Konflikt v Ukrajini in obsežne protiruske sankcije bodo imele precejšen vpliv na rusko kot tudi na evropsko prebivalstvo, daleč največje žrtve vojnih iger med velesilami pa bodo, kot že tolikokrat, najrevnejši prebivalci sveta. Uvajanje novih in novih sankcij, nezmožnost vseh vpletenih strani za popuščanje in vzpostavitev miru, bodo povzročili škodo celotnemu svetu. Ker živimo v vzročno-posledičnem svetu, bodo sankcije in nespametna politika sovraštva ter zaostrovanja nazadnje škodile prav vsem, tudi Evropi, ZDA in drugim razvitim državam, ki kar tekmujejo kdo bo bolj zaostril sankcije in še dodatno podžgal ta že tako nevaren konflikt.
Statistični podatki za leto 2019 kažejo, da večina zemljanov živi v revščini. Mednarodna meja revščine je opredeljena kot skupna sredstva v vrednosti 30 dolarjev (27 evra), ki jih ima posameznik na voljo za vse dnevne potrebe. Kar 85 odstotkov svetovnega prebivalstva živi pod to mejo. Pod mejo 10 dolarjev (9 evrov), kar je meja hude revščine, živi 62 odstotkov zemljanov, deset odstotkov ljudi pa živi v skrajni revščini, kar pomeni, da imajo dnevno na voljo manj kot 1,9 dolarja (1,7 evra).
Revni prebivalci običajno porabijo polovico svojega proračuna za hrano. Globalni indeks cen hrane, ki ga Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) izračunava na podlagi košarice ključnih živil je med februarjem 2021 in 2022 zrasel za 20,7 odstotka. Samo predstavljamo si lahko, kakšen problem to predstavlja za najrevnejše, ki jih sleherna podražitev hrane potisne v še hujšo revščino, morda celo v smrt. Center za globalni razvoj (CGDEV) tako ocenjuje, da bo zdajšnji rusko-ukrajinski konflikt še dodatnih 40 milijonov ljudi pahnil v skrajno revščino. V študiji revije Nature Food ocenjujejo, da bo do konca leta 2022 kar 283.000 otrok mlajših od 5 let umrlo zaradi aktualne prehranske krize, 13,6 milijona pa jih bo trpelo zaradi posledic kronične podhranjenosti.
A to je le vrh ledene gore, v resnici je zaradi podražitev hrane ogroženih stotine milijonov ljudi. Vendar se ta problematika še kako tiče tudi razvitega sveta. Zaradi podražitev hrane je pogosto prihajalo do hudih družbenih nemirov in revolucij, da migracij sploh ne omenjamo. Če se ozremo v ne tako davno preteklost, lahko vidimo, kako je kriza 2007-08 med drugim sprožila prehranske upore na Haitiju, v Bangladešu; Mozambiku, med sprožilci Arabske pomladi 2011 pa so bile visoke cene hrane v Alžiriji in Tuniziji. Vemo, kakšne so bile posledice Arabske pomladi za Evropo.
V poročilu Organizacije FAO iz leta 2018 Povezave med migracijami, kmetijstvom, prehransko varnostjo in razvojem podeželja je jasno razvidno, da je prehranska ogroženost pomemben vzrok za migracije. Ker je v delih Afriki že zdaj veliko problemov zaradi suš in poplav (Kenija, Somalija, Mozambik, Južna Afrika itd.), se v kombinaciji z dražjo hrano lahko sproži nov velik begunski val ter družbeni nemiri in nestabilnost v številnih državah. Protesti proti visokim cenam hrane, elektrike in goriva pa zdaj potekajo tudi v Maroku, v Španiji, Franciji, Grčiji, Albaniji; v Iraku, na Šri Lanki. Spisek držav, kjer ljudje protestirajo se iz dneva v dan podaljšuje.
Seveda so sankcije oblika pritiska na določeno državo, da preneha z agresijo (kar je spet odvisno od tega za katero državo gre), a to ni edina pot za končanje konflikta. Sankcije so podaljšek vojne z ekonomskimi sredstvi. Verjetno pa bi bilo veliko učinkoviteje, če bi se ključne države oziroma povezave (ZDA, Rusija, EU, NATO, OZN in seveda Ukrajina) usedle za pogajalsko mizo in rešile konflikt po mirni poti. Pri čemer mora vsaka stran do neke mere popustiti, tudi zveza NATO, ki naj se zaveže k prenehanju širitve ali naj vsaj zamrzne sprejemanje novih članic. Z resnimi in spoštljivimi pogajanji, s postopno odpravo sankcij; brez žalitev in poniževanj kogar koli, bi bilo konflikt mogoče rešiti po mirni poti. A očitno morajo politični in vojaški jastrebi na obeh straneh konflikta izživeti svoje nore vojaške sanje; seveda iz varnih pisarn in bunkerjev.
S podaljševanjem konflikta bomo na izgubi prav vsi, Evropa, ZDA, da ne omenjamo najrevnejših držav. Vsak dan bo več žrtev, migrantov, revnih, vsak dan več sovraštva, poglobila se bo razklanost med državami, več bo nemirov, morda celo revolucij. Na koncu koncev bodo sankcije močno udarile tudi tiste, ki jih zdaj tako vzneseno uvajajo. Edine sankcije, ki jih zdaj zares potrebujemo, morajo biti sankcije proti lakoti, revščini, onesnaževanju okolja in podnebnim spremembam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar