Konec velikega, začetek boljšega

Obdobje, ko je bila celotna družbena in še zlasti ekonomska logika usmerjena k rasti, širjenju, večanju in tako naprej, nepreklicno prihaja h koncu. Prepoznavanje dejstva, da ima planet določene fizične omejitve, preko katerih ne smemo, če nočemo povzročiti trajnega uničenja, je ključnega pomena za začetek delovanja v smeri pravega trajnostnega razvoja. Trajnostni razvoj dejansko pomeni rast kvalitete, namesto rasti kvantitete (količine).

Če imamo več, še ne pomeni, da tudi živimo bolje. Inštitut z imenom The Post Growth Institute raziskuje in navdihuje "poti k globalni blaginji, ki ni osnovana na ekonomski rasti". Njihov glavni slogan je zato "Po rasti: konec velikega, začetek boljšega" (Post Growth: the end of bigger, the start of better".

Vse več ljudi se zaveda, da so današnji ekonomski načini in modeli destruktivni tako za večino ljudi kot tudi za okolje in za druga živa bitja, na žalost pa tega zavedanja (še) ni med politiki in ekonomisti. Še vedno namreč govorijo o nujnosti "povečanja konkurenčnosti", "povečanja produktivnosti" in "spodbujanju gospodarstva", pri čemer mislijo samo na vračanje k stari logiki rasti, brez upoštevanja njenih negativnih vidikov.

Fizične meje planeta (recognizing the physical limits of the earth) so “startne pozicije” za razmislek in delovanje, kajti:

1. Gospodarstva se ne morejo širiti in rasti v nedogled, saj ima planet zmožnosti, da le do določene mere lahko regenerira določene naravne vire oziroma prenese določene obremenitve (npr.izpuste toplogrednih plinov).

2. Prebivalstvo ne more naraščati v nedogled, saj vsak nov Zemljan predstavlja nov pritisk na naravne vire.

3. Tehnološki razvoj ne pomeni, da lahko v rastemo v nedogled. Nove tehnologije na nek način vzdržujejo našo “obsedenost z neomejeno rastjo na omejenem planetu”. Avtomobili morda res porabijo manj bencina in spustijo manj toplogrednih plinov na kilometer vožnje, a jih hkrati proizvedemo in pokupimo vedno več, kar pomeni, da se obremenitve okolja še vedno povečujejo. Spremeniti moramo osnovne vzorce našega obnašanja, šele potem nam razvoj tehnologij lahko koristi.

4. Živeti trajnostno pomeni, da moramo pravično porazdeliti vire in obremenitve okolja v mejah, ki jih postavlja naš planet.

Spremeniti moramo torej naše navade, ekonomske modele in naše medsebojne odnose. Naučiti se moramo večje skromnosti in zmernosti, kar ne pomeni, da moramo biti revni; ekonomija mora iskati najboljše in najučinkovitejše tehnologije za pridobivanje, proizvodnjo in distribucijo dobrin in namesto, da med seboj tekmujemo za vire in dobrine, si jih moramo pravično deliti in sodelovati pri določanju skrajnih količin, ki jih v določenem obdobju še lahko uporabimo, da ne presežemo meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje.

Bolj pravični ekonomski odnosi in višja blaginja celotnega prebivalstva vodita tudi k zaustavljanju rasti števila Zemljanov, saj višji standard dejansko in dokazano vodi k manjši “potrebi” po več otrokih.

Bodočnost je torej v zmernosti, pravični delitvi virov in dobrin, ki jih podpirajo učinkovite tehnologije. Konec je torej velikega, začenja se boljše - življenje.