nedelja, 7. oktober 2012

Naše skupne dobrine

Ljudje smo kompleksna bitja in živimo v kompleksnem okolju. Vpeti smo v naravno okolje, ki smo si ga prilagodili, a hkrati tudi precej poškodovali, kar nam bistveno otežuje naše bivanje. Prav tako smo del družbenega okolja, kjer se prepletajo številni, pogosto povsem navzkrižni interesi.

Čeprav smo na številnih področjih dosegli izjemen napredek, pa še vedno nismo rešili problema zadovoljevanja osnovnih potreb na ravni celotnega človeštva. Kljub velikanskemu napredku na področju znanosti in tehnologije ter na številnih drugih področjih, smo pri zadovoljevanju osnovnih človekovih potreb še vedno na primitivni razvojni stopnji. Vemo, da je dobrin dovolj za vse ljudi, le izjemno neenakomerno oziroma nepravično so porazdeljene.

Dokler velik del človeštva le stežka ali celo sploh ne more zadovoljevati svojih osnovnih potreb, drugi del pa ima vsega preveč, toliko časa ne moremo pričakovati konca neprestanih konfliktov med ljudmi in stalne nevarnosti, da izbruhne vojna katastrofalnih razsežnosti. Velike razlike med ljudmi nas ovirajo, da končno zaživimo kot ena človeška družina in naredimo pomemben razvojni korak naprej. Čeprav različni, smo vendarle vsi ljudje in prav je, da drug z drugim začnemo ravnati – človeško.

V središču problema zadovoljevanja človekovih osnovnih potreb so dobrine; pri tem mislimo predvsem na tiste najpomembnejše: hrano, pitno vodo, ustrezno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje; poleg seveda ozračja, gozdov, oceanov, zemlje in drugih dobrin, ki so sploh ključnega pomena za življenje na planetu Zemlja. To so naše skupne dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih najbolj osnovnih potreb – omogočajo, da človek sploh JE. Ključne dobrine ne samo, da ne dosežejo vseh prebivalcev planeta, temveč naše nezmerno in netrajnostno ravnanje z njimi ogroža prihodnost celotnega planetarnega sistema.

Kako ravnati z dobrinami in kako si jih medsebojno deliti, sta ključni vprašanji, ki si jih mora postaviti sleherna družbena skupnost in ju seveda ustrezno reševati. Ravnanje z dobrinami in njihovo delitev nobena družbena skupnost – lokalna, državna, globalna – ne sme izpustiti iz svojih rok. So neki imaginarni trgi res poklicani, da odločajo o teh vprašanjih, s čimer jim je dobesedno prepuščena usoda družbenih skupnosti in nenazadnje celotnega človeštva?

Naj trgi odločajo, kdo bo jedel in kdo ne, kdo bo dobil zdravila in kdo ne, kdo se bo izobraževal in kdo ne in tako naprej? NE, trgi o tem ne smejo odločati, kajti trgi so v resnici orodje manjšega dela človeštva, katerega edini interes je pridobiti si velikansko bogastvo (planetarne dobrine) in si s tem pridobiti izjemno (ekonomsko in politično) moč.

Kako bomo ravnali z dobrinami, kako si jih bomo delili, sta vprašanji, na katera moramo odgovoriti ljudje sami; odločitve pa sprejeti demokratično. Razviti moramo mehanizme in institucije za takšno ravnanje z dobrinami, ki bo trajnostno in ki bo omogočilo pravično delitev dobrin med vse prebivalce planeta.

Mehanizmi in institucije skrbništva dobrin ter medsebojne delitve so že zasnovani in v določenih lokalnih okoljih že delujejo, še zlasti v lokalnih skupnostih (na primer skladi skupnih dobrin, različne oblike delitve dobrin). Razvoj takšnih mehanizmov in institucij, ki bodo pod demokratičnim nadzorom celotne človeške skupnosti, je nujno potreben, če želimo rešiti globoko krizo, v katero so nas pahnili trgi, ki niso nič drugega kot orodje bogate peščice Zemljanov – simboličnega 1 % – na račun vseh ostalih 99 %.

Skrb za skupne planetarne dobrine in njihova pravična delitev znotraj celotne človeške skupnosti sta torej osrednja elementa reševanja današnje krize in celo, naj se sliši še tako dramatično, prihodnosti človeštva.

Ni komentarjev: