Prihodnost je (lahko) dobra

V svetu, kjer nas je že več kot 7 milijard; v svetu, v katerem je večina naravnih virov omejenih in kjer okolje brez škode prenese le določeno količino odpadkov in izpustov, moramo najti nove družbene in ekonomske oblike, ki bodo omogočili blaginjo in trajnostni razvoj človeštva ter celotnega planeta.

Ključni problem sodobnega sveta je: kako z omejenimi naravnimi viri in v okviru meja, ki nam jih postavlja planetarno okolje, zagotoviti blaginjo vseh Zemljanov. Če je globalno bogastvo razporejeno nepravično, potem imamo trajen vir konfliktov in vojn, ki slej ko prej lahko prerastejo do nepredvidljivih in neobvladljivih razsežnosti. Ekonomska nepravičnost je danes največji vir konfliktov in vojn.

Današnja ekonomija temelji na individualni potrošnji, kjer vsak posameznik kupuje “svoje” izdelke in storitve, da zadovoljuje svoje potrebe in želje. Kar ima za posledico izjemno potratnost. Ker svetovni potrošniški razred skokovito raste (Kitajska, Brazilija, Indija itd.), se nam obeta črni scenarij zaostrovanja ekonomske vojne za naravne vire (tudi pri nas; na primer za vodo) in še večja obremenjenost globalnega okolja.

Zato je prav, da razmislimo o novih ekonomskih oblikah, ki temeljijo na medsebojni delitvi dobrin. Delitev dobrin ima več oblik, glavne možnosti pa so naslednje:

• posamezno dobrino lahko uporablja več ljudi (npr. avto, kolo); 
• dobrine, ki jih začasno ne potrebujemo, lahko uporabljajo drugi ljudje (npr. stanovanje, zemljo); 
• dobrine se na različne načine lahko izmenjujejo med uporabniki (npr. oblačila, knjige, DVD-ji); 
• oblikujejo se lahko posebni »skladi dobrin«, kjer so na voljo dobrine, ki jih imajo nekateri preveč, drugi pa jih nujno potrebujejo (to je še zlasti pomembno na globalni ravni). 

Z razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij (računalniki, internet, mobilna tehnologija) in socialnih omrežij (na primer Facebook), ki so nastala v zadnjih letih, imamo odlično podlago za zgoraj omenjene oblike delitve dobrin. S spremenjenimi vzorci potrošnje in uporabe dobrin (delitev in so-uporaba dobrin; sodelovalna potrošnja; dostop do dobrin namesto lastništva), se lahko bistveno zmanjša pritisk na naravne vire in onesnaževanje okolja, hkrati pa se tako krepijo odnosi v skupnostih – od lokalnih do globalne skupnosti.

Seveda se bo še naprej ohranila individualna potrošnja dobrin, saj nekatere dobrine preprosto potrebujemo zase, a mnoge dobrine dejansko potrebujemo samo občasno in zato ni nobene potrebe, da jih imamo samo zase. Do dobrin moramo začeti pristopati z vidika njihove uporabnosti, ne pa, da z njimi zadovoljujemo svoje »potrebe« po družbenem statusu in svoje brezštevilne želje. 

Delitev dobrin ter vse številčnejša gibanja za počasnejše in preprostejše življenje (npr. Slow Food, Slow Travel) so torej ključne dimenzije nove ekonomije – ekonomije delitve. Če zraven prištejemo še tako imenovane zelene tehnologije, lahko z optimizmom zremo v prihodnost. A dela je še veliko, še posebej zato, ker mnogi še vedno verjamejo, da je mogoče na stare načine delovati v svetu, ki se je v zadnjih letih zelo spremenil.

Princip medsebojne delitve in v ožjem smislu ekonomija delitve sta vsekakor možnosti, o katerih je vredno razmisliti. Lahko ustvarimo boljšo prihodnost, če jo le želimo.

Vir: Ekonomija delitve