četrtek, 09. avgust 2018

Nove zgodbe


Ljudje razmišljamo v zgodbah in s pripovedovanjem zgodb si skušamo osmisliti svet, pravi Yuval Noah Harari, avtor knjig Sapiens, kratka zgodovina človeštva in Homo Deus, kratka zgodovina jutrišnjega dne, v pogovorni oddaji TED Nationalism vs. globalism: the new political divide. Pravi, da je problem današnjega časa, da smo izgubili svojo zgodbo. Zgodbi, ki je prevladovala v zadnjih desetletjih, veliko ljudi, tudi na Zahodu, ne verjame več. Ta zgodba, kot pravi Harari, je šla, povedano na kratko, takole: s kombinacijo ekonomske globalizacije in politične liberalizacije, bomo na Zemlji ustvarili raj. In ker ljudje nič več ne verjamejo zgodbi, ne razumejo več, kaj se dogaja, opozarja Harari.

Tudi politični model 20. stoletja, ki je temeljil na nasprotovanju med levim in desnim polom, zdaj postaja vse bolj obroben; danes se politika oblikuje v nasprotovanju med globalnim in nacionalnim oziroma med globalnim in lokalnim, pravi Harari. Danes res vsepovsod vidimo porast nacionalizmov, ki zunaj (nacionalnih in kulturnih) meja vidijo grožnjo svojemu obstoju. Če nekaj ne deluje, pravi Harari, se ljudje odzovejo z željo po »vrnitvi se v preteklost«.

Dejstvo je, da je »zgodba«, ki jo je »pisal« politično-ekonomski model 20. stoletja, končana. Ljudje ji ne verjamejo več. Mnogi bi se zato radi vrnili v »stare dobre čase« oziroma v neke pretekle zgodbe, ki so prav tako nepreklicno končane. Novih zgodb pa še ni oziroma širši javnosti še niso poznane. Tudi zato živimo v tako zmedenih časih.

Nove zgodbe

Ko oblikujemo nove zgodbe, nam vsega iz preteklosti ni treba zavreči; marsikaj lahko uporabimo; na primer zgodbo o globalizaciji. Vendar jo moramo razumeti na drugačen, nov način. Globalizacija je bila doslej predvsem ekonomski projekt, ki je temeljil na prostem pretoku blaga in kapitala. Tako so nastale globalne korporacije in banke, ki so si pridobile izjemno moč in svet oblikovale »po svoji podobi«. Države so vse bolj izgubljale svoj vpliv, ljudje pa zaupanje v politiko in ekonomijo. Zato imamo danes reakcijo v obliki ponovne krepitve nacionalizmov. A ta moč je zgolj navidezna, saj se krepi samo s sovraštvom do drugih in drugačnih, medtem ko pravi centri moči - globalne korporacije in banke - ostajajo nedotaknjeni.

Globalizacija mora postati takšen politični in ekonomski projekt, ki bo temeljil na sodelovanju med državami (politični vidik) in medsebojni delitvi dobrin (ekonomski vidik). To pomeni, da bomo ohranili države in svoje nacionalne identitete, vendar pa bomo sodelovali in si delili globalne dobrine za dobro celotnega človeštva. V praksi pa bi to lahko na enostaven način izvedli z ustanovitvijo globalne agencije, ki bi koordinirala delitev ključnih dobrin med državami (hrane, vode, zdravil in drugih dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb).

Nova zgodba, ki jo moramo zdaj oblikovati in tudi živeti gre nekako takole:

Človeštvo je eno, ena velika družina, ki živi v skupnem domu – na planetu Zemlja. Planetarne dobrine potemtakem pripadajo vsem ljudem, zato je medsebojna delitev dobrin edina pot, ki temelji na pravilnih človeških odnosih. Ekonomija delitve, kot se imenuje sistem delitve dobrin, pa ni mogoča brez pristnega mednarodnega sodelovanja.

Morda je to nova zgodba na kateri lahko začnemo graditi skupno prihodnost. Še vedno bomo pripadniki narodov, držav, religij, kultur, a vendar hkrati pripadniki velike človeške družine, s katero si delimo ta čudoviti planet in njegove obilne dobrine.


Ni komentarjev: