Kriza, ki jo je povzročil koronavirus, se počasi, počasi poslavlja. Marsikomu se zdi, da se bomo zdaj postopno lahko vrnili v predkoronske čase. Vendar je bolj verjetno, da smo že na pragu nove velike krize, tokrat z ekonomskim predznakom. Morda kdo poreče, da so za to prihajajočo krizo krivi protikoronski ukrepi. Deloma to sicer drži, a v resnici so nastavki krize starejšega datuma in segajo vsaj v leto 2007, ko se je zgodil veliki ekonomski zlom.
Čeprav je videti, da je bila takratna kriza rešena, pa je bila v resnici le "pokrita". Pokrile so jo velikanske vsote denarja, ki so jih centralne banke in države vse od takrat "zlivale" v globalni ekonomski sistem, predvsem v njen premožnejši del. Ničelne in negativne obrestne mere, velikanske državne subvencije, tako imenovani helikopterski denar, ki je le drugo ime za neposredne finančne spodbude državljanom, predstavljajo "obilno deževje", ki je z denarjem "poplavilo" globalni ekonomski sistem.
Z nastopom koronakrize se je ta proces le še pospešil, tako da imamo danes v obtoku neizmerne količine denarja, medtem ko se realna ekonomija krči, deloma tudi zaradi protikoronskih ukrepov. Posledično se je začel proces rasti cen, sprva energije in surovin, kar pa že povzroča domino efekt po celotni globalni ekonomiji. Poleg energije se zdaj hitro draži tudi hrana, kar pomeni, da milijone ljudi naglo tone v revščino, kar med drugim pospešuje migracije. Če zraven prištejemo še posledice globalnega segrevanja, dobimo nevarno družbeno-ekonomsko-okoljsko-politično zmes, ki lahko kadarkoli eksplodira v krizo globalnih razsežnosti. Kriza bo verjetno izbruhnila kot finančni problem oziroma zlom, saj države in centralne banke s še več denarja tokrat krize ne morejo rešiti, temveč jo tako le še zaostrijo.
Vendar vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Ključnih dobrin – hrane, vode, energije, zdravil itd. – za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi imamo še vedno dovolj, celo preveč. Ni problem pomanjkanje teh dobrin, temveč v njihovi nedostopnosti zaradi velikanskih razlik v finančnem bogastvu – med državami in znotraj njih. Imeti denar pomeni jesti, ne imeti denarja pa pomeni stradati; kar velja tudi za vse druge osnovne dobrine.
Z nastopom koronakrize se je ta proces le še pospešil, tako da imamo danes v obtoku neizmerne količine denarja, medtem ko se realna ekonomija krči, deloma tudi zaradi protikoronskih ukrepov. Posledično se je začel proces rasti cen, sprva energije in surovin, kar pa že povzroča domino efekt po celotni globalni ekonomiji. Poleg energije se zdaj hitro draži tudi hrana, kar pomeni, da milijone ljudi naglo tone v revščino, kar med drugim pospešuje migracije. Če zraven prištejemo še posledice globalnega segrevanja, dobimo nevarno družbeno-ekonomsko-okoljsko-politično zmes, ki lahko kadarkoli eksplodira v krizo globalnih razsežnosti. Kriza bo verjetno izbruhnila kot finančni problem oziroma zlom, saj države in centralne banke s še več denarja tokrat krize ne morejo rešiti, temveč jo tako le še zaostrijo.
Vendar vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Ključnih dobrin – hrane, vode, energije, zdravil itd. – za zadovoljevanje osnovnih potreb ljudi imamo še vedno dovolj, celo preveč. Ni problem pomanjkanje teh dobrin, temveč v njihovi nedostopnosti zaradi velikanskih razlik v finančnem bogastvu – med državami in znotraj njih. Imeti denar pomeni jesti, ne imeti denarja pa pomeni stradati; kar velja tudi za vse druge osnovne dobrine.
Zlom finančne oziroma denarne ekonomije, ki nam vlada zadnjih nekaj desetletij, pa ni nujno nekaj slabega. Finančna industrija (velike banke, borze, zavarovalnice, finančni skladi in mega-korporacije) je postala tako močna, da danes bolj ko ne vlada celotnemu svetu, iz ozadja, v senci. Z zlomom te gigantske industrije imamo priložnost, da ekonomijo spet postavimo na temelje pravičnosti, kjer bodo "igro" vodile države, ki morajo poskrbeti za blaginjo ljudi in okolja, ne pa streči interesom finančne industrije.
Ekonomija prihodnosti mora temeljiti na dobrinah in ne na denarju. Kar pa ne pomeni, da moramo ukiniti denarni sistem; temveč pomeni, da mora denarni sistem (ponovno) služiti izmenjavi dobrin za dobro ljudi in ne finančnim špekulacijam za bogatenje posameznikov.
Ekonomija prihodnosti mora temeljiti na dobrinah in ne na denarju. Kar pa ne pomeni, da moramo ukiniti denarni sistem; temveč pomeni, da mora denarni sistem (ponovno) služiti izmenjavi dobrin za dobro ljudi in ne finančnim špekulacijam za bogatenje posameznikov.
Temelj takšne ekonomije pa mora biti globalna delitev ključnih dobrin – hrane, vode, zdravil, energije itd. – ki bo omogočila, da bo imel sleherni Zemljan dostop do dobrin, ki omogočajo zadovoljevanje osnovnih človeških potreb. Tega pa ni mogoče zagotoviti brez pristnega mednarodnega sodelovanja med svetovnimi državami.
Z veliko verjetnostjo lahko rečemo, da nas torej čaka nova ekonomska kriza, ki bo povzročila mnogo gorja, hkrati pa bo predstavljala izjemno priložnost, da ekonomski sistem preoblikujemo "po meri" ljudi in planeta. Takšen sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve.
Z veliko verjetnostjo lahko rečemo, da nas torej čaka nova ekonomska kriza, ki bo povzročila mnogo gorja, hkrati pa bo predstavljala izjemno priložnost, da ekonomski sistem preoblikujemo "po meri" ljudi in planeta. Takšen sistem lahko poimenujemo ekonomija delitve.
Slika: Pixabay
Ni komentarjev:
Objavite komentar