Veliko smo že razmišljali o medsebojni delitvi in o velikem pomenu tega principa za prihodnost človeštva, a nikakor ne moremo dovolj poudariti za kako pomembno temo gre. Uveljavitev tega principa predstavlja velik razvojni korak v človeški zgodovini. Medsebojna delitev deloma izhaja iz nuje, deloma pa iz zavedanja.
Prihodnosti človeštva in planeta si ne moremo predstavljati, če bomo v neskončnost tekmovali za dobrine, ki jih nimamo na voljo v neomejenih količinah. Kako naj bo dovolj dobrin za 7 milijard ljudi, kolikor nas živi na planetu konec leta 2011, če si manjši del človeštva prisvaja levji delež globalnega bogastva? Je to lahko osnova za mirno sobivanje na planetu? Vsekakor ne. Zato nas k medsebojni delitvi “sili” nuja.
Poleg tega se vse več ljudi zaveda, da smo vsi, ne glede na vse razlike med nami, člani ene velike družine - človeštva in da imamo skupni dom - Zemljo. Mar člani družine med seboj tekmujejo in se “tepejo” za dobrine ter svoje brate in sestre prepustijo neusmiljeni usodi, ker nimajo dovolj niti za preživetje? Vsekakor ne. Torej je potreba po medsebojni delitvi tudi posledica zavedanja o enosti človeštva in o skupnem domu - planetu Zemlji.
Človeštvo je že, ne glede na vse tegobe zdajšnjega časa, nepreklicno stopilo na pot medsebojne delitve. Čeprav princip medsebojne delitve “pokriva” vsa družbena področja, pa nas še posebej zanima ekonomsko področje, ki predstavlja osnovo preživetja posameznika in človeške družbe kot celote, v končnem smislu pa blaginje človeštva.
Iz ekonomskega vidika medsebojna delitev pomeni delitev različnih dobrin. In te so lahko nematerialne ali materialne in še posebna kategorija - skupne (ključne) dobrine človeštva. Poglejmo si medsebojno delitev teh dobrin nekoliko pobliže.
1. Univerzalna delitev informacij, znanj, tehnologij, umetniških dosežkov - delitev nematerialnih dobrin človeštva
Človeška komunikacija že po svoji naravi predstavlja proces medsebojne delitve, pravi britanski raziskovalec Colin Cherry v knjigi The Age of Access. Informacij v resnici ne pošiljamo, temveč si jih delimo. Če nekomu “pošljemo” sporočilo, ga sami nismo izgubili, ampak nam ostane v spominu ali kot kopija, torej smo ga dejansko delili. Še zlasti je to očitno v sodobnih medijih: ko npr. nekomu ali večim ljudem pošljemo elektronsko sporočilo, nam le-to še vedno ostane v poštnem predalu; če nekaj objavimo na spletu, je to hkrati dostopno vsem. Zato, pravi Cherry, so sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije naša podaljšana moč komuniciranja.
A ne gre samo za delitev informacij, temveč za delitev vseh oblik “nematerialnih” dobrin: znanja, fotografij, glasbe, filmov itd. Edina ovira je komercialni vidik avtorskih pravic, ki omejuje dostop vseh ljudi do teh dobrin. V tem smislu si moramo prizadevati za njihovo univerzalno dostopnost. Internet mora zato ostati (oziroma postati) dostopen vsem ljudem in njegove vsebine odprte vsakomur, tako kot so na primer Wikipedia, Project Gutenberg ali različni odprtokodni programi, socialna omrežja in številne, vsem dostopne novinarske, blogerske in druge spletne strani ter vsebine.
Cilj delitve nematerialnih dobrin: univerzalen dostop vseh ljudi do vseh “nematerialnih” dosežkov človeštva - do informacij, znanja, umetniških stvaritev (glasbe, filmov, knjig, slik, fotografij) itd.
2. Ekonomija delitve - delitev (materialnih) dobrin
Po vsem svetu se, še zlasti po izbruhu hude ekonomske krize v letu 2008, hitro širijo različne oblike delitve dobrin, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Gre za izjemno raznolike oblike, katerih skupna značilnost je, da več ljudi uporablja isto dobrino. Čeprav so si ljudje že v preteklosti delili dobrine (zlasti v okviru družin in manjših skupnosti), pa nam ravno nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo delitev materialnih dobrin na širši družbeni ravni.
Danes poznamo delitev avtomobilov in sedežev v njih (npr. Zipcar), delitev koles (BicikeLJ), bivalnih prostorov (Airbnb), zemlje (Landshare), orodja in drugih hišnih pripomočkov; delitev storitev itd. (več: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe; Shareable). Nekatere od teh oblik so profitne, druge neprofitne; nekatere vodijo podjetja, soseske, knjižnice ali lokalne skupnosti, skratka gre za izjemno raznolike ekonomske oblike.
Ekonomija delitve je izjemno raznolika in v ničemer ne ogroža klasične ekonomije, jo pa v dobršni meri spreminja: namesto individualne potrošnje, individualnega lastništva in individualne uporabe dobrin, se povečuje poudarek na dostopnosti, souporabi, izmenjavi, delitvi dobrin. Z manj dobrinami tako lahko zadovoljimo več potreb in s tem zmanjšamo ekonomske stroške ter razbremenimo okolje.
Cilj ekonomije delitve:
3. Pravična delitev skupnih (ključnih) dobrin človeštva
Tretja oblika delitve dobrin, ki je dejansko najpomembnejša, pa zaenkrat še ni zaživela. Nekatere dobrine (lahko jih imenujemo ključne in skupne), od katerih je odvisno preživetje ljudi in nenazadnje preživetje planeta, ni mogoče prepustiti kaotičnemu delovanju tržnih sil. Neoporečna voda, hrana, energetski viri in še nekatere druge ključne dobrine morajo biti dostopne vsem in hkrati zaščitene pred brezglavim izkoriščanjem ter uničevanjem.
Da bi te ključne dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta, morajo države vzpostaviti globalni mehanizem medsebojne delitve. V ta namem bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (glej: Medsebojna delitev na globalni ravni,).
Prihodnosti človeštva in planeta si ne moremo predstavljati, če bomo v neskončnost tekmovali za dobrine, ki jih nimamo na voljo v neomejenih količinah. Kako naj bo dovolj dobrin za 7 milijard ljudi, kolikor nas živi na planetu konec leta 2011, če si manjši del človeštva prisvaja levji delež globalnega bogastva? Je to lahko osnova za mirno sobivanje na planetu? Vsekakor ne. Zato nas k medsebojni delitvi “sili” nuja.
Poleg tega se vse več ljudi zaveda, da smo vsi, ne glede na vse razlike med nami, člani ene velike družine - človeštva in da imamo skupni dom - Zemljo. Mar člani družine med seboj tekmujejo in se “tepejo” za dobrine ter svoje brate in sestre prepustijo neusmiljeni usodi, ker nimajo dovolj niti za preživetje? Vsekakor ne. Torej je potreba po medsebojni delitvi tudi posledica zavedanja o enosti človeštva in o skupnem domu - planetu Zemlji.
Človeštvo je že, ne glede na vse tegobe zdajšnjega časa, nepreklicno stopilo na pot medsebojne delitve. Čeprav princip medsebojne delitve “pokriva” vsa družbena področja, pa nas še posebej zanima ekonomsko področje, ki predstavlja osnovo preživetja posameznika in človeške družbe kot celote, v končnem smislu pa blaginje človeštva.
Iz ekonomskega vidika medsebojna delitev pomeni delitev različnih dobrin. In te so lahko nematerialne ali materialne in še posebna kategorija - skupne (ključne) dobrine človeštva. Poglejmo si medsebojno delitev teh dobrin nekoliko pobliže.
1. Univerzalna delitev informacij, znanj, tehnologij, umetniških dosežkov - delitev nematerialnih dobrin človeštva
Človeška komunikacija že po svoji naravi predstavlja proces medsebojne delitve, pravi britanski raziskovalec Colin Cherry v knjigi The Age of Access. Informacij v resnici ne pošiljamo, temveč si jih delimo. Če nekomu “pošljemo” sporočilo, ga sami nismo izgubili, ampak nam ostane v spominu ali kot kopija, torej smo ga dejansko delili. Še zlasti je to očitno v sodobnih medijih: ko npr. nekomu ali večim ljudem pošljemo elektronsko sporočilo, nam le-to še vedno ostane v poštnem predalu; če nekaj objavimo na spletu, je to hkrati dostopno vsem. Zato, pravi Cherry, so sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije naša podaljšana moč komuniciranja.
A ne gre samo za delitev informacij, temveč za delitev vseh oblik “nematerialnih” dobrin: znanja, fotografij, glasbe, filmov itd. Edina ovira je komercialni vidik avtorskih pravic, ki omejuje dostop vseh ljudi do teh dobrin. V tem smislu si moramo prizadevati za njihovo univerzalno dostopnost. Internet mora zato ostati (oziroma postati) dostopen vsem ljudem in njegove vsebine odprte vsakomur, tako kot so na primer Wikipedia, Project Gutenberg ali različni odprtokodni programi, socialna omrežja in številne, vsem dostopne novinarske, blogerske in druge spletne strani ter vsebine.
Cilj delitve nematerialnih dobrin: univerzalen dostop vseh ljudi do vseh “nematerialnih” dosežkov človeštva - do informacij, znanja, umetniških stvaritev (glasbe, filmov, knjig, slik, fotografij) itd.
2. Ekonomija delitve - delitev (materialnih) dobrin
Po vsem svetu se, še zlasti po izbruhu hude ekonomske krize v letu 2008, hitro širijo različne oblike delitve dobrin, ki jih s skupnim imenom lahko poimenujemo ekonomija delitve. Gre za izjemno raznolike oblike, katerih skupna značilnost je, da več ljudi uporablja isto dobrino. Čeprav so si ljudje že v preteklosti delili dobrine (zlasti v okviru družin in manjših skupnosti), pa nam ravno nove informacijsko-komunikacijske tehnologije omogočajo delitev materialnih dobrin na širši družbeni ravni.
Danes poznamo delitev avtomobilov in sedežev v njih (npr. Zipcar), delitev koles (BicikeLJ), bivalnih prostorov (Airbnb), zemlje (Landshare), orodja in drugih hišnih pripomočkov; delitev storitev itd. (več: Ekonomija delitve, pot do pravične in trajnostne družbe; Shareable). Nekatere od teh oblik so profitne, druge neprofitne; nekatere vodijo podjetja, soseske, knjižnice ali lokalne skupnosti, skratka gre za izjemno raznolike ekonomske oblike.
Ekonomija delitve je izjemno raznolika in v ničemer ne ogroža klasične ekonomije, jo pa v dobršni meri spreminja: namesto individualne potrošnje, individualnega lastništva in individualne uporabe dobrin, se povečuje poudarek na dostopnosti, souporabi, izmenjavi, delitvi dobrin. Z manj dobrinami tako lahko zadovoljimo več potreb in s tem zmanjšamo ekonomske stroške ter razbremenimo okolje.
Cilj ekonomije delitve:
- ekonomična uporaba finančnih in materialnih virov,
- manjša obremenjenost okolja,
- večja povezanost med posamezniki in med skupnostmi.
3. Pravična delitev skupnih (ključnih) dobrin človeštva
Tretja oblika delitve dobrin, ki je dejansko najpomembnejša, pa zaenkrat še ni zaživela. Nekatere dobrine (lahko jih imenujemo ključne in skupne), od katerih je odvisno preživetje ljudi in nenazadnje preživetje planeta, ni mogoče prepustiti kaotičnemu delovanju tržnih sil. Neoporečna voda, hrana, energetski viri in še nekatere druge ključne dobrine morajo biti dostopne vsem in hkrati zaščitene pred brezglavim izkoriščanjem ter uničevanjem.
Da bi te ključne dobrine dosegle slehernega prebivalca planeta, morajo države vzpostaviti globalni mehanizem medsebojne delitve. V ta namem bi lahko ustanovili posebno agencijo v okviru Organizacije združenih narodov, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (glej: Medsebojna delitev na globalni ravni,).
Cilji pravične delitve ključnih skupnih dobrin:
- zadovoljevanje osnovnih potreb vseh Zemljanov - predpogoj za blaginjo človeštva,
- pravičnost kot predpogoj miru,
- trajnostni razvoj planeta.
Medsebojna delitev torej ni zgolj princip oziroma ideal, v katerega verjame nekaj posameznikov, temveč se že uveljavlja v praksi. Prihodnosti si brez medsebojne delitve ni več mogoče predstavljati. Zdajšnje tekmovanje (konkurenčnost) za dobrine, na kateri sloni celoten ekonomski in tudi politični sistem, bo nadomestila medsebojna delitev. To je že dejstvo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar