“Predstavljajte si, da zjutraj zbudite svoja majhna otroka. Predstavljajte si, da ju nahranite in oblečete. Predstavljajte si, da deklici naredite čop, z dečkom pa se pogovarjate o čevljih, ki jih bo to jutro obul.
Zdaj pa si predstavljajte, da medtem ko to počnete, že veste, da boste še isti dan na njuna ranljiva telesa poveznili rešilna jopiča in ju vzeli s seboj na gumijast čoln - in se odpravili preko morja in prav takšne zgodbe so povedali mnogi begunci.
Razmislite, kakšne zgodbe bi pripovedovali otrokoma, da bi ju pomirili. Pomislite, kako bi ju lahko nasmejali. Pomislite na čustveno moč, ki bi jo potrebovali, da bi iz njiju izvabili nasmeh ter prikrili svoj strah.
Kako bi se počutili, če bi po tej izkušnji - po tem divjem begu stran od vojne - mediji minimalizirali vašo zgodbo ter vas in vašo družino grobo označili kot 'migrante'?” S temi besedami začne svoj zapis Barry Malone.
“Krovni pojem migrant ni več primeren za opis groze, ki se odvija v Sredozemlju. Beseda se je iz jezikoslovne opredelitve spremenila v orodje, ki dehumanizira begunce in nas odaljuje od prave problematike; gre za odkrit slabšalen izraz,” nadaljuje svoje razmišljanje g. Malone.
Nič več ne govorimo o umrlih posameznikih, temveč zgolj o številu mrtvih migrantov. Samo še o številkah. Ob tem se lahko spomnimo, kako tudi naši politiki zdaj barantajo o kvotah migrantov, ki naj bi jih “velikodušno” sprejeli in o migrantskih tokovih, ki se bližajo Sloveniji.
Beseda migrant (SSKJ) je oznaka za: “kdor spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov”. Beseda migrant torej označuje ljudi, ki se selijo zaradi ekonomskih razlogov. In politiki so pretkani, zato zdaj svoje državljane strašijo z migranti, ki bodo “odžrli” njihova delovna mesta.
V resnici pa gre za begunce, za ljudi, ki bežijo stran od strahotnih vojn ali nemogočih življenskih razmer. Za večino tega so v dobršni meri krive ravno zahodne države, ki podpihujejo konflikte, da bi lahko enostavneje izkoriščale naravno bogastvo držav od koder zdaj prihajajo “migrantski tokovi”.
Al Jazeera bo odslej uporabljala samo še besedo begunci. Barry Malone pravi, da v Sredozemlju ni “migrantske” krize. Gre samo za veliko število beguncev, ki bežijo pred nepredstavljivo bedo in nevarnostmi.
V letošnjem letu je približno 340.000 beguncev prečilo evropske meje, kar je 0,045 odstotka vseh Evropejcev (740 milijonov). Samo Turčija pa je doslej sprejela 1,8 milijona Sircev, Libanon 1 milijon in še celo Irak, ki je sam v težavnih razmerah, kar 200.000, poudarja g. Malone.
V resnici gre za razmere, ki zahtevajo odločno politiko Evrope. Ne gre samo za pomoč beguncem, temveč za reševanje vzrokov za krizo nepredstavljivih razsežnosti v delih Afrike, na Bližnjem vzhodu in Aziji. To je temeljna naloga sodobne Evrope. Če je ne opravi, potem bo tudi naša prihodnost kaj klavrna.
V Evropo ne prihaja tisoče migrantov, pač pa družine, otroci, starejši in drugi. Prihajajo ljudje.
Resnični ljudje, ne številke
Znamenita slika sirske družine (starša in otroka) Daniela Etterja, ki je pred kratkih zaokrožila po medijih in družbenih omrežjih razkriva vso tragiko ljudi, ki so zbežali z območja groze, smrti, vojne. Avtor fotografije je ob tem dejal:
“V vsej svoji novinarski karieri me še nikoli tako prevzel trenutek, ki sem mu bil priča, in imel hkrati srečo, da sem ga lahko ovekovečil. Ničesar nisem vedel o njih, vendar je njihova reakcija povedala vse.
Bile so solze veselja in olajšanja, da je celi družini uspelo, hkrati pa tudi solze žalosti nad vsem, kar so prestali v zadnjih tednih, mesecih in letih. V tistem trenutku je bilo med njimi toliko ljubezni.”
So to številke, so to “odžiralci” naših delovnih mest? Ne, to so ljudje, to so družine, ki želijo živeti, ljubiti.
Slika: Daniel Etter
Ni komentarjev:
Objavite komentar