Kriza in medsebojna delitev

Beseda kriza ima zanimiv izvor. Izhaja iz grškega samostalnika krisis (izbira, odločitev, razsodba), le-ta pa iz grškega glagola krinein, ki pomeni odločiti se. Beseda označuje točko preobrata, bodisi pri odločanju, argumentiranju bodisi pri bolezni; torej kot »odločilni trenutek ali stanje«. Danes govorimo o krizi bolj v pomenu stiske, nevarnosti, gospodarskih ali političnih težav in podobnega, pozabljamo pa na pravi pomen besede, to je – odločiti se. (Vir: Verbinčev Slovar tujk; Science Encyclopedia)

Človeška zgodovina je zgodovina večjih ali manjših kriz – prelomnih obdobij, ki so zahtevale od takratnih ljudi, da so sprejeli pomembne odločitve. Nasploh za krizo lahko rečemo, da je to čas, ko stari sistem, stara ureditev (politična, ekonomska ali družbena) postaja neustrezna, hkrati pa se pojavljajo zametki novega; nove ureditve, novih odnosov, novih idej. Ob krizah se del ljudi vztrajno oklepa starega in to so predvsem tisti, ki jim obstoječa ureditev prinaša največje koristi – v obliki bogastva, moči, položaja. Želijo ohraniti (konzervirati) stanje kakršno je (status quo).

Na drugi strani so redki znanilci novega, ki pa so pogosto proglašeni za sanjače, utopiste ali čudake. Čas v katerem živimo je čas ene največjih kriz v celotni zgodovini človeštva. Današnja kriza je prvič zares globalna in na kocki je dobesedno prihodnost človeštva in planeta Zemlja. Kriza je dandanes vsesplošna, saj ni področja človeške družbe in kraja na planetu, ki bi bil izvzet. Danes lahko govorimo o okoljski, ekonomski, politični in socialni krizi, v resnici pa so vse te krize samo različna imena splošne krize človeštva. A vrnimo se k besedi kriza, ki v sami osnovi pomeni odločiti se oziroma čas odločitve.

Staro ali novo

Odločitev je dejansko možna samo med dvema alternativama – med starim in novim. Staro poznamo: medsebojna tekma za bogastvo, dobrine, moč in prestiž; nezmerna in neodgovorna uporaba zemeljskih bogastev; želja po prevladi in občutek superiornosti; vsiljevanje lastnega načina življenja drugim in še kaj. Ekonomska in politična ureditev, medsebojni odnosi – vse deluje po teh temeljih, principih. Vse našteto je preživeto, neustrezno in ne ustreza stopnji, ki jo je človeška družba dosegla, ne glede na razlike med deli sveta, ki so samo na videz velike.

Kaj pa novo, novi principi? Sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev nam niso neznani; vseskozi so prisotni, a nekje na obrobju družbe, v manjših skupnostih in družinah. Čas je, da jih »postavimo« v samo jedro dogajanja. Te principe moramo vpeljati na vsa družbena področja; na njih moramo utemeljiti vse naše ustanove in družbeno ureditev, predvsem na področjih politike in ekonomije; na njih morajo temeljiti medsebojni odnosi v sleherni družbeni skupnosti – lokalni, državni, regionalni in globalni. Resnične spremembe so mogoče samo v resnični spremembi našega pogleda na svet, ta pa izhaja iz razumevanja, ki vse bolj raste med prebivalci planeta, da:

• je človeška družina ena, a raznolika,

• planetarne dobrine (v pravičnem deležu) pripadajo vsem,

• je odgovornost za planet skupna.

Korak naprej

Vzorci ravnanja iz preteklosti resnično ne ustrezajo več človeški družbi 21. stoletja. Od tod toliko problemov in tako velika politična neučinkovitost. Neprestana in divja gospodarska rast, konkurenčnost (tekmovalnost), tržišča in boj zanje, kot osrednji element družbene pozornosti, preprosto ne morejo rešiti nakopičenih težav, kvečjemu so vzroki zanje.

Naša polna pozornost se mora usmeriti na ljudi in njihove potrebe ter na kvaliteto okolja v katerem bivamo. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.

Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te potrebe, ne moremo živeti kot človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez dobrin ni mogoče zadovoljiti človeških potreb in današnji problem sploh ni pomanjkanje le-teh, temveč njihova neustrezna in nepravična porazdelitev. Pravičnejša porazdelitev svetovnih dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ta pa je ključ za mir, ki odpira vrata prihodnost. Samo z medsebojno delitvijo bomo naredili korak naprej. Stopicanje na mestu namreč ne pomeni, da se nikamor ne premaknemo, temveč da nazadujemo.Naredimo torej korak naprej.


Medsebojna delitev

Gosto naseljen in tesno povezan svet 21. stoletja ter relativno omejeni naravni viri ne »podpirajo« tekme za dobrine, ki je prevladovala v celotni znani zgodovini človeške civilizacije. Večina vojn je in še izhaja iz tekmovanja za dobrine; za ozemlja ali naravne vire. V zdajšnjem svetu nadaljevanje te tekme oziroma vojne – pa naj gre za ekonomsko ali vojaško – lahko povzroči razpad človeške družbe in kaos nepredstavljivih razsežnosti. Starim problemom so se pridružili še novi: globalno segrevanje okolja ter onesnaženje zemlje in vode. Ti problemi še potencirajo že tako velike težave človeštva: lakoto, revščino, socialne napetosti, bolezni itd. Edina prava alternativa destruktivni globalni vojni za dobrine je njihova medsebojna delitev, ki je ne moremo uresničiti brez resničnega sodelovanja in solidarnosti.

Kriza pomeni odločiti se. Zdaj smo v času, ko se je potrebno odločiti. Prava odločitev je samo ena. Odločitev za novo, za medsebojno delitev.

Kako se bomo torej odločili?