"V Afriki obstaja koncept, znan kot ubuntu – globok občutek, da smo lahko ljudje samo preko človečnosti drugih; da če bomo karkoli dosegli na tem svetu, bo to v enaki meri posledica dela in dosežkov drugih." (Nelson Mandela)
Družba je "skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov" (Fran). Že dolgo je znano, da je človek družbeno bitje, kar pomeni, da lahko preživi in uspeva samo v družbi. V zadnjih mesecih karanten in omejitev se tega šele zares globoko zavedamo. Zdaj, ko se ne moremo več družiti na družinskih srečanjih, v šolah, na fakultetah, na (nekaterih) delovnih mestih, v domovih za ostarele, v parkih, na "kavicah", praznovanjih, koncertih in tako naprej, se šele zares zavedamo, kako zelo družabna in družbena bitja smo. Kako zelo potrebujemo drug drugega.
Koronavirus je dejstvo. To nam je zdaj jasno. Človeštvo se je že prej srečevalo s številnimi epidemijami (kuga, španska gripa, kolera, ošpice …), a večina jih je bila omejena na določeno območje, delno tudi zaradi manj razvitih svetovnih povezav. Globalizacija je svet povezala v globalno vas in to zdaj lahko "izkoristijo" tudi virusi. Kot že v preteklosti, je tudi zdaj na preizkušnji naša družbenost in človečnost.
Problem ni toliko sam virus, kot je problem družba, v kateri živimo oziroma, ki smo jo ustvarili. Desetletja tako imenovanega neoliberalizma so močno prizadela družbene skupnosti širom sveta. Neoliberalne "vrednote", ki so prevladale v modernih družbah so: tekmovalnost, sebičnost in pohlep. Kažejo se v potrošniški družbi, ki zapoveduje "užitek skozi trošenje"; izražajo se kot tekmovalnost v izobraževanju in na delovnih mestih; prav tako tudi v miselnosti "najprej jaz, najprej moja država" in "vsak naj poskrbi sam zase".
To je uničujoče za vsakršno družbeno skupnost, še zlasti za že tako ranljive. Sodobne družbe so v zadnjih letih zaradi hlastanja po bogastvu, zaradi tekmovalnosti in sebičnosti vse manj pozornosti namenjale javnemu zdravstvu, šolstvu, socialnemu varstvu, skrbi za starostnike, za mednarodno pomoč itd. Podobno je tudi narava vse bolj postajala zasebna last, iz katere se lahko neomejeno črpa "zasebne" dobrine in neomejeno odlaga ostanke pretirane potrošnje. Narava nam že kaže zobe.
Koronavirus je "vstopil" v vse manj solidarno družbo. Zato moramo znova postati bolj človeški in sočutni. Veliko ukrepov proti epidemiji (če odštejemo celo vrsto nesmiselnih, ki bolj služijo nadzoru in nadvladi, kot pa zdravju) je v globokem nasprotju z "vrednotami" neoliberalizma – s tekmovalnostjo, sebičnostjo in pohlepom. Odpovedati se moramo številnim lastnim (sebičnim) "užitkom", da bi zaščitili druge. Nadeti si moramo maske, da bi zavarovali druge. Žrtvovati se moramo za druge.
In veliko ljudi zdaj počne čudovite stvari. Pomagajo, darujejo, delijo. Žrtvujejo se za druge. Na prvo mesto postavljajo blaginjo drugih in skupnosti. Morda je zdaj priložnost, da postanemo družba solidarnosti, sočutja, skrbi za drugega, medsebojne delitve dobrin. Ne vrnimo se nazaj, pojdimo naprej.
Pravzaprav drugače sploh ne moremo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar