Da so korporacije v pravnem smislu postale osebe (pravne osebe), ni bilo nekaj samoumevnega, proces pridobitve takšnega statusa se je odvijal dlje časa, še zlasti pa v 19. stoletju v ZDA in Veliki Britaniji. Eden izmed najbolj izpostavljenih sodnih procesov, ki je korporacijam zagotovil današnji “človeški” status, je bil Salomon proti Salomon & Co Ltd, iz leta 1896. V tem procesu je britanska lordska zbornica posegla v sodno odločitev in pritrdila zakonu iz leta 1862 (Companies Act 1862), da je korporacija pravno gledano ločena oseba od svojih lastnikov - delničarjev. Tako lastniki na primer niso dolžni poravnati dolgove podjetja po propadu podjetja.
Po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic leta 1948 so besedo “vsakdo” (everyone), ki se pojavlja na številnih mestih v deklaraciji, korporativni pravniki razumeli dobesedno kot vsaka oseba, torej tudi pravna oseba, kar so korporacija takrat že dolgo bile. Iz Splošne deklaracije človekovih pravic pa izhaja cela vrsta pomembnih mednarodnih dokumentov, konvencij in tudi zakonov na ravni držav, EU itd. Seveda ima korporacija kot pravna oseba velikansko (pre)moč nad posameznikom kot “naravno osebo” in celo nad državami, ki takšnega statusa nimajo. Prav tako ga nimajo tudi druge družbene institucije (nevladne organizacije, društva itd.). (Corporations are not human, so why should they have human rights?)
Dejstvo, da so korporacije pravne osebe, ima velikanski vpliv na naša življenja in na družbo kot celoto. Ničkoliko primerov je, ko lastniki velikih podjetij in bank ustvarijo velikanske dolgove, po propadu podjetja (“smrti” pravne osebe) pa zanje niso odgovorni. Dolgovi pa so nasprotno “ne-smrtni” in običajno postanejo breme celotne skupnosti (to pa ne velja za manjša podjetja).
Predstavljajmo si, kakšen bi bil svet, če v 19. stoletju korporacije (kamor sodijo tudi banke) ne bi postala pravno ločene osebe od svojih lastnikov - ljudi iz “mesa in krvi”. Morda bi živeli v veliko bolj poštenem svetu, z manj dolgovi, z manj korupcije; morda z manjšo gospodarsko rastjo, a v čistejšem okolju. Vsak lastnik korporacije ali banke bi stokrat premislil, preden bi se podal v tvegane podjetniške odločitve. Pravzaprav bi bilo zelo dobro, če bi korporacijam, bankam in velikim podjetjem odvzeli status pravnih oseb, odgovornost za njihovo delovanje - ekonomsko, družbeno in okoljsko - pa bi v polni meri (spet) prevzeli njihovi lastniki.
Reke - pravne osebe
Pred dnevi je novozelandski parlament reki Whanganui po 170 letih prizadevanj podelil status pravne osebe. Reka je za maorsko ljudstvo Iwi sveta in zdaj so pripadniki te domorodne skupine postali pravni zastopniki interesov reke. (New Zealand's Whanganui River granted legal status as a person after 170-year battle) Le nekaj dni kasneje je sodišče v severni indijski zvezni državi Uttarakhand rekama Ganges and Yamuna podelilo status "živega človeškega bitja", s čimer bi pripomogli k njunemu "ohranjanju in varovanju". (India court gives sacred Ganges and Yamuna rivers human status)
Gre za resnično prelomni odločitvi. Prvič je nek del Zemljine površine pridobil status pravne osebe in s tem zaščito pred drugimi osebami, tudi in predvsem pred korporacijami, ki jim v imenu dobička ni mar niti za ljudi niti za naravo.
Tem prvim lastovkam lahko sledimo; kaj ko bi Kamniška Bistrica, Sava, Sora ali Trnovski gozd, Julijske Alpe, Pohorje, Bohinsko jezero itd. razglasili za pravne osebe in jim podelili najmanj toliko pravic, kot jih imajo danes korporacije oziroma velika podjetja. Saj vsi ti naravni sistemi niso tu zaradi dobička, temveč zato, da podpirajo Življenje samo. Morda pa bi kar Zemlji podelili status pravne osebe in tako zaščitili njeno zdravje in blaginjo pred roparskimi napadi korporacij in bank.
Slika: Rečna boginja
Ni komentarjev:
Objavite komentar