nedelja, 09. september 2018

Deset let kasneje


V soboto, 15. septembra, bo minilo natanko deset let od stečaja ameriške banke Lehman Brothers, ki označuje uradni začetek ene največjih globalnih finančnih kriz, ki je sprožila veliko gospodarsko, ekonomsko in družbeno krizo. Posledice čutimo še danes. Zelo narobe je verjeti, da je ta kriza rešena, čeprav se navzven morda komu res zdi tako – gospodarska rast se krepi, nezaposlenost se zmanjšuje, potrošniki več trošijo. Vendar je to predvsem posledica ogromnih finančnih injekcij največjih centralnih bank in obsežnega zadolževanja, ne pa kakšnih resnih sprememb, zaradi katerih bi lahko verjeli, da nas ne bo doletela nova, morda še hujša kriza.

Kaj pomembnega se je zgodilo v teh desetih letih? Centralne banke so v »oboleli« globalni finančni sistem »vbrizgale« najmanj 14 bilijonov oziroma 14.000 milijard dolarjev novega denarja (glejte Zora (nove) ekonomske dobe). V teh desetih letih so se skupni globalni dolgovi (gospodarstva, finančnih ustanov, držav in prebivalstva) povečali s približno 140 na približno 250 bilijonov oziroma s 140.000 na 250.000 milijard dolarjev. Hkrati pa je eden ključnih globalnih borznih indeksov Dow Jones iz 6500 indeksnih točk v marcu 2009 zrasel na skoraj 26.000 v septembru 2018 (za kar 4-krat).

Kaj nam te številke pravzaprav povedo? Nič drugega kot to, da je gospodarska in borzna rast predvsem posledica obsežnega zadolževanja in finančnih spodbud. Velik del teh »reševalnih« sredstev pa se je prelil v žepe najbogatejših, kajti globalne borze so dejansko zapleten mehanizem »prečrpavanja« finančnih sredstev držav in centralnih bank (torej javnega denarja) na zasebne račune najbogatejših ljudi na svetu.

Bogati so torej še bogatejši, a velik del planeta živi še slabše kot prej. Zaradi pospešene rasti gospodarstva in potrošnje v bogatejšem delu sveta pa se zaostruje tudi okoljska kriza. Zaostrene družbene, ekonomske in okoljske razmere mnoge ljudi silijo, da zapustijo svoje domove in se skušajo prebiti v »obljubljene dežele«. Kar pa sproža (migrantsko) krizo tudi v številnih »razvitih« državah.

Ekonomisti nas prepričujejo, da so gospodarske oziroma ekonomske krize ciklične oziroma, da se ponovijo vsakih nekaj let. To naj bi bilo nekaj povsem normalnega. Zakaj neki bi morali sprejeti to »ekonomsko resnico«? To samo pomeni, da je z ekonomskim sistemom nekaj hudo narobe. In ker ekonomski sistem ni nekakšna naravna ali božanska stvaritev, temveč povsem človeška, ga torej lahko spremenimo. Nič nam tega ne preprečuje.

Kako torej ustvariti trajnostni ekonomski sistem, ki bo služil vsem ljudem, ne pa zgolj manjšini, in ki ne bo s svojo neprestano rastjo produkcije in porabe potrošniških dobrin uničeval našega skupnega okolja? Mimogrede, ravno 15. septembra, na deseto obletnice začetka velike ekonomske krize, bo v Sloveniji in 150 drugih državah potekala akcija Očistimo Slovenijo in svet. Gre za več kot koristno akcijo, a če ne bomo spremenili ekonomskega sistema, so takšne aktivnosti nesmiselne, saj ne bomo uspeli sproti očistiti neskončnih količin odpadkov, ki jih ustvarja ves čas rastoč proizvajalno-potrošniški ekonomski sistem.

Kaj torej storiti? Ekonomijo moramo postaviti na nove temelje, kjer bodo v središču vsi ljudje na planetu in zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To je pravi namen področja človeške družbe, ki ga imenujemo ekonomija. Ekonomske institucije pa morajo slediti temu namenu. Ekonomski sistem moramo zato utemeljiti na pravičnejši delitvi globalnih dobrin, tako da bo sleherni Zemljan imel na voljo: hrano, neoporečno vodo, dostop do zdravstvenega varstva, izobraževanja in socialnega varstva ter vse, kar je s tem povezano.

Tudi finančne institucije, kot podsistem ekonomskega področja človeške družbe, morajo služiti temu namenu. V kolikor ne, so povsem nepotrebne oziroma škodljive. Za borze vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov v sistemu ekonomije delitve skorajda zagotovo ni prostora, vsaj ne v današnji obliki. Razen če si želimo novih in novih »cikličnih ekonomskih kriz«, ki se bodo slej ko prej iztekle v kaos in propad človeške družbe ter globalnega okolja.

Kje smo torej deset let po začetku velike ekonomske krize? Pred novo ekonomsko krizo! Ker smo se deset let slepili, da jo politiki in ekonomisti rešujejo. V resnici je niso. Dokler ekonomskega sistema ne bomo v temeljih spremenili, bomo vse bolj drseli proti prepadu (samouničenja). Šele ko bomo ekonomski sistem utemeljili na resničnem sodelovanju in pravičnejši delitvi globalnih dobrin, se bomo od tega prepada oziroma propada začeli oddaljevati na varna in trdna tla - v svet blaginje in miru.


1 komentar:

Trevor Perez pravi ...

It’s hard to find educated individuals on this topic, but you sound like you know what you’re speaking about! Thanks best online casinos