Dovolj zase in dovolj za druge

Za posameznika in za družbeno skupnost lahko rečemo, da delujeta po nekih načelih – principih. Načela so osnova za človekovo ravnanje in, če so splošno sprejeta (če se po njih ravna večina), tudi družbe kot celote. Današnjih načel ravnanja posameznikov in družbe ni težko prepoznati, a si vseeno pomagajmo z že poznanim.

Znameniti filozof in ekonomist Adam Smith je v svojem delu Bogastvo narodov, leta 1776, zapisal, da je bilo vodilno oziroma “zlo načelo” (Vile Maxim) takratnih “gospodarjev človeštva” oziroma vodilnih družbenih slojev: “Vse zase in nič za druge”.

Načelo “vse zase in nič za druge” lahko označimo tudi z besedami sebičnost, pohlep in tekmovalnost (konkurenčnost). In ker je ekonomija postala prevladujoče družbeno področje, so ta načela postala osnova za delovanje celotne družbe. Sebičnost, pohlep in tekmovalnost danes prepoznamo tako na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture kot tudi v politiki, znanosti, športu in še kje.

A takšno ravnanje nas vse bolj vleče “v globino”; revščina, lakota, ozdravljive bolezni, onesnaženje okolja, podnebne spremembe, družbeni in drugi konflikti so neposredna posledica sebičnosti, pohlepa in tekmovalnosti.

Moramo res ravnati po teh načelih? Jih lahko spremenimo? Seveda jih lahko. Preprosto lahko spremenimo svoje ravnanje in ker je družba celota posameznikov, lahko dobesedno spremenimo svet. Načelo “vse zase in nič za druge” lahko spremenimo v “dovolj zase in dovolj za druge”. In kako to lahko dosežemo: z medsebojno delitvijo, s sodelovanjem in z zmernostjo.

Potem nam ne bo treba gledati ljudi, ki stradajo do smrti; ljudi, ki se komajda prebijajo “iz dneva v dan”; otrok, ki umirajo zaradi enostavno ozdravljivih bolezni itd. Potem ne bodo več potrebne brezkončne vojne (navadne ali proti terorizmu), ki so v končni fazi vedno ekonomske vojne oziroma vojne za dobrine.

Torej, “dovolj zase in dovolj za druge”. Z medsebojno delitvijo, s sodelovanjem in z zmernostjo.