Kolaborantje in sluge

Današnji protesti proti privatizaciji so pokazali, kaj si številni državljani mislijo o privatizacijskih podvigih aktualne vlade. Lastništvo ključnih državnih podjetij vsekakor ni drugorazredna ekonomsko-politična tema, temveč je ključno vprašanje naše sedanjosti in prihodnosti. Če boste v svojem stanovanju razprodali vso opremo, napeljavo in hišne pripomočke, boste na koncu ostali tudi brez stanovanja in prav tako je tudi z državo.

Kaj pomeni privatizacija in zakaj država ne sme razprodajati podjetij, sploh pa tega ne sme početi mimo volje ljudstva? Vrednost podjetja ni njegova tržna cena, ki je itak samo produkt trenutnih borznih špekulacij, temveč pretekla, sedanja in prihodnja vrednost podjetja za celotno družbeno skupnost.

Večina podjetij, ki jih država zdaj tako lahkotno prodaja, se je gradila več desetletij. Gradili jih niso borzni špekulantje in vladni uslužbenci, temveč prebivalci Slovenije. Še zlasti infrastruktura se je nekoč gradila s samoprispevkom, tudi z udarniškim delom, ljudje so pogosto garali in se odrekali, da bi v prihodnosti vsi živeli bolje. In zdaj bo gospod Cerar govoril o nekih zavezah in kredibilnosti do tujine (beri korporacij) ali celo o morali. Če je kdo nemoralen je to nedvomno on, saj postavlja interese tujih finančnih korporacij pred interese lastnih državljanov.

Privatna podjetja morda res izkazujejo višje dobičke, a to pogosto počnejo na račun delavcev, okolja in s tem celotne družbe. Morda bo imel Telekom po prodaji res višje dobičke, a to bo dosegel z množičnim odpuščanjem ljudi in z opuščanjem neprofitabilnih delov podjetja, na primer infrastrukture v odročnih krajih.

In kdo je/bo sploh novi lastnik Telekoma? Sklad Cinven je tipičen špekulantski sklad. Špekulantski skladi pa kupujejo samo premoženje, ki jim bo prineslo dobiček; pravzaprav delajo samo to - preprodajajo in špekulirajo. To je njihovo edino delo. Ne ustvarjajo nikakršnih izdelkov in storitev, nobene družbene koristi; ne podpirajo športnih klubov in kulture. Samo dobiček, dobiček, dobiček. Cinvenu dol visi, ali bodo ljudje, na primer v Halozah, imeli dobro telefonsko in internetno omrežje.

A ne gre samo za Telekom in druga podjetja, z njihovo prodajo izgubljamo tudi ključne naravne vire, Heineken je tako na primer mimogrede, dobesedno za drobiž, postal lastnik najkvalitetnejših slovenskih vodnih virov. In vemo, kako strateški vir je voda že danes, kako bo šele jutri.

Lastništvo ključnih državnih podjetij in državnih naravnih virov je preveč pomembna tema, da bi jo prepustili politikom in ekonomistom, ki ne zmorejo videti niti en mesec v prihodnost, kaj šele nekaj let in desetletij. Cerar in njegova ekipa so dejansko kolaborantje, sluge v ekonomski okupaciji Slovenije.