torek, 07. julij 2020

Ekonomija delitve za pokoronsko prihodnost


Pandemija koronavirusa je na plano potegnila številne probleme tako v posameznih državah, povezavah kot je Evropska unija, kot tudi na širši, mednarodni ravni. Zdi se, kot da so se na človeštvo naenkrat zgrnile vse tegobe tega sveta: zdravstvena kriza, podnebne spremembe in onesnaženje okolja, migrantska kriza, lakota in revščina, brezposelnost, rastoče družbene napetosti, erozija demokracije ter mednarodnega sodelovanja in še bi lahko naštevali. Človeštvo kot da je v krču. Zadnjih nekaj mesecev so tudi prej najmočnejše in najbogatejše države postale ranljive, nenadoma je prihodnost tudi zanje negotova. Ne samo za državljane revnejših predelov sveta, ki v negotovosti živijo že dolga leta, tako zdaj čutimo tudi v "obljubljenih deželah" sveta kot so EU, ZDA, Japonska, Avstralija, Kanada in v še nekaterih drugih »otočkih bogastva v morju" revščine in obupa.

Vendar stanja, ki ga doživljamo praktično po vsem planetu, ni povzročila neka zunanja sila ali "zla usoda". Smo v situaciji, ki smo jo sami povzročili. Kar je v seriji slabih vendarle tudi dobra novica. Kajti to pomeni, da lahko sami spremenimo razmere, ki ogrožajo našo prihodnost. Ni še prepozno. Koronavirus nas je na nenavaden način povezal in nam dal neke vrste lekcijo, ki se glasi: spremeniti morate svoj način življenja, medsebojne odnose ter odnos do okolja in do drugih živih bitij. Vse to pravzaprav že vemo, a smo ves čas ravnali po načelu: "Bo že nekako." Pač ne bo. Ne brez naše angažiranosti in resnične pripravljenosti za spremembe.

Katero področje danes predstavlja presečišče vseh največjih problemov človeštva? Zakaj imamo tako obsežno revščino, podnebne spremembe in uničeno okolje, toliko migracij in družbenih konfliktov? V središču vseh teh problemov je obstoječi ekonomski sistem. Vseeno je, kako ga imenujemo – kapitalističen, neoliberalen ali kako drugače – pomembneje je, da razumemo, kako deluje in kaj povzroča.

Ekonomija izkoriščanja, sebičnosti in pohlepa

Čeprav se nam zdi, da je današnji ekonomski sistem izjemno razvit, saj ga "poganjajo" zelo sofisticirane tehnologije, pa se je v resnici zelo zastarel, neučinkovit in nevaren. Pri tem je nujno treba ločiti med tehnološkim razvojem in razvojem ekonomskih odnosov. Medtem ko so tehnologije (digitalne, transportne, proizvodne itd.) resnično del 21. stoletja, pa so ekonomski odnosi obstali v 18., 19., 20. stoletju in še dlje v preteklosti. Čeprav ločimo več glavnih ekonomskih zgodovinskih obdobij – sužnjelastništvo, fevdalizem in kapitalizem – pa imajo vsa nekaj skupnih značilnosti, ki jih lahko označimo z besedami: izkoriščanje, sebičnost in pohlep.

Ekonomski sistem je ves čas v rokah elit. Izkoriščanje ljudi, drugih živih bitij in narave je vselej služilo sebičnim interesom posameznikov, skupin in držav, ki jih vodi pohlep po bogastvu oziroma moči; ekonomska moč pa se vedno prelije tudi v politično moč. Te starodavne ekonomske "vrednote" pa se vedno prelivajo tudi navzdol – v vse družbene strukture in odnose – zato smo jih v dolgih stoletjih dobesedno ponotranjili. Posledično se nam zdi normalno in naravno: da tekmujemo z vsemi drugimi in temu rečemo konkurenčnost, da brez slabe vesti izkoriščamo ljudi in naravo, da druge goljufamo in temu rečemo poslovna spretnost, da izdelujemo ter prodajamo povsem nepotrebne stvari in temu rečemo gospodarska rast itd.

Osnovna ekonomska ideologija človeške družbe 21. stoletja je komercializacija, ki v sebi združuje vse najslabše iz preteklosti in močno zavira resnični razvoj človeštva. Komercializacija je proces preobrazbe naravnih virov, človeškega dela in tehnologij v tržno blago, ki zato niso več v "službi" vseh ljudi, temveč so zgolj orodje za kopičenje dobičkov in s tem ekonomske in politične moči elit. Trg je tako postal "vrhovni razsodnik" življenja na Zemlji, denar pa dobesedno odloča, kdo ima dostop do dobrin, ki mu omogočajo preživetje, in kdo ne.

Milijoni danes ne umirajo zato, ker na svetu ni dovolj hrane in drugih nujno potrebnih dobrin, temveč zato, ker nimajo denarja, da bi do njih prišli. Revščina ni posledica lenobe, temveč smole, da se rodite v družino oziroma državo, ki je povsem na obrobju izključujoče globalne ekonomije. Zato revnim preostane zgolj počasno umiranje, kriminal ali migracije. Če pa ste se "srečno" rodili v bogatejši del sveta, boste skorajda zagotovo postali del potrošniške družbe, ki je tako močno medijsko indoktrinirana in družbeno pogojevana, da se sploh ne boste zavedali, kako uničevalen je vaš potrošniški način življenja – do soljudi, do okolja in do drugih živih bitij, s katerimi si delimo Zemljo.

Ekonomija delitve – sodelovanje, pravičnost in skrb za ljudi ter okolje

Ključne spremembe, ki jih moramo storiti, so torej ekonomske. Vendar teh zagotovo ni lahko storiti, kajti stoletja stare ekonomske vzorce izkoriščanja, pohlepa, sebičnosti, tekmovalnosti imamo dobesedno v krvi. Čeprav vemo, da delamo narobe, vseeno vztrajamo na starih poteh. Celo zdaj, ko nas je koronavirus za nekaj časa prizemljil in ustavil, se na vsak način želimo vrnitve nazaj, kjer smo že bili, ko smo brezglavo trošili zemeljske vire, ko smo pretirano potovali, ko smo se v službah gnali do popolne izgorelosti in si grabili materialne ter nematerialne dobrine. Ves čas več in več in več, čeprav smo hkrati vedeli, da milijoni umirajo, zaradi pomanjkanja hrane, čiste vode, zdravil in drugih stvari, ki pri nas pogosto končajo v smeteh.

Koronavirus je globalni (zdravstveni) problem, tako kot so podnebne spremembe, onesnaženje okolja, migracije in tako naprej. Vsaka država se reševanja problemov loteva po svoje, čeprav bi se jih učinkovito lotili samo skupaj, z resničnim mednarodnim sodelovanjem. Zdaj imamo priložnost in odgovornost, predvsem razvitejši del sveta, da z vsemi drugimi pravičneje delimo Zemeljsko bogastvo oziroma dobrine, ki smo si ga pogosto na zvite in pokvarjene načine prisvojili ravno od držav, kjer danes trpi največ ljudi, in to ne zaradi koronavirusa, temveč zaradi revščine, lakote, podnebnih sprememb, brezposelnosti in brezperspektivnosti predvsem mladih, ki jih z orožjem odganjamo od svojih mej.

Pravičnejša delitev dobrin je prvi korak k reševanju ključnih problemov človeštva. Ko bodo brezštevilni ljudje rešeni neizmernega trpljenja lakote in osvobojeni stalne negotovosti skrajne revščine lahko začnemo z reševanjem še drugih velikih problemov človeštva. Hkrati pa se moramo prebivalci bogatejšega dela sveta zavedati, da je naš način življenja bolj problematičen, kot si v svojem samozadovoljstvu in brezbrižnosti do problemov sveta priznavamo sami. Prostovoljna preprostost je koncept, ki ga moramo osvojiti in posvojiti. Obdobje karantene nam je pokazalo, da je to mogoče; da lahko povsem kakovostno živimo tudi brez potrošniške mrzlice, stalnih potovanj, hitrega življenjskega tempa in kopičenja bogastva.

Ekonomija delitve, sodelovanje in preprostejši način življenja so torej v središču reševanja največjih problemov človeštva. Pri tem ne gre samo za delitev dobrin, temveč tudi tehnologij in znanja. Preprosto ni prav, da se del ljudi sprehaja po vesolju, medtem ko mnogi drugi nimajo niti primerne hrane, vode, zdravil, sanitarnih pogojev, elektrike, niti niso pismeni. Ekonomija delitve je v osnovi stvar naše temeljne človečnosti; skrbi za vse ljudi in okolje. Je enostavna stvar, ki v prvi vrsti zahteva našo pripravljenost za sodelovanje – na mednarodni ravni.

Ne recite takoj, da to ni mogoče. Norost je povratek v predkoronske čase. Naredimo vendarle že korak naprej. Nenazadnje, kaj drugega pa nam sploh preostane.


(Priporočljivo branje: Predlog za globalno delitev dobrin

Slika: Pixabay

Ni komentarjev: