Danes se zdi, kot da smo razpeti med dve veliki področji človeške družbe – med znanost in religijo, ki imata izjemen vpliv na naše razmišljanje oziroma naš pogled na svet. Zdita se kot dva izključujoča tokova, ki tečeta vsak po svoji strugi. Znanost se osredotoča samo na tisto, kar lahko vidi, izmeri, stehta, izračuna, skratka na materialno; religija pa nasprotno zagovarja nevidno, neizmerljivo, torej duhovno. Oba miselna tokova sta danes precej vsaksebi in goreče zagovarjata svoj edini prav, zato se marsikdo obrača k lastnim iskanjem, morda pa celo k različnim teorijam zarote. Kaj pa če sta znanost in religija le dve poti za odkrivanje sveta, v katerem živimo? Kaj pa če obstaja še tretja, vmesna pot, presečišče obeh?
Kar nekaj avtorjev si že več kot stoletje prizadeva odpreti pot naprej in povezati »koščke« znanj in »dokončnih resnic« v celovito znanje o vprašanjih, ki nas begajo že od pradavnih dni: kdo smo, kakšen je namen našega bivanja, obstaja življenje po smrti in tako naprej. Najprej karizmatična Helena Petrovna Blavatsky, ki je že konec 19. stoletja svetu predstavila »božansko modrost« ali teozofijo, kasneje Alice A. Bailey, Helena Roerich in ne dolgo tega Benjamin Creme (1922 – 2016). Vsem omenjenim je bilo skupno, da so razkrivali tako imenovano ezoterično oziroma skrivno znanje, ki ga je človeštvo dotlej – v skladu s takratno razvojno stopnjo – spoznavalo le po delčkih, predvsem v obliki religioznih razodetij, v zadnjem času pa tudi znanstvenih odkritij.
Danes je človeštvo zaradi izjemnega razvoja znanosti in tehnologije, širokega dostopa do informacij in znanja, skorajda univerzalnega izobraževalnega sistema pripravljeno za pomemben korak naprej. Pri tem pa si ovire pogosto postavljamo sami: oklepamo se starega in znanega, ne upamo se ozreti v svet onkraj vidnega in merljivega, čeprav ga subjektivno še kako dobro poznamo in občutimo; morda pa se preprosto bojimo osmešiti. Kaj nam torej lahko »ponudi« tako imenovana ezoterika, ki je le skupni izraz za donedavnega skrivno znanje, ki pa je danes prav po zaslugi prej omenjenih avtorjev dostopno širokemu krogu ljudi oziroma je postalo eksoterično, pozunanjeno?
Trda, tekoča, plinasta in še bolj prefinjena snov
Dobro poznamo, tako rekoč do potankosti, materialno raven bivanja oziroma trdo, tekočo in plinasto stanje snovi. Po ezoteričnem nauku pa se svet s tem še ne konča, obstajajo namreč ravni, ki so »stkane« iz bolj prefinjene snovi (v resnici snovne ravni niso »zložene« ena nad drugo, temveč prežemajo ena drugo). Teh ravni resda ne zaznavamo s svojimi petimi čutili, torej objektivno, se jih pa še kako dobro zavedamo notranje, subjektivno.
Prva med njimi je tako imenovana etrska raven, ki jo občutimo predvsem kot naše energijsko stanje; na vzhodu že dolgo vedo, da naše etrsko oziroma energijsko telo sestavljajo čakre in nadiji, po katerih se pretaka življenjska energija – prana. Tudi v običajnem jeziku se pogosto izražamo z besedami: »danes sem povsem brez energije« ali »kar pokam od energije«. Prav tako pa tudi moderna znanost govori o nevidni temni snovi, ki je posredno že dokazana – z meritvami in izračuni.
Večina ljudi danes zelo intenzivno čustvuje, a dejansko to počnemo na ravni iz še bolj prefinjene snovi, ki ji rečemo čustvena oziroma astralna. Na to raven se ponoči »umakne« naša zavest, kjer živimo »sanjsko« drugo življenje. A naše poti »navzgor« ali »navznoter« s tem še ni konec, naš miselni svet je »doma« na še bolj prefinjeni ravni – na miselni oziroma mentalni ravni. Na vsaki od omenjenih ravni imamo ustrezna telesa, ki skupaj tvorijo soodvisno celoto – človekovo osebnost.
Vse to, kar smo doslej na hitro orisali, dejansko zelo dobro poznamo, čeprav nas pri tem omejujejo čutila, ki neposredno potrjujejo le tisti del sveta, ki ga vidimo, slišimo, čutimo, vonjamo. Na ta način deluje tudi znanost, ki nam je postavila skorajda neprehoden zid zaznavnega, objektivnega. Kjer »odpovedo« meritve, naj ne bi bilo ničesar, čeprav nam je subjektivno, notranje, ta svet še kako domač.
Še en korak naprej
Si upamo torej biti drzni in razmišljati še dlje. Je še kaj onkraj fizičnega ter etrsko-astralno-mentalnega sveta, ki nam je bodisi objektivno bodisi subjektivno vendarle dokaj dobro poznan? Če verjamemo ezoteriki, se snovni svet ne ustavi na mentalni oziroma miselni ravni; svet gradijo tudi še bolj prefinjene snovne ravni. Na teh ravneh je »sedež« entitete, ki ji rečemo duša, lahko pa tudi človekov višji jaz. To je neminljivi del človeka, kar na različne načine »zagovarjajo« vse velike religije. Človek je torej izjemno kompleksno bitje, ki biva na različnih snovnih ravneh. Pa saj vemo, da smo precej zakomplicirana bitja.
Višji jaz v sebi že nosi kvalitete, ki jih imamo za popolne – sočutje, empatijo, lepoto, radost, ljubezen in modrost. Vendar se morajo ti potenciali šele izraziti v nižjem jazu oziroma v naši osebnosti, ki jo tvorijo prej omenjena telesa, ki bivajo na teh ravneh: fizično-etrski, astralni oziroma čustveni in mentalni ali miselni. Kar pa je dolgotrajen in cikličen proces, ki mu na vzhodu rečejo krog rojstev in smrti ali reinkarnacija. V dolgotrajni šoli življenja se človek počasi uči izražati »božanske« kvalitete, ki »domujejo« v njegovem višjem jazu.
Potemtakem je smrt le del življenjskega cikla. Naše telo se postara, »iztroši«, a bistvene izkušnje življenja se ohranjajo v višjem jazu. Tako kot ponoči začasno zapustimo fizično telo in se začasno »naselimo« na astralni ali celo mentalni ravni, je tisto čemur rečemo smrt le začasen odhod, predah oziroma bivanje na snovnih ravneh, ki so mnogo manj omejujoče kot ta, ki jo edino zares dobro in objektivno poznamo. Tako si iz življenja v življenje oziroma iz inkarnacije v inkarnacijo nabiramo izkušnje ter se vse bolj učimo izražati kvalitete svojega višjega jaza. In vse to ima svoj cilj.
Mojstri modrosti ali popolno izražanje ljubezni in modrosti
Ko je cilj dosežen, ko smo se tekom številnih inkarnacij – v brezštevilnih situacijah, vlogah in telesih – izpopolnili v zemeljski šoli življenja, postanemo tako imenovani mojstri modrosti, ki ne potrebujejo več izkušenj cikličnega zemeljskega bivanja Z našega vidika takšen človek postane popoln, božanski. V resnici pa je takšen že vsakdo, le da tega (še) ne zna in ne zmore izražati. A tudi mojstri se še naprej razvijajo in odkrivajo še bolj prefinjene »tančice« življenja samega. Nekateri pa ostajajo z nami in nam pomagajo, svetujejo, nas navdihujejo in učijo; iz zaodrja, ozadja. Tako so tekom stoletij in tisočletij navdihovali svoje številne učence na vseh družbenih področjih, ki so pomembno vplivali na človeški razvoj.
Odkrivanje ezoteričnega znanja pa je le »predhodnica« postopnega razkrivanja mojstrov modrosti oziroma njihovega delovanja na »odprti svetovni sceni«. Proces se že nekaj časa odvija, za kar je bil v veliki meri zaslužen pokojni britanski slikar in ezoterik Benjamin Creme. Kot je poudarjal, mojstri modrosti na čelu z Maitrejo, v vlogi učitelja sveta, čakajo na primeren trenutek, da se predstavijo in začnejo javno delovati kot naši svetovalci, učitelji, navdihovalci, vse z namenom, da se človeštvo znova usmeri na pot razvoja ter ustvari svet blaginje in miru. Zdajšnja pot gre nedvomno ravno v nasprotno smer.
Nanizali smo celo vrsto stvari, ki v marsičem lahko bistveno spremenijo naš pogled na svet. Ljudje pa imamo seveda svobodno voljo, da sprejmemo ali zavrženo nove ideje. Nihče nam nima pravice česar koli vsiljevati. In prav je tako. A četudi nismo pripravljeni sprejeti novega, je dobro vsaj, da si to »vzamemo na znanje«. Naj bo tako.
Več o tematiki: Share Slovenija, Share International
Objavljeno v reviji Navdihni.me
Slika: Pixabay
Ni komentarjev:
Objavite komentar