"Mislim, torej sem" (latinsko Cogito ergo sum) je znamenit izrek filozofa Renéja Descartesa. Vendar ni naš namen razpravljati o tem slavnem filozofskem izreku. Namesto tega razmislimo o njegovi ekonomski izpeljanki, ki bi jo lahko poimenovali "delim, torej sem" (I Share, Therefore I Am); mimogrede, ta besedna zveza[1] se že nekaj časa uporablja. Vendar medsebojna delitev nikoli ni dejanje posameznika, temveč vedno zahteva več ljudi. Zato je bolj primerno reči: "Delimo, torej smo" (We Share, Therefore We Are).
Medsebojna delitev
Medsebojna delitev ali krajše delitev[2] je preprosto načelo, ki ga dobro poznamo v družinah, deloma pa tudi v širših skupnostih. V družinah si večino dobrin delimo med seboj. Skupnega bivanja si drugače sploh ne moremo predstavljati. Starši delijo s svojimi otroki, s starimi starši ali med seboj. Ko nekdo zboli, drugi člani družine z njim delijo vse – tako v materialnem kot nematerialnem smislu.
Tudi države bolj ali manj poznajo načelo delitve, predvsem v obliki davkov. Ti se nato prelijejo v različne javne storitve, kot so zdravstvena oskrba, socialno varstvo, izobraževanje in infrastruktura.
Vendar je danes načelo delitve vse bolj pod udarom komercializacije, ki ruši družbene vezi, temelječe na sočutju, sodelovanju in medsebojni delitvi. Osnova medsebojne delitve in sodelovanja je sočutje – občutek, ki ga človeška bitja doživljamo ob trpljenju ali pomanjkanju drugega in mu skušamo v takih trenutkih pomagati. Sočutje pa je hkrati temelj ljubezni, ki ni omejena le na posameznika ali posamezno skupino, temveč je univerzalna.
Delitev je osnova našega bivanja
Zato lahko v skupnosti obstajamo le, če si medsebojno delimo. Ljudje drugače kot v skupnosti sploh ne moremo živeti. Morda lahko za nekaj časa ostanemo sami, vendar sami ne moremo preživeti. Pravzaprav ne moremo niti postati polnovredna človeška bitja, če ne odraščamo in ne živimo v skupnosti.
Danes nas skušajo prepričati, še posebej ekonomisti in nekateri politiki, da moramo poskrbeti sami zase, da se družba lahko razvija samo skozi tekmovalnost (konkurenčnost) in sebičnost. Vendar to v resnici ni mogoče. Sami lahko opazujemo, kako družba, ki prevzame »vrednote« tekmovalnosti, konkurenčnosti in sebičnosti, začne propadati.
Delimo, torej smo
Če bomo medsebojno delitev negovali ne le v družinah, lokalnih in državnih skupnostih, temveč tudi na globalni ravni, bomo lahko zaživeli v blaginji in miru. Če smo že poudarili, da je sočutje osnova ljubezni, ki se v družinah – v ekonomskem smislu – kaže kot medsebojna delitev dobrin, potem lahko resnično univerzalno ljubezen izrazimo šele z medsebojno delitvijo na svetovni ravni. (Več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin.)
V nasprotnem primeru bodo naše skupnosti razpadle in znašli se bomo v pravi džungli, kjer vlada neusmiljen zakon močnejšega.
Zato naj bo naš moto, naše vodilo in naše načelo medsebojna delitev. Ljudje brez medsebojne delitve in sodelovanja sploh ne moremo obstajati. Zato nedvomno velja:
Delimo, torej smo.
[1] Na primer: I Share, Therefore I Am
[2] Beseda deliti pa ima v slovenskem jeziku še en pomen, ki je pravzaprav nasproten povezanosti, enotnosti in celovitosti. Na primer, deliti se na leve in desne, dobre in slabe, bele in črne, verne in neverne itd. Znana je tudi fraza »Deli in vladaj!«, ki pomeni, da ljudi spreš in jih s tem razdeliš med seboj, nato pa jim lažje vladaš. Za jasnejši pomen delitve zato lahko uporabimo besedno zvezo medsebojna delitev, s čimer poudarimo, da si ljudje delimo materialne in nematerialne stvari oziroma dobrine med seboj. Še natančneje pa to lahko povemo z izrazom medsebojna delitev dobrin, s čimer poudarimo ekonomski pomen besede deliti. (Vir: Meditacije o ekonomiji delitve)
Ni komentarjev:
Objavite komentar