sobota, 03. april 2021

EKONOMIJA DELITVE, ekonomija za planet in za ljudi


Si lahko zamislimo drugačen, boljši svet? Svet, v katerem nihče ne bo trpel pomanjkanja; kjer bosta lakota in revščina le daljni odmev preteklosti; kjer bomo živeli v miru in blaginji ter v ravnovesju z okoljem in z drugimi živimi bitji, s katerimi si delimo ta čudoviti planet.

Da bi zaživeli v takšnem svetu, moramo narediti številne spremembe, med katerimi je še posebej pomembna temeljita ekonomska preobrazba.

Ekonomski sistem ni namenjen bogatenju posameznikov na račun večine, niti neprestani gospodarski rasti, niti kopičenju potrošniških dobrin.

Ključni namen ekonomskega sistema je vsakomur zagotoviti dobrine in storitve za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. Zato pa moramo ustvariti bolj pravično ekonomijo, ki bo temeljila na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Takšen sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Razmislimo torej, kaj sploh pomeni ekonomija delitve, zakaj je tako ključnega pomena za našo prihodnost in predvsem – kako jo udejanjiti? Svet čaka na nas.
 

Ključni problemi sveta


Morda komu zveni nenavadno, če trdimo, da je današnji ekonomski sistem uspešen. To zagotovo drži, vendar samo, če govorimo o količini proizvodov in storitev, ki jih ustvarimo. Če pa govorimo o vplivu na okolje in o možnosti dostopa vseh ljudi do celotnega ustvarjenega bogastva, potem je ekonomski sistem izrazito škodljiv in krivičen.

Manjši del Zemljanov – simboličnih 1 % – dejansko upravlja in ima v lasti večji del globalnega bogastva.

Tesno ob njih pa je večja skupina prebivalstva, predvsem iz razvitih držav, ki tvorijo tako imenovani potrošniški razred. Le-ta potroši velik del vseh proizvedenih dobrin in storitev. Pripadniki tega razreda imajo dobre službe in izobrazbo; veliko potujejo in se pogosto tudi družbeno udejstvujejo. Imajo veliko moč, a so večinoma osredotočeni na lastne zadeve, v odnosu do svetovnih problemov pa so pretežno brezbrižni in samozadovoljni. Zaradi svojega načina življenja so v veliki meri odgovorni tudi za globalno okoljsko krizo.

Največji del prebivalcev planeta pa trpi za pomanjkanjem oziroma nimajo dostopa do osnovnih dobrin in storitev, kar povzroča hudo revščino, lakoto, nepotrebne bolezni in smrti, migracije ter posledično tudi uničevanje okolja.

Velika globalna ekonomska neenakost je vzrok za številne največje probleme človeštva, med vsemi pa bode v oči obsežna lakota, ki je sama po sebi trpljenje brez primere, še zlasti ko gre za najmlajše.

Danes pravzaprav živimo v svetu obilja, hkrati pa mnogi trpijo zaradi pomanjkanja celo najosnovnejših dobrin.

Hrana


Vso tragiko sodobnega sveta lahko prepoznamo na primeru hrane. Danes pridelamo mnogo več hrane, kot jo potrebujemo vsi Zemljani skupaj.

A navkljub temu več sto milijonov ljudi strada, še številni drugi pa so slabo prehranjeni. Hkrati pa v svetovnem merilu letno zavržemo skorajda eno milijardo ton hrane.

Hrane je torej več kot dovolj, a je za mnoge nedosegljiva dobrina, pa čeprav nekje drugje zaradi potrošniškega preobilja gnije na velikanskih smetiščih.

Hrana je dobrina, ki zadovoljuje najbolj osnovno človekovo potrebo, od katere ni odvisno samo zdravje in normalen razvoj, ampak tudi življenje samo.

Hrana ne sme biti zgolj potrošniško blago in sredstvo za kovanje dobičkov, medtem ko je milijone ljudi lačnih. To je krivica brez primere, za katero je v največji možni meri odgovoren današnji ekonomski sistem.

Lakota je strašno trpljenje, povzroča številne bolezni in počasno umiranje. Lakota je velikanski madež na vesti človeštva.

Lakoto moramo za vedno izbrisati iz obličja Zemlje!
 

Osnovne človekove potrebe


Poleg hrane za normalno življenje potrebujemo še pitno vodo, oblačila, stanovanje, zdravstveno varstvo in izobraževanje. Zgodba o hrani se na žalost ponavlja tudi v teh primerih.

Na globalni ravni je dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb dovolj za vse. Vendar je ekonomski sistem urejen tako, da so, ko gre za dostop do osnovnih dobrin, številni ljudje izključeni ali močno omejeni.

Prva in najpomembnejša naloga sleherne družbene skupnosti – od družine do globalne skupnosti – je vsem svojim pripadnikom omogočiti, da lahko nemoteno zadovoljujejo osnovne človeške potrebe.

In ta naloga je zaupana ekonomskemu sistemu družbe. Kajti dostop do osnovnih dobrin ne more biti stvar prestiža ali zadostnih finančnih sredstev, temveč je temeljna človekova pravica.
 

Osnovne potrebe so temeljna človekova pravica


Zadovoljevanje osnovnih potreb je pomemben del temeljnih človekovih pravic, ki so opredeljene v Splošni deklaraciji človekovih pravic.

V 25. členu te deklaracije so naštete tiste dobrine in storitve, ki vsakomur zagotavljajo zdravje in blaginjo, »vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami«.

Te osnovne pravice dopolnjuje še naslednji, 26. člen, ki vsakomur zagotavlja »pravico do izobraževanja«. Ponovno velja poudariti, da je deklaracija splošna oziroma univerzalna, torej velja za vse ljudi na Zemlji.

Zadovoljevanje osnovnih potreb je torej temeljna človekova pravica. Ključna naloga ekonomskega sistema pa je organiziranje proizvodnih, transportnih, komunikacijskih in distributivnih dejavnosti tako, da dobrine in storitve za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb dosežejo slehernega Zemljana.

Vsakršna ekonomska politika in sleherna ekonomska aktivnost bi morala izhajati iz Splošne deklaracije človekovih pravic in še posebej iz njenega 25. člena.

Pravičen ekonomski sistem mora biti skladen s temeljnimi človekovimi pravicami.


Kaj je ekonomija


Da bi razumeli, kako pomembno vlogo v življenju posameznika in družbe igra ekonomija, moramo razumeti njen izvor.

Beseda ekonomija izhaja iz Stare Grčije in je sestavljanka iz besed oikos in nomos. Beseda oikos označuje družino, dom ter družinsko premoženje oziroma dobrine, ki so družini na voljo, da lahko preživi oziroma živi v blaginji.

V širšem smislu družina pomeni sleherno človeško skupnost: lokalno, državno in globalno. Prav tako pa tudi dom in domače premoženje oziroma dobrine lahko razumemo kot mesto, državo in v najširšem pomenu celoten planet, ki je dom človeške družine.

Lahko tudi rečemo, da oikos predstavlja materialni vidik bivanja; torej skupnost, ki živi na določenem prostoru in za svoje potrebe uporablja naravne vire oziroma dobrine, ki so tam na voljo.

Drugi del besede ekonomija pa tvori nomos. V starogrški mitologiji je bil Nomos bog zakona, po nekaterih virih je imel to vlogo kar vrhovni bog Zevs.

Nomos je torej tisti, ki postavlja in jamči za temeljne zakone stvarstva. Le-ti pa na osnovi pravičnosti in modrosti zagotavljajo življenje v blaginji in harmoniji.

Ekonomija torej izvorno pomeni modro in pravično ravnanje oziroma upravljanje z materialnim okoljem za zdravje in blaginjo celotne družine, ki jo razumemo kot vsakršno človeško skupnost. V najširšem smislu torej kot Eno človeštvo, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.


Medsebojna delitev dobrin kot osnovni ekonomski odnos v družini


Kakšni pa so pravzaprav ekonomski odnosi v družini kot najmanjši družbeni skupnosti? Gre za konkurenčnost in tekmovalnost, ki smo ju vajeni v vsakdanjih ekonomskih odnosih – v podjetjih, državah, v mednarodni skupnosti?

Ne, v družinah si člani med seboj delijo dobrine. Starši z otroki, kasneje otroci s starši, bratje in sestre ter drugi v okviru širše družinske skupnosti. Medsebojna delitev dobrin je temelj in povezovalni element sleherne družinske skupnosti.

Zdaj je čas, da takšne odnose vzpostavimo tudi na širši ravni – v državah in v okviru celotne mednarodne skupnosti.

Ko bomo zares razumeli, da smo prav vsi ljudje člani velike človeške družine, se nam bo zdela medsebojna delitev dobrin tudi na globalni ravni nekaj povsem normalnega in vsakdanjega.

Ekonomski sistem, ki bo to omogočal, pa bomo preprosto poimenovali ekonomija delitve.
 

Kako deliti dobrine


Seveda pa se pri tem poraja vprašanje: KAKO DELITI DOBRINE?

Kot smo že poudarili, v družini je delitev dobrin vsakdanja oblika medčloveških odnosov. Tudi v lokalnih skupnostih in državah poznamo številne oblike delitve dobrin.

Ustanove, kot so na primer knjižnice, predstavljajo že uveljavljeno obliko delitve. Lokalne skupnosti v sodelovanju z državo pogosto poskrbijo za široko dostopen sistem javnega šolstva, zdravstva, skupnih prostorov, ki prav tako predstavljajo obliko medsebojne delitve.

Države del skupnega bogastva razdelijo med svoje državljane – predvsem v obliki zbranih davkov in drugih prispevkov, iz katerih se financirajo skupne družbene potrebe. Seveda pa je stopnja takšne oblike delitve odvisna od družbene in ekonomske razvitosti posamezne države.

Danes vse bolj prepoznana in ponekod že uveljavljena ideja univerzalnega temeljnega dohodka prav tako temelji na načelu medsebojne delitve dobrin.

Povsem drugače pa je na globalni ravni, kjer o pravični delitvi dobrin skorajda ne moremo govoriti.
 

Globalna delitev dobrin


Današnji svetovni ekonomski sistem na eni strani ustvarja presežke, na drugi strani pa primanjkljaje. Izkoreninjenja revščine in lakote zato ne bomo dosegli z neprestanim povečevanjem proizvodnje dobrin oziroma z gospodarsko rastjo, ki jo zagovarja večina politikov in ekonomistov, temveč z bolj pravično distribucijo oziroma porazdelitvijo celotnega ustvarjenega svetovnega bogastva.

V ta namen bi morali na globalni ravni vzpostaviti mehanizem, ki bi omogočal enakomernejšo porazdelitev dobrin za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb – hrane, vode, zdravil, oblačil, bivališč in tako naprej.

Najprimerneje bi bilo, če bi takšen mehanizem oziroma agencijo oblikovali v okviru Organizacije združenih narodov, ki združuje in predstavlja vse svetovne države.

Države bi si v okviru tega mehanizma oziroma sklada izmenjevale presežne dobrine in tako zagotovile, da nikjer na planetu ne bi prišlo do pomanjkanja osnovnih dobrin.

Urejen sistem delitve ključnih dobrin bi omogočal, da bi vsi ljudje na Zemlji lahko zadovoljevali svoje osnovne potrebe in tako zaživeli v miru in blaginji.


Zaključek


Ekonomija je torej eno ključnih področij človeške družbe, saj omogoča preživetje in blaginjo posameznikov ter družbenih skupnosti. Zadovoljevanje osnovnih človeških potreb slehernega Zemljana je zato najpomembnejši cilj ekonomskega sistema. To je tudi temeljna človekova pravica vsakogar.

Medsebojna delitev dobrin je osrednje načelo ekonomskega sistema, ki ga imenujemo ekonomija delitve. Le-ta vsakomur zagotavlja dostop do hrane, vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja, kar pomeni, da lahko zadovoljuje osnovne človeške potrebe.

S tem pa omogočimo splošno zdravje in blaginjo ter za vedno odpravimo lakoto in revščino ter posledično nepotrebne bolezni, smrti, migracije in druge velike probleme človeštva.

To pa so ključni pogoji, da lahko vzpostavimo mir in harmonijo – tako v družbi kot tudi v odnosu do drugih živih bitij ter planetarnega okolja.

Medsebojna delitev dobrin, ki je temelj ekonomije delitve, je pot v boljšo prihodnost človeštva. Nenazadnje lahko rečemo, da je ekonomija delitve manifestacija ljubezni na ekonomskem področju in v družbi nasploh.

Zaključimo naše razmišljanje o ekonomiji delitve z besedami Maitreje, svetovnega učitelja; ki pravi:

»Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti.«

Ustvarimo torej boljšo prihodnost – za vse!


Ni komentarjev: