Dvanajst tveganj, ki ogrožajo človeško civilizacijo
Na nekatera izmed dvanajstih tveganj, ki so jih izpostavili raziskovalci, zaenkrat ne moremo bistveno vplivati. Izbruh supervulkana in udarec večjega asteroida v Zemljo sta potencialno možna dogodka, a ravno tako verjetna kot sta bila v preteklih milijonih let. Tudi neznane posledice, ki izhajajo iz nepredvidljivih vzrokov, ne spadajo v kategorijo, ki bi nas morala resno skrbeti. Tudi ko gremo po ulici, se nam lahko kadarkoli pripeti karkoli nepredvidenega, na primer, da nam pade opeka na glavo; a vseeno gremo po ulici.
Potem so tveganja, ki izhajajo iz novih tehnologij: sintezna biologija, nanotehnologija in umetna inteligenca. Možnost, da nam rezultati tehnološkega nadzora uidejo izpod nadzora so, a ljudje smo vedno nekako uspeli obvladovati svoj razvoj, vsaka nova stvar je vsaj v začetni fazi razvoja precej nepredvidljiva. Tudi globalna pandemija predstavlja določeno tveganje, ki pa je pogosto (medijsko) prenapihnjeno in v okviru sodobne medicine relativno obladljivo.
Čeprav ne podcenjujemo nobenega od doslej naštetih tveganj, pa je vendarle majhna verjetnost, da bo človeška civilizacija uničena zaradi njih, razen ko gre za hollywoodske filme - ti imajo zelo radi dramatične scene pandemij, supervulkanov, asteroidov, groženj umetne inteligence in drugih superkatastrof.
Mnogo večji problem pa dejansko predstavljajo tveganja, ki izhajajo iz povsem zgrešenega ekonomskega sistema sodobne družbe, ki trenutno vpliva na vse vidike življenja na tem planetu.
Tveganji ekstremnih podnebnih sprememb in ekološke katastrofe sta posledici ekonomije, ki je utemeljena na neprestani gospodarski rasti. Ta ekonomski model vodi neposredno v okoljsko katastrofo. Proizvodnja dobrin že zdaj povsem omogoča celotnemu človeštvu preživetje in življenje v blaginji. Tako lahko v študiji Global Challenges (str. 79) preberemo, “da je že zdaj več kot dovolj hrane za zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu, vendar je njena distribucija skrajno nepravična in zato lakota še naprej vztraja.” Ne potrebujemo torej še večje proizvodnje hrane in drugih dobrin, temveč njihovo pravičnejšo distribucijo oziroma porazdelitev.
Nepravična porazdelitev globalnih dobrin predstavlja temeljni vzrok za tveganje jedrske vojne, zlom globalnega sistema in slabo globalno vodenje v prihodnosti. Ekonomski sistem, ki omogoča, da ima 1% ljudi že skoraj tolikšno bogastvo kot 99 % ostalih ljudi (Oxfam), je največje tveganje sodobnega človeštva. Takšno stanje povzroča brezštevilne konflikte znotraj držav in med njimi, kar nas lahko pripelje tudi do končnega konflikta - jedrske vojne ali popolnega razpada družbenih sistemov danes ali v prihodnosti, kar prav tako lahko vodi v uničenje človeške civilizacije.
Medsebojna delitev kot rešitev
V resnici je resnično veliko tveganje za prihodnost človeštva slepo ohranjane ekonomskega sistema, ki temelji na gospodarski rasti, tekmovalnosti (konkurenčnosti) in komercializaciji družbe (kar pomeni, da so vse dobrine, storitve in celo medčloveški odnosi utemeljeni na nakupu in prodaji oziroma na denarni vrednosti).
Alternativa temu sistemu je medsebojna delitev dobrin na globalni ravni, torej med državami, pa tudi znotraj njih. Dobrine so namenjene zadovoljevanju potreb vseh ljudi, nikakor pa ne smejo biti sredstvo za bogatenje posameznikov, podjetij ali posameznih držav.
Čeprav na nekatera od dvanajstih tveganj, ki smo jih omenili, nimamo vpliva, pa tveganja, ki res predstavljajo neposredno in dejansko nevarnost za prihodnost človeštva, lahko relativno enostavno odpravimo - s politiko in ekonomijo, ki bosta utemeljeni na principu medsebojne delitve.
Slika: opensource.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar