Ljubiti drugega ni sentimentalno čustvo,
ki ga izrečemo o nekom, nato pa pogosto ravnamo povsem drugače –
včasih celo v popolnem nasprotju z ljubeznijo samo.
Ljubezen do drugega je ljubezen v dejanjih – dejavna ljubezen.
Ljubiti drugega pomeni ljubiti vsakega človeka,
brez vsakršne diskriminacije, še posebej pa ne glede na:
"raso, barvo kože, spol, jezik, vero,
politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo,
premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino".*
To pomeni ljubiti Irance, Izraelce, Američane, Ukrajince, Ruse,
Kitajce, Indijce, Brazilce, Tanzanijce, Uzbekistance in vse druge – brez izjeme.
To pomeni ljubiti muslimane, kristjane, hindujce, budiste
in pripadnike vseh drugih večjih in manjših religij.
To pomeni ljubiti ljudi različnih prepričanj in političnih usmeritev,
različnih spolnih identitet in usmeritev – vsakogar, povsod.
Toda ni nam treba ljubiti tistih, ki – ne glede na pripadnost –
netijo sovraštvo, razkol in vojne,
spodbujajo predsodke ali ustvarjajo
nemogoče pogoje za življenje milijonov naših bratov in sester –
bodisi z orožjem, bodisi s političnimi ali ekonomskimi sredstvi.
Proti njim se moramo dejavno upreti:
protestirati, bojkotirati, demonstrirati, pisati …
Kajti dejavna ljubezen ne izključuje dejavnega upora.
Ni komentarjev:
Objavite komentar