila leta 2013 “stopnja tveganja revščine v Sloveniji 14,5-odstotna. To pomeni, da je v Sloveniji živelo pod pragom tveganja revščine 14,5 % ali približno 291.000 oseb.”

To ni nič drugega kot sistematično krčenje človekovih pravic.


Slika: SGIQuarterly

Trd padec privatizacije in komercializacije

Kaj pomenita privatizacija in komercializacija, ti tako zaželeni “sveti kravi” ekonomije in politike, smo v preteklem tednu videli na primeru dveh vesoljskih plovil. Privatizacija in komercializacija vesolja sta trdo pristali na Materi Zemlji.

Najprej je 28. oktobra kmalu po vzletu eksplodirala nosilna raketa Antares, last zasebnega podjetja Orbital Sciences, ki bi morala dostaviti tovor na mednarodno vesoljsko postajo ISS (Unmanned NASA-contracted rocket explodes over eastern Virginia). Američani, nekoč vodilna država v raziskovanju vesolja, so sklenili, da lahko to delo prepustijo zasebnim podjetjem in rezultati so kaj klavrni. NASA zdaj pogodbeno oddaja delo zasebnim podjetjem in tako Američani danes niso več zmožni niti transporta tovora v vesolja, kaj šele potovanj z živo posadko.

Le malo po tej neslavni eksploziji, 31. oktobra 2014, je na Zemljo treščilo plovilo zasebne korporacije Virgin Galactic, ki naj bi v vesolje vozilo petične turiste. Cena karte za potovanje je 250.000 dolarjev, doslej pa so prodali 700 kart, med drugimi so jih kupili Justin Bieber, Ashton Kutcher, Leonardo DiCaprio in Stephen Hawking (Virgin Galactic spaceship explodes). Morda bodo zdaj malo razmislili, preden se bodo vkrcali na to plovilo, za razvoj katerega so porabili pol milijarde dolarjev.

Zasebnim podjetjem pač ni mogoče zaupati vsega, njihov osnovni cilj je vedno dobiček, nikoli skupna stvar, skupno dobro ali skrb za druge. Tega ne smemo pozabiti.

Čeprav vesoljske zadeve nimajo veliko zveze z našim vsakdanjim življenjem, pa sta opisana primera nazoren pokazatelj, kako privatizacija in komercializacija nista pot uspeha, kakor nam z navdušenjem razlagajo politiki in ekonomisti, ki kot za stavo prodajajo podjetja in korporacijam ponujajo upravljanje javnih storitev. Prostotrgovinski sporazumi TTIP, CETA in TISA so ravno to: pot nadaljnje privatizacije in komercializacije javnih dobrin in storitev.

Nekaj je potrebno razumeti in tega politiki in ekonomisti očitno ne morejo: izdelava mobilnih telefonov je nekaj povsem drugega kot oskrba prebivalstva z vodo; izdelava avtomobilov je nekaj drugega kot raziskovanje vesolja; izdelava računalnikov ni isto kot izobraževanje otrok itd. Nekatere stvari so lahko v domeni zasebnih podjetij, nekatere stvari pa nedvomno ne. Privatizirati vse po vrsti je popolna neumnost.

Oskrba prebivalcev z vodo, energijo in osnovnimi živili; izobraževalni in zdravstveni sistem, socialno varstvo so lahko samo javne storitve. Zasebna podjetja pri tem sicer lahko sodelujejo, a ne nikakor ne kot nosilci, temveč zgolj kot izvajalci določenih aktivnosti. Tudi komunikacijski in transportni sistem spadata v kategorijo javnih storitev.

Zasebni vesoljski avanturi sta se torej končali zelo klavrno, a veliko hujše bo, če bo vlada še naprej razprodajala podjetja in javne storitve, ki so pravzaprav njena temeljna skrb. Takrat ne bo eksplodirala samo raketa, takrat bo eksplodirala celotna družba.


Slika: Malaymail online

ISDS ali Kmetija

Na spletni strani Fundacije Rose Luxemburg je objavljena knjiga Johna Hilarya The Transatlantic Trade and Investment Partnership (TTIP): A charter for deregulation, an attack on jobs, an end to democracy oziroma v slovenskem prevodu Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo. Listina za deregulacijo, napad na delovna mesta, konec demokracije. Vsekakor nujno branje za vsakogar, ki želi razumeti, kaj družbi prinašajo novi prostotrgovinski sporazumi, kot so TTIP, CETA in TISA.

V zadnjem času se je pozornost javnosti (na srečo) usmerila tudi proti zloglasnem mehanizmu ISDS, ki ga John Hilary označuje kot “grožnjo demokraciji”. Ta mehanizem je del prostotrgovinskih sporazumov TTIP, CETA in TISA. Kaj je pravzaprav mehanizem ISDS?

ISDS je kratica za “investor-state dispute settlement” oziroma mehanizem “poravnave med investitorjem in državo”. S pomočjo tega mehanizma, opozarja Hilary, se “transnacionalni kapital po pravnem statusu izenači z nacionalnimi državami. V okviru TTIP bi tako korporacije iz ZDA in EU dobile moč, da spodbijajo demokratične odločitve suverenih držav in da v primerih, ko te odločitve negativno vplivajo na njihove dobičke, zahtevajo odškodnino.”

Države se tako lahko znajdejo v “zanimivem” položaju. Ko bo korporacija vstopila v državo, kar si tudi naši politiki nadvse želijo (in temu pravijo: tuje investicije, privatizacija podjetij, tuji kapital), se bo država maksimalno potrudila, da se bo korporacija počutila kar se da “domače” in da bodo njeni dobički cveteli. Kar z drugimi besedami pomeni, da bodo sprejemali takšno zakonodajo, ki bo šla na roko korporacijam, ne pa prebivalstvu in okolju.

Če bo prišla na primer korporacija, ki kupuje naše gozdove, bo država čimprej “zrahljala” zakon o gozdovih; če bo prišla korporacija, ki bo želela našo pitno vodo, bo država “razrahljala” področje oskrbe z vodo in tako naprej. Kajti če bo korporacija “zaznala”, da ji državni zakoni onemogočajo visoke dobičke, bo državo preprosto tožila za visoko odškodnino. Natanko to je bistvo mehanizma ISDS. Države bodo v strahu pred tožbami korporacij raje spremenile svoje zakonodajno in nadzorno "okolje".

John Hillary opozarja, da “uporaba ISDS s strani transnacionalnih korporacij že dosega razsežnosti epidemije. Po do sedaj znanih podatkih so te sprožile več kot 500 postopkov proti vsaj 95 državam, od tega več kot 400 zgolj v zadnjih 10 letih.”

Korporacije tako dejansko vplivajo na politiko držav, ki se morajo podrediti njihovom interesom. Državljani in okolje tako postanejo drugotnega pomena in se običajno znajdejo kot ovira na poti k visokim dobičkom. Bomo torej pristali na takšno vlogo, ki nam jo v tajnih pogajanjih o prosti trgovini namenjajo naši politiki?

Vsekakor je prav vsaj podpisati peticijo Samorganizirane iniciative evropskih državljanov proti TTIP in CETA, ki se glasi:

“Pozivamo institucije Evropske unije in institucije držav članic, da zaustavijo pogajanja z ZDA o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP) in da ne ratificirajo Celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma (CETA) s Kanado.”

Lahko pa tudi križem rok počakamo, da nas politiki skupaj z našim okoljem prodajo kapitalu in medtem gledamo, kdo bo vendarle zmagal na Kmetiji. Saj to je vendar zelo pomembno, mar ne?

Kdo je Maitreja?

Povejmo karseda preprosto. Maitreja je učitelj. Učitelj za celotno človeštvo. Prihaja v času velike krize človeštva, ki nas lahko pripelje do totalnega (samo)uničenja.

Maitreja je človek, a ne povsem običajen. Pripada in hkrati vodi skupino ljudi, ki so v dolgem evolucijskem ciklu razvoja zavesti obvladali in izmojstrili vse vidike človekovega bivanja na Zemlji. Zato se imenujejo mojstri modrosti.

Na vzhodu že tisočletja poznajo koncept reinkarnacije, ki človeka vodi skozi številne inkarnacije (utelešenja) do končne osvoboditve iz spon zemeljskega bivanja. To je tudi cilj slehernega izmed nas.

Ti mojstri modrosti človeštvu že ves čas stojijo ob strani, kot učitelji, svetovalci in navdihovalci. V različnih obdobjih navdihnejo svoje učence, oziroma ljudi, ki so v “višjih razredih” evolucije zavesti.

Ti učenci v vsakdanje življenje človeštva bolj ali manj uspešno prenašajo nauke teh izjemnih ljudi in človeštvo usmerjajo po poti evolucije zavesti. Verstva, gibanja, organizacije, veliki umetniški in drugi dosežki so večinoma rezultat dela teh učencev, ki so jih navdihnili veliki učitelji človeštva.

V današnjem času pa, deloma zaradi razvojne stopnje človeštva in velike nuje, v vsakdanje življenje človeštva mojstri modrosti na čelu z Maitrejo vstopajo neposredno. Vendar pri tem ne smejo kršiti človekove svobodne volje, zato je njihovo javno delovanje pogojeno z odzivnostjo oziroma sprejemanjem človeštva.

Predvsem svetovni mediji so tisti, ki praviloma zavestno ne želijo objaviti informacij v zvezi z Maitrejo. Številni ljudje se bojijo velikih sprememb, ki bodo posledica odprtega javnega delovanjem Maitreje in mojstrov modrosti. Še zlasti pa si takšnih sprememb ne želijo bogati in tisti, ki imajo v rokah versko in politično oblast ter velik del znanstvenikov in intelektualcev. “Njihov svet” s prihodom Maitreje preprosto ne bo več takšen kot prej.

Vendar Maitreja na različne načine v milijonih ljudi vzpodbuja zanimanje za spremembe, običajno v obliki različnih “nenavadnih” pojavov, ki se mnogim zdijo čudežni, v resnici pa so rezultat velikega znanja in modrosti.

Maitreja bo človeštvu pokazal pravo pot v prihodnost, kjer bomo med seboj resnično sodelovali in si velikodušno delili dobrine našega skupnega doma - planeta Zemlja. To bo svet miru, blaginje in resničnega človeškega razvoja.


Več na: Share Slovenija, Share International

Slika: Svetlobni križ

Borzni zlom, ki bo odprl pot

Politikom in ekonomistom bi veljalo zastaviti nekaj povsem enostavnih vprašanj: “Kaj je s krizo, ki je izbruhnila v letu 2008? Kaj ste storili v zvezi z njenim reševanjem? Kaj ste z milijardami našega denarja, ki ste ga “vrgli v bančno brezno”, sploh dosegli? Katere ukrepe ste sprejeli, da bi preprečili novo, še hujšo krizo?”

Čeprav vam bi politiki ponudili obširen odgovor o ogromnem trudu za ohranitev finančnega sistema, pa v resnici niso storili - nič. Nič v smislu temeljite reforme finančnega sistema; sprejete niso bile nobene resne omejitve obsežnega špekuliranja na globalnih finančnih borzah; nikakršne prave regulacije največjih svetovnih bank nismo videli; in tako naprej.

Politika je zgolj predpisala recept: dolgotrajna finančna “infuzija” v banke v obliki stotin milijard različnih denarnih valut. A s tem so politiki na smrt bolni globalni finančni sistem samo umetno ohranjali pri življenju.

Zdaj bodo svetovne vlade seveda dobile izstavljen visok račun. V članku Opozorilo ekonomistov: pripravite za obsežno uničenje bogastva (Economists Caution: Prepare for 'Massive Wealth Destruction') številni ekonomisti in tudi borzni špekulantje opozarjajo na skorajšnji izjemen padec borznih indeksov, ki bo za seboj seveda “potegnil” celotno gospodarstvo. Navzdol seveda.

Strokovnjaki, kot so na primer Marc Faber, Peter Schiff, Donald Trump in Robert Wiedemer pravijo, da smo “na robu še ene recesije in da bo ta daleč hujša, kot je bila zadnja.” Kar je seveda logično, države so tako zadolžene, da preprosto ne bodo našle novih milijard za (ponovno) reševanje bank, ki so zadnjih šest let na borzah predvsem špekulirale s pomočjo, ki so jim jo velikodušno namenile države; od lastnega prebivalstva pa so vlade zahtevale drastično varčevanje.

Slika, ki je priložena zgoraj omenjenemu članku kaže neverjetno podobnost med zdajšnjim nihanjem najpomembnejšega ameriškega (in globalnega) borznega indeksa Dow Jones (DJIA; Dow Jones Industrial Average) in nihanjem taistega borznega indeksa v letu 1929, ko se je s hudim borznim zlomom začela dolgotrajna recesija.

Čeprav je natančen začetek novega borznega zloma težko natančno napovedati, pa je toliko bolj presentljiva prepričanost strokovnjakov, da bo do borznega zloma in recesije zagotovo prišlo. Znani švicarski ekonomist in investitor Marc Faber je v to prepričan “100-procentno”.

Zakaj pa lahko rečemo, da je bližajoči borzni zlom vendarle dobra novica?

Ker je to očitno edina pot, da se končno začnejo globoke spremembe na ekonomskem in še posebej na finančnem področju. Zdajšnji sistem ne samo, da ni vzdržen, temveč je skrajno destruktiven. Sistem, ki temelji na dolgovih in špekulacijah, cel svet potiska v medsebojno tekmo za globalne vire, v povsem nesmiselno gospodarsko rast, ki koristi samo bogatim, medtem ko vse druge peha v revščino ter hkrati povzroča uničenje globalnega okolja.

Tisto, kar zares potrebujemo, je povsem prenovljen ekonomski sistem, ki bo temeljil na resničnem sodelovanju, odgovornosti do ljudi in do okolja ter na medsebojni delitvi dobrin na mednarodni ravni. Ko se bodo vlade panično začele sestajati na “ad hoc” nočnih sestankih, običajno preko vikendov, bomo morali skupaj povzdigniti glas ljudstva, da ne želimo več umetnega ohranjanja tega uničevalnega finančnega sistema.

Danes ne potrebujemo še več dobrin, še več gospodarske rasti, še več hrane; danes potrebujemo pravičnejšo delitev dobrin med državami. Druge poti preprosto ni. Odločamo se med prihodnostjo in uničenjem. Katero pot bomo izbrali?

Slika: XciteFun

Kraljestvo sreče

»Bistvo filozofije bruto družbene sreče sta mir in sreča naših ljudi ter varnost in suverenost naše države.«

»Molim tudi, da bom kljub temu, da sem samo kralj majhne himalajske države, v času svojega življenja veliko pripomogel k spodbujanju večjega blagostanja in sreče vseh ljudi na tem svetu – vseh čutečih bitij.« Njegovo veličanstvo Jigme Khesar Namgyel Wangchuck

Včasih si moramo zastaviti povsem enostavna vprašanja? Na primer: v kakšni družbi in v kakšnem okolju želimo živeti? Želimo živeti v onesnaženem, nezdravem okolju, v družbi konfliktov, vojn, tekmovanja vseh z vsemi, v družbi hude revščine in velikega bogastva na drugi strani; ali pa v družbi miru, sodelovanja, medsebojne delitve, sreče in blagostanja?

Vendar ne moremo vzeti malo tega in malo onega, kot bi radi naši politiki. Če med sabo tekmujemo na ekonomskem področju (čemur popularno rečemo konkurenčnost), potem ne moremo živeti v miru in blagostanju. Tekmovanje na ekonomskem področju vedno pripelje do velikih družbenih razlik, kar brez konca in kraja sproža konflikte in vojne.

Če spodbujamo neprestano gospodarsko rast, potem ne moremo pričakovati čistega okolja, mirnih skupnosti in prijateljstva med narodi. Če se drug z drugim borimo za svetovne dobrine, bomo tudi na drugih področjih sprti, sovražni, ločeni z visokimi zidovi. Lahko torej razmišljamo o drugačni ekonomiji, ekonomijo, ki nas bo »vodila« v boljši, bolj srečen svet?

Misliti ekonomijo v okviru sreče in blaginje ni nekaj nemogočega. A zamenjati moramo perspektivo, namesto k neprestani rasti, se moramo usmeriti k sreči – k skupni oziroma »bruto družbeni sreči« (gross national happiness; GNH). Rast bruto družbene sreče ni problematična: ne uničuje okolja, ne uničuje družbenih skupnosti, ne sproža vojn.

Koncept »bruto družbene sreče« je leta 1972 skoval četrti butanski kralj, čeprav je v kraljevini Butan že dolgo prisoten. Zakonik iz leta 1729, ki izhaja iz časa združitve Butana, vsebuje določilo, da »če vlada ne more ustvariti sreče (dekid) za svoje ljudi, potem nima nobenega smisla, da obstaja.« Leta 1972 je butanski kralj razglasil, da je kazalnik bruto družbene sreče pomembnejši od bruto družbenega proizvoda (BDP). Država je odtlej svojo politiko in razvojne načrte orientirala v smeri bruto družbene sreče. V 9. členu butanske ustave je zapisano, da »mora država spodbujati tiste pogoje, ki bodo omogočili doseganje bruto družbene sreče.« (A Short Guide to Gross National Happiness Index)

Po številnih zahodnih kriterijih je Butan, majhna kraljevina, ukleščena med Indijo in Kitajsko, z nekaj več kot 700.000 prebivalci, zaostala država, vendar nam je ta država lahko za zgled resničnega družbenega napredka. Država si ne prizadeva samo za srečnost ljudi, temveč tudi za ohranitev svojega okolja, saj je prvo povezano z drugim. V butanski ustavi je celo zapisano, da mora biti v državi ves čas vsaj 60 % površine pokrite z gozdom; trenutno pa Butan dosega kar 72 % poraščenost z gozdom, ena tretjina njenega ozemlja pa je zaščitena. (Bhutan Foundation)

Koncept bruto družbene sreče temelji na predpostavki, da se človeška družba razvija takrat, kadar se prepletata in dopolnjujeta tako materialni kot duhovni razvoj; kar izhaja iz budistične tradicije. Štirje stebri takšnega razvoja so: spodbujanje pravičnosti in trajnostnega družbenoekonomskega razvoja; zaščita in spodbujanje kulturnih vrednot; zaščita naravnega okolja in vzpostavitev dobrega vladanja. Pri bruto družbeni sreči gre za kombinacijo merjenja blaginje in sreče. Subjektivno zaznavanje blaginje je celo pomembnejše od preprostega računanja celotne proizvodnje in potrošnje.

V časih, v katerih se nahajamo, se moramo končno odločiti kaj si želimo? Si želimo neprestan gospodarski razvoj, ki prinaša velikanske družbene in ekonomske razlike, uničeno okolje ter široko družbeno nezadovoljstvo? Ali pa si želimo družbeno blaginjo, ki materialni razvoj združuje z (duhovnimi) vrednotami, kakršne so pravičnost, razumevanje, ljubezen do drugega, zmernost, sočutje, solidarnost?

Če prav razmislimo je princip medsebojne delitve dobrin tisti, ki združuje trajnostno naravnan materialni razvoj družbe s človekovimi univerzalnimi (duhovnimi) vrednotami. In to je pot do visoke bruto nacionalne in globalne sreče.

Slika: Gross national happiness

Naslov: Bhutan: a Kingdom of Happiness

Če bi se Kristus ali Buda vrnila, bi ju prepoznali?

Nedavno je bil v reviji The Edge objavljen članek z naslovom Če bi se Kristus ali Buda vrnila, bi ju prepoznali? (If the Christ, or the Buddha returned today, would you recognize Him?) Vprašanje pa ni čisto novo, saj se je že veliki ruski pisatelj Dostojevski v Bratih Karamazovih (Veliki inkvizitor) spraševal, kaj bi bilo, če bi se Kristus ponovno pojavil na Zemlji.

V romanu se je v španski Sevilji Kristus po 15. stoletjih “tiho, neopazno pojavil, a glej, vsi so ga spoznali”. Vendar je njegov prihod zaustavil sam veliki inkvizitor in ga pahnil v ječo. Dolgo mu je inkvizitor pridigal in ga je nazadnje nameraval sežgati na grmadi. Kristus ga je ves čas molče poslušal, inkvizitor pa si je želel vsaj kratek odgovor na svojo pridigo.

“On pa se mu nenadno molče približa in ga poljubi na brezkrvna devetdesetletna usta. In to je ves Njegov odgovor. Starec vzdrgeta. Nekaj se zgane krog njegovih ust. Stopi k vratom, odpre jih in Mu reče: »Pojdi in ne pridi več ... ne pridi sploh nikdar več ... nikoli več, slišiš, nikoli!« In Ga izpusti na "temna planišča Sevilj". Ujetnik odide.”

Čeprav gre za zgodbo, pa je v njej res nekaj, kar pritegne našo pozornost. Kaj pa če se tudi sami obnašamo kot veliki inkvizitor? Ali pa se ga tako zelo bojimo, da si ne upamo misliti drugače? Kaj pa, če v resnici nočemo sprejeti nečesa, kar ne spada v podobo našega sveta, ki ga na eni strani zamejujejo verske dogme, na drugi pa znanost, ki se občasno prav tako dogmatično drži “trdnih” dokazov, ki jih ne sme zmotiti nobeno “neznanstveno” človekovo izkustvo. Je vmes sploh kaj prostora? Smo ujetniki verskih in znanstvenih avtoritet? Se bojimo teh “velikih inkvizitorjev”, ki vsako drugačno mišljenje nemudoma razglasijo za heretično - krivoversko in “krivoznanstveno”.

Verjetno je res potreben pogum, da si z zdravim razumom dovolimo pogledati na primer na spletno stran, na kateri lahko preberemo (Share Slovenija):

“Mnogi zdaj pričakujejo vrnitev svojega učitelja, naj ga kličejo Kristus, Mesija, peti Buda, Krišna ali Imam Mahdi. Redki vedo, da učitelj, ki izpolnjuje vsa ta pričakovanja, že živi med nami.

Maitreja, svetovni učitelj, ne prihaja sam ampak s skupino modrih učiteljev, ki iz zakulisja že dolgo usmerjajo človeštvo.

Vračajo se v vsakodnevni svet, da bi nam pomagali rešiti najbolj kritične svetovne probleme.

Maitreja ni verski voditelj ampak učitelj v najširšem pomenu besede. Tukaj je, da bi nas navdihnil k izgradnji nove dobe, ki bo temeljila na medsebojni delitvi svetovnih virov in pravičnosti, da bodo lahko zadovoljene življenjske potrebe vseh ljudi: potrebe po hrani, bivališču, zdravstveni oskrbi in izobraževanju.

Maitreja bo kmalu začel vsem na očeh delovati v svetu. Kot pravi sam: ‘Kmalu, zelo kmalu boste videli moj obraz in slišali moje besede’.”

Privoščimo si malo poguma. In radovednosti. Saj besede ne grizejo. Ali pač.


Slika: The Edge

Stop TTIP, CETA & TISA

Trenutno med ZDA, EU, Kanado ter še nekaterimi drugimi državami potekajo pogajanja o kar treh prostotrgovinskih sporazumih - TTIP, CETA in TISA. Ti sporazumi bodo imeli na našo prihodnost daleč večji vpliv kot velika večina zadev, ki se sprejemajo v našem parlamentu. Gre za sporazume, ki bodo odpravili trgovinske in storitvene “ovire”, kar z drugimi besedami pomeni, da bodo imele korporacije še bolj prosto pot, da v imenu dobička uničujejo našo blaginjo in naše okolje. Tako bomo ostali brez zaščite, ki so jo doslej vsaj deloma zagotavljale nacionalne zakonodaje, evropski predpisi in različne globalne konvencije.

Omenjeni sporazumi predstavljajo novo zmago komercializacije oziroma komercialnih interesov nad interesi družbe kot celote. Ekonomisti in politiki navdušeno govorijo o padcu trgovinskih ovir, ki naj bi prinesli višjo gospodarsko rast, dejansko pa gre za ukinjanje zaščitnih ukrepov, ki družbo in okolje varujejo pred vsemogočnimi korporacijami. Sprejetje teh sporazumov pomeni, da bodo delovni, zdravstveni, izobraževalni, okoljski in drugi predpisi predstavljali samo še trgovinske ovire; da bodo pokojnine postale trgovinska ovira; da bo naša javna oskrba z vodo zgolj trgovinska ovira itd.

Kaj pravzaprav predstavljajo ti sporazumi?

TTIP

Čezatlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo (Transatlantic Trade and Investment Partnership) je prostotrgovinski sporazum med ZDA in EU, zaenkrat še v fazi pogajanj, ki potekajo za tesno zaprtimi vrati.

Profesor John Hillary, izvršni direktor organizacije War on Want je v kratki knjižici TTIP, a charter for deregulation, an attack on jobs, an end on democracy (TTIP, listina za deregulacijo, napad na delovna mesta, konec demokracije) zapisal, da je glavni cilj sporazuma TTIP “odprava regulativnih ‘ovir’, ki omejujejo potencialne dobičke multinacionalnih korporacij z obeh strani Atlantika. Dejansko pa so te ‘ovire’ nekateri naši najbolj cenjeni socialni in okoljski standardi, kot so delavske pravice, predpisi o varni hrani (vključno z omejitvami glede GSO - gensko spremenjenih organizmov), predpisi o uporabi strupenih kemikalij, digitalni zakoni o zasebnosti in celo nove bančne varovalke, ki so bile uvedene, da bi preprečili ponovitev finančne krize iz leta 2008.”

Lučka Vavpetič (Protestival) poleg tega tudi opozarja, da je “v sporazumu zajet tudi mehanizem ISDS (Investment to state dispute settlement), ki omogoča podjetjem, da bodo tožila vlade za sprejemanje zakonov, ki bi povzročili dejansko ali samo potencialno izgubo dobička.” Si torej lahko zamislimo, da bi v prihodnosti lahko neka korporacija tožila vlado Slovenije, ker zaradi zakona o gozdovih ne sme posekati celotnega gozda, ki ga je kupila in je zaradi tega ob dobiček.

CETA

Celoviti gospodarski in trgovinski sporazum (Comprehensive Economic and Trade Agreement) je prostotrgovinski sporazum med EU in Kanado, ki je sicer že sprejet, vendar ga morata potrditi še Evropski svet in Evropski parlament.

Kanadski center za alternativne politike (Canadian Centre for Policy Alternatives) je v septembru 2014 objavil poglobljeno študijo o posledicah sporazuma CETA z naslovom Making Sense of the CETA. Sporazum je podoben TTIP in prav tako vključuje mehanizem ISDS, na katerega problematičnost je v zvezi z izobraževanjem pred časom opozoril tudi slovenski šolski sindikat SVIZ (Sviz Cerarju: Izključite izobraževalne storitve iz sporazuma CETA).

S tem sporazumom bodo pod hudim pritiskom javne storitve, tako Kanada kot vse evropske države bodo s tem sporazumom “omejile svojo zmožnost reguliranja” korporacij. Sporazum CETA “vključuje zelo obsežno investicijsko poglavje, ki bo povečalo moč tujih investitorjev in multinacionalnih korporacij” (Making Sense of the CETA). A to je le majhen del obsežne analize sporazuma, ki bo imel velikanski vpliv na varnost naše hrane, pravice delavcev, oskrbo z vodo itd.

Kot pravi Lučka Vavpetič: “Če se CETA vključno z ISDS ratificira, bodo imela podjetja nova legalna orodja za ustavljanje ter uničevanje javnih politik, ki ščitijo državljane na področjih, kot so zdravstvo, sociala, zaposlovanje in seveda tudi naravne vire in okolje. Vse za korist korporacij in njihovo stalno hlastanje za vse večjimi dobički.”

TISA

Sporazum o trgovini in storitvah TISA (Trade in Services Agreement) je sporazum med ZDA in EU ter še nekaterimi drugimi državami - skupaj 50 držav, ki predstavljajo dobrih 68 % globalne trgovine in storitev.

Čeprav tudi pogajanja o sporazumih TTIP in CETA potekajo za zaprtimi vrati, kar pomeni očitno kršenje načela transparentnosti, ki je v EU zelo “cenjeno”, pa so pogajanja o sporazumu TISA najbolj skrivnostna. Razkril jih je šele Wikileaks, junija 2014 - Press Release - Secret Trade in Services Agreement (TISA) - Financial Services Annex. Še zlasti problematična je “nadaljnja deregulacija globalnih finančnih storitvenih trgov”. A to je le del tega skrivnostnega sporazuma, ki bo v temeljih pretresel naša življenja.

Organizacija Public Services International v publikaciji TISA versus Public Services (TISA proti javnim storitvam) opozarja, da je sporazum TISA “nameren poskus dati prednost dobičkom korporacij in najbogatejšim državam na svetu pred tistimi, ki imajo največje potrebe. Javne storitve so ustvarjene, da zadovoljujejo vitalne družbene in ekonomske potrebe - kot sta na primer zdravstveno varstvo in izobraževanje - da so dostopne, univerzalne in da temeljijo na resničnih potrebah.” Sporazum TISA pomeni, da bodo javne storitve postale običajno trgovsko blago; če imaš denar si jih lahko privoščiš, če ga nimaš, si jih pač ne moreš.”

Komercializacija družbe in vladavina korporacij

Vsi trije sporazumi predstavljajo izjemno agresiven napad na naše temeljne pravice in svoboščine, na socialno državo, na naše okolje in na naše skupne vire ter nenazadnje na našo demokracijo. Dejansko gre za prefinjen korporativen prevzem oblasti in nadaljnje procese komercializacije družbe; na žalost pa politiki tega bodisi ne dojamejo bodisi nočejo dojeti. S sprejetjem teh sporazumov bodo številne države, med njimi tudi Slovenija, izgubile še preostalo ekonomsko in politično moč ter suverenost.

Edino združena javnost, ki mora vključevati široko fronto nevladnih organizacij, društev, posameznikov ter posameznih prosvetljenih politikov in intelektualcev, se lahko učinkovito upre silam komercializacije, ki si skušajo podrediti svet. V igri je res veliko, zato je potreben prispevek vsakogar.

Kaj lahko storimo?

Ena od možnost je, da podpišemo peticijo:

proti sporazumu TISA

proti sporazumu TTIP (1)

proti sporazumu TTIP (2)


Lahko se pridružimo različnim aktivnostim na evropski ravni:

11.oktober - dan vseevropske akcije Stop TTIP, CETA & TISA

dogodek bo tudi v Sloveniji - 11.oktober, 10.00, Prešernov trg

javna razprava - 6.10., Državni zbor


Poleg tega lahko vsakdo v različnih medijih razširi informacijo o teh sporazumih, ki ogrožajo našo prihodnost.


Priporočljivo branje: Anton Komat: TISA - najhujši strup demokracije


Slika: Stop TTIP, CETA & TISA