Moj namen ni pojasnjevati, zakaj je treba 11. julija 2021 na referendum, kjer se bomo volilni upravičenci izrekali o noveli zakona o vodah, in glasovati proti. Menim, da so številni strokovnjaki in predstavniki okoljevarstvenih organizacij to več kot dobro pojasnili. Tokratni referendum pa ima dejansko še veliko širši in daljnosežnejši pomen, kot se zdi na prvi pogled.
Voda je naravni vir, ki je ključnega pomena za preživetje in blaginjo slehernega človeka, da ne omenjamo še drugih bitij in okolja na splošno. Zato je dostop do zdrave vode človekova pravica, kar je Slovenija zapisala tudi v ustavo, in sicer v 70.a člen. V tem členu jasno piše, da je voda »javno dobro v upravljanju države«; nadalje je zapisano, da »vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago«.
Voda je torej dobrina, ki prednostno služi zadovoljevanju osnovne človeške potrebe. Če malo poenostavimo, lahko rečemo, da je čista pitna voda, ki priteče iz pipe, dobrina, medtem ko je v trgovini kupljena plastenka z vodo tržno blago. Dobrine so torej javno dobro, nekaj, za kar mora skrbeti celotna skupnost in mora služiti vsem članom skupnosti – naj gre za lokalno, državno ali globalno. Za vodo smo zato dolžni poskrbeti vsi, še posebej pa v našem imenu tisti, ki smo jim (na volitvah) zaupali upravljanje skupnosti, torej državo. Pomembno je poudariti besedo »upravljati« državo in njene vire, ne pa (samovoljno) vladati.
Da pa je voda dosegljiva vsem članom skupnosti, si jo dejansko delimo; torej v primeru vode govorimo o ekonomiji delitve. Kar pomeni, da skupaj vlagamo v infrastrukturo, ki omogoča vsakomur, da ima, ne glede na gmotni položaj, starost, narodnost, spol ali druge okoliščine, dostop do zdrave pitne vode. Podobno je oziroma bi moralo biti urejeno tudi za vse druge dobrine, ki nam omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb – hrana, zdravstveno varstvo, izobraževanje, socialno varstvo itd.
Zato je tako pomembno, da ohranimo in trajnostno razvijamo te temeljne dobrine družbene skupnosti. Vse bolj se zavedamo, da so poleg vode tudi gozdovi, zemlja in drugi naravni viri ključnega pomena za naše preživetje in blaginjo. To pa ne pomeni, da naravni viri oziroma dobrine ne morejo postati tržno blago. Lahko, vendar ne v obsegu ali deležu, ki ogroža zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega državljana (na širši ravni pa Zemljana) in uničuje okolje. Ločiti moramo med dobrinami, ki zadovoljujejo naše osnovne potrebe (in to voda brez dvoma je), ter tržnim blagom, ki zadovoljuje predvsem naše želje.
Način ravnanja z dobrinami zato razumemo kot njihovo skrbno upravljanje in medsebojno delitev v dobro vseh ljudi. Zato je referendum o noveli zakona o vodah del širših prizadevanj za skupno dobro. Zakon o vodi mora biti napisan s kar največjo skrbnostjo, s »tresočo roko«, da se izključi sleherni dvom o neskrbnem oziroma netrajnostnem ravnanju z vodo; tega pa predlagana novela zakona o vodah ne izpolnjuje. Zato je treba glasovati proti temu zakonu in narediti nadaljnje korake, da zagotovimo kar najboljše možno upravljanje vode in drugih skupnih dobrin, ki nam zagotavljajo zdravje in blaginjo – kot posameznikom in kot skupnosti. Zato je proti za!
Objavljeno v časopisu Dnevnik, 7. 7. 2021
Ni komentarjev:
Objavite komentar