OLIO, revolucija deljenja hrane

V razvitejšem delu sveta se marsikdo znajde v dilemi, kaj storiti s hrano, ki neporabljena ostaja v domovih; na primer po rojstnodnevni zabavi, ali ker smo jo morda preveč kupili ali pripravili? Pred takšno dilemo se je znašla tudi Angležinja Tessa Cook, ki je nekega dne želela še povsem dobro hrano, ki je ni mogla sama pojesti, podariti nekomu drugemu; šla je na ulico, a tam ni bilo nikogar, ki bi jo želel. Takrat se ji porodila zamisel: zakaj ne bi šlo na boljši način - zakaj ne z mobilno aplikacijo? Skupaj s Saasho Celestial-One sta ustanovili OLIO, mobilno platformo za delitev hrane.

OLIO je brezplačna aplikacija, ki povezuje sosede med seboj in z lokalnimi podjetji, tako da se presežki hrane lahko delijo, ne pa končajo v smeteh. To je lahko hrana iz lokalnih trgovin, ki se ji izteka rok uporabe; presežki doma pridelane zelenjave, kruh iz pekarne, odvečna živila iz hladilnika. Aplikacija OLIO se lahko uporablja tudi za delitev drugih gospodinjskih stvari (kuhinjske in kopalniške opreme, čistil, kozmetike, pohištva, oblačil, igrač itd.).

Aplikacija deluje na zelo enostaven način. Ko želite hrano (ali kaj drugega) dati nekomu na voljo, jo slikate, “naložite” na aplikacijo in dodate opis; če želite lahko postavite tudi ceno (čeprav se večina stvari deli brezplačno ali po minimalnih cenah, predvsem ko gre za majhne lokalne trgovine). Če pa hrano želite dobiti od nekoga drugega, jo s pomočjo aplikacije poiščete v svoji bližini in se preko zasebnega sporočila dogovorite za prevzem.

Oblikovalci platforme za deljenje hrane OLIO pravijo, “da majhna dejanja vodijo do velikih sprememb. Skupaj - četudi rešimo eno tortico, korenček ali stekleničko losjona - lahko izgradimo trajnejšo prihodnost, v kateri se naši dragoceni viri medsebojno delijo, ne pa zavržejo.” Beseda OLIO pomeni “raznolika zbirka stvari”, poslanstvo organizacije pa je “sprostiti vrednost hrane, ki propada v gospodinjstvih in v skupnosti”.

Platforma OLIO je dejansko posrednik, ki posameznike s presežki hrane poveže s tistimi, ki jo potrebujejo. Preseči moramo danes prevladujočo potrošniško miselnost, da moramo vse kar potrebujemo kupiti. Zakaj ne bi nekaterih stvari delili z drugimi? Naša družba je dobesedno prežeta z miselnostjo oziroma ideologijo komercializacije, ki pravi: kupuj, imej zase, vrži stan, ponovno kupi; tekmuj z drugimi; uživaj zase; brigaj se zase itd. Zato imamo na eni strani takšno obilje, na drugi strani pa hudo pomanjkanje in trpljenje.

Lahko pa razmišljamo in delujemo drugače: sodelujemo, si delimo hrano in druge stvari, pomagamo in skrbimo za druge, si prizadevamo za blaginjo skupnosti itd. Saj ne da bi prenehali kupovati, a veliko stvari je, ki med nami lahko “krožijo” drugače - z medsebojno delitvijo dobrin.

Je mogoče podoben sistem delitve uvesti tudi na širši, globalni ravni, saj vemo, da danes zaradi posledic skrajne revščine umre kar 40.000 ljudi na dan. Morda res ni dovolj takšna aplikacija, kot je OLIO, ki je zelo učinkovita na lokalni ravni, zagotovo pa bi lahko dosegli globalni dogovor med državami, da delijo presežke svojih virov s tistimi, ki jih potrebujejo. Z ustanovitvijo globalne agencije, ki bi koordinirala delitev virov med državami, bi v kratkem času odpravili skrajno revščino, preprečili nepotrebne smrti tisočev in v svet “prinesli” blaginjo za vse ljudi, ki je edina prava osnova za globalno zaupanje in mir.

Začnimo z majhnimi koraki, delimo hrano s svojimi sosedi; ko bodo to storile tudi naše države, bomo spremenili svet.

Vir: OLIO - The Food Sharing Revolution

Slika: Good Food Oxford

Uber ali ko vaš šef postane računalniški algoritem

Čeprav podjetje Uber še ni vstopilo na slovenski trg, pa je prav, da vemo, zakaj je to podjetje in sistem, ki ga predstavlja, tako problematično, celo nevarno. Če Uber in podobni sistemi uspejo, na primer v zakonodajnem smislu, lahko že v bližnji prihodnosti postanemo brezpravna najemniška delovna sila velikih globalnih korporacij. Veliko ljudi, predvsem mladih, že zdaj opravlja prekerna oziroma začasna, negotova dela, brez ustrezne zaščite in socialnih pravic. Uber prekerizacijo dela dviguje na novo raven - globalno. Uberizacija postaja pojem globalne prekarizacije. A ne smemo se upirati samo uberizaciji, temveč vsem oblikam prekarizacije, tudi tem, ki vse bolj “poganjajo” v našem domačem okolju.

Zakaj je Uber tako zelo poseben? A preden na to vprašanje skušamo odgovoriti, najprej na kratko ponovimo: Uber je korporacija, s sedežem v ZDA, ki je posrednik med voznikom (izvajalec, s svojim prevoznim sredstvom) in potnikom (uporabnik). Celotno “operacijo” vodi mobilna aplikacija, ki po prejemu zahteve za vožnjo s strani uporabnika, avtomatsko poišče najbližjega voznika, ki dobi “poziv” in opravi vožnjo. Tudi plačilo se avtomatsko izvede preko aplikacije, Uber pa pobere 20 do 35 % (glej Uber ubija ekonomijo delitve). “Odličen” sistem: sistem deluje praktično samodejno, lastniki pa bajno služijo.

Uber ne dela nič posebno novega, podjetje je zgolj izrabilo nove modele ekonomije delitve, kjer posamezniki med seboj delijo, souporabljajo ali zamenjujejo različne dobrine in tudi storitve. Pri Uber-ju pa je novo, da je podjetje razvilo aplikacijo, ki s posebnim algoritmom dobesedno upravlja z ljudmi. Ali z drugimi besedami: celotno posredniško delo opravlja računalniški program oziroma aplikacija. Če želite vožnjo iz kraja A v kraj B, bo aplikacija avtomatsko poiskala najbližjega voznika, mu javila potrebo po vožnji, preračunala najkrajšo pot in ustrezno ceno ter uporabniku “dvignila” denar iz njegove bančne kartice.

Zveni sicer lepo in zagotovo se marsikomu zdi ekonomično in učinkovito, “a hudič se skriva v podrobnostih”. Računalniški program ne kaže razumevanja in sočutja. Če imate doma bolnega otroka in vas aplikacija sredi noči najde kot najboljšo izbiro, potem nimate nobene možnosti: ali opravite delo ali pa vas bo aplikacija “vrgla po lestvici navzdol” ali pa vas celo izločila iz sistema. Računalniški algoritem pač nima čustev, sočutja, razumevanja. Je ultimativno ekonomičen, učinkovit in brezoseben - mokre sanje vsakega kapitalista in birokrata.

Hkrati pa pri delu, ki ga opravljate preko sistemov kot je Uber (ali Task Rabbit itd.), nimate nobene zaščite: ne zdravstvene, ne socialne, nikakršne. Prav tako nimate nobene možnosti, da bi sodelovali pri odločitvah podjetja. Tudi država lahko le “sanja”, da bo pobirala davke od takšnega posla; morda od izvajalcev storitev, nikakor pa ne od “globalnega posrednika”, ki se plačilu davščin z lahkoto izogne, zlasti s strani tako majhne države kot je Slovenija.

Nekoč, v 19. stoletju, so delavci vsako jutro prihajali pred vrata tovarn in upali, da jih bo podjetje najelo: za nekaj ur, za en dan, morda za več dni. Zdaj z modernim mobilnim telefonom v roki čakate, da vas program izbere, ali pa tudi ne. Čeprav so predstavniki naše vlade nad Uber-jem navdušeni, pa je uberizirana prihodnost lahko zelo mračna. Velika večina poklicev lahko postane natanko takšnih, kot jih danes oblikuje Uber: 24 ur na dan čakate, da vas aplikacija izbere, da opravite delo. Če zbolite ali se poškodujete, če imate bolnega otroka, je to samo vaš problem, kajti “na drugi strani aplikacije” čakajo brezimni tisoči.

152 bilijonov dolgov in delitev dobrin

Mednarodni denarni sklad je pred kratkim opozoril, da so skupni globalni dolgovi dosegli 152 bilijonov dolarjev. Ti dolgovi znašajo kar 225 odstotkov globalnega bruto domačega proizvoda (IMF urges governments to tackle record global debt of $152tn). Glede na trenutno globalno populacijo (World Population Clock), ki šteje več kot 7,4 milijarde ljudi, vsak Zemljan dolguje približno 20.500 dolarjev ali 18.300 evrov.

Koliko sploh je 152 bilijonov? To številko lahko zapišemo tudi takole: 152.000.000.000.000 ali 152.000 milijard. A kaj nam ta neverjetna številka pove? Predvsem to, da je z današnjim ekonomskim oziroma v ožjem smislu finančnim sistemom nekaj hudo narobe. In ravno tu je ključni probem; v osnovi bi moral biti finančni (denarni) sistem zgolj “pripomoček” za lažjo in pravičnejšo izmenjavo dobrin.

Kajti dobrine in njihova razporeditev (distribucija) so bistvo ekonomskega (pod)sistema družbe. Dobrine (tudi nematerialne dobrine oziroma storitve) nam služijo za prehrano, bivanje, za izobraževanje, zdravje, ogrevanje, za transport; skratka, da lahko sploh živimo, v širšem smislu pa kot družba živimo v blaginji.

Danes pa je finančni sistem postal “alfa in omega” ne samo ekonomskega sistema, temveč tudi globalne družbe kot celote. Finančni sistem je orodje moči v rokah zelo majhnih globalnih elit, ki preko njega upravljajo s politiko in ekonomijo, preko njiju pa s celotno družbo. Finančni sistem danes dobesedno odloča o življenju in smrti milijonov, če ne kar milijard, ljudi.

152 bilijona dolarjev dolgov je orodje za obvladovanje globalnega bogastva in ljudi. 152 bilijona dolarjev v resnici sploh ne obstaja, obstajajo pa hrana, voda, zdravila, stanovanja in druge dobrine, ki nam omogočajo preživetje in blaginjo. Globalni nadvladi finančnih mogočnikov se lahko upremo na enostaven način - z medsebojno delitvijo globalnih dobrin. Tega se elite najbolj bojijo. Če si dobrine neposredno delimo med seboj - med državami, v državah in v lokalnih skupnostih - potem finančni trgi, kot posredniki, sploh niso več potrebni ali pa samo še v manjši meri.


Slika: Economy of Sharing Helps Environment, Builds Community

Uber ubija ekonomijo delitve

V zadnjih dneh je veliko govora o ameriški korporaciji Uber, slovenski vladni delegaciji, ki je obiskala njen sedež, in o ekonomiji delitve. Ponovimo na kratko: “Minister za javno upravo Boris Koprivnikar in izvršna direktorica za komunikacije v podjetju Uber Betsy Mansiello sta ob obisku slovenske gospodarsko razvojne delegacije v Silicijevi dolini podpisala skupno pismo o nameri” (Minister Koprivnikar podpisal pismo o nameri z Uberjem, Delo). Po vrnitvi iz ZDA so ministra k odstopu od sodelovanja z Uber-jem pozvali Sindikat delavcev prometa in zvez Slovenije, Sindikat Mladi Plus, Svobodni sindikat Slovenije, Gibanje za dostojno delo in socialno družbo ter Društvo Svetovalnica za migrante (Sindikat prometa in zvez proti Uberju, Delo). Na katero stran naj se postavimo: vladno ali na stran civilne družbe? Za odgovor potrebujemo nekaj razmisleka.

Uber je podjetje, pravzaprav korporacija, ki preko svoje digitalne platforme oziroma s pomočjo mobilne aplikacije ljudem, ki potrebujejo prevoz, preskrbi najbližjega voznika, ki s svojim avtomobilom opravi prevoz. Cena se izračuna na podlagi časa prevoza, lahko pa tudi na podlagi razdalje (odvisno od hitrosti vožnje in mesta oziroma države). Uber uporablja avtomatski algoritem, ki ceno izračunava tudi na podlagi “ponudbe in povpraševanja”. Če je povpraševanje veliko, na primer v času počitnic, vremenskih problemov ali naravnih katastrof, se cena avtomatsko zviša (Wikipedia), v nasprotnem primeru pa se zniža.Tako se je na primer za novo leto 2011 cena v New Yorku zvišala kar za sedemkrat. Po koncu vožnje aplikacija avtomatsko obremeni kreditno kartico stranke; podjetje pobere 20 do 35% (11 Platform Cooperatives Creating a Real Sharing Economy), ostalo prejme voznik.

Podjetje Uber naj bi delovalo po načelu ekonomije delitve (sharing economy), saj si vozniki svoje lastne avtomobile “delijo” z ljudmi, ki potrebujejo prevoz. Vendar to v veliki meri ne drži. Za Uber prej drži, da je podjetje, ki je izkoristilo idejo ekonomije delitve in razvilo svojstven ekonomski model z agresivnim uveljavljanjem rešitev, ki so prej družbeno škodljive kot pa koristne. Kako strankam zagotoviti varnost, kako zaščititi osebne podatke uporabnikov in voznikov, kako pobirati davke od podjetja, ki ima sedež v ZDA, kako jamčiti za kakovost avtomobilov - so samo nekatera od vprašanj, na katere je potrebno odgovoriti.

Kaj je ekonomija delitve

A najprej razmislimo kaj sploh je ekonomija delitve? Najenostavneje si to razložimo z “ekonomskimi odnosi” v povprečni družini. Starši s svojimi otroki samoumevno delijo “svoje” dobrine, prav tako s svojimi starimi starši, pa tudi s širšim krogom sorodnikov. Pri tem nihče niti ne pomisli na konkurenčnost oziroma tekmovalnost, ki je nekaj tako normalnega v vsakdanjih ekonomskih odnosih med podjetji in med državami. Bistven cilj ekonomije delitve je, da vsakdo lahko zadovoljuje svoje potrebe, v širšem smislu pa živi v (materialni) blaginji.

Podobno je tudi v širši skupnosti; tako imenovana socialna država temelji na načelu medsebojne delitve dobrin (podobni procesi potekajo tudi v lokalnih skupnostih); v skupni “bazen” se združujejo sredstva in dobrine (zbrane z davki, prispevki, taksami itd.), ki se delijo med vse prebivalstvo v obliki brezplačnega šolstva, zdravstvenega varstva, socialnega varstva, javnih investicij v infrastrukturo itd.

Ključno načelo ekonomije delitve je UNIVERZALNI DOSTOP do dobrin in njihova čim bolj ekonomična uporaba. Da bi vsi ljudje lahko dostopali do dobrin, moramo na globalni ravni vzpostaviti sistem pravične delitve ključnih dobrin, kot so na primer hrana, voda in zdravila; dobrine trajnejše narave (avtomobili, kolesa, orodja, hišni pripomočki itd.) pa se na lokalnih ravneh lahko uporabljajo na trajnejši in bolj ekonomični način z različnimi oblikami delitve, na primer s souporabo, izmenjavo, zamenjavo. V današnjih tekmovalni oziroma hiper-konkurenčni potrošniški ekonomiji velik del ljudi izpade iz “ekonomske igre” in životari ali celo umira zaradi pomanjkanja tudi najosnovnejših dobrin (danes zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin umre kar 40.000 ljudi na dan).

Zvezde smrti ekonomije delitve

Podjetje Uber je visokotehnološko podjetje, ki je na ideji delitve dobrin razvilo ekonomski model, ki je sicer učinkovit, vendar družbi kot celoti prinaša več problemov, kot pa koristi. Ni naključje, da je Bill Johnston iz podjetja Structure3Cpoimenoval Uber in Airbnb kot Zvezdi smrti (Death Stars) ekonomije delitve (How Platform Coops Can Beat Death Stars Like Uber to Create a Real Sharing Economy).

Profesor prava Brishen Rogers iz Univerze v Chichagu je lani napisal odličen članek z naslovom Družbeni stroški podjetja Uber (The Social Costs of Uber), v katerem podrobno analizira škodljive posledice delovanja podjetja za družbo. V osnovi, pravi Rogers, pri Uber-ju ne gre za nikakršno delitev, kajti Uber-jeva aplikacija v bistvu omogoča “kapitalistično posredovanje med dvema odraslima osebama, ki v to privolita”.

Če se v to še bolj poglobimo, je odnos, ki ga vzpostavlja Uber, le visokotehnološka oblika kratkoročnega mezdnega najemanja delovne sile (za nekaj ur, za en dan, za en teden...), ki so bile značilne za zgodnji kapitalizem; še preden so si sindikalna gibanja krvavo priborila več pravic za delavce. Če bo Slovenija sprejela Uber-ju in podobnim podjetjem naklonjeno zakonodajo, se nam obeta, da bomo nekoč vsi postali del centraliziranih platform, ki nas bodo najemale “po potrebi”, ob katerikoli uri in katerikoli dan, ter brez vseh delavskih in sindikalnih pravic (brez bolniškega nadomestila, dopusta, pokojnine...).

Če zraven prištejemo še prostotrgovinske sporazume tipa TTIP, potem bomo z visoko tehnologijo naglo zakorakali nazaj v 19. stoletje, tako da bo vsega nekaj kapitalističnih monopolistov upravljalo tako z brezpravnimi posamezniki kot tudi s šibkimi državami, ki bodo predvsem - s silo - jamčile za uveljavitev korporativnih interesov po dobičkih, ne glede na stroške za ljudi in okolje. Uber je TTIP na področju dela; uberizacija je popolna prekarizacija družbe.

Resnična ekonomija delitve

Čeprav je dejstvo, da je potrebno razvijati in regulirati nove modele ekonomije delitve, pa niti Uber-ja niti Airbnb ne smemo postaviti za primer in ustvariti ekonomije delitve “po njuni podobi”. V Sloveniji imamo odlično delitveno platformoPrevozi.org, kjer si vozniki svojo vožnjo in stroške vožnje delijo z drugimi; pa še Zelemenjavo, Menjalni krog, Knjižnico reči, Bicikelj, sejme medsebojne delitve in druge oblike, ki so pravi “predstavniki” ekonomije delitve. Prav tako imate povsod po svetu celo vrsto odličnih delitvenih oblik, mnoge je mogoče najti na spletni strani Shareable. Južnokorejsko glavno mesto Seul na primer sistematično uveljavlja najboljše rešitve delitve v dobro vseh mestnih prebivalcev.

Namesto, da se ukvarjamo z Uber-jem in podobnimi podjetji, moramo razvijati družbeno-ekonomske modele in zakonodajne ter davčne rešitve, ki bodo spodbujale uveljavitev ključnih ciljev ekonomije delitve: vsem ljudem omogočiti dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb in v širšem smislu njihove blaginje ter blaginje celotne (globalne) družbe, ne da bi pri tem uničili občutljivo globalno okoljsko ravnovesje.

Namesto, da so naši vladni predstavniki obiskali sedež podjetja Uber v San Franciscu, bi morali odpotovati na sedež Združenih narodov v New York in pozvati druge države, da s pravično delitvijo dobrin na globalni ravni rešimo problem lakote in revščine ter s tem postavimo trdne temelje svetovnega miru. Druge, bolj lokalne oblike ekonomije delitve, pa naj prepustijo lokalnim skupnostim, socialnim podjetjem in kooperativam, ki dobro vedo, da je ekonomija delitve najboljša rešitev za vse bolj pereče probleme globalne družbe - ekonomske, družbene in okoljske.



Slika: Death Star

14 centov - simbol človeške neumnosti

Je mogoče izmeriti človeško neumnost? Je, zelo enostavno. Pred časom smo sicer zapisali, da je Neumnost vredna 125 milijonov evrov. A zdaj bomo popravili to trditev: človeška neumnost je vredna samo 14 centov. Zakaj? Ker Evropska unija namenja 14 centov pridelovalcem mleka za vsak uničen liter mleka, oziroma skupaj 150 milijonov evrov. Genijalno! Otroci v revnih državah zaradi lakote in pomanjkanja hranljivih snovi umirajo v milijonih (3,1 milijona otrok mlajših od 5 let, vsako leto), Evropa pa uničuje svoje mleko.

Normalen človek bi se sicer moral vprašati: zakaj EU preprosto ne bi odkupila odvečnega mleka in ga poslala tja, kjer ga zares potrebujejo? Odgovor je seveda jasen: ker jim dobesedno “dol visi” za ljudi; edino kar želijo je “stabilizacijo razmer” na mlečnih trgih in ohranitev dobičkov velikih korporacij. A mlečno krizo je povzročila kar EU sama, saj je lansko leto, po 30 letih, ukinila mlečne kvote. Pričakovali so večje dobičke, povzročili pa so, da je Evropa dobesedno “preplavljena z mlekom”.

Zdaj pa bodo problem “reševali” s plačanim uničevanjem mleka. Ima takšna Evropa sploh kakšno prihodnost? Za 150 milijonov evrov bo uničeno več kot milijardo litrov mleka, še nadaljnih 350 milijonov evrov pa bodo evropske države za “pomoč” pridelovalcem mleka prejele neposredno.

Koliko ljudem bi lahko pomagali s 500 milijoni evrov? Organizacija World Vision je na primer pred časom ocenila, da bi s 500 milijoni dolarjev (kar je manj kot 500 milijonov evrov) lahko pomagali kar 10 milijonom otrokom, ki živijo v skrajni revščini.

A vse to je popoln “dobiž”, saj govorimo o vsega 0,5 milijarde evrov oziroma dolarjev, če hkrati vemo, da so centralne banke najbogatejših držav od začetka finančne krize, ki se je začela 2008, v globalni finančni sistem “zlile” neverjetnih 9 bilijonov dolarjev oziroma 9.000 milijard dolarjev (ali dobrih 8.000 milijard evrov). In s tem pripravile teren za novo finančno krizo nepredstavljivih razsežnosti (Pred novim finančnim zlomom).

“Medtem pa mi – manjšina, ki ima zagotovljene pravice iz 25. člena – nadaljujemo s pretirano potrošnjo ter mečemo stran hrano in druge ključne dobrine, namesto da bi od naših vlad zahtevali redistribucijo naših državnih presežnih virov tja, kjer jih najbolj potrebujejo.” In namesto, da se velik del dneva ukvarjamo z zdravo hrano zase in za svoje bližnje, bi morali svoj čas raje nameniti “za velike demonstracije, ki bodo brez prekinitve potekale po vsem svetu, v podporo že dolgo dogovorjenim pravicam iz 25. člena – pravicam vseh ljudi do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti – vse dokler vlade ne bodo spremenile svojih napačnih prioritet in v svetovnih zadevah končno začele izvajati načela medsebojne delitve dobrin.” (Razglasitev 25. člena: strategija za preoblikovanje sveta)


Slika: EUobserver

Razglasitev 25. člena: strategija za preoblikovanje sveta

Na spletni strani STWR (Share the World’s Resources oziroma Medsebojna delitev globalnih virov) je objavljen prevod članka Heralding Article 25: a people's strategy for world transformation (Razglasitev 25. člena: strategija za preoblikovanje sveta), ki ga je napisal ustanovitelj te nevladne organizacije Mohamed Mesbahi. Šele čas bo pokazal za kako pomembno delo gre, saj se besedilo na nekonvencionalen način loteva dveh ključnih problemov današnjega sveta: revščine in lakote na eni strani ter okoljske krize na drugi; gre za dva povezana problema, ki jih je možno rešiti le skupaj. Rdeča nit pa je 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, katerega uresničitev Mohamed Mesbahi vidi kot “enega največjih upov sodobnega človeštva”.

Osvežimo si najprej vsebino 25. člena: »Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.« (1. odstavek 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic)

V uvodu tega obsežnega članka, ki je izšel tudi v knjižni obliki, g. Mesbahi pravi, da “po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je to najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in k prestrukturiranju globalne ekonomije.”

Prednostne naloge naših vlad niso blaginja ljudi ali zdravje okolja, temveč gospodarska rast in dobički korporacij. In “četudi posamezna vlada ali posamezni politik poskušata služiti skupnemu dobremu vseh ljudi in celotne države, ne mine veliko časa, ko ju bodo mogočne korporativne lobistične skupine in finančni interesi potisnili v popolnoma nasprotno smer. V tem procesu poskuša dobro misleč politik spremeniti svet, nedvomno pa svet kmalu spremeni njega – s pomočjo grobe moči zlega sistema, ki temelji na starih oblikah dobička, privilegijev in tekmovalnih sebičnih interesov.”

Danes se na vse pretege borimo proti terorizmu, če pa bi “25. člen v vseh svetovnih regijah začeli izvajati že pred mnogo leti, se morda nekatere teroristične skupine, kakršni sta Al Kaida in ISIS, sploh ne bi pojavile. Če bi vsaka družina v revnih državah že pred mnogo leti dobila materialno osnovo za zaupanje in varnost v družbi, med mladimi verjetno ne bi bilo nikakršne dovzetnosti za nasilne religiozne ideologije in ne bi imeli nikakršnega razloga, da bi se borili proti vladi in si prizadevali za strmoglavljanje njene administracije (ki ne bi bila več popolnoma skorumpirana).” Zares učinkovit boj proti terorizmu je tesno povezan z zares učinkovitim bojem proti globalni revščini.

Prav tako ne bomo rešili okoljskih problemov, če se hkrati ne lotimo tudi problema revščine in pomanjkanja. Mnogo dobronamernih ljudi se “ne zaveda, da današnje globalne okoljske krize ni mogoče rešiti, ne da bi se hkrati ukvarjali s krizo zelo razširjene lakote in revščine. Poskusimo torej prepoznati, zakaj se nima smisla boriti za pravice matere Zemlje, če hkrati prezremo temeljne pravice velikega dela obubožanega človeštva.”

“Že samo z moralnega vidika”, pravi Mohamed Mesbahi, “je obžalovanja vredno verjeti, da lahko rešujemo okoljske probleme, ne da bi hkrati reševali globalno revščino, kajti nobenega razloga ni, zakaj ne bi mogli odpraviti lakote hkrati z drugimi aktivnostmi za reševanje sveta. Priče smo številnim množičnim mobilizacijam za ustavitev podnebnih sprememb in za preprečitev uničenja okolja, toda kolikokrat smo že videli koordinirano vsesvetovno akcijo, s katero bi pozvali h končanju življenjsko ogrožajočih razmer lakote in revščine? Pa vendar, če smo se bili zmožni organizirati na globalni ravni, da bi poskusili ustaviti ilegalno vojno, in če smo se bili zmožni organizirati za dvig zavesti o neizogibni ekološki katastrofi, ki jo mnogi svetovni voditelji več kot očitno ignorirajo, potem bi zagotovo lahko organizirali tudi množične mednarodne proteste, ki bi nas združili z razlogom izvajanja 25. člena – motivirani pa bi bili z mislijo: ‘Kaj pa drugi ljudje?’«

Na povezane probleme g. Mesbahi gleda z resnično širšega, ezoteričnega, vidika: “Človek je Življenje in vsak atom v vesolju je neločljivo povezan z vsemi drugimi, se glasi temeljna predpostavka ezoterične filozofije, in ko enkrat sprejmemo ter razumemo veljavnost teh temeljnih spoznanj, ima to globoke posledice za družbeno ureditev in za medčloveške odnose. Do takrat pa smo vsi tako ali drugače krivi za nadaljevanje tako družbene kot okoljske krize in zares združeni smo samo v smislu svoje ignorance in brezbrižnosti do teh dveh medsebojno povezanih problemov. Prav tako kot je nadnacionalna korporacija brezbrižna do uničenja, ki ga zagreši nad naravo, smo tudi mi kolektivno brezbrižni do milijonov ljudi, ki jim grozi smrt zaradi lakote, konfliktov in vzrokov, ki so povezani z revščino. Če velike korporacije prezirajo naravo zaradi dobička, potem mi dejansko preziramo svoje najrevnejše brate in sestre, zato ker si prizadevamo zgolj za svojo lastno udobje in srečo. Zato smo si vsi enaki v smislu egocentrizma, slepote, arogance, ignorance in brezbrižnosti.”

Mohamed Mesbahi nas nagovarja z vznemirljivim razmislekom: “Če si lahko zamislimo, da se Kristus danes dejansko vrne in to razglasi na naših televizijskih zaslonih, bi bilo zanimivo razmisliti, kakšen bi bil njegov božanski nasvet vladam in celotnemu človeštvu. Bi spregovoril s kompleksnim akademskim besednjakom o uničevalnem kapitalizmu in o ustvarjanju socialistične alternative ali pa bi nagovoril naša srca, da razmislimo o drugih in da nemudoma rešimo milijone sestradanih ljudi? Bi nam svetoval, da si dobrine delimo samo s svojimi sosedi in v svoji skupnosti, ali pa bi nam svetoval, naj si delimo svetovne vire na podlagi pravičnosti, sočutja in pravilnih človeških odnosov? Njegov nasvet bi bil verjetno zelo enostaven in preprost, navkljub Njegovemu obsežnemu poznavanju problemov človeštva in Njegovemu izjemnemu razumevanju, da bi bilo izvajanje 25. člena protistrup za razcepljen svet, ki je popolnoma pod vplivom sil komercializacije. Koliko ljudi pa bi sledilo Njegovemu nasvetu?”

Na koncu tega obsežnega članka pa nas nagovori naj stopimo iz svojega omejenega sveta, se združimo in s skupnimi močmi sprožimo resnične spremembe: “Edini mirni način za preusmeritev negotovih svetovnih razmer je tako preprost, da ga je treba ponoviti še enkrat: z angažiranjem atributov srca v množičnih svetovnih protestih, brez ideoloških in sebičnih misli, saj je človeško srce, ko je aktivirano, neskončno modro in ni zmožno biti »proti«. Del mladih se je že uglasil na te nove energije, ki se širijo po svetu, in vedo, da je prišel čas za odmik od stare zavesti, ki pravi: »to je moje, ne tvoje«, »ti si črn, jaz sem bel«, »to ni v interesu naše države« ali »vsak dan mora biti enak drugemu«. Ta hitro razvijajoča in združujoča zavest nam daje veliko razlogov za upanje za prihodnost, čeprav nasilna progresivna stališča številnih mladostnih aktivistov predstavljajo dodatno nevarnost za družbo, če jih tisti, ki predstavljajo našo dolgo neslavno preteklost, ne priznajo in jim ne prisluhnejo z veliko pozornostjo. Dan obračuna je blizu, kako se bomo torej odločili, da vstopimo v ta novi in boljši svet? Bomo uporabili socializem? Bomo uporabili anarhijo? Bomo uporabili vero? Ali pa se bomo mirno združili v velikem številu, dokler se naše vlade ne zavežejo, da bodo delile svetovne vire? Ene same demonstracije ne bodo dovolj. Na tisoče pohodov v različnih dneh bo imelo verjetno razmeroma majhen doseg. Toda na milijone in milijone protestnikov hkrati po vsem svetu, ki bodo dosledno zahtevali izvajanje 25. člena in bodo vztrajali dan za dnem, brez prekinitve? To bi moralo zadostovati.”


Slika: STWR

Pred novim finančnim zlomom

Čeprav v svetu globalnih financ stvari izgledajo “krasno” in predvsem ameriški borzni indeksi kar “pokajo od zdravja”, pa vendarle počasi tonemo v novo globalno finančno krizo. Velik del sveta je sicer že globoko v krizi, a kaj ko je danes edino merilo družbenega razvoja in blaginje prebivalstva gospodarska rast, še bolj pa višina oziroma rast borznih indeksov.

Politiki se danes ne ozirajo na razmere v katerih živijo njihovi državljani, kaj šele ljudje v najrevnejših državah sveta, v resnici jih ne zanima niti stanje v okolju, kajti svojo politiko oblikujejo izključno na podlagi “všečnosti” globalnim finančnim trgom in njihovemu temeljnemu orodju - borzam vrednostnih papirjev in ključnih dobrin (nafta, žito, soja…), kjer se dejansko prerazporeja globalno bogastvo, od revnih k bogatim seveda.

Ekonomska politika večine svetovnih držav je zato danes skorajda povsem enaka: varčevanje, ko gre za ljudi in okolje, in velikodušnost, ko gre za korporacije ter finančne ustanove. Tako smo pred kratkim izvedeli, da je korporacija Apple v letu 2014 plačevala zgolj 0,005 odstotka davka. Koliko ste ga vi? 30, 40, 50 odstotkov?

In ne smemo pozabiti, da Evropska centralna banka finančnim trgom vsak mesec še vedno “podari” 80 milijard eurov, temu pa strokovno rečejo kvantitativno sproščanje. Verjetno so pri tem “sproščeni” samo bankirji, ki s tem denarjem napihujejo borzne balone, ki bodo kmalu glasno počili. Medtem pa so se številne države znašle v hudih stiskah, saj ne zmorejo slediti finančnim špekulacijam in valutnim manipulacijam vsemogočnih finančnih trgov.

Kar nekaj držav je, ki so praktično na robu ali že čez rob bankrota oziroma zloma. Grčija že dolgo ni več nova zgodba, prav tako ne Portoriko, v hudi finančni krizi pa se je zdaj znašla Italija, saj ima njen bančni sektor kar 360 milijard evrov slabih posojil in lahko sproži finančno krizo evra, kar ima lahko globalni domino efekt. V hudih finančnih težavah se je znašla tudi Mongolija, ki se je pretirano naslanjala na Kitajsko, le-ta pa vse bolj zgublja svoj status “motorja globalnega gospodarstva”.

Poseben primer je Venezuela, ki je praktično že bankrotirala. Finančni zlom povzroča gospodarski in družbeni kaos, ljudem primanjkuje tudi najosnovnejših dobrin. Uvoz kruha se je na primer zmanjšal za kar 94 odstotkov, mesa za 63 odstotkov in tako naprej. Ljudje so lačni, ker država nima denarja. Kje je vsaj malo solidarnosti, sočutja, razumevanja?

Kako popolnoma brezdušni so politiki, ki delujejo v primežu globalnih finančnih trgov, smo lahko videli le nekaj dni po katastrofalnem potresu v Italiji. Niti vse žrtve potresa še niso bile pokopane, ko je Evropska unija Italijo že opozorila, “da pri obnovi območij ne more računati na omilitev pakta stabilnosti in torej povečati proračunskega primanjkljaja”. Ali z drugimi besedami: ljudje lahko pozimi spijo v šotorih, a zaradi finančnih zavez jim država ne sme pomagati pri obnovi porušenih domov. Pika. Ljudje lahko zmrzujejo, stradajo, umirajo, a bankam bo Evropa še naprej podarjala veličastne milijarde evrov. In bankirji lahko spijo sproščeno.

Vendar bo ta katastrofalna ekonomska (ne)politika na koncu udarila tudi razvite države, saj je borzni zlom neizogiben. Ogromne količine denarja, ki so se po krizi 2007 začele stekati v finančni sektor so povzročilo velikansko rast državnih dolgov in velikansko napihovanje borznih indeksov. Skupni globalni dolgovi naj bi znašali že neverjetnih 223 bilijonov dolarjev ali 223.000 milijard dolarjev. Kakšen smisel ima sploh ta dolg? Kdo ga bo sploh odplačeval? In komu?

Hkrati pa je samo obvezniški finančni trg vreden kar 100 bilijonov dolarjev. Če se zlomi, bo zares hudo. A sploh nismo omenili trgov izvedenih finančnih instrumentov, trga običajnih delnic itd. Kombinacija je več kot nevarna. Ko bo globalni borzni zlom ponovno zatresel finančni svet, bodo države zaradi visoke zadolženosti povsem brez moči, da bi ta “vampirski sistem” ponovno oživile.

Takrat se bomo morda streznili in končno dojeli, da lahko živimo tudi drugače. Dojeli bomo, da so borzne vrednosti zgolj virtualno “bogastvo”, ki v resnici ni vredno počenega groša. Zares vredne so le dobrine, ki nam omogočajo življenje in blaginjo. In te dobrine si lahko delimo med seboj, prav nikomur ni treba trpeti zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin. Ne potrebujemo nobene “pomoči” finančnih trgov in različnih špekulativnih borz, kjer ni niti za trohnico sočutja in razumevanja.

Dobrodošli v drugačnem svetu. Že kmalu.



Slika: Tlaxcala

Biti domoljub v 21. stoletju

Priznam, sem velik domoljub. Ljubim svoj dom, svojo domačo Zemljo. Ljubim prav vse prebivalce Zemlje, kajti “vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.” Prav vsi ljudje so enakovredni in enakopravni, “ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.”

Ni mi vseeno, kako živijo drugi ljudje, prav vsak Zemljan bi moral imeti možnost do “takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Človeštvo je eno, zato moramo “živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti”. Edino mir nam lahko zagotovi dolgoročno varnost, a resničen mir je mogoč samo, če slehernemu prebivalcu zagotovimo zdravje in blaginjo.

Danes je vse preveč ločevanja med ljudmi in razmišljanja, ki se omejuje na “moj narod”, na “mojo državo”, “mojo vero”, “mojo politično stranko”, “moje prepričanje” in tako naprej. S tem ni nič narobe, dokler to ne vodi do izključevanja, sovraštva ali celo sovražnosti do vseh drugih. In dobro vemo, kam takšno razmišljanje lahko vodi. Tega ne smemo dopustiti, saj smo se že davno tega zavezali “obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje.”

Mnogo ljudi se danes razglaša za domoljube, a mnogi med njimi svoje domoljubje izražajo s sovraštvom do drugih. To se je pomembno spomniti, saj vemo, da “sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za najvišje prizadevanje človeštva.”

Naš edini pravi dom je planet Zemlja in naši družinski člani so vsi njeni prebivalci. Samo v tem smislu smo lahko resnični domoljubi. Zato smo pravi domoljubi, če si prizadevamo “razvijati prijateljske odnose med narodi” ter za “dosego stabilnosti in blaginje, ki sta nujni za mirne in prijateljske odnose med narodi”.

Domoljubje je v 21. stoletju pristno samo, če ljubimo svoj pravi dom, ki je planet Zemlja, in vse njene prebivalce, eno človeštvo. V tem smislu smo vsi skupaj odgovorni za blaginjo vseh ljudi in planeta kot celote. V ta namen moramo resnično sodelovati, na vseh ravneh in na vseh družbenih področjih, in si deliti planetarne dobrine, ki jih je dovolj za vse.

Viri:

1. odstavek: 1. in 2. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (SDČP)

2. odstavek: 25. člen SDČP

3. odstavek: preambula Ustanovne listine Združenih narodov (UL)

4. odstavek: preambula UL

5. odstavek: preambula SDČP

6. odstavek: 2. in 55. člen UL



Slika: hands-on-world

Kapitalizem 2.0 ali kdo se boji delitvene ekonomije - odziv na članek

V Dnevnikovem Objektivu je bil v soboto, 20. 8. 2016, pod zgornjim naslovom objavljen članek Barbare Hren. Gre za odličen in potreben članek, ki osvetljuje različne vidike vse bolj razširjene in obetavne »delitvene ekonomije«. Vendar se mi zdi potrebno razmisliti o nekaterih pojmih oziroma trditvah iz članka.

Najprej velja opozoriti na sam pojem delitvena ekonomija, pri čemer gre za prevod angleške besedne zveze sharing economy. Danes so v slovenščini v obtoku trije njeni prevodi: ekonomija delitve, delitvena ekonomija in ekonomija deljenja. Škoda, da imamo na tako majhnem prostoru kar tri prevode enega pojma, in ker gre za nekaj zares novega in nepoznanega, se s tem v javnost vnaša povsem nepotrebna zmeda. Pri Sekciji za terminološke slovarje so zato že pred časom svetovali, da se uporablja »bolj ustaljeno in uveljavljeno različico, tj. ekonomija delitve«.

Najboljši prevod pojma sharing economy bi bil »ekonomija medsebojne delitve dobrin«, ki najbolje odslikava bistvo teh novih ekonomskih oblik – delitve dobrin (stvari in storitev) med posamezniki, podjetji in drugimi organizacijami ter družbenimi skupnostmi; vendar zadošča, da uporabimo skrajšano obliko, tj. ekonomija delitve. Ta besedna zveza je v uporabi že vsaj od leta 2003, ko je izšla knjiga K ekonomiji delitve (katere avtor je spodaj podpisani), medtem ko sta se drugi dve obliki pojavili šele v zadnjih dveh, treh letih.

Prav tako se mi zdi potrebno komentirati misel dr. Janeza Malačiča, ki je navedena v članku: »Pri nas delitvena ekonomija še ni zaživela, zato se s temi vprašanji še nihče prav veliko ne ubada, a tudi Slovenija se ne bo mogla izogniti globalnim trendom.« S tem se preprosto ni mogoče strinjati. Prevozi.org, Zelemenjava, Menjalni krog, BicikeLJ, Knjižnica reči, Avant2Go, sejmi medsebojne delitve so samo nekatere izmed raznolikih oblik, ki se že izvajajo v Sloveniji in jih lahko štejemo v okvir ekonomije delitve. Prav tako pa je poslanec Matjaž Nemec letos na vlado že poslal poslansko pobudo, naj uredi področje kratkoročnega oddajanja nepremičnin (na primer preko spletne platforme za delitev stanovanj airbnb).

Ekonomija delitve presega podjetniške oziroma gospodarske okvirje, zato ne gre samo za »kapitalizem 2.0«, kot je navedeno v naslovu članka. Čeprav so nekatere oblike ekonomije delitve po svoji naravi kapitalistične (na primer uber in airbnb), pa so druge javno-zasebne (BicikeLJ) ali povsem javne in neprofitne, na primer Zelemenjava in Menjalni krog. Eden ključnih vidikov ekonomije delitve je prav njena univerzalnost, kar pomeni slehernemu človeku na Zemlji omogočiti dostop do dobrin, vsaj tistih najbolj osnovnih.

Ekonomija delitve je torej širok okvir različnih ekonomskih oblik, kjer je (univerzalen) dostop do dobrin pomembnejši od njihovega lastništva in kjer je vsakdo lahko ponudnik in uporabnik dobrin. Te oblike že spreminjajo podobo sodobne ekonomije in družbe, zato je škoda, da se že v samem začetku vnaša pojmovna zmeda. Zdi se, kot da so vodilni slovenski ekonomisti nekoliko zaspali in šele v zadnjem času odkrivajo velikanski pomen ekonomije delitve, tudi z novim poimenovanjem. A to niti ni tako pomembno, kajti na terenu gredo stvari hitro naprej – pod takšnim ali drugačnim imenom.

Opomba: zgornji zapis je bil objavljen v časopisu Dnevnik, 24. 8. 2016, v rubriki Pisma bralcev (tudi na njihovi spletni strani) in je odziv na članek v Dnevnikovem Objektivu, 20. 8. 2016, z naslovom Kapitalizem 2.0 ali kdo se boji delitvene ekonomije (tudi na spletni strani).

Slika: Luka Cjuha, Dnevnik, Kapitalizem 2.0 ali kdo se boji delitvene ekonomije, 24. 8. 2016

Pravi namen ekonomije delitve

Letos poleti (2016) je v Ljubljani začel z delovanjem sistem delitve avtomobilov (car sharing) Avant2Go, ki se je “pridružil” že nekaj let uspešno delujoči delitvi koles BicikeLj. Poleg tega v Sloveniji že dlje časa deluje zelo razširjena spletna platforma za “delitev sedeža v avtomobilu” Prevozi.org. V Ljubljani deluje Knjižnica reči, kjer si je mogoče po knjižnjičnem sistemu izposoditi različne stvari; izjemno zanimiva je delitev unikatnih srajc Shirting ter že dlje časa delujoči Zelemenjava in Menjalni krog itd. Vsem tem oblikam je skupno, da se v uvrščajo v okvir ekonomije delitve (sharing economy), ki v temeljih preobraža način delovanja globalne ekonomije in družbe.

Ekonomija delitve bistveno spreminja odnose med proizvajalci izdelkov, ponudniki storitev, kupci oziroma uporabniki in družbeno skupnostjo - med njimi ni več jasnih razmejitev. Zadovoljevanje potreb ni več nujno povezano z lastništvom stvari; vsakdo lahko ponudi svojo storitev (npr. Uber) ali svojo lastnino (npr. AirBnb) ali pa koristi storitve in lastnino drugih. Ekonomija delitve pomeni, da izdelki (in storitve) dlje časa krožijo med ljudmi, so bolje izkoriščeni ter dosežejo več ljudi, hkrati pa se zmanjša monopol velikih podjetij in korporacij.

Koristi ekonomije delitve so velike tako za “žepe” uporabnikov, kot tudi za okolje, saj je z manj dobrinami mogoče zadovoljiti potrebe več ljudi. Ekonomija delitve vključuje tako podjetja, neprofitne organizacije, družbene skupnosti in posameznike, kar pomeni tudi več sodelovanja in večjo družbeno povezanost. To pa je nasprotje današnji sebični in individualistični potrošniški družbi.

Zanimivo pa je, da navkljub velikim spremembam, ki že imajo pomemben vpliv na podobo današnje ekonomije in družbe kot celote, slovenski ekonomisti ekonomije delitve skorajda še opazili niso, ekonomske in sorodne fakultete pa verjetno še dolgo ne bodo poučevale predmeta Ekonomija delitve. Čas jih je že zdaj povozil.

Pravi namen ekonomije delitve

A navkljub velikim koristim za posameznike, podjetja, družbo in okolje, ekonomija delitve (še) ne igra svoje prave vloge. Pravi namen ekonomije delitve je VSEM ljudem omogočiti dostop do dobrin, s katerimi lahko zadovoljujejo svoje (osnovne) potrebe oziroma lahko živijo v blaginji.

Ekonomija delitve (sharing economy) je praktični izraz oziroma manifestacija načela medsebojne delitve dobrin (principle of sharing), ki temelji na razumevanju, da je človeštvo eno, kar pomeni, da planetarne dobrine pripadajo vsem ljudem na planetu Zemlja. Tako kot se v naših družinah dobrine delijo med vse njene člane, tako se morajo tudi planetarne dobrine deliti med vse pripadnike velike človeške družine - človeštva.

To ne pomeni, da bomo imeli vsi ljudje povsod po svetu natanko enake in enako količino dobrin, temveč da noben človek na svetu ne bo nikoli več stradal ali umrl zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, kot so na primer hrana, voda in zdravila. Dokler ljudje umirajo zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, ne moremo govoriti ne spoštovanju in ne o ljubezni do drugega - o čemer govorijo vse religije ter vse deklaracije in zaveze, ki smo jih že davno sprejeli.

Različne oblike ekonomije delitve, ki se vsakodnevno porajajo v svetu in tudi pri nas, so vsekakor dobrodošle in koristne, a z vsemi močmi si moramo prizadevati, da se ekonomija delitve začne izvajati tudi na globalni ravni. To pomeni, da se morajo države dogovoriti za globalni sistem, preko katerega bodo presežki dobrin, ki jih imajo številne države, dosegli območja, kjer ljudje nimajo niti najosnovnejših dobrin za preživetje.

Ekonomija delitve ima potencial za preobrazbo sveta, ki jo tako nujno potrebujemo. Z ekonomijo delitve lahko ustvarimo svet blaginje in miru. Vse druge poti vodijo v konflikte, vojne in uničenje okolja.




Slika: Occupy.com