torek, 09. junij 2020

Boni za življenje


Drznimo si uporabiti vso svojo domišljijo in si zamislimo, da država Slovenija naredi neverjetno dejanje dobrote in sočutja: tako imenovane turistične bone nameni za najrevnejše ljudi v eni od najrevnejših svetovnih držav. Seveda bi jih poimenovali drugače – boni za življenje.

Seveda se nam zdi to danes nekaj nepredstavljivega. Brezštevilni bi našli tisoč in en argument, da gre za skrajno naivno razmišljanje, ki nima nikakršne povezave z realnim življenjem. V resnici pa je to posledica naše vzgoje, našega izobraževalnega sistema in sistema prevladujočih družbenih vrednot, ki poudarjajo materialni in družbeni uspeh kot skorajda edini cilj oziroma smisel našega življenja.

Zato je "gospodarska rast" v samem središču vseh družbenih, ekonomskih in političnih aktivnosti sodobnega sveta. Zato smo tekmovalnost (konkurenčnost), sebičnost in pohlep sprejeli kot sprejemljive "vrednote" v naših družbah. Gospodarska rast pomeni, da se družba osredotoča zgolj na materialno plat življenja. Kar je prav do mere zadovoljevanja naših osnovnih potreb in pa narobe, ko se navkljub že doseženi materialni blaginji ženemo za še več materialnih dobrin – na ravni držav, podjetij in posameznikov.

Na osebni ravni pa seveda ne govorimo o gospodarski rasti temveč o "osebnosti rasti", kar pomeni, da se osredotočamo predvsem na zunanji oziroma materialni vidik človeškega bitja – osebnost. Na tej ravni kopičimo bogastvo, slavo, nazive, ugled, (kupljena) doživetja; kupujemo velike avtomobile, gradimo velike hiše, vikende in tako naprej. V središče postavimo sebe in podobno kot na širši (ekonomski) ravni smo tekmovalni (konkurenčni) do drugih ter sebični in pohlepni.

Posledice gospodarske in osebnostne rasti se kažejo tako v družbi in v okolju kot tudi v našem osebnem življenju. Svetovna revščina, lakota, pomanjkanje, migracije, vojne, uničevanje okolja so druga plat gospodarske rasti, medtem ko osebnostna rast, kot jo poznamo danes, povzroča družbeni razkroj, slabe medčloveške odnose, depresije, bolezni, družinske tragedije in tako naprej.

Zdaj pa se vrnimo na začetek in pomislimo: kaj pomeni živeti v najrevnejših državah sveta, še zlasti z vidika otrok. Svetovna zdravstvena organizacija poroča, da je leta 2018 v svetu, predvsem v revnih državah, umrlo 6,2 milijona otrok, mlajših od 15 let, večinoma zaradi vzrokov, ki bi jih lahko preprečili (pomanjkanje hrane, zdravil, čiste vode itd.). Po ocenah Unicefa je februarja letos v skrajni revščini živelo 386 milijonov otrok, njihovo število pa se zaradi krize lahko poveča še za 42 do 66 milijonov. Si lahko zamislimo, koliko trpljenja je za temi suhoparnimi številkami?

Medtem, ko se mi "borimo" za turizem, se milijone ljudi bori za življenje, med njimi je zlasti veliko otrok; korona kriza je ta boj le še zaostrila. Saj je prav, da država pomaga turizmu in drugim panogam, v resnici pa bi se morali ozreti po svetu in videli bi, kako plehki in prazni smo, kako brezbrižni in sebični smo: nekateri se bomo kopali v toplicah, drugi bodo umirali, ker nimajo pitne vode. Pa sploh ne gre samo za našo državo, temveč za ves razviti svet. Nenadoma imajo države milijarde in milijarde dolarjev, evrov in drugih valut, ki jih namenjajo gospodarstvu in turizmu ter "svojim" ljudem. Kaj pa drugi? Revni, lačni, po nepotrebnem bolni, obubožani, brezposelni …

Gre za temeljni odnos, ki ga imamo do sveta. Tako posamezniki kot države. Zares bomo napredovali, ko bomo dobrine, ki jih je dovolj za vse, delili z vsemi Zemljani. Takrat bomo lahko zares uživali na dopustu, dotlej pa bomo imeli pri tem zelo grenak priokus; kajti milijone ljudi bi lahko zelo enostavno rešili neizmernega trpljenja in nepotrebnega umiranja.

Kako številne ljudi bi osrečili z boni za življenje. Med drugimi tudi sebe.


Slika: Pixabay

Ni komentarjev: