Pot do ekonomije delitve

Ko bo človeštvo sprejelo neizogibno dejstvo, da lahko samo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin rešimo najbolj pereče probleme in si zagotovimo življenje v miru, blaginji ter zdravem okolju danes in v prihodnosti, bo napočil čas za vzpostavitev novega prevladujočega ekonomskega sistema – ekonomije delitve.

Vendar uveljavitev takšnega sistema zahteva postopnost, ki jo lahko razdelimo na tri faze. Te faze lahko potekajo tudi sočasno, pomembno pa je, da začnemo tam, kjer je najbolj potrebno – z reševanjem človeških življenj. Že davnega leta 1963 je ameriški predsednik John F. Kennedy dejal: »Kot pripadniki človeške rase smo sposobni, imamo sredstva in zmožnosti, da v času naših življenj izbrišemo lakoto z obličja Zemlje. Potrebujemo le voljo.«

Te naloge pa ne smemo prepustiti samo dobrodelnim organizacijam, ki kljub izjemnim naporom ne morejo rešiti tako obsežnih in kompleksnih problemov, kot sta revščina in lakota. To lahko dosežemo samo z usklajeno mednarodno akcijo na ravni držav, podobno kot posamezniki in organizacije, ne glede na svojo požrtvovalnost, ne morejo sami rešiti podnebnih sprememb.

Danes imamo v svetu dovolj sredstev in dobrin ter ustrezno informacijsko in transportno infrastrukturo, da lahko odpravimo lakoto in skrajno revščino. Za vzor lahko vzamemo Marshallov načrt, s katerim so Američani po 2. svetovni vojni pomagali obubožani in razrušeni Evropi. Danes potrebujemo globalni Marshallov načrt, s katerim bi mednarodna skupnost, predvsem njen ekonomsko razvitejši del, pomagala obubožanim svetovnim regijam.

Pri tem lahko sodelujejo tudi oborožene sile, ki imajo zmožnosti prepeljati velike količine dobrin kamor koli na Zemlji in jih tudi ustrezno zavarovati. Nenazadnje politiki v povezavi s svojimi oboroženimi silami vedno izpostavljajo obrambo države. Mar ni boj proti lakoti in revščini, ki sprožata toliko različnih problemov v svetu (migracije, družbeni konflikti, vojne, podnebne spremembe), pravzaprav ultimativna obramba države?

Ko bomo skupaj rešili problem lakote in revščine, kar bi z današnjimi zmogljivostmi in ob sodelovanju celotne mednarodne skupnosti lahko storili sorazmerno hitro (morda v enem letu), bi se lotili druge faze ekonomije delitve – vzpostavitve mednarodne agencije za delitev globalnih dobrin in regionalnih centrov za nujno pomoč. Države lahko v okviru Združenih narodov, ki zastopa vse svetovne države, vzpostavijo agencijo, ki bi koordinirala globalno delitev dobrin.

Države bi agenciji sporočale svoje presežke in primanjkljaje dobrin, predvsem tistih, ki zadovoljujejo osnovne človekove potrebe. Agencija bi imela stalni pregled nad presežki in primanjkljaji, države pa bi si dobrine delile neposredno, po priporočilih agencije. Tako bi nastal nekakšen organiziran trg osnovnih dobrin, kar bi preprečilo, da cenovna nihanja povzročajo negotovost in pomanjkanje v nekaterih delih sveta, medtem ko v drugih nastajajo veliki presežki dobrin, kot so hrana, voda, zdravila, semena itd. Klasični trgi z izdelki, ki niso neposredno vezani na zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, bi še vedno delovali »po starem«, morda le na malo bolj urejen način.

Da bi preprečili nenadna pomanjkanja osnovnih dobrin, ki nastanejo zaradi naravnih katastrof in drugih vzrokov, bi agencija upravljala tudi regionalne centre za nujno pomoč (intervencijski skladi) oziroma skladišča, kjer bi se hranile dobrine, kot so hrana, pitna voda, nujna zdravila, šotori in podobno. Te dobrine bi se seveda redno obnavljale in osveževale. V primeru hujše naravne katastrofe bi se lahko kombinirale dobrine iz različnih intervencijskih centrov, kar bi zagotovilo dovolj nujnih dobrin za hitro pomoč. To bi bilo vsekakor bolj učinkovito kot vsakokratno mukotrpno in počasno zbiranje pomoči.

Tretja in zadnja faza pa je sprememba našega ekonomskega sistema. Vemo, da ni dovolj pomagati ljudem s hrano in drugimi dobrinami, treba jim je zagotoviti pogoje, da bodo lahko sami poskrbeli za svojo blaginjo. Vsi poznamo znameniti kitajski pregovor: »Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.«

To pomeni, da moramo ustvariti pravičnejši ekonomski sistem, ki v središče postavlja človeka in naravo, ne pa dobičkov za peščico in neomejene gospodarske rasti, ki uničuje naše okolje ter povzroča globalno ekonomsko neenakost. Ekonomski sistem, ki temelji na medsebojni delitvi, lahko vključuje pravičnejšo obdavčitev, univerzalni temeljni dohodek in univerzalno dostopne osnovne storitve, kot so zdravstvo, izobraževanje ter otroško, socialno in starostno varstvo. Prav tako obstaja veliko pobud in modelov, ki uspešno delujejo na lokalnih ravneh in se lahko še razvijejo. Prvi koraki so morda res najtežji, a odpirajo pot v popolnoma nov svet, kjer bo blaginja vsakogar nekaj samoumevnega.

Tudi na tem področju se lahko, podobno kot pri Marshallovem načrtu, ozremo v zgodovino. Leta 1980 je Mednarodna komisija za razvojna vprašanja, ki jo je vodil nekdanji nemški kancler Willy Brandt, objavila Brandtovo poročilo. Poročilo opozarja na globoko ekonomsko in družbeno neenakost med bogatimi severnimi in revnimi južnimi državami. Ključna točka poročila je poziv k novi mednarodni ekonomski ureditvi, ki bi temeljila na večji enakopravnosti, sodelovanju in delitvi virov, da bi zmanjšali globalno revščino in spodbujali trajnostni razvoj.

 

Če torej ponovimo, bo pot do uveljavitve bolj pravičnega ekonomskega sistema, ki ga imenujemo ekonomija delitve, potekala skozi tri faze, ki lahko potekajo zaporedno ali sočasno:

1. faza – reševanje življenj in trpljenja ljudi zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin (novi Marshallov načrt),

2. faza – vzpostavitev mednarodne agencije za koordinacijo delitve globalnih dobrin in regionalnih centrov za nujno pomoč,

3. faza – preobrazba ekonomskega sistema s poudarkom na medsebojni delitvi dobrin: ekonomija za ljudi in planet.