Učenje je vedno spreminjanje, običajno povezano s srečevanji z drugimi ljudmi. Tudi če beremo knjigo, se srečamo z avtorjem; podobno s slikarji, fotografi, režiserji (srečevanja na poti časa). Če se nočemo spreminjati, potem se dejansko tudi nočemo učiti (a tu ne mislimo učenja podatkov na pamet ali ti. tehničnega znanja). Srečevanje z drugimi je tudi učenje o samem sebi.
Srečevanja
Pred kratkim sem imel izjemno priložnost srečati se z nekaj izjemnimi ljudmi, v Franciji, in se mnogočesa naučiti. V šoli, ki jo obiskuje veliko mladih iz različnih držav, z različnimi ekonomskimi, kulturnimi in drugimi ozadji, je izjava dijaka, da »barva kože ne predstavlja ovire«, izjemno močna in pomembna. To ni znanje iz šolskega učbenika, temveč iz učbenika življenja.
Tam sem srečal tudi profesorja francoščine, ki zelo različne in »problematične« dijake med seboj povezuje s pomočjo umetnosti (skupno ustvarjanje velikih grafitov na zunanjih zidovih in z glasbo), hkrati pa skuša širšo javnost z izjemnimi fotografijami, ki so vedno razstavljene zunaj, v »odprtih učilnicah«, učiti o izjemnem pomenu vode za življenje ljudi, še zlasti v Afriki.
Sprehajal sem se tudi po normandijski plaži Omaha, kjer so zavezniške sile 6. junija 1944 začele invazijo, ki je pomembno pripomogla k zlomu nacizma in fašizma, dveh ideologij, ki so ju »zgradili« z močjo obsedeni ljudje (tudi danes jih kar mrgoli) na temeljih ločevanja med ljudmi (na podlagi rase, prepričanja itd.). Čeprav je obala lepa, je občutek na njej strašljiv, ob zavedanju, da je bila ta obala nekoč dobesedno posejana s trupli tisočerih ljudi, na kar opozarja ogromno vojaško pokopališče nad obalo. In takih mest je povsod po svetu zelo veliko – posledica sanj »velikih« ljudi obsedenih z lastno veličino in močjo.
A obiskal sem tudi čudovito katedralo svete Tereze iz Lisieuxa. Tereza je v otroštvu veliko trpela zaradi hudih zdravstvenih težav in preobčutljivosti, zelo mlada vstopila v red karmeličank in zaradi tuberkuloze umrla pri vsega štiriindvajsetih letih. A bolj kot veličastne stavbe in ves pomp okoli nje, je pomembna njena »mala pot, katere bistvo je delati male stvari z velikansko ljubeznijo.« Biti prijazna in potrpežljiva s sitno staro redovnico; ljubiti svojo nevrotično sestro in tisoče malih dejanj iz resnične ljubezni, je bila Terezina mala pot. Ki je postala velika.
Večinoma občudujemo »velike« in pomembne ljudi – vojskovodje in politike (celo če so v svojih stremljenjih po veličastnosti v smrt poslali na tisoče ljudi), vrhunske umetnike in športnike, mogočne direktorje itd. – a zelo radi pozabimo na izjemne ljudi, ki delajo brezštevilna majhna dejanja, ki pa pomembno spreminjajo svet. Včasih gre zgolj za pozornost, nasmeh, prijazno gesto; včasih za potrpežljivo delo z ranljivimi skupinami; pomoč sočloveku v težavah; morda rešitev nebogljenega mucka ali kužka; mogoče darovanje ali delitev hrane; podarjen evro ali dva. Tisoče in tisoče majhnih dejanj, ki spreminjajo veliki svet.
Dobro je torej, da se na poti življenja (v času in prostoru) srečujemo, se učimo drug od drugega in s tisoče majhnimi dejanji iz čiste ljubezni skupaj ustvarjamo boljši svet. Ne prepustimo ga »velikim« ljudem, ki pogosto ustvarijo veliko slabega, npr. vojne, uničenje in hudo revščino.
Rajši združimo tisoče malih poti in ustvarimo boljši svet.
Slika: Sv. Tereza iz Lisieuxa
Ni komentarjev:
Objavite komentar