Raziskovalci so anketirali 466 belgijskih študentov, pri čemer jih je zanimalo, kako pogosto so v otroštvu jedli doma pripravljene družinske obroke in kakšno je njihovo sedanje prosocialno (družbeno odgovorno in empatično) vedenje oziroma altruistično (nesebično) ravnanje do drugih. Tisti, ki so v otroštvu hrano pogosteje delili z drugimi, so bolj nesebični, na primer pri usmerjanju tujcev na želene lokacije, pri odstopanju sedeža v javnem transportu, pri pomoči prijateljem pri selitvah, prav tako so pogosteje prostovoljci.
“Mislim, da imajo naše zahodne individualizirane družbe lahko bolj kot kdajkoli prej koristi od delitve hrane,” je za revijo Time dejala De Backerjeva, ki je vodila študijo. “Delitev hrane pripravi ljudi k razmišljanju o pravičnosti (Ali dobim toliko kot vsi ostali pri mizi?), avtoriteti (Kdo je prvi dobil hrano?) in pohlepu (Včasih ne morem vzeti toliko, kot bi si želel.).”
Vendar obstaja razlika med “delitvijo obroka” in delitvijo hrane. Preprosto iti na večerjo s prijatelji in naročiti vsak svojo jed nima enakega povezovalnega učinka. Ko pa je hrana postrežena v “družinskem načinu”, v skupni posodi oziroma na plošči ali pladnju, delitev hrane v večji meri vključi naš prosocialni jaz.
Ko boste naslednjič srečali prijatelje, izberite vrsto kuhinje, za katero je bolj značilna delitev obrokov. “Azijske države imajo močno tradicijo delitve hrane,” pravi De Backerjeva. “Tudi v zahodnih državah v večini azijskih restavracij še vedno strežejo na pladnjih oziroma večjih krožnikih, tako da si vsi, ki sedijo za mizo, hrano delijo.”
De Backerjeva poudarja, da ni nikoli prezgodaj učiti otroke, da hrano ni treba servirati ločeno. Na primer, ko gre za rojstnodnevno zabavo. “Če na mizo postavite torto, se bodo otroci samodejno skušali obnašati pošteno,” je dejala De Backerjeva. Pustiti jih je treba, da sami presodijo, če so kosi enaki in jim tako pomagati k altruističnemu vedenju - medtem ko jim zgolj serviranje kosov torte v ničemer ne koristi.
Mar ni Zemlja dejansko velik pladenj, na katerem je dovolj hrane in drugih dobrin za vse ljudi na planetu. Le kaj daje pravice posameznikom, podjetjem in državam, da si prigrabijo tako veliko, da drugim ne ostane niti za preživetje? Navkljub izjemnemu tehnološkemu razvoju, smo Zemljani v 21. stoletju še vedno razvajeni in sebični otroci, ki hočemo vse zase. Čas je, da si začnemo deliti hrano in druge dobrine sveta; da znamo presoditi, kakšen je naš pravični delež. Potem bo Zemlja mnogo prijaznejši kraj za bivanje, naš skupni dom.
Slika: Time
Ni komentarjev:
Objavite komentar