Ta zemlja je tvoja in moja

“Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja

Od Kalifornije do New Yorka

Od gozda Redwood do voda Zalivskega toka

Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.”

Znameniti ameriški folk pevec Woody Guthrie je zgornje verze zapisal v pesmi This Land Is Your Land daljnega leta 1944. Sporočilo teh verzov je izjemno, o njih bi morali temeljito razmisliti. Čigava je pravzaprav zemlja in Zemlja (kot planet)?

Prenehati moramo z razmišljanjem, da je Zemlja oziroma kateri koli del Zemlje v absolutni lasti kogarkoli. Zemlja je od vseh, a to ne pomeni, da vsakdo z njo počne, kar se mu zazdi. Vendar, če rečemo, da je Zemlja od vseh, kaj je potem z odgovornostjo? Preseči moramo idejo skupne lastnine, kot je bila mišljena v socializmu: “če je vse od vseh, potem kot posamezniki nismo za nič odgovorni”. Če je Zemlja last vseh, potem to pomeni veliko odgovornost - prav od vsakega posameznika in vsake skupnosti.

Če je Zemlja last vseh, to hkrati še ne pomeni, da ne moremo biti lastniki njenih posameznih delov - parcel (ang. beseda parcel pomeni “del zemlje”). Lastništvo je dejansko zgolj ekonomska in pravna kategorija (torej stvar dogovora med ljudmi), ki nam začasno podeljuje določene pravice. A nad temi pravicami je še ena kategorija pravic - pravice Matere Zemlje. Te pravice so univerzalne in veljajo za vse.

V Boliviji so kot v prvi državi na svetu uzakonili pravice Zemlje, kar so poimenovali kot Pravice Matere Zemlje. V zakonu so med drugim opredelili, da je Mati Zemlja "dinamičen živ sistem, ki ga sestavlja nedeljiva skupnost vseh življenjskih sistemov in živih bitij, ki so medsebojno povezani, soodvisni, se dopolnjujejo in si delijo skupno usodo." Pravice Matere Zemlje je bolivijski predsednik Evo Morales ponudil v sprejem tudi Organizaciji združenih narodov, da bi veljale povsod po svetu.

Torej nov koncept, ki ga moramo sprejeti je, da je Zemlja od vseh - “moja in tvoja”, kar pomeni, da se moramo do nje obnašati skrajno odgovorno. Kljub temu smo lahko lastniki njenih posameznih delov, a naše (posamično) ravnanje mora biti vedno v skladu s pravicami na širši ravni, ki so jih Bolivijci poimenovali Pravice Matere Zemlje. In najpomembnejše pri tem je, da se med seboj naučimo deliti: skupno usodo, odgovornost, blaginjo, dobrine, znanje itd. Šele takrat bomo zares spoštovali Pravice Matere Zemlje.

In verze Woodya Guthriija moramo zapisati nekoliko drugače (z vsem dolžnim spoštovanjem do avtorja):

Ta zemlja je tvoja zemlja, ta zemlja je moja zemlja

Od Kalifornije (preko Azije, Afrike in Evrope) do New Yorka

Od južnega do severnega tečaja

Ta zemlja je ustvarjena zate in zame.

Kako zaščititi gozdove

Pretirana sečnja gozdov, še zlasti deževnih, je eden največjih povzročiteljev globalnega segrevanja ozračja. Uničevanje gozdov ne povzroča samo kratkoročnih posledic, temveč tudi dolgoročne, saj gozdovi predstavljajo “zelena pljuča” planeta. Izguba gozdov prispeva kar 25 do 30 % k globalnemu segrevanju planeta (FAO News).


Poleg tega so gozdovi življenjski prostor za številne živali in predstavljajo “rezervoar” biotske raznovrstnosti planeta. Čeprav se je neto letna izguba gozdov začela zmanjševati (z 8,3 milijona hektarjev letno v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja na 5,2 milijona letno v prvem desetletju 21. stoletja; FAO), pa torej še vedno letno izgubimo površino gozdov v velikosti Kostarike.

Okoljska organizacija World Land Trust (WLT), s sedežem v Veliki Britaniji, je že pred časom uvedla izjemno zanimiv in inovativen način zaščite dragocenih gozdov. Organizacije in posamezniki lahko donirajo določeno vsoto (tudi preko spleta), ki omogoča nakup neokrnjenih gozdov in s tem njihovo trajno zaščito. Zaenkrat organizacija skupaj s partnerji kupuje gozdove v Kolumbiji, Ekvadorju, Gvatemali in Mehiki.

S 100 britanskimi funti (približno 114 €) je mogoče kupiti 1 aker gozda (1 aker je 4.047 m2 oziroma 0,4 hektarja, kar je malo več kot polovica nogometnega igrišča, ki obsega 7.300 m2). Posameznik z donacijo dejansko kupi del gozda, čeprav ne postane pravi lastnik tega gozda. Pravi lastniki so lokalni partnerji organizacije WLT; posameznik ali organizacija, ki donira sredstva, pa prejme posebem certifikat (prejme ga vsakdo, ki donira več kot 25 funtov - malo več kot 28 €).

Doslej je bilo na ta način kupljenih 400.000 akrov gozda (ali 160.000 ha, kar je dvakratna površina Triglavskega narodnega parka). To pa ni tako zanemarljiva površina gozda.

Znani režiser dokumentarcev o divjini in njenih bitjih David Attenburgh, ki je eden od glavnih podpornikov tega okoljevarstvenega projekta, med drugim pravi: "Usoda bitij, ki si z nami delijo naš planet, je popolnoma v rokah človeštva." Opisan način zaščite gozdov seveda ni edini, predstavlja samo delček v mozaiku ohranjanju naše narave. In pri tem lahko sodeluje vsakdo, ki ima zmožnost in v to verjame.

Čeprav je prispevek posameznika majhen, pa je rezultat skupnega napora lahko ogromen. Končno moramo spoznati, da je naš planet v resnici naš. Ne, da z njim delamo kot se nam zljubi, temveč, da zanj skrbimo kot za svoj dom. Kar nenazadnje tudi je.

Pravica do vode

Dostop do čiste, neoporečne vode in zagotovitev sanitarne ureditve je odslej ena od temeljnih človekovih pravic. Pobudo Bolivije je v Organizaciji združenih narodov (OZN) 28. julija 2010 podprlo 124 držav, medtem ko se jih je 41 vzdržalo.

Junija letos je Bolivija predlagala, da mora pravica do vode »vsakomur omogočati varno, primerno in dostopno vodo ter sanitarno ureditev« (entitle everyone to available, safe, acceptable, accessible and affordable water and sanitation).

»To je zgodovinski dan in mislim, da ljudje vsake toliko v svoji evoluciji naredijo korak naprej, današnji dan je eden izmed njih,« je ob tem izjemnem dogodku povedala Maude Barlow, predsednica organizacije Food and Water Watch.

Po podatkih OZN danes kar milijarda ljudi nima dostopa do čiste pitne vode in kar 2,6 milijarde ljudi nima osnovne sanitarne ureditve.


Zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb - osnovna (temeljna) človekova pravica

Čeprav vemo, da razglasitev nečesa še ne prinese takojšnjih sprememb, pa se lahko strinjamo z Maude Barlow, da gre za zgodovinski dan. Končno prihajamo – kot človeštvo – do spoznanja, da je zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb temeljna človekova pravica.

Poleg vode lahko k osnovnim človekovim potrebam štejemo še hrano, primerno bivališče (vključno s sanitarno ureditvijo), zdravstveno varstvo in izobraževanje. Ko bodo imeli vsi ljudje na planetu imeli možnost nemoteno zadovoljevati te potrebe, bomo lahko govorili o pravičnosti in resničnem spoštovanju temeljnih človekovih pravic.

Slovenija je glede vode zaenkrat še »srečna« država. Voda, kot pravijo mnogi, bo ključen vir 21. stoletja. Ali se bomo za vodo borili oziroma zanjo tekmovali, kot počnemo zdaj z nafto in z drugimi ključnimi naravnimi viri? (Potem verjetno ne bomo več »srečna« država.)

Ali pa se bomo naučili te življenjsko pomembne vire medsebojno deliti, skrbeti zanje in tako človeštvu in s tem planetu zagotoviti lepšo in mirnejšo bodočnost.

S priznanjem pravice do vode kot temeljne človekove pravice je bil vsekakor storjen korak v pravo smer in priložnost za optimizem ter veselje.

Vira: CommonDreams, Food and Water Watch

Skupne dobrine človeštva, nova kategorija lastnine

»Skupne dobrine (ang. commons), so vsota vsega, kar smo skupaj podedovali in moramo predati, v nezmanjšanem obsegu, svojim dedičem.«

»Skupne dobrine zajemajo vse stvaritve narave in družbe, ki smo jih skupaj in brezplačno podedovali z njimi moramo odgovorno ravnati v korist bodočih generacij.« (The State of the Commons)

Ko govorimo o medsebojni delitvi dobrin, moramo seveda natančneje opredeliti katere dobrine imamo v mislih. Marsikdo se najbrž boji, da bi vse postalo od vseh. A še zdaleč ne gre za to.

Ko govorimo o medsebojni delitvi dobrin, mislimo predvsem na tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb in nasploh za blaginjo ter prihodnost človeštva. S temi dobrinami moramo skrbno in odgovorno ravnati, biti moramo zmerni pri njihovi uporabi in pravični pri njihovi porazdelitvi. Kajti zagotoviti moramo bolj pravično in s tem mirnejšo družbo. Poleg tega pa moramo varovati skupne dobrine za prihodnje generacije, da ne bi ogrozili kvalitete njihovega življenja.

Katere pa so skupne dobrine človeštva? Po eni strani so skupne dobrine tiste, ki izhajajo iz narave (skupne naravne dobrine), po drugi pa so rezultat preteklega in sedanjega človeškega razvoja (skupne družbene dobrine).

V splošnem lahko rečemo, da so skupne naravne dobrine naslednje:

- voda v vseh oblikah
- prehranski pridelki (žitarice, sadje, zelenjava …)
- obdelovalna zemlja
- atmosfera (ozračje, ozonski plašč, primerna količina toplogrednih plinov)
- gozdovi, mokrišča, pašniki
- biotska raznovrstnost celotne biosfere (vse življenjske oblike)
- rudna in druga zemeljska bogastva
- obnovljivi in neobnovljivi energetski viri
- genska struktura (DNK) vseh živih bitij, semena

Skupne družbene dobrine pa so:

- znanje (družboslovno, tehnološko …; patenti in licence)
- jeziki, kulturna raznovrstnost
- arhitekturna in umetniška dediščina človeštva
- transportna in informacijska infrastruktura (vodne, zračne in kopenske poti; radijski in drugi valovi; internet …)

Uveljavitev kategorije skupnih dobrin človeštva še zdaleč ne pomeni, da moramo ukiniti privatno in javno lastnino (komunalna infrastruktura, šole, zdravstvene ustanove, ceste, javna razsvetljava itd.). Nova kategorija skupnih dobrin ne izključuje ne javne in ne zasebne lastnine.

Uveljavitev posebne kategorije skupnih dobrin pomeni, da mednarodna skupnost nekaterim (zgoraj omenjenim) dobrinam podeli poseben status, s tem pa tudi posebno zaščito in poseben način ravnanja z njimi. Ne pozabimo, da je od njih odvisna sedanjost in prihodnost človeštva.

Za skupne dobrine je odgovorna celotna človeška skupnost, vendar kako to urediti v praksi? Na globalni ravni, v okviru OZN, bi morali ustanoviti posebno agencijo, ki bi skrbela za te dobrine. In sicer tako, da bi vsem državam priporočala količino skupnih dobrin, ki bi jih lahko izkoriščali, da ne bi ogrozili ravnovesja na planetu in prihodnosti človeštva. Agencija bi priporočila tudi najboljše in najvarnejše načine izkoriščanja skupnih dobrin in skrbela koordinacijo medsebojne delitve teh dobrin med državami.

Odgovornost in ravnanje s skupnimi dobrinami pa bi bila povsem na ramenih posameznih držav. Države pa bi lahko naprej zaupale izrabo dobrin tako javnim kot tudi zasebnim ustanovam (npr. podjetjem) – s koncesijami, začasnim lastništvom ali kako drugače. Nikakor pa zasebniki ne bi mogli postati absolutni lastniki skupnih dobrin. Tiste dobrine, ki ne pripadajo nobeni državi (npr. oceani, atmosfera), pa bi bili pod neposredno zaščito OZN.

Seveda ne moremo do vseh skupnih dobrin pristopati enako in jih deliti ter skrbeti za njih na enak način. Ozračje je dobrina, ki je predvsem potrebna zaščite, kar pa je tesno povezano z (nezmerno) uporabo energetskih virov (npr. fosilnih goriv). Znanja ne moremo deliti na enak način kot na primer hrano. Pri »delitvi« znanja gre za prost dostop vseh ljudi in vseh družbenih ustanov do vseh dosežkov človeškega uma (npr. do tehnološkega znanja proizvodnje vseh zdravil), razen če gre za »nevarne dosežke« kot je npr. tehnologija izdelave atomske bombe. Medtem, ko moramo pri delitvi osnovnih živil omogočiti neposredno oskrbo vseh ljudi z njimi (s tem, da trgovina kakršno poznamo ne bi zamrla, le na bolj pravične temelje bi jo morali »postaviti«).

Medsebojna delitev in odgovorno ravnanje s skupnimi dobrinami človeštva mora postati temelj novih odnosov v človeški skupnosti, pa naj gre za gospodinjstvo, lokalno, državno skupnost ali globalno skupnost. Za to imamo vse možnosti in znanje.