Zbogom ideologije

V iskanju izhoda iz krize večinoma ne znamo ali nočemo izstopiti iz okvirjev dveh mogočnih ekonomskih idej, ki sta se v desetletjih oziroma stoletjih izoblikovali v dve bolj ali manj enoviti miselni formi - socializem (komunizem) in kapitalizem. Ko se ideje preoblikujejo v preveč toge miselne forme, postanejo ideologije (-izmi), ki jim mnogi nekritično oziroma fanatično sledijo. Celo veliki misleci sodobnega časa ne zmorejo “pogledati preko”, kaj šele politiki, ekonomisti in običajni ljudje. Danes ne moremo zagovarjati ne kapitalizma in ne socializma, a hkrati ne moremo zavreči nobenega izmed njiju.

Kapitalizem predstavlja izjemno učinkovit gospodarski sistem, ki je omogočil blaginjo zelo veliko ljudem, hkrati pa je “zaslužen” za izjemne tehnološke dosežke človeštva, ki so povsem preoblikovali vsa področja človeške družbe (kaj bi danes brez elektronskih naprav, še zlasti računalnikov; kaj bi brez sodobne medicine: kaj bi brez interneta in drugih brezštevilnih dosežkov, ki nam olajšujejo in izboljšujejo naša življenja - za kar se imamo v dobršni meri zahvaliti ravno kapitalizmu). Hkrati je kapitalizem pometel z več tisočletnim fevdalno-suženjskim ekonomskim sistemom, s s tem pa se je osvobodil izjemen politični, ekonomski in kulturni potencial človeštva.

Nasprotno pa je socializem (in komunizem kot njegova skrajna oblika) skušal odpraviti največjo slabost kapitalizma - izjemno nepravično porazdelitev naravnih virov in ustvarjenega bogastva človeštva ter onemogočiti izkoriščanje ljudi. Socializem je nastal kot protiutež kapitalizmu. Oba, socializem in kapitalizem, sta v čisti obliki izjemno destruktivna: “čisti” socializem duši ustvarjalnost ljudi in nazadnje vodi v revščino večine, “čisti” kapitalizem povzroča velike razlike in prav tako številne vodi v revščino.

V resnici kapitalizem in socializem ne moreta eden brez drugega oziroma povedano drugače: družba je lahko uspešna, če sta kapitalizem in socializem (boljši izraz je socialna država) v medsebojnem ravnovesju. Dokaz so skandinavske države, kjer dobro razvit kapitalizem soobstaja skupaj z močno socialno državo - in rezultat: velika večina državljanov živi v blaginji. Na drugi strani lahko vidimo države kot so na primer ZDA, kjer je vpliv kapitala izjemno močan in tam poleg velikega bogastva obstaja tudi veliko revščine. Druga skrajnost so pretežno socialistične države (bivša Sovjetska zveza, Severna Koreja), ki ljudem ne omogočajo dovolj politične in ekonomske svobode, s tem pa povzročijo neustvarjalnost, nezadovoljstvo in končno revščino večine.

Skupni cilji

Bolj kot slepo sledenje ideologijam in večno prepiranje med njihovimi zagovorniki, je pomembno prepoznavanje skupnih ciljev, ne samo ciljev posameznih držav, temveč celotnega človeštva. In kateri so skupni cilji človeštva? Če pozorno sledimo zahtevam ljudi v različnih državah in na različnih kontinetih, še zlasti nedavnim zahtevam ljudi v arabskem svetu, v evropskih državah, v Južni Ameriki, na Japonskem in še marsikje, lahko izluščimo naslednje skupne cilje: blaginja, svoboda, mir in zdravo okolje.

Blaginja se izkazuje s primernimi finančnimi pogoji za življenje, z možnostjo zaposlitve, socialne zaščite, z dostopom do zdravstvenih in izobraževalnih storitev itd. Poleg blaginje ljudje želijo svobodo (gibanja, izražanja, opredelitve, izbire dela itd.) in mir, v zadnjem času pa vse bolj pomembno postaja tudi zdravo okolje.

Politični in ekonomski sistem morata omogočati doseganje omenjenih skupnih ciljev. Torej ni toliko pomembno, kakšen je prevladujoč ekonomski sistem neke države (kapitalističen, socialističen, komunističen itd.), temveč kako uspešen je pri doseganju skupnih ciljev človeštva. Zato so v ekonomskem sistemu družbe lahko hkrati elementi kapitalizma in socializma, če le prispevajo k skupnim ciljem človeštva: blaginji, svobodi, miru in zdravemu okolju.

Principi namesto ideologij

Namesto o ideologijah (-izmih) moramo govoriti o principih, ki so podlaga delovanju družbenega (političnega) in še posebej ekonomskega sistema. Namesto danes prevladujočih principov vsesplošnega tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa, morajo naše aktivnosti temeljiti na principih sodelovanja, spoštovanja drugega, pravičnosti in še posebej medsebojne delitve. Ti principi vodijo k doseganju skupnih ciljev človeštva. Mar lahko spoštujemo drugega, če si pohlepno grabimo dobrine kot je na primer hrana, ki jo zanje preprosto zmanjka? Ali narodi res med seboj sodelujejo, če hkrati neusmiljeno tekmujejo za ključne globalne dobrine? Ali lahko kdaj dosežemo mir, če pa so globalne dobrine tako nepravično porazdeljene? Itd.

Medsebojna delitev

Da je prav vseeno, ali je ekonomski sistem kapitalističen ali socialističen, dokazuje ekonomsko ravnanje po principu medsebojne delitve (ang. share). Princip medsebojne delitve pomeni, da si delimo dobrine tega planeta na podlagi sodelovanja in pravičnosti. Ne gre za to, da bi imeli vsi enako, temveč, da bi vsak človek na planetu lahko živel v skladu s skupnimi cilji človeštva - v blaginji, svobodi, miru in zdravem okolju. Prvi korak k tem ciljem pa je, da bi sleherni Zemljan lahko nemoteno zadovoljeval svoje osnovne potrebe (kar pomeni, da ima na voljo dovolj hrane, neoporečne vode, da živi v primernih bivalnih pogojih ter, da ima dostop do osnovnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev).

Medsebojna delitev in v ožjem smislu ekonomija delitve ni ne kapitalističen in ne socialističen ekonomski sistem, je pa lahko kombinacija obojega. Pravzaprav je povsem vseeno, kako ekonomski sistem poimenujemo, važno je, da je usmerjen v izpolnjevanje skupnih ciljev človeštva: blaginjo vseh ljudi, ki živijo v svobodi, miru in v zdravem okolju. Poglejmo si nekaj ekonomskih oblik, ki delujejo po principu medsebojne delitve:

Zipcar je oblika delitve avtomobilov, ki deluje povsem po podjetniško-tržnih načelih oziroma deluje kot kapitalistično podjetje. Shared Earth je gibanje, ki omogoča, da se tisti, ki imajo zemljo na voljo in tisti, ki jo želijo obdelovati, srečajo ter se dogovorijo za sodelovanje - torej gre za ekonomsko ravnanje, kjer dobiček ni pomemben. Delitev koles pa je javna storitev, organizirana s strani lokalnih ali mestnih skupnosti, ki ljudem omogoča, da za majhen denar uporabljajo kolesa za vožnjo po mestu. (Več o praktičnih primerih delitve v e-knjigi Ekonomija delitve,pot do pravične in trajnejše družbe).

Torej, presežimo neproduktivne razprave o kapitalizmu in socializmu, temveč rajši razmislimo o možnostih izpolnitve skupnih ciljev človeštva. Medsebojna delitev je vsekakor pot v pravo smer - k blaginji, svobodi, miru in zdravem okolju. Za vse človeštvo.

NIKA – dati in zmagati

Vendarle ni vse tako črno kot se zdi. Ni vsak posel slab posel. Obstajajo tudi ljudje oziroma podjetja, ki poslujejo s posluhom za druge.

Ko je Američan Jeff Church pred dvema letoma odpotoval z ženo in s štirimi otroki v Afriko, niso samo odpotovali na veliko potovanje, temveč se jim je tudi povsem spremenilo življenje.

»Obiskali smo Etiopijo in Kenijo, dejansko pa sva vzela otroke s seboj, da vidijo revščino,« je povedal Jeff Church, podjetnik iz San Diega, ki skuša spremeniti, kakor pravi, »zmeren poslovni uspeh v življenjsko pomembnega«. Z ženo sta želela storiti kaj več kot samo darovati dobrodelnim organizacijam.

Takrat petnajstletna hčerka Nina je povedala, da je bilo potovanje zanjo razodetje iz številnih ozirov, še posebej, kako vidi bogate in revne. »Med potovanjem sem spoznala razliko med relativno revščino – kjer otrok mogoče občuti revščino, ker nima iPhona – in resnično revščino, kjer dobesedno nimaš nič.«

Ko so obiskali vas Bogoni, so doživeli pravo razsvetljenje: »Videla sem vse te ljudi – približno 300 – in dobila sem ta občutek človečnosti, da si vsi prizadevamo za isto stvar,« je povedala Nina. »Bil je vsobsegajoč občutek bratstva in spoznala sem, da četudi so ti ljudje povsem drugačni od mene, se na nek način z njimi čutim bolj povezane, kot z ljudmi doma.«

»Spoznala sem, da poznam samo relativno revščino in ko sem srečala ljudi, ki živijo v absolutni revščini, sem odkrila, da zato niso nič manj srečni.« A kljub temu spoznanju se je družina čutila obvezana, da naredi, kar je v njeni moči, da popravi kvaliteto življenja v nerazvitih državah kot je Kenija.

»Spominjam se, da me je Nina spraševala vprašanja kot, zakaj nimajo čiste vode?« je povedal g. Church. »Spoznal sem, da želim s pomočjo dobička zagotavljati trajne donacije.«

Začeli so s projektom NIKA, ekološko ustekleničeno vodo, kjer se 100 % dobička namenja zagotavljanju neoporečne vode in sanitarne ureditve ter drugih projektov za izkoreninjanje revščine v nerazvitih državah.

Beseda “nika” v zulujščini pomerni “dati” in doslej je blagovna znamka storila prav to – donirala 350.000 $ od začetka prodaje v februarju. »Čisto vodo smo zagotovili 3.000 ljudem, strošek zagotovitve stalne oskrbe za enega človeka znaša 20 $,« pravi g. Church. Višji, kot bodo dobički, več ljudem bodo lahko pomagali, milijon dolarjev dobička pomeni rešiti 50.000 ljudi. (Več dobička lahko torej pomeni tudi več dobrega.)

Hkrati pa z denarjem od projekta NIKA pomagajo tudi skupnostim. V vasi Bogani, ki je družino navdihnila, so zgradili šolo s streho, ki omogoča zbiranje in shranjevanje deževnice, pomagali so pri projektih mikrofinanciranja in zdravstvenega varstva. »Ne morete rešiti revščine, razen če se je ne lotite celostno,« pravi g. Church. (Vir: Good News Now)

Dobiček v skupnost in okolje

Podjetništvo torej ni nujno samo pridobitniško. Vemo, da je dobiček presežek. Dobiček je tisto, kar ostane po izplačilu plač (stroški dela), poravnavi vseh materialnih stroškov, davčnih obveznosti in tudi po investicijah. Podjetje povsem dobro funkcionira tudi, če je dobiček enak nič. Prav je, da podjetniki dobiček ali vsaj del dobička vrnejo družbeni skupnosti (kjerkoli po svetu) in okolju. Dobro življenje ljudi in zdravo okolje nenazadnje koristi vsem, tudi podjetnikom.

Beseda nika v zulujščini pomeni dati, Nika kot osebno ime pa izhaja iz starogrškega imena Nike, boginje zmage. Dati torej pomeni zmagati. Pri tem pa ne zmagajo samo posamezniki, temveč vsi – tisti, ki dajejo in tisti, ki prejemajo.

Stroški uničevanja

Britanski raziskovalci so izračunali, da letni stroški doslej uničenih gozdov znašajo 5.000.000.000.000 $ (5 trilijonov ameriških dolarjev). Raziskave, ki jih je vodil bivši bankir Pavan Sukhdev, pomenijo nov pristop k izračunu realne cene celotnega Zemeljskega bogastva in stroškov, ki jih povzroča uničevanje le-teh.

Britanska vlada je prva uvedla nov sistem za prepoznavanje finančne vrednosti naravnih virov in potencialnih izgub, ki bi jih predstavljala njihova izguba oziroma uničenje. V okviru projekta Ekonomika ekosistemov in biodiverzitete (Economics of Ecosystems and Biodiversity - Teeb) so začeli izračunavati globalne ekonomske stroške izgube biodiverzitete. In prvi izračuni - ekonomski stroški izgube gozdov - so porazni: 5 trilijonov $.

A to je samo del ekonomskih stroškov uničevanja celotnega planetarnega bogastva zaradi podnebnih sprememb, intenzivnega kmetijstva, prenaseljenosti itd. Uničenje ribolova trske na Novofundlandiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na primer pomeni izgubo 2 milijard $ in 10.000 delovnih mest; uničenje mangrov v Pakistanu pomeni škodo desetin milijonov dolarjev za ribolov, kmetijstvo in lesno industrijo. Narava nam izstavlja račun in ta je zelo visok. (Vir: The Independent).

Stroški uničevanja Zemljinih virov so realnost. Večjo škodo bomo povzročali, večji bo račun, ki ga bomo morali plačati. Ekonomisti morajo upoštevati sleherni strošek, ki ga povzročijo planetarnemu okolju. Zemlje ne smemo dojemati kot brezmejnega vira dobrin, temveč kot kompleksen sistem, ki ga moramo ohranjati v ravnovesju.

Naš osnovni kapital niso denar, obveznice, delnice, temveč celoten planet Zemlja z vsemi naravnimi viri in živimi bitji. Trenutno ta osnovni kapital uničujemo, delovati pa moramo tako, da ga bomo vsaj ohranjali, če že ne oplemenitili.

Postati moramo - človeštvo kot celota - skrbniki in modri upravljalci planetarnega bogastva, tega osnovnega kapitala človeštva. To je tudi pravi pomen vede, ki ji pravimo ekonomija.

Trajnostni razvoj

»Človeštvo ima sposobnost, da se razvija trajnostno – kar pomeni zagotoviti takšen razvoj, ki zadovoljuje sedanje potrebe, ne da bi ogrožal možnost prihodnjih generacij, da bodo zadovoljevale svoje potrebe.«

Tako so leta 1987 v poročilu komisije Združenih narodov Naša skupna prihodnost (Our Common Future), ki jo je vodila bivša norveška premijerka Gro Harlem Brundtland, definirali koncept trajnostnega razvoja (ang. sustainable development). Ta koncept vključuje:

- zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in v širšem smislu slehernemu človeku omogočiti možnost izpolnitve njegovih želja po boljšem življenju (blaginja);

- idejo omejitve, ko gre za stopnjo izkoriščanja okoljskih virov in zmožnost okolja, da brez trajnih posledic »preživi« posledice človekovih aktivnosti (odpadki, izpusti plinov, sekanje gozdov …).

Trajnostni razvoj lahko torej razumemo kot »vzdrževanje ravnovesja med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja«. A to še zdaleč ni statično ravnovesje, ampak ravnovesje, ki ga moramo neprestano »loviti« oziroma ga usklajevati z razvojem – tehnološkim, ekonomskim, družbenim.

Lahko sploh razmišljamo o drugačni prihodnosti? Danes nam je vsekakor jasno, da zdajšnji vzorec razvoja – na podlagi neprestane gospodarske rasti – vodi v prepad in propad. Zemljino okolje na mnogih ravneh že kaže znake nepopravljive škode; na primer, ko gre za globalno segrevanje, onesnaženje vode in zemlje itd. A ne samo okolje, tudi človeška družba vse bolj trpi, saj zdajšnji razvoj, utemeljen na neprestani gospodarski rasti, nikakor ne zagotavlja vsaj približno enakomernega in pravičnega družbenega razvoja.

Dolgoročna vizija trajnostnega razvoja Slovenije

Nedavno je v veliki dvorani Državnega zbora (19. 3. 2010) potekala konferenca z naslovom Dolgoročna vizija trajnostnega razvoja Slovenija, kot del širšega procesa, ki se je začel z dokumentom Kam po krizi. Ta dokument je izdelala skupina strokovnjakov iz različnih področij in ga decembra 2009 predstavila širši javnosti.

Vsekakor je prav, da končno začenjamo razmišljati o trajnostnem razvoju kot temeljnem razvojnem vzorcu prihodnosti. Kar ne izključuje gospodarske rasti, le da mora biti ta podrejena omejitvam, ki nam jih postavlja okolje in da mora zagotavljati možnosti in priložnosti, da vsi ljudje lahko zadovoljujejo osnovne potrebe in razvijajo svoje potenciale.

[Tudi sam sem bil udeleženec konference, kjer sem imel krajši, 5-minutni prispevek in poslan daljši prispevek o medsebojni delitvi dobrin, ki je objavljen na straneh Kabineta predsednika vlade – Kam po krizi (levi stolpec).]

Vrednost ničesar

»Dandanes ljudje poznajo ceno vsega in vrednost ničesar.« (Oscar Wilde, Slika Doriana Graya)

Zgornji citat je Oscar Wilde zapisal proti koncu 19. stoletja, več kot stoletje kasneje (2009) pa si ga je za izhodišče svoje izjemne knjige The Value of Nothing (Vrednost ničesar) »izposodil« ameriški ekonomist, sociolog, aktivist in pisec Raj Patel.

Kaj je »cena vsega« in »vrednost ničesar«? Odgovor na to vprašanje, je hkrati tudi odgovor na vprašanje, kakšna je narava naše ekonomije, ki pa pomembno oblikuje svet v katerem živimo?

Osrednji element današnje ekonomije je vsekakor trg. Trg seveda že dolgo ni več zgolj fizičen prostor na katerem se menja trgovsko blago, temveč prej lahko rečemo, da je trg (tržna ekonomija) oznaka za ekonomski model, ki temelji na moči (denarja), tekmovalnosti, na pohlepu in sebičnosti.

Trg sleherno stvar, sleherno človekovo aktivnost in celo človeka samega lahko preoblikuje v trgovsko blago, ki se po določeni ceni prodaja ali kupuje. Če je trg v prvotnem smislu zajemal predvsem obrtniške, industrijske in kmetijske proizvode, pa danes tržno blago postaja praktično vse, kar si lahko zamislimo: zdravje, umetnost, šport, znanje ter praktično vse človekovo okolje in vsi naravni viri.


Cena in vrednost

»Obstaja veliko neskladje med ceno in vrednostjo nečesa, ki ga ekonomisti ne morejo razrešiti, saj je problem neločljiv del ideje o cenah, ki jih vodi želja po dobičku,« pravi Raj Patel. »Cena nečesa nikakor ne izraža njegove vrednosti.«

V sredini slehernega tržnega odnosa je cena, ki naj bi jo ravno trg najbolj pošteno oblikoval. Vendar tržna cena skoraj nikoli ne izraža prave vrednosti stvari, ki se menja na trgu. Že znameniti filozof in ekonomist Adam Smith (1723 – 1790) je razločeval med menjalno vrednostjo in uporabno vrednostjo stvari. Prvi lahko rečemo cena, drugi pa vrednost stvari.

Diamant, na primer, ima visoko ceno in zelo majhno uporabno vrednost, medtem ko ima voda nizko ceno in visoko uporabno vrednost – tega se seveda zavedamo šele, ko nam jo primanjkuje ali, ko jo do konca zapacamo. Posledično se do vode in drugih pomembnih dobrin obnašamo kot do nečesa nepomembnega oziroma cenenega. Diamante in drugo neuporabno »kramo« pa čuvamo v trezorjih in občudujemo v izložbah.

V resnici bomo morali ključnim dobrinam kot so voda, hrana, ozračje, energija itd. podeliti njihovo pravo vrednost. Te dobrine niso cenene, ampak so dejansko neprecenljive. Takšen bi moral biti tudi naš odnos do njih in odgovornost zanje. Brez diamantov, zlata, parfumov in podobnega lahko mirno preživimo.

Prav je, da končno prepoznamo pravo vrednost stvari, ki so nam na voljo za življenje. Ni trg tisti, ki jih bo kdajkoli pravično porazdelil med ljudi, to lahko storimo edino z medsebojno delitvijo teh dobrin. Trgom pa prepustimo vsakovrstno nepotrebno »kramo«, med katere nenazadnje spadajo tudi diamanti in …

Moč denarja

Misel oziroma že kar pregovor, da »denar pomeni moč«, ni nekaj novega. Vendarle, ali se tisti, ki s to močjo (silo) upravljajo, tega tudi zavedajo in, ali se zavedajo vseh posledic, ki iz tega izhajajo.

Že veliki filozof Aristotel je vedel, da je denar »nastal za menjavo dobrin«. Dobrine pa so vse tisto, kar človek potrebuje za življenje. Denar je pomembna iznajdba človeštva, saj je bistveno olajšal kroženje dobrin v človeški skupnosti. Ker je v denarju mogoče izraziti vrednost sleherne dobrine, jih je zaradi tega tudi mogoče enostavno izmenjevati.

Vendar je že Aristotel poznal tudi temnejšo plat denarja: »Čisto po pravici pa je najbolj osovražena oblika pridobivanja bogastva oderuštvo, ker je v njem vir pridobivanja denar sam in se ne uporablja zato, za kar so ga iznašli.« Ko torej denar postane zgolj sredstvo za pridobivanje še več denarja, postane osovražen in škodljiv.

V času Aristotla (384 – 322 pr. n. š.) je bilo osovraženo oderuštvo posameznikov (»obresti pa delajo iz denarja več denarja«), danes pa praktično ves finančni sistem (banke in druge finančne institucije, borze itd.) sloni na posojanju denarja za obresti, na špekuliranju in na korupciji. Le manjši del denarja tako lahko »odigra« vlogo, za katero je bil pravzaprav iznajden – za menjavo dobrin. Tako se ogromno bogastvo in s tem moč kopičita v rokah posameznikov, zelo veliko ljudi pa trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin (hrane, vode, energije itd.).

Vzroki in posledice

Ko pade bomba, vsakdo vidi povezavo med dejanjem in njegovo posledico. Ko pa se zaradi špekulacij na svetovnih trgih cena pšenice dvigne za npr. 10 $ na tono, tega nihče ne poveže (ali noče povezati) z milijoni ljudi v revnih državah, ki zdrsnejo v revščino ali celo lakoto. Odločitev Evropske komisije ali vlade ZDA o višjem subvencioniranju kmetijstva, milijone malih kmetov v revnih državah potisne v hudo revščino. Že majhna sprememba obrestnih mer centralnih bankirjev lahko uniči tisoče podjetij po vsem svetu in sto tisoče ljudi, ki jim ta podjetja omogočajo preživetje. A nič drugače ni na nižjem nivoju: že relativno »nedolžne« ekonomske odločitve predsednikov vlad, ministrov, direktorjev lahko pahnejo tisoče ljudi v revščino.

Ravnanje z denarjem ni nedolžna in neodvisna igra finančnih strokovnjakov, temveč skrajno resno in odgovorno delo, ki prinaša izjemne posledice. Zato ne drži, da je ekonomija nevtralna znanstvena veda, temveč je globoko vpeta v vsakdanje družbeno življenje. Mnogi finančni strokovnjaki, bankirji, borzni špekulantje (tudi pri nas) imajo na vesti mnogo trpečih, sestradanih ali po nepotrebnem umrlih ljudi po vsem svetu. Pogosto mnogo več, kot generali. Če posledice niso neposredno vidne, to še zdaleč ne pomeni, da jih tudi v resnici ni. V času gospodarske krize se je npr. število lačnih v svetu dvignilo z 852 milijona na1,02 milijarde ljudi (vsega v enem letu). In danes vemo, kdo je povzročil gospodarsko krizo.

Denar torej ni slab sam po sebi, temveč so slaba dejanja ljudi, ki z njim upravljajo. Lahko pa so tudi dobra. Če denar uporabljamo v splošno korist, potem je njegova vloga vsekakor pozitivna. Vsi, ki se z ekonomijo ukvarjajo, se morajo zavedati, da je edino pravo ravnanje pravično ravnanje.

»Zato lahko v nekem smislu trdimo, da je »pravično« to, kar ustvarja in ohranja blaginjo ali sestavine blaginje v državljanski skupnosti,« pravi Aristotel. Samo pravično ekonomsko ravnanje lahko pripelje do blaginje v skupnosti: pravična delitev dobrin, pravično ravnanje z denarjem itd.

O ekonomiji

Čeprav je ekonomija izredno pomembna za življenje slehernega posameznika in celotne družbe, pa nam je to področje nekako tuje in nerazumljivo. Ekonomska vprašanja prepuščamo »posvečenim strokovnjakom«, ki nam preproste stvari zapletejo do nerazpoznavnosti; upravljanje s tem izjemno pomembnim družbenim področjem pa prepuščamo pohlepnim posameznikom in skupinam, ki ekonomijo pogosto izrabljajo zgolj za lastne interese. Njihova moč je pogojena z našo neaktivnostjo.

Koliko in kakšno hrano bomo jedli, v kakšnem stanovanju bomo živeli, v kakšno šolo bomo hodili, kakšno službo bomo opravljali, kakšen bo naš dostop do zdravstvenih storitev, po kakšnih cestah se bomo vozili, kakšne oblike sprostitve ali zabave si bomo lahko privoščili? Vse to so prvenstveno ekonomska vprašanja. Od tega, v kakšnem ekonomskem sistemu živimo, kakšne so naše ekonomske ustanove in kdo ter kako z njimi upravlja, je odvisna kvaliteta našega življenja.

Ekonomija ni tako zelo zahtevna, da bi jo prepuščali zgolj ekonomskim strokovnjakom, bistveno je, da vemo, čemu je namenjena. Vsekakor ne brezmejnemu bogatenju posameznikov in skupin, ki pri tem ne izbirajo ne sredstev in ne načinov za dosego svojih ciljev. Tudi ni namenjena brezglavemu trošenju dobrin, zaradi česar brezštevilni ljudje trpijo pomanjkanje, okolje pa naglo propada.

Temeljni namen ekonomije je drugačen, njena glavna naloga je zagotavljati blaginjo, a ne samo nekaterih, temveč blaginjo vseh ljudi, prav vseh ljudi. In kaj sploh je blaginja? Blaginja pomeni, da vsak posameznik lahko nemoteno zadovoljuje svoje osnovne potrebe (po hrani, vodi, bivališču, zdravstvenemu varstvu in izobraževanju), da vsa družbena področja (zdravstvo, izobraževanje, socialno varstvo, kultura itd.) lahko nemoteno delujejo, ob tem, da se ohranja naravno in družbeno ravnovesje. Zato je še kako pomembno, na podlagi katerih vrednot deluje ekonomski sistem.

»Vrednote« tekmovanja (konkurenčnosti), sebičnosti in pohlepa nekaterih posameznikov, skupin in držav se danes preko ekonomskega sistema vsiljujejo celotni človeški družbi. Dejansko pa bi morale biti univerzalne človeške vrednote pravičnosti, sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve, ki jih najpopolneje uteleša Deklaracija človekovih pravic Združenih narodov, podlaga delovanja slehernega družbenega področja, še zlasti ekonomskega.

Za takšno ekonomijo si moramo prizadevati.

Prava vloga ekonomije

O ekonomiji vemo vse in nič. A le redko razmišljamo, kaj je prava vloga ekonomije v družbi? Ali je ekonomsko področje končni cilj ali zgolj temelj družbenega življenja?

Ekonomsko področje zadeva slehernega človeka, saj smo vsi odvisni od institucij, ki predstavljajo jedro ekonomskega življenja družbe (proizvodna podjetja, trgovine, banke, zavarovalnice, izobraževalne in politične ekonomske ustanove itd.).

Vendar niso samo institucije tiste, ki tvorijo ekonomsko področje, temveč tudi sleherni posameznik, ki je tako ali drugače vpet v ekonomsko življenje družbe: kot zaposleni, kupec, kreditojemalec, prejemnik pomoči, upokojenec, davkoplačevalec itd. (ali v več vlogah hkrati). (Celo klošarji so – preko prosjačenja – še vedno vpeti v ekonomski sistem družbe.)


Današnja ekonomija

Danes velja široko uveljavljeno prepričanje, predvsem zaradi velikega vpliva medijev in potrošniške industrije, da je glavni namen ali celo smisel človekovega bivanja zadovoljevanje njegovih želja s materialnimi dobrinami in storitvami. Zato ima ekonomsko področje tako velik (prevladujoč) vpliv v današnji družbi.

To brezuspešno hlastanje za dobrinami in storitvami (s katerimi naj bi zadovoljili svoje želje) na plan prinaša vse najslabše človekove lastnosti: pohlep, sebičnost in brezobzirno tekmovalnost. In s temi lastnostmi je danes »okuženo« sleherno družbeno področje.

Prava vloga ekonomije

Prava vloga ekonomije pa je bistveno drugačna. Namen ekonomije je omogočiti vsem ljudem zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb oziroma dobre pogoje za bivanje – s skupno besedo blaginja, ki vključuje bivanje v zdravem in mirnem okolju.

Šele z izpolnitvijo teh pogojev ima namreč človek možnost za svoj razvoj in uresničitev vseh svojih potencialov (čustvenih, razumskih, duhovnih ali kakor jih že poimenujemo), prav tako tudi človeštvo kot celota. Namen ekonomije je torej zagotoviti ljudem takšne pogoje za bivanje, ki jim omogočajo njihov nadaljnji razvoj. Ekonomsko področje je temelj, na katerem stoji celotna družba, ne pa njen prevladujoči ali vladajoči del.

Ekonomija je preprosteje rečeno: podpora življenju posameznika, posameznim skupnostim in človeštvu v celoti. Te svoje prave vloge pa ekonomija ne more uresničiti brez pravičnosti, sodelovanja in medsebojne delitve.

Prava vloga in namen ekonomije

Razumeti pravo vlogo in namen ekonomije je ključnega pomena, če želimo hudo načeto naravno in družbeno ravnovesje našega planeta postaviti v pravi – ravnovesni položaj in s tem zagotoviti resnični razvoj celotne človeške skupnosti in trajnostni razvoj planetarnega okolja. Zato moramo (končno) prepoznati pravo vlogo in pomen ekonomije. Šele potem bodo sledila naša prava dejanja in pravi rezultati.

Vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Je vgrajena v vse družbene sisteme, a ne nad njimi ali izven njih.

Prava vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Ekonomija je in mora biti vgrajena v vse družbene sisteme (politični, gospodarski, izobraževalni, zdravstveni, socialni …), saj v osnovi zagotavlja preživetje in življenje posameznikom in vsem družbenim skupnostim – od družine (gospodinjstva) do globalne skupnosti.

Nikakor pa ni vloga ekonomije, da prevzema vodilno vlogo v družbi in v vseh njenih dejavnostih kot neka iz družbe izločena nad-dejavnost, ki poleg tega celotni družbi vsiljuje neke svoje povsem zgrešene vrednote. Danes so si tako imenovane tržne sile (predvsem velika podjetja, globalne ekonomske ustanove kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad ter ekonomske izobraževalne in znanstvene ustanove) povsem podredile celotno ekonomsko področje in preko njega dobesedno vladajo celotni družbi. Glavna »orožja« tržnih sil so: obširna privatizacija in komercializacija vseh družbenih dejavnosti ter osvobajanje od nadzorne in regulatorne vloge države.

Ločitev ekonomije in politike ni mogoča.

Ločitev ekonomije in predvsem gospodarstva kot nosilnega dela celotne ekonomske dejavnosti od države oziroma politike, vodi v družbeni samomor. Politika ima najvišjo možno odgovornost za družbo in svojega poslanstva ne more opravljati, če nima skoraj nobenega vpliva na ekonomsko življenje družbe. Že starogrški filozof Platon je vedel, da je politika ˝veščina skrbi za celotno človeško skupnost˝. Kako naj politika skrbi za skupnost, če ne more vplivati na njen najvitalnejši del oziroma del, ki je zadolžen za njeno preživetje?

Seveda pa je pravo vprašanje drugačno: »Katere interese zastopa politika neke države?« Če zastopa interese samo nekaterih privilegiranih družbenih skupin (to pa je danes realnost v skoraj vseh državah sveta), potem je njena povezanost z ekonomskim področjem zares sporna. Če pa zastopa interese celotne državne skupnosti, potem mora država oblikovati svojo ekonomsko politiko v skladu s temi interesi.

A danes ni dovolj govoriti samo o državi, temveč tudi o globalni skupnosti, kajti procesi globalizacije zahtevajo usklajeno in skupno politiko vseh držav sveta, ko gre za globalno ekonomijo – ki vpliva na življenje vseh ljudi in stanje naravnega okolja. Medtem ko so tržne sile že postale globalne, pa globalna skupnost še nima učinkovitega sistema za njihov nadzor in obvladovanje. Vendarle že imamo ustrezno organizacijo – Združene narode, ki pa zaenkrat na globalnem ekonomskem področju skoraj nima (potrebnega) vpliva.

Ekonomski interesi so najprej podrejeni interesom celotnega človeštva in šele potem interesom držav, skupin ali posameznikov.

V čigavi »lasti« so ekonomski interesi? Naj verjamemo, da je najboljša ureditev tista, ki temelji na danes splošno sprejeti »resnici«, da »so tam, kjer vsakdo, vsaka skupina ali podjetje (ali država) zasleduje le lastne interese, najpopolneje zadovoljene potrebe celotne skupnosti«? A, ker so lastni interesi najpogosteje izenačeni zgolj z pridobivanjem čim večjega dobička zase, ne glede na ceno za ljudi in okolje, se je ta »resnica« izkazala za pogubno.

Ekonomija mora najprej upoštevati interese človeštva, ki so doslej najpopolneje izraženi v temeljnih in univerzalnih listinah Združenih narodov – Ustanovni listini ZN, Splošni deklaraciji človekovih pravic, Deklaraciji novega tisočletja itd.. Iz teh listin sledi, da je pravi interes človeštva mir, bivanje v zdravem in čistem okolju ter zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega človeka na planetu.

Ekonomija je celota vseh dejavnosti katerih namen je zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu in končni cilj blaginja človeštva.

Šele sedaj smo torej lahko zapisali kaj je sploh ekonomija. Njena najbolj temeljna naloga je preživetje človeštva, kar je mogoče le z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi. Osnovne človekove potrebe so v skladu z temeljnimi listinami ZN naslednje: potreba po hrani in pijači, primernih oblačilih in prebivališču ter zdravstvenem varstvu in izobraževanju.

A zadovoljevanje osnovnih človeških potreb še ni dovolj, ljudje želimo živeti v zdravem, varnem in mirnem okolju, tako družbenem in kot naravnem. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji bomo lahko govorili o blaginji človeštva. Do tu seže vpliv ekonomije. In blaginja človeštva je šele predpogoj za človekovo srečo in predstavlja možnost, da se uresničijo vsi njegovi potenciali. A to ni več stvar ekonomskega področja.

Država mora v imenu in interesu celotne družbene skupnosti nadzorovati in regulirati celotno ekonomsko področje. Na nekatere dele pa mora imeti tudi povsem neposreden vpliv.
Država mora torej povsem obvladovati ekonomsko področje, če želimo razmišljati o pravičnosti, zadovoljevanju potreb vseh ljudi in blaginji človeštva. To pomeni, da mora igrati nadzorno in regulatorno vlogo: z zakoni in pravili, katerih upoštevanje mora učinkovito nadzorovati.

Področjih, ki so neposredno »odgovorna« za zadovoljevanje osnovnih potreb (npr. oskrba z vodo, energetska dejavnost, železnice, ceste, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo) pa mora država igrati neposredno (so)lastniško vlogo, saj tega področja nikakor ni mogoče prepustiti nekim imaginarnim tržnim zakonitostim.

Družbene vrednote morajo vladati celotni družbi, tudi ekonomskemu področju. Nikakor pa ne sme veljati obratno.

Danes so si splošno sprejete ekonomske »vrednote« pridobile veljavo v celotni družbi. Tekmovalnost (konkurenčnost), pohlep (po dobičku) in sebičnost (zadovoljevanje zgolj lastnih interesov) so postale splošne družbene norme v politiki, v celotnem gospodarstvu, kmetijstvu, na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture itd..

Človeštvo pozna resnične vrednote za katere so si stoletja prizadevali posamezniki, skupina ali celotne države: solidarnost, sodelovanje, pravičnost, poštenost, razumevanje in spoštovanje drugega in do sedaj redko izražena medsebojna delitev. Te vrednote morajo postati tudi vrednote ekonomskega področja.

Zadovoljevanje potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva je mogoče zagotoviti samo s solidarnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo skupnih dobrin človeštva.

Če zaključimo naše razmišljanje o ekonomiji. Ekonomija je lahko samo neločljivi del celotne družbene skupnosti in ne njen posebni del. Celotno ekonomsko področje mora delovati v interesu vsake družbene skupnosti in človeštva kot celote. Temeljna naloga ekonomije je zadovoljevanje potreb vseh ljudi, končni cilj pa blaginja človeštva. Tako kot za celotno družbo morajo tudi za ekonomijo veljati splošne in univerzalne vrednote ter zakoni in pravila. Temelji novih družbenih in ekonomskih odnosov morajo postati solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev skupnih dobrin človeštva.

[Skupne dobrine so tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te dobrine so torej: voda, hrana, energetski viri, zemeljsko in gozdno bogastvo; znanje in kulturna dediščina človeštva itd..]

Ekonomijo moramo torej na novo premisliti.

Kaj je narobe z ekonomijo?

Nič ni danes bolj napak razumljenega, kot je ravno ekonomija. Zdi se kot da gre za dejavnost posvečenih – ekonomskih strokovnjakov. Ekonomija pa je v resnici najbolj vsakdanja zadeva najbolj vsakdanjega človeka na Zemlji.

Ekonomija je res postala nekaj »svetega«, nekaj kar naj bi razumeli samo posvečeni. Njihova govorica je običajnim ljudem skoraj povsem nerazumljiva, podobno kot ljudje nekoč niso razumeli duhovnikov, ki so maše vodili kar v latinščini. In so živeli popolnoma drug mimo drugega.

Tako živimo danes z ekonomisti. Nekaj povsem razumljivega so naredili za povsem nerazumljivo. V resnici smo ljudje vsaj v delčku osebnosti vedno ekonomisti. Vedno znova moramo upravljati s svojim premoženjem (v obliki posesti, hiše, raznih predmetov ali denarja – pa če jih imamo malo ali veliko), s svojim časom, svojo energijo, celo s svojimi čustvi.

Upravljanje našega zunanjega (premoženje, medsebojni odnosi) in tudi notranjega okolja (čustva, misli, telesne potrebe) pa je že stvar naše ekonomije. Že stari Grki, »izumitelji« ekonomije, so le-to definirali kot ʽupravljanje s premoženjemʼ. Eni znajo to bolje, drugi slabše. Tisti, ki jim zaupamo vodenje občine ali države morajo upravljati z mnogo kompleksnejšim in širšim okoljem – družbenim in naravnim – kot je okolje posameznika. In spet eni to počnejo boljše in drugi slabše (vsekakor je danes več drugih).

V osnovi se ekonomija ukvarja z našim preživetjem in kvaliteto našega bivanja. Tega smo se naučili v dolgi evoluciji, ki temelji ravno na naših sposobnostih upravljanja notranjega in zunanjega okolja. Vemo tudi, da preživijo in se razvijajo samo najboljši in najsposobnejši posamezniki ter vrste. Stare, neprilagojene oblike razpadejo, nadomestijo jih nove, bolj prilagojene in usposobljene za neprestano spreminjajoče okolje.

Vendar, ko je človek začel bivati v družbeni skupnosti, se je zgodil preobrat. Takrat je začelo veljati, da preživi najsposobnejša skupnost, ki svojo resnično moč črpa iz medsebojnega sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve njenih sestavnih delov – posameznikov. Ko je neka družbena skupnost popolnoma zanemarila te temelje, je razpadla in postopno izginila.

Zdaj smo tik pred naslednjim velikim preobratom. Naš razvoj, razvoj naše vrste, nas je pripeljal do nove pomembne prelomnice. Zdaj ne moremo preživeti samo kot posamezna skupnost (država, regija), ki tekmuje z drugo ali z drugimi za dobrine in prostor, ampak samo celotna človeška skupnost. In zato moramo sprejeti že omenjene temelje sleherne skupnosti, a tokrat na globalni ravni: sodelovanje, solidarnost in medsebojno delitev.

Boja za obstanek v človeški družbi že dolgo ne bi smelo biti več, niti boja za obstanek posameznih družbenih skupnosti – držav in regij.

Kaj je torej narobe z ekonomijo?

Da deluje na stare, neustrezne načine, ki ne morejo zadovoljiti potreb človeštva današnjega časa. Stare, neprilagojene oblike morajo razpasti, nadomestiti jih morajo nove, bolj prilagojene in usposobljene za neprestano spreminjajoče okolje. To velja tudi za ekonomsko ureditev in za ekonomske ustanove.

Te bodo morale delovati po principih sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve.