Medena dežela

Dokumentarni film Medena dežela (Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov; Severna Makedonija, 2019) je več kot vreden ogleda. Čeprav se večinoma odvija v odročni in skorajda povsem nenaseljeni (severno)makedonski vasici, kjer se je čas dobesedno ustavil, nam veliko pove o svetu, v katerem živimo. Predvsem o našem odnosu do narave. O občutljivem okoljskem ravnovesju in o pohlepu, ki to ravnovesje vrže iz tira. O zvestobi. O kljubovanju. O lepoti.

Hatidža živi s svojo ostarelo in bolno materjo v zapuščeni vasici, brez elektrike in drugih »udobnosti« modernega potrošniškega sveta. Preživlja se z nabiranjem medu divjih čebel. Svoj pridelek, ki je pri kupcih zelo cenjen, občasno prodaja v oddaljenem Skopju, kjer mimogrede nakupi še nekaj malega dobrin zase in za bolno mater.

Do čebel ima izjemno spoštljiv odnos. Vedno se drži pravila: pol meni, pol ostane čebelam. Zdi se, da s čebelami živi v sozvočju, v ravnovesju. Nikoli je ne napadejo. Z njimi na svojstven način komunicira. Ne dela podjetniško, a je zelo delavna. Ni inovativna, a je zelo ustvarjalna. Ne želi več in več in več. Ve kdaj je dovolj.

Nekega dne pa se v vasi naseli nomadska družina, s sedmimi otroki. Dobesedno prihrumijo s starim tovornjakom, prikolico, čredo živine. Hatidža se jih sprva razveseli, jim nesebično pomaga z nasveti, igra se z otroki. Uživa v družbi. Z njimi deli svoje skromne dobrine in svoje bogate izkušnje, znanje.

Tudi družina se loti čebelarstva, k čemur jih spodbuja lokalni »prijatelj«, mali trgovec ali preprodajalec. Hoče več medu. Družina postane žrtev »gospodarske rasti«. Trudijo se. Čebelam vzamejo več, kot lahko, in te postanejo agresivne, celo do Hatidžinih čebel. Skromno okolje ima svoje meje. Tudi živina jim zboleva. Mali raj se spremeni v pekel, tudi za Hatidžo. Nazadnje se družina odseli. Hatidžina mati umre. A Hatidža vztraja. Živi dalje. S čebelami si deli obilje sveta.

Z ekonomskega vidika je Hatidža revna, saj nima ne televizije, ne avta, ne računalnika, ne hladilnika, ne hodi na počitnice; nima tisoč in ene potrošniške krame. Za moderni svet je nezanimiva, saj skorajda nič ne troši in ne ustvarja dodane vrednosti (oziroma dobičkov za lastnike in podjetnike). A vendarle ni videti, da bi trpela v revščini, saj najde tisoč in eno malo radost v svojem skromnem okolju. Nesebično skrbi za bolehno mater.

Seveda ni potrebno, da bi tudi mi odšli v odročne in odmaknjene kraje, da bi poiskali Hatidžin način življenja Lahko pa se od nje naučimo skromnosti, spoštovanja čebel in drugih živih bitij ter narave nasploh. Hatidža zares živi v medeni deželi. Med je prispodoba obilja. A od tega obilja Hatidža potrebuje le del. Ve, da je dobrine treba deliti. Z ljudmi in z drugimi bitji. Potem je za vse dovolj. Potem je svet medena dežela.