Letošnje leto, še zlasti poletje, nam ne prizanaša z naravnimi katastrofami. Čeprav so vremenski pojavi siloviti in nepredvidljivi, pa vendar niso presenetljivi. Poznamo vzroke in vemo za posledice. Vzrok so podnebne spremembe, ki so »delo človeških rok«. Posledice vidimo povsod po svetu. Vemo tudi za rešitve, čeprav se morda vsi ne strinjamo z vsemi. Zagotovo je ključna rešitev sprememba našega načina življenja in sprememba obstoječe ekonomske paradigme – tega se najbolj otepamo, zato raje govorimo o t. i. zelenem prehodu, ki je le del rešitve, zagotovo pa ne ključni. Zmernejše življenje in manjša potrošnja, na drugi strani pa ekonomski razvoj, ki ne temelji na neprestani gospodarski rasti, in bolj pravična distribucija globalnih dobrin – te rešitve (za zdaj še) niso na mizah političnih in ekonomskih odločevalcev.
Ekonomski sistem, ki temelji na konkurenčnem boju oziroma bolj natančno na vojni za dobrine ter neprestani gospodarski rasti, pa ne generira le podnebnih sprememb, ki nadalje povzročajo migracije, družbene in tudi vojaške konflikte, temveč tudi pogoste ekonomske krize. Spomnimo se tiste iz leta 2008, ki pa je le bolj prepoznavna kriza, dejansko pa so ekonomske krize po svetu skoraj tako pogoste kot suše in poplave. Ekonomske krize so »naravni pojav« obstoječega ekonomskega sistema, ki mu lahko rečemo kapitalistični, neoliberalni ali kakor koli pač. Ekonomske krize niso posledica nakopičenih svetovnih problemov, pač pa je današnji ekonomski sistem temeljni vzrok za največje probleme človeštva – podnebne spremembe, uničeno okolje, revščino, lakoto, migracije, družbene krize, vojne in še bi lahko naštevali.
Neprestane gospodarske rasti ne poganjata niti konkurenčnost niti svobodni trg, temveč jo omogoča strahovito neokolonialno izkoriščanje revnih držav, revnih ljudi in okolja. Svobodna tržna ekonomija je zgolj šolski model, ki ga poučujejo na ekonomskih fakultetah. In ta model nima nobene zveze z resničnostjo, kajti danes energijo, hrano, vodo, zemljo, finance, digitalne tehnologije, medije, orožje ter drugo blago obvladuje le nekaj velikih monopolnih korporacij, ki pa delujejo preko tisočerih blagovnih znamk. A te so le pesek v oči, saj ustvarjajo zgolj navidezno konkurenčnost, medtem ko je dejansko lastništvo korporacij in s tem naravnih virov – preko zapletenih borznih transakcij in manipulacij – trdno v rokah nesramno bogatih družinskih fevdov. Prav ste prebrali, danes lahko govorimo o spoju fevdalizma in kapitalizma v svojih najslabših različicah. In ti neizmerno bogati lastniki korporacij (monopolov oziroma fevdov) z lahkoto »kupujejo« politični vpliv v navidezno demokratičnih državah.
Vendar tudi ta ekonomski sistem stoji na trhlih temeljih. Samo z gigantskimi napori (beri: z velikanskimi finančnimi injekcijami) centralnih bank in vlad najbogatejših držav se ta ekonomski sistem ohranja pri življenju. Že pri zadnjih poplavah smo lahko videli, da živimo v dveh vzporednih svetovih. V enem so žrtve poplav, prostovoljci, gasilci, civilna zaščita in številna mala podjetja, v drugem svetu živijo banke, borze in zavarovalnice. Oni so iz drugega planeta. Oni se ukvarjajo z dobički in bajnimi zaslužki. Nesreče so vselej dobre poslovne priložnosti. Vprašajte ekonomiste. Solidarnost? Kaj je že to?
Čeprav je napovedovanje ekonomskih kriz bolje zaupati šlogaricam, Babi Vangi in Nostradamusu kot pa ekonomskim strokovnjakom, pa vendarle lahko vidimo temne oblake, ki bodo kmalu poplavili destruktivni ekonomski sistem in povzročili njegov zlom, z začetkom na globalnih borzah. Visoki državni dolgovi, vztrajna inflacija na Zahodu in deflacija na Kitajskem, gospodarska vojna med ZDA in Kitajsko ter posredniška med ZDA in Rusijo vse bolj razjedajo »stari red«.
Morda pa res potrebujemo takšen ekonomski cunami, ki bo odplaknil ta nepravični in uničevalni sistem. Takrat bomo morda začeli razmišljati, da potrebujemo pravičnejši ekonomski sistem, ki bo zadovoljeval potrebe vseh ljudi in ki bo deloval v okviru omejitev planetarnega okolja. Morda se nam bo takrat ekonomija delitve zdela dober temelj za prihodnost. Dotlej pa ohranimo duha sočutja, solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki smo ga tako množično izražali po nedavnih katastrofalnih poplavah. Še kako ga bomo potrebovali.
Objavljeno na Za.misli
Ni komentarjev:
Objavite komentar