Preživetje najprijaznejših

Pred več kot stoletjem so veliki industrialci, kot je bil na primer Andrew Carnegie, takrat eden najbogatejših Zemljanov, verjeli, da Darwinova teorija o izvoru vrst opravičuje neusmiljeno tekmovanje in neenakost med ljudmi. Osnove njihovega prepričanja so izhajale iz tako imenovanega socialnega darvinizma, ideologije, ki je Darwinovo teorijo biološke evolucije skušala prenesti v sociologijo, ekonomijo in politiko. Socialni darvinizem je dejansko ideološki temelj današnje kapitalistične ekonomije, v preteklosti pa je navdihoval tudi naciste in še marsikoga, ki je v “preživetju najsposobnejših” našel opravičilo tako za svoja razmišljanja kot tudi dejanja.

Čeprav je Darwin v poznejših delih resda tudi sam uporabil izraz “preživetje najsposobnejših” (survival of the fittest), pa ga je dejansko uvedel angleški filozof Herbert Spencer, dober prijatelj in industrialca Carnegia. Spencer je Darwinov koncept “naravne selekcije” (natural selection) “preimenoval” v pojem “preživetje najsposobnejših”. Leta 1864 je v svojem delu Principles of Biology zapisal:

“Preživetje najsposobnejših, ki ga tukaj skušam izraziti v tehničnem smislu, je to, kar g. Darwin imenuje “naravna selekcija” ali ohranjanje prednostnih ras v boju za preživetje” (beseda za raso, v originalu “race”, ima več pomenov - pomeni tudi pasmo, vrsto, rod; v prevodu sem uporabil zadnji slovenski prevod Darwinove knjige O nastanku vrst).

Spencer je pojem preživetje najsposobnejših razumel v obliki “zakona, po katerem mora bitje, ki ni dovolj energično umreti”. Bil je tudi velik nasprotnik plačevanja davkov, kajti s plačevanjem davkov “ne boste več svobodni, saj bomo mi trošili vaš del v skupno dobro”. V svoji knjigi Man Versus the State (Človek proti državi), ki je izšla leta 1884, je zapisal, da je funkcija liberalizma “omejiti moč parlamenta”. Spencer je bil pravi pionir neoliberalizma.

“Preživetje najsposobnejših” je postal temelj številnih ideologij, ki še danes okupirajo misli številnih politikov, še zlasti pa ekonomistov. Preživetje najsposobnejših je pravzaprav natanko tisto, kar ekonomisti mislijo s konkurenčnostjo. Samo konkurenčna podjetja naj bi preživela na trgu, ki je za ekonomiste edina prava “narava”. Vendar je celo industrialec Carnegie, navkljub temu, da je izjemno cenil Spencerja, “kršil” njegove “zakone”, saj je bil velik človekoljub; med drugim je začel s sistematično izgradnjo javnih knjižnic.


Preživetje najprijaznejših

A vrnimo se k Darwinu, ki je leta 1871 v knjigi The Descent of Man (Izvor človeka) zapisal, da "tiste skupnosti, ki vključujejo največje število najbolj sočutnih članov najbolje uspevajo in ustvarijo največje število potomcev."

Moderna znanost pritrjuje tem Darwinovim zgodnjim ugotovitvam. Michael Tomasello, sopredsednik Inštituta Max Plancka za evolutivno antropologijo iz nemškega Leipziga je združil tri desetletja raziskav o razvoju celovite evolutivne teorije o človekovem sodelovanju. Da so pred približno dvemi milijoni let naši predniki lahko preživeli na širokih afriških planjavah (zaradi spreminjajočega okolja) so se znašli pred popolnoma novimi izzivi: “posamezniki so morali uskladiti svoje obnašanje, delati skupaj in se naučiti, kako si medsebojno deliti” (Survival of the ... Nicest? Check Out the Other Theory of Evolution; Preživetje … najprijaznejših? Preveriti druge teorije evolucije).

"Posameznike, ki so si poskušali prisvojiti vso nalovljeno hrano, so drugi odgnali," pravi Tomasello, "in se jih prav tako morda izogibali tudi na druge načine." Globoke spremembe so zahtevale kompleksnejše sporazumevanje ter psihološke prilagoditve, ki so jim dovoljevale hitrejše prepoznavanje članov njihove skupine in razvoj kulturne identitete ter prepoznavanje skupnih ciljev.

Tomasello pravi, da je bil rezultat teh procesov “nova vrsta skupinske miselnosti, ki je šla preko skupne naravnanosti sodelovanja v majhnih skupinah, k vrsti skupne naravnanosti na ravni celotne družbe.” Številne raziskave kažejo, tudi med majhnimi otroki, da imamo ljudje predispozicijo za skupno delo in sodelovanje.

Vse te ugotovitve pa niso v skladu z uveljavljeno ekonomsko doktrino, ki temelji na medsebojnem tekmovanju oziroma konkurenčnosti. Ekonomski sistem je bil večji del človeške zgodovine utemeljen na sodelovanju in medsebojni delitvi, celo danes velik del ekonomije poteka na takšen način - na primer v družinah in manjših skupnostih.

Na širši ravni pa smo še vedno ujeti v ideološke koncepte preživetja najsposobnejših, čeprav je resnica nasprotna: pravi razvoj je mogoč samo na podlagi solidarnosti, sočutja, razumevanja drugega, sodelovanja in medsebojne delitve.