Predpostavimo, da bi France Prešern živel v današnjem času. Recimo, da bi dočakal upokojitev. In morda, res morda, bi mu podelili visoko državno nagrado ter druga priznanja za izjemne umetniške dosežke – posledično pa bi dobil tudi izjemno pokojnino. In »domoljubi« bi verjetno tudi proti njemu uperili prst – s pobudo za referendum o zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju kulture.
Seveda pri referendumski pobudi ne gre le za pokojnine, temveč tudi za širšo razpravo o umetnosti – predvsem o kritikah neprimernih umetniških izrazov, ki naj ne bi bili v skladu s predstavami predlagateljev.
A še sreča, da je Prešern o tistih, ki presojajo umetnost, veliko povedal že v svoji znameniti pesmi
Apel in čevljar Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.
Apel iz Kosa (okoli 4. stoletja pr. n. št.) je bil slavni slikar antične Grčije. Plinij Starejši ga je imel za enega najboljših slikarjev antične dobe. Med drugim je ustvaril portret Aleksandra Velikega v mladih letih. Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogleduje smôlec obuvalo,
jermenov, meni, da ima premalo;
kar on očita, koj Apel popravi.
Starorimski pisatelj in filozof Plinij Starejši (23/24–79 n. š.) v svojem delu Naturalis Historia omenja dogodek, ki vključuje slikarja Apela s Kosa. Mimoidoči čevljar je kritiziral Apelovo upodobitev sandala na sliki, ki jo je umetnik ustvarjal. (Glej sliko) Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest' da bi šel dalj po svoji poti,
ker čevlji so pogodu, méč se loti;
Ko je slikar napako popravil, je čevljar začel podajati še druge predloge za izboljšanje umetniškega dela. zavrne ga obraznik imenitni
in tebe z njim, kdor náp'čen si očitar
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"
Apeles, nedvomno razočaran nad kritiko, je pripomnil: "Ne supra crepidam sutor iudicaret" oziroma "naj čevljar ne sodi o stvareh nad čevljem". Iz tega izhaja latinski izraz "sutor, ne ultra crepidam", "čevljar, ne onkraj čevlja", ki v bistvu opozarja ljudi, naj ne govorijo ali sodijo onkraj svojega področja (strokovnega) znanja. Apelesov odgovor danes velja za latinski pregovor. France Prešeren se v pesmi Apel in čevljar, ki temelji na Plinijevi zgodbi o znamenitem antičnem slikarju, satirično loti jezikoslovca in cenzorja Jerneja Kopitarja. Z njim sta stala na nasprotnih bregovih v tako imenovani
črkarski pravdi ter v sporih glede objav in cenzure pesniškega almanaha
Kranjska čbelica.
Vendar lahko pesem Apel in čevljar razumemo tudi širše – kot splošno kritiko tistih, ki se vtikajo v področja, ki jih ne poznajo ali ne razumejo. V današnjem času, ko vsakdo meni, da ve vse o vsem, zlasti na družbenih omrežjih, ostaja Prešernova satira izjemno aktualna.
Veliko slovenskih umetnikov mora tudi danes žal prenašati kritike raznih "kopitarjev", ki gredo celo tako daleč, da nadnje pošiljajo vsesplošni ljudski referendumski gnev. Če so njihove pokojnine res tako visoke, bi se marsikaj dalo urediti tudi bolj mirno – v parlamentu, brez skorajda javnega linčanja.
Morda pa bi v razmislek dodali še zanimiv citat, tokrat iz Svetega pisma:
"Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?" To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (
Jn 8, 4-7)
Naj tisti, ki mečejo kamen zaradi »visokih« pokojnin najzaslužnejšim umetnikom, najprej razmislijo o svojih lastnih »zasluženih« in »zaslužnih« prejemkih.
Slika:
Ne supra crepidam (Wikipedia)
