Prenova

Ker politiki in ekonomisti na odgovornih položajih nimajo nikakršnih idej, kako iz krize, nam ne preostane drugega, kot da o njih razmislimo sami. To, da bodo državna bančna jamstva, nadomestila plač in reforme zdravstva, šolstva ter pokojninskega varstva dovolj za rešitev krize, je čista utopija.

Dejansko obstaja mnogo dobrih idej, nekatere so že preizkušene, druge še ne. Dejstvo je, da je nekaj treba storiti, kriza pač ne bo minila sama od sebe; ne bo dovolj sprejeti nekaj kozmetičnih popravkov sistema, potrebujemo resne in temeljite spremembe. O nekaterih lahko razmislimo:

Novi Marshallov načrt

Je prioriteta naše civilizacije neprestana rast BDP-ja in dobičkov za že zdaj bogato manjšino ali boljše življenje ljudi in to vseh ljudi na planetu? Če je prioriteta boljše življenje ljudi oziroma blaginja človeštva, potemtakem so ukrepi enostavni. Samo del ogromnega paketa pomoči bankam – v EU so doslej v ta namen namenili 3.800 milijard €, ZDA pa 12.800 milijard $ (časopis Dnevnik, 13. 6. 2009, str. 23) – bi v kratkem času rešil ključne probleme planeta: lakoto, revščino, epidemijo ozdravljivih bolezni, zaradi katerih dnevno umre preko 25.000 ljudi. S samo delom te vsote bi tudi preobrnili pogubno smer uničevanja planeta z investicijami v tako imenovane zelene tehnologije.

Tako kot so Američani neposredno po drugi svetovni vojni z obsežno pomočjo v denarju in blagu, v okviru Marshallovega načrta, v kratkem času Evropo »dvignili« iz povojnega razsula v pomembno politično in gospodarsko silo, bi zdaj lahko pomagali nerazvitim, manj razvitim državam in državam v težavah. Rezultati bi bili hitri, koristili pa bi vsem, saj bi ekonomija ponovno zaživela in to vsepovsod, pa še sramovati se nam ne bi bilo treba, da toliko ljudi živi v tako nemogočih razmerah. Obenem bi bil to svojevrstni »svetovni New Deal«, že preizkušen način izhoda iz krize.

Medsebojna delitev dobrin (nove oblike menjave)

Ker trgi še zdaleč niso univerzalno orodje za najbolj učinkovito menjavo, moramo razmisliti o novih načinih. Še posebej, ko gre za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb (hrana, voda, primerno prebivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje), moramo najti bolj učinkovite in varne načine izmenjave dobrin in storitev. Danes je namreč kljub zadostni svetovni pridelavi hrane, kar milijarda ljudi lačnih.

Pravzaprav lahko razmišljamo o nekakšni »dvotirni ekonomiji«. Medtem ko tako imenovana tržna ekonomija lahko deluje naprej (z jasnimi pravili, ob upoštevanju okoljskih standardov in temeljnih človekovih pravic), pa mora del ekonomije, ki je »zadolžen« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, delovati po načelih pravičnosti, solidarnosti in sodelovanja. Medsebojna delitev kot nov koncept menjave, preprosto pomeni, da se dobrine, ki so ključne za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi (voda, osnovna živila, energetski viri, zdravila …), menjajo po teh načelih.

Novoustanovljena agencija (v okviru OZN) bi prevzela koordinacijo delitve ključnih dobrin med državami. Države bi agenciji sporočale presežke in primanjkljaje svojih dobrin, le-ta pa bi glede na prioritete priporočala državam, kako naj izmenjujejo dobrine. Ta sofisticirana oblika menjave dobrin (in storitev) bi se beležila na posebnem računu s pomočjo nove, virtualne valute (UNCU). Podobno bi državne agencije lahko usklajevale menjavo tudi znotraj posamičnih držav.

Demokratizacija podjetij in drugih ekonomskih institucij

Danes državljani v številnih državah vsaj deloma lahko vplivajo na politični sistem, predvsem kot volilci ali preko različnih formalnih in neformalnih združenj (nevladne organizacije, društva, različne iniciative). Medtem pa so ekonomske institucije (podjetja in še posebej banke ter centralne banke) povsem izven nadzora širše skupnosti. Brez pravega nadzora lahko počnejo karkoli: uničujejo okolje, izkoriščajo delavce, izogibajo se svojim obveznostim itd.

Zato je potrebno določen nadzor javnosti omogočiti tudi v ekonomskih institucijah. Z uvedbo neprenosljivih deležev v podjetjih, bankah in drugih institucijah, bi širša javnost dobila funkcijo nadzora nad njihovim delovanjem. Tako bi lahko v nadzornih svetih podjetij (predvsem večjih, ki so širšega pomena) sedeli tudi predstavniki civilne družbe: nevladnih organizacij (npr. za zaščito okolja, za človekove pravice), društev, upokojencev itd.

Finančni sistem – podpora ljudem in okolju

Današnji finančni sistem sloni predvsem na dolgovih in špekulacijah. Denar v obtok vstopa preko komercialnih in centralnih bank kot kredit oziroma dolg v obliki zapisa v bančnih knjigah (97 % vse denarne mase). Ker pa banke ne ustvarijo hkrati še vrednosti denarja v višini obresti, ki jih je potrebno vrniti, je celotni finančni oziroma ekonomski sistem obsojen na dolgoročno pomanjkanje denarja in s tem prisiljen v neprestano rast, tekmovanje ter jemanje novih in novih kreditov.

Poleg tega pa še borzne špekulacije povzročajo velikanska nesorazmerja med obsegom tako imenovane realne ekonomije in (napihnjeno) vrednostjo finančnih sredstev.

Države, tudi najmočnejše, danes pravzaprav ne nadzorujejo več svojega finančnega sistema in le s težavo zberejo dovolj sredstev za svoje normalno delovanje. Dodatne probleme ustvarjajo še tako imenovane davčne oaze, ki predstavljajo legalni mehanizem za odtok denarja, ki bi moral biti obdavčen v svoji matični državi.

Zato bi države morale: prevzeti nadzor nad ustvarjanjem denarja oziroma ustvarjati lasten denar; regulirati in obdavčiti vse špekulativne aktivnosti na borzah vrednostnih papirjev ter preprečiti svojim državljanom, da poslujejo preko tako imenovanih davčnih oaz. A ni dovolj samo to, da se posamične države lotijo prenove svojega finančnega sistema, pomembno je, da se finančni sistem v nekaterih elementih uredi tudi na globalni ravni, kajti finančni sistem se ravno zaradi globalne ne-urejenosti uspeva izmikati ureditvam posamičnih držav (neplačevanje davkov, netransparentno poslovanje itd.).

Nova mednarodna finančna ureditev

V širšem smislu pa si je potrebno prizadevati za mednarodno ureditev svetovnega finančnega sistema (Novi Brettonwoodski sporazum), ki bi urejeval tako razmerja med valutami, sistem pomoči nerazvitim državam (ne preko kreditov, temveč preko investicij v konkretne projekte) in globalno obdavčenje čezmejnih transakcij (Tobinov davek).

Proti koncu 2. svetovne vojne zmagovite zahodne sile niso želele ponoviti preteklih napak iz časov velike gospodarske krize. V majhnem ameriškem letovišču Bretton Woods so leta 1944 predstavniki zmagovitih držav postavili temelje stabilnejši povojni ekonomski ureditvi. Sistemu so kasneje podporo odrekle predvsem bogate države (zaradi lastnih interesov), danes pa je več kot primeren čas za novo finančno ureditev, tokrat zares na globalni ravni.

Že pred nekaj desetletji je pokojni ameriški ekonomist James Tobin predlagal uvedbo davka na čez-mejne finančne transakcije, s čimer bi zmanjšali neverjetni obseg mednarodnega špekuliranja in hkrati pridobili sredstva, ki bi jih lahko uspešno uporabili za reševanje perečih globalnih problemov. Davek ne bi bil visok, približno 0,25 %, a letno bi se zbralo (najbolje v okviru OZN) kar 300 do 400 milijard dolarjev (npr. za boj proti lakoti in za zaščito okolja), ki bi jih lahko koristno uporabili, hkrati pa bi zmanjšali obseg špekuliranja.

Denar za življenje

Pri pobudi za univerzalni temeljni dohodek gre za bistven preskok v naši miselnosti. Najprej moramo izhajati iz pravice slehernega človeka, da lahko zadovoljuje svoje osnovne potrebe (potrebe po hrani, vodi, primernem bivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju). Zmožnost zadovoljevanje osnovnih potreb je nedvomno temeljna človekova pravica vsakega Zemljana.


Poleg teh »glavnih« ukrepov je mogoče razmišljati še o celi vrsti sprememb, bodisi na lokalni bodisi na globalni ravni, vsekakor pa ne drži, da pravih idej ni. Le videti jih je potrebno.