nedelja, 03. maj 2020

Tito v naših spominih


4. maja 2020 mineva štirideset let od smrti takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza Tita (1892 – 1980). Takrat sem bil star dvanajst let; dovolj, da se spominjam tega obdobja. Z zdajšnje časovne razdalje se spodobi, da mu ob okrogli obletnici smrti namenimo nekaj misli. Seveda pa je danes skorajda tvegano o Titu reči kaj dobrega, ker se potem takoj najdejo "anonimni spletni heroji", ki ti očitajo, da si npr. proti osamosvojitvi in proti Sloveniji. Kar je velika neumnost. Vendar naj morebitnim "trolom" kar vnaprej povem, da sem veteran vojne za Slovenijo in to ne eden tistih, ki so se "junaško borili" iz pisarne. Za samostojno Slovenijo sem torej veliko naredil.

Prepričan sem, da se moramo za državo, ki jo imamo zdaj, v veliki meri zahvaliti ravno temu, da smo leta 1945 iz 2. svetovne vojne izšli kot del zmagovite zavezniške koalicije in pri tem je izjemno pomembno vlogo odigral ravno Tito. Danes si je težko predstavljati, kako zahtevno je bilo v času druge svetovne vojne organizirati odpor proti okupatorskim silam, katerih namen je bil bodisi uničiti bodisi zasužnjiti narode, ki so bili za naciste in fašiste nevredni obstoja (med njimi je bil tudi slovenski), kaj šele samostojnosti in svobode.

Tudi čas po vojni je bil za takratno precej zaostalo in skorajda povsem porušeno Jugoslavijo izjemno zahteven. Na eni strani sovjetski vzhodni blok, na drugi strani ameriški zahodni blok, oba nevarno oborožena, s "prstom na sprožilcu". Loviti ravnotežje med tema dvema sovražnima silama, je zahtevalo veliko poguma in spretnosti, zato je bil Tito tudi eden izmed pobudnikov gibanja neuvrščenih, ki je odigralo pomembno vlogo v uravnoteženju blokovsko razdeljenega sveta.

Seveda bi bilo napak Tita poveličevati in iz njega ustvariti mitsko osebo, kajti kot vsak politik in poveljnik, še zlasti v tako prelomnih časih, kot je bilo obdobje pred, med in po 2. svetovni vojni, je delal napake. Ni brezmadežnega politika ali poveljnika vojske, a Tita lahko brez zadržkov uvrstimo na pozitivno stran zgodovine, med zmagovalce, ki so skupaj uspeli poraziti zlo, ki so ga poosebljali Hitler, Mussolini in njihovi somišljeniki.

Dejstvo je, da so imeli ljudje Tita radi, tako v državi kot na tujem; ne vsi, a zelo številni. 4. maja 1980, ko je Tito umrl, je bilo očitno, da je bilo zelo veliko ljudi iskreno žalostnih, tudi številni med tistimi, ki bi danes radi spomin nanj bodisi povsem izbrisali bodisi ga na vse možne načine omalovaževali.

Tito je bil resnično karizmatična osebnost. Kako pomemben je bil v svetovnem merilu izpričuje dejstvo, da se je njegovega pogreba "udeležilo 209 delegacij iz 127 držav, štirje kralji, pet princev, šest predsednikov parlamenta, 31 predsednikov držav, 22 predsednikov vlad in 47 zunanjih ministrov". (Wikipedija) Prišli so voditelji iz vseh koncev sveta in vseh političnih "barv". Mar to ne pove veliko o njegovi izjemno pomembni vlogi v svetu.

Torej, štirideset let po smrti velikega človeka, ki smo mu dolžni marsikaj, je prav, da ohranimo vsaj spomin nanj. Ni potrebno čaščenje, a hkrati ne smemo pristati na brisanje ali uničevanje Titove vloge v enem najbolj dramatičnih in težkih obdobij svetovne zgodovine. Zato Tito kot velika zgodovinska osebnost ostaja v naših spominih.

Ni komentarjev: