sreda, 05. marec 2014

Ukrajinske igre ali hladna vojna 2.0


Če seveda zares želimo razumeti nedavne dogodke v Ukrajini, ne smemo gledati in brati samo zahodnih mainstream medijev (CNN in podobni), katerim v veliki večini nekritično sledijo tudi naši “neodvisni” mediji. Zahodni mediji sistematično demonizirajo Ruse, Rusijo in še zlasti njenega predsednika Putina, protestniki v Kijevu so zanje “miroljubni protestniki”, njihovi novi voditelji pa “demokratični” in tako naprej. A slika ni tako enostavno črno-bela, nikakor ne gre za spopad med demokratičnimi in nedemokratičnimi silami ali za boj med dobrim in zlom.

V kontekstu zgodovine

Nedavni dogodki imajo seveda svojo zgodovino. Stephen Cohen, častni profesor na Newyorški univerzi in Univerzi Princeton, dober poznavalec Rusije, pravi (v članku Jona Queallya Ukraine in Context: What You Don't Know About a New Cold War), da v zahodnih medijih manjka nekaj zelo pomembnega in sicer percepcija številnih Rusov, ki evropsko prevzemanje Ukrajine vidijo kot neposredni vojaški poseg sil zveze NATO na njihovi zahodni meji.

Profesor Cohen opozarja, da Putinove zdajšnje poteze ne zaslužijo tako resne kritike, kot jo zasluži politika ZDA in EU v zadnjih letih na tem območju, obremenjenem z izjemno krvavimi dogodki v obeh svetovnih vojnah, ki so pripeljali do hladne vojne. Profesor Cohen je za CNN povedal, da se je potrebno spomniti na pokojnega ameriškega diplomata in velikega strateškega misleca Georgea Kennana, ki je že v Clintonovem času opozarjal, da je širitev vojaške zveze NATO največja napaka ameriške zunanje politike, ki vodi v novo hladno vojno.

Profesor Cohen pravi: “Če hočete zagotovo vedeti in sam sem v Moskvi preživel veliko časa, če zares želite vedeti, kaj si ruske vladajoče elite mislijo o Ukrajini, gre za njeno vključitev v zvezo NATO. Zadnje dejanje, podpis tako imenovanega ekonomskega partnerstva, ki ga izvoljeni ukrajinski predsednik Janukovič ni podpisal in s tem v mesecu novembru 2013 sprožil ulične proteste, ki so pripeljale do zdajšnjega nasilja in konfrontacije, ta tako imenovani ekonomski sporazum je vključeval tudi vojaške klavzule, ki govorijo o tem, da mora Ukrajina s podpisom tega tako imenovanega civilizacijskega sporazuma spoštovati vojaško politiko zveze NATO. To je tisto, kar iz ruskega vidika pomeni nadaljevanje zahodnega pohoda na post-sovjetsko Rusijo.”

Profesor ekonomije na Univerzi Ottawa, Kanada, Michel Chossudovsky v intervjuju za The Voice of Russia (Protests in Ukraine supported by US and EU, both covert and overt - Canadian prof Chossudovsky) pravi, da “Zahod želi destabilizirati celotno regijo in da gre seveda za geopolitično vojno med Rusijo in Zahodom. Slednji želi nadzor nad območjem Črnega morja, ki se opira na sporazum GUUAM (Gruzija, Ukrajina, Uzbekistan, Azerbejdžan in Moldova) iz leta 1999. Gre za sporazum o vojaškem sodelovanju, ki je neposredno usmerjen proti Ruski federaciji in s katerim naj bi militarizirali tako Kaspijski bazen kot Črno morje in omenjene države sprejeli v zvezo NATO.

Zahodna histerija

Jonathan Steele za britanski Guardian (The Ukraine crisis: John Kerry and Nato must calm down and back off) piše, da v Washinghtonu in Kijevu vlada histerično razpoloženje, saj na primer ukrajinski premier trdi, “da smo na robu katastrofe”. Namesto, da večina medijev v ZDA in EU pretirano dramatizira dogajanja na vzhodu, bi lahko spregovorili o upravičeni zaskrbljenosti Rusov, zaradi sprejetja zakonov, ki opuščajo ruščino kot uradni jezik na območjih, kjer le-ti živijo.

Nicolai N. Petro za The Nation (Threat of Military Confrontation Grows in Ukraine) piše, da opredelitev ukrajinskega prebivalstva “za ‘pro-ruske’ še ne pomeni, da se nameravajo priključiti Rusiji. Pomeni da želijo v svoji državi, v Ukrajini, govoriti, verovati in obiskovati v šole v svojem maternem jeziku.”

Ukrajinski skrajni nacionalizem

Avtor opozarja tudi na “radikalni nacionalistični program”, ki ima močan vpliv v “zdajšnji ukrajinski revoluciji”. Parlamentarna stranka Svoboda je na zadnjih ukrajinskih parlamentarnih volitvah prejela preko 10 odstotkov glasov. Evropski parlament je 13. decembra 2012 objavil resolucijo, ki je “zaradi rasističnih, antisemitskih in ksenofobičnih pogledov” stranke Svoboda pozval demokratične stranke v Ukrajini, “da se ne povezujejo, priznavajo ali tvorijo koalicije s to stranko”. Zdaj ima ta stranka ključne vodilne položaje v ukrajinskem parlamentu, obvladuje štiri ministrstva v novi vladi in ima več guvernerjev. Na protestniškem trgu Majdan pa ima velik vpliv skrajno nacionalistična militantna skupina Desni sektor, ki jo tvori več manjših, tudi neonacističnih skupin.

Zahodni “prstni odtisi”

Da ne gre za povsem spontano revolucijo, čeprav je njena osnova vsekakor nezadovoljstvo ljudstva s skorumpiranimi politiki, dokazujejo številni viri. Tako na primer spletna stran Pando razkriva, da je ameriška vlada – v imenu Ameriške agencije za mednarodni razvoj; US Agency for International Development (USAID) – odigrala pomembno vlogo pri financiranju opozicijskih skupin pred revolucijo.” Prav tako je skupina Anonymous Ukraine objavila e-mail sporočila enega glavnih opozijskih voditeljev Vitalija Klička, iz katerih je razvidna “pomoč Zahoda” ukrajinski revoluciji.

Jim Lobe za neodvisno novinarsko agencijo Inter Press Service (U.S. Hawks Take Flight over Ukraine) poroča o skrajno desničarskih ameriških jastrebih, ki v medijih demonizirajo sleherno rusko potezo in celo pozivajo k napotitvi ameriške 6. flote v Črno morje. V ozadju so ponovno aktualne ideje o novi ureditvi sveta po hladni vojni, ki izvirajo še iz Bushevih časov.

Ekonomski interesi

V ozadju ukrajinskih dogodkov sta, kot razkriva nemški Der Spiegel (Yanukovych's Fall: The Power of Ukraine's Billionaires) tudi dva mogočna domača bogataša, Akhmetov in Firtash, ki “pokrivata” približno 90 poslancev v ukrajinskem parlamentu in obvladujeta tudi številne ukrajinske TV programe. Ukrajinska vlada je prav tako že zaprosila Mednarodni denarni sklad (MDS) za 15 milijard dolarjev pomoči (Ukraine Seeking $15 Billion Rescue From IMF). MDS seveda že pripravlja pogoje za svojo znamenito “pomoč” (bailout). In te pogoje “reševanja” držav vsekakor dobro poznamo (iz Grčije na primer): privatizacija, deregulacija ekonomije in rušenje socialne države.

Torej, ko izrekamo “sodbe” oziroma podajamo mnenja v zvezi z “slabimi Rusi” in “dobrimi Ukrajinci” moramo biti skrajno previdni. V resnici gre za zelo kompleksno dogajanje, ki ima dolgo zgodovino in številne “botre”. Demoniziranje Rusije ne koristi nikomur, kajti ukrajinska “demokracija” še zdaleč ni nekaj, kar bi veljalo nekritično slaviti.

Na koncu bo seveda ponovno najbolj izigrano ljudstvo, ki se predvsem želi znebiti skorumpiranih politikov in živeti v miru ter blaginji.

Ni komentarjev: