Letošnje poletje si bomo zapomnili po požarih. Gorelo je okolje, a ogenj je bil in je tudi v politiki ter ekonomiji. Vojna ni nič drugega kot politični požar, visoka inflacija pa ekonomski. Seveda vsi ti požari oziroma krize niso od včeraj. V vojni z okoljem smo že dolgo, prav tako kot smo že dolgo – posredno ali neposredno – vpleteni v politične in ekonomske vojne.
Vojno z okoljem vodimo preko naših povsem vsakdanjih dejanj oziroma našega načina življenja. Konzumiramo hrano in izdelke iz vsega sveta, ki prepotujejo tisoče kilometrov; pojemo veliko mesa, kar močno obremenjuje naše okolje; veliko potujemo in pogosto zelo daleč; gradimo velike hiše itd. Vselej si, sebi v bran, ponavljamo, da je naš individualni okoljski odtis globalno zanemarljiv. Kar morda res drži, a pozabljamo, da potrošniški razred danes šteje stotine milijonov ljudi. Pomnožimo torej svoja dejanja z več sto milijoni – potem dobimo prave rezultate vpliva na okolje. Tudi tako imenovani zeleni prehod ne spreminja igre – zanj potrebujemo ogromno (novih) naravnih virov in energije. Zeleni prehod je nekakšno samozavajanje – še vedno lahko živimo potratno, samo malo bolj »zeleno«. Pa res?
Koranakriza nas je za nekaj časa prisilila, da se marsičemu odpovemo. In začuda, prav nič groznega se ni zgodilo – potovali smo manj, trošili manj, imeli več časa drug za drugega. Naravno okolje je za trenutek »zadihalo«. A lekcija je že skorajda pozabljena. Zdaj hočemo še več vsega! Ko za požare krivimo naftne, rudarske, energetske, trgovske, transportne in druge družbe, pozabljamo, da nam pravzaprav želijo ustreči, da so tu zaradi nas; res pa pri tem še dobro zaslužiti.
Ekonomska vojna ima podobne vzroke kot okoljska. Ker naravnih virov ni dovolj za vse ljudi (pravzaprav jih je dovolj, če bi bogatejši del sveta živel nekoliko zmerneje in če bi vire pravičneje delili), se je zanje treba boriti. V tej vojni imajo prednost države, ki so prve stopile na pot kolonializma in kasneje industrializacije ter potrošništva. Zdaj so te države v vojni (moderno se temu reče konkurenčnost) z revnejšimi predeli sveta za vire, kar ustvarja naravno opustošenje in »kuri« podnebno oziroma okoljsko krizo. Da ne govorimo o tamkajšnjih človeških žrtvah, ki se vsako leto štejejo v milijonih, kar je daleč več kot je skupno število žrtev klasičnih vojn.
Politična vojna pa je predvsem podaljšek ekonomske vojne. Če izkoriščanje naravnih virov ne gre zlepa, gre pa zgrda – s puškami, raketami, tanki itd. V ozadju večine vojn so v prvi vrsti ekonomski razlogi – nafta, plin, dragocene rudnine, zdaj pa vse bolj tudi rodovitna zemlja (hrana) in vodni viri.
Torej, požari vseh vrst, ki jih doživljamo to poletje, niso maščevanje narave ali dejanja nekih norih posameznikov, temveč so posledica naših vsakdanjih dejanj pomnoženih s stotinami milijonov (drugih ljudi). A če skupaj uničujemo, lahko tudi skupaj rešujemo – najprej z zmernejšim življenjskim slogom. Če imajo naša dejanja na kolektivni ravni tako veliko moč, potem jih lahko izkoristimo tudi tako, da pritisnemo na naše voditelje, da zaustavijo politične in ekonomske vojne ter začnejo pravičneje deliti naravne vire tega bogatega planeta. Le tako bomo počasi lahko pogasili vse naše požare – okoljske, politične in ekonomske.
Ni komentarjev:
Objavite komentar