Pred več kot 70. leti, leta 1948, smo se v Splošni deklaraciji človekovih pravic zavezali, da bomo vsem ljudem zagotovili »zdravje in blaginjo« (25. člen). Danes, ko smo že globoko zakorakali v 21. stoletje, je še vedno veliko Zemljanov, ki jim kršimo njihove osnovne pravice oziroma njihove osnovne potrebe. Tako je še vedno več kot 800 milijonov ljudi lačnih; 2 milijarde jih nima dostopa do čiste pitne vode. A to je le »vrh ledene gore« in sploh ne edini problem človeštva in planeta, ki ga pretresajo še okoljski, ekonomski, politični, migrantski in drugi problemi.
V jedru vseh teh problemov je ekonomski sistem, ki je nastal v drugačnih časih in drugačnih okoliščinah. Ta ekonomski sistem, ki ga s skupnim izrazom lahko imenujemo kapitalizem (še bolj primerno pa »ekonomija rasti«), je številnim ljudem omogočil blaginjo in zagotovil izjemen tehnološki razvoj, posledično pa tudi številne družbene spremembe. Kapitalizem je zrušil toga ekonomska in družbena razmerja fevdalnega sistema in vzpostavil pogoje za rast prebivalstva in večjo blaginjo; za demokratično politično ureditev in človekove pravice; za enakopravnost, svobodo itd.
Ta ekonomski sistem je celo tako uspešen, da danes proizvajamo dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na Zemlji. Hrane, te najosnovnejše človekove dobrine, je po nekaterih podatkih dovolj za kar 10 milijard ljudi, medtem ko nas danes (2019) na planetu živi približno 7,7 milijarde.
Vendar ima ta sistem tudi številne slabosti, ki so danes postale celo grožnja prihodnosti človeštva. Kapitalizem temelji na neprestani rasti proizvodnje in prodaje, na hitremu razvoju tehnologij, transporta in tako naprej. Danes ta rast uničuje planet in nevarno razdvaja človeško družbo (ekonomska neenakost, vojna za naravne vire), ob tem pa vsem ljudem ne zagotavlja blaginje. Kapitalistični ekonomski sistem je po eni strani zelo uspešen, po drugi strani pa skrajno uničevalen.
Zato potrebujemo resnično globoke ekonomske spremembe, tako da tisto, kar je dobro ohranimo, kar je neustrezno oziroma škodljivo, pa zavržemo. Seveda pa preobrazba ekonomskega sistema zahteva tudi spremembe na drugih področjih človeške družbe – v politiki, izobraževanju, v pravnem sistemu itd.
V 21. stoletju torej živimo na gosto naseljenem planetu, ki ga ogrožajo podnebne spremembe in onesnaženo okolje (plastika, jedrsko onesnaženje, onesnažen zrak in vode…); nekateri ključni naravni viri so že kritično izčrpani ali prizadeti (npr. gozdovi, ribje bogastvo, obdelovalna zemlja); hkrati pa je obsežno globalno bogastvo zelo neenakomerno porazdeljeno (družbena neenakost), kar ima za posledico obsežno revščino, migracije in vse pogostejše družbene in tudi vojaške konflikte.
Kako iz tega začaranega kroga? Če pospešimo gospodarsko rast, bomo uničili okolje; če se lotimo samo zaščite okolja, bomo uničili obstoječi ekonomski sistem ter povzročili nepopisno družbeno krizo in tako naprej. Kako torej celovito »nasloviti« posamične krize – ekonomsko, okoljsko in družbeno, ki je v resnici ena sama globalna kriza?
Dejstvo je, da imamo dovolj dobrin za vse Zemljane in jih ne potrebujemo še več oziroma ne potrebujemo še višje gospodarske rasti. Osredotočiti se moramo na enakomernejšo oziroma pravičnejšo delitev teh dobrin. To je vsekakor dobro iz ekološkega in družbenega vidika, kajti če bodo imeli vsi ljudje dovolj dobrin za osnovne potrebe, se bodo zmanjšale družbene napetosti; če se ne povečuje gospodarska rast, pa je to dobro za okolje.
Ekonomijo rasti mora nadomestiti ekonomija delitve. Seveda še vedno potrebujemo proizvodna podjetja, a osredotočiti se moramo na drugačne sisteme distribucije (danes to ekonomsko funkcijo neučinkovito in škodljivo opravljajo globalni trgi) in delitve dobrin, ki bodo vsem ljudem na Zemlji zagotovili njihov pravični delež. Kajti globalne dobrine si ne more nihče v polnosti lastiti, saj pripadajo vsem ljudem. To ne pomeni, da bi morali imeti vsi enako, temveč »vsakdo dovolj« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Proizvodna podjetja se morajo osredotočati na kvalitetnejše proizvode, čistejše tehnologije in postopke popolnega recikliranja. Največjo pozornost pa moramo usmeriti na sisteme delitve (distribucije) dobrin, še zlasti na globalni ravni.
In to je morda najtežji korak – začeti z globalno delitvijo dobrin med vsemi državami sveta. Od tu naprej bodo vsi koraki lažji. Če bo vsaka država posebej ukvarjala s »svojo malo« krizo, bo globalna kriza na koncu prizadela vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar