Bomo gledali stran, ko umirajo otroci

"Vsakdo ima pravico do življenja, prostosti in osebne varnosti."
"Nikogar se ne sme podvreči mučenju ali krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju." (3. in 5. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

"Otrok mora uživati posebno varstvo. Z zakonom ali na drug način mu je treba omogočiti, da se bo v svobodi in dostojanstvu razvijal fizično, psihično, moralno, versko in družbeno zdravo in normalno. V zakonih, sprejetih za varstvo otroka, naj bo otrokova korist poglavitno vodilo." (2. načelo Deklaracije o otrokovih pravicah, 1959)

"Države pogodbenice priznavajo, da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja. Države pogodbenice bodo v največji možni meri zagotovile otrokovo preživetje in razvoj." (6. člen Konvencije o otrokovih pravicah, 1989)

"EU in države članice morajo spoštovati, varovati in spodbujati pravice otrok. Vse politike EU z vplivom na otroke morajo biti načrtovane ob upoštevanju otrokovih koristi." (Evropska komisija: Pravice otrok)

Začeli smo naštevanjem nekaj ključnih dokumentov in zavez, ki so povezani z zaščito otrok, ki jih Konvencija o otrokovih pravicah (1989) opredeljuje kot "vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let".

Te visokoleteče besede pa nadaljujmo z neusmiljeno statistiko. Po zadnjih podatkih je bilo v Gazi od 7. oktobra do 10. novembra (35 dni) 2023 ubitih vsaj 11.078 ljudi, od tega vsaj 4506 otrok in 3027 žensk. To pomeni, da je vsak dan konflikta v Gazi umrlo približno 128 otrok. Če vemo, da je v slovenskih osnovnih šolah približno 19 otrok v enem oddelku, potem je to tako, kot bi v Gazi vsak dan umrlo več kot za šest in pol osnovnošolskih razredov otrok.

Medtem ko državljani tako imenovanega razvitega sveta vstopamo v praznično božično-novoletno obdobje leta – z nakupi, lučkami, obdarovanji, praznovanji, sejmi – območje severne Gaze postaja "pekel na Zemlji", kot je 10. novembra na tedenski novinarski konferenci v Ženevi dejal Jens Laerke, tiskovni predstavnik Urada ZN za usklajevanje humanitarnih zadev.

Na prvi pogled se morda zdi, da se nas izraelsko-palestinski konflikt ne tiče neposredno. To je pač tam nekje daleč. Mi pa tukaj samozadovoljno živimo svoja življenja. Pač ne gre tako. Živimo v globalnem okolju, kupujemo stvari iz celega sveta, potujemo po svetu, vpeti smo v svetovne gospodarske in finančne povezave, povezuje nas internet, imamo eno podnebje itd. Zato ne moremo reči, da se nas dogodki drugje ne tičejo. Če ne drugega, bo izraelsko-palestinski konflikt sprožil nov begunski val, morda novo energetsko krizo, inflacijo…; se nas to res ne tiče? Po drugi strani pa gre za nas kot človeška bitja. Smo res lahko tako vsakdanje normalni, brezbrižni, medtem ko v Gazi vsak dan umre za več kot šest osnovnošolskih razredov otrok?

Kot državljani evropske države imamo možnost, da se javno izrečemo (pisno, ustno, na demonstracijah, s pozivi politikom, s peticijami, s humanitarno pomočjo…), da se ustavi nasilje v Gazi, Ukrajini in povsod drugje. Izkoristimo to možnost. Zavzemimo se za mir, za prekinitev spopadov, za politične rešitve konfliktov. Nenazadnje nas k temu zavezujejo deklaracije, konvencije in zaveze, ki smo jih omenili na začetku.

Predvsem pa ne glejmo stran, ko umirajo otroci. Nič hujšega ni na svetu.