Nahajamo se v posebnem zgodovinskem obdobju, na posebej občutljivi prelomnici. Stari miselni vzorci, stare ideologije, stari ekonomski in politični modeli preprosto »ne delujejo« več. V okviru obstoječega se človeška družba preprosto ne more več bistveno razvijati, celo več – priče smo nazadovanju.
Politična in še zlasti ekonomska ureditev sta postali »cokli« razvoja. Lahko celo rečemo, da je človeštvo politično in ekonomsko utesnjeno in ne more izraziti svojih izjemnih potencialov. Nove informacijsko-komunikacijske tehnologije, večja mobilnost in kulturna odprtost povezujejo človeštvo, medtem, ko skušajo politiki in ekonomisti še vedno delovati po principu »deli in vladaj«. Nepovezanim, nezaupljivim in sprtim ljudem je bilo od nekdaj najlažje vladati – na izključevanju drugih in drugačnih nenazadnje temeljijo vse ideologije oziroma izmi.
Sedem milijard ljudi, kolikor nas živi v začetnem obdobju drugega desetletja 21. stoletja, ne more več tekmovati za omejene dobrine planetarnega okolja, ki brez večje škode prenese zgolj določene obremenitve. In ravno tekmovanje je danes ena najbolj cenjenih »vrednot«. Na področju ekonomije, kjer se tekmovanju reče konkurenčnost, so posledice takšnega ravnanja strahovite. Približno milijarda ljudi, ki v svetu trpi zaradi podhranjenosti, ni lačnih zaradi pomanjkanja hrane, temveč zato, ker so v globalni ekonomski konkurenčni tekmi poraženci. Da je približno vsak sedmi Zemljan lačen, je daleč največja sramota za tako imenovano civilizirano človeško družbo.
Ključnih globalnih dobrin ni premalo, premalo pa jih je, če so predmet špekulacij in trgovine, ki deluje samo po načelu dobička. V ogromnih skladiščih in megalomanskih trgovskih središčih je dovolj hrane za vse ljudi na planetu. A zaradi neizmernega pohlepa nekaterih ljudi ta hrana ne doseže vseh ljudi. Zato najhujše orožje za množično uničevanje danes ni jedrsko orožje, temveč trgovske pogodbe in finančni instrumenti, ki so vezani na dobrine.
Od principov tekmovanja, sebičnosti in pohlepa, na podlagi katerih deluje večina sodobnih političnih in še zlasti ekonomskih institucij ter organizacij (banke, trgovine, podjetja …), moramo »preiti« na principe sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve. Novi principi seveda bistveno vplivajo na odnose in organizacijske strukture. Seveda bodo trgovine, banke in podjetja še naprej obstajale, a njihova preobrazba bo vsekakor temeljita.
V središču novih ekonomskih odnosov bo medsebojna delitev, ki bo temeljila na pravični delitvi dobrin in na potrebah ljudi ter okolja, ne pa samo na denarju in na »potrebah« finančne industrije. Pravica do hrane in vode ter drugih osnovnih dobrin bo postala ena ključnih in najbolj spoštovanih človekovih pravic.
Hkrati s temi spremembami se bo začela tudi delitev politične odgovornosti in političnih odločitev na vse skupine ljudi. Nedopustno je, da se najpomembnejše politične in ekonomske odločitve sprejemajo v okviru majhnih skupin in elitnih klubov (na primer skupine G8) ter neizvoljenih organov (na primer v centralnih bankah). Bistvo tako imenovane arabske pomladi in drugih podobnih gibanj, ki kot gobe po dežju rastejo po svetu, je vključenost vseh ljudi – ne glede na raso, spol, starost, prepričanje – v politično in ekonomsko odločanje v družbi, kar seveda vpliva na samo kvaliteto njihovih življenj.
Magična beseda prihodnosti bo delitev (ang. share). Ker si delimo planet, kot naš skupni dom, si moramo deliti tudi planetarne dobrine, pridobitve človeške civilizacije (informacije, znanje, kulturne, umetniške in tehnološke dosežke…) in odgovornost za prihodnost človeštva ter planeta.
Banke, trgovine, podjetja; politične, izobraževalne in druge organizacije bodo pod vplivom spremenjenih principov človeškega delovanja bistveno drugačne od sedanjih. Medsebojna delitev bo preobrazila svet. A ključni premik se začne v naših glavah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar