G193

Poznamo različne skupine najmočnejših držav; od skupine G7, G8 do G20. Črka G pomeni group oziroma skupino, številka pa število držav v tej skupini (npr. Group of Eight oziroma G8). V vsakem primeru ta skupina predstavlja skupino najmočnejših svetovnih držav, predvsem v gospodarskem smislu, kar pa je vedno povezano tudi s politično in vojaško močjo. Na nek način črka G simbolizira Globalizacijo po meri teh držav - najmočnejših in najagresivnejših, ki ustvarjajo “svet po svoji podobi”.

Vendar je globalizacija, ki jo najmočnejše države vsiljujejo preostalemu svetu predvsem v obliki gospodarskih pogodb in trgovinskih sporazumov (ravno danes je evropski parlament, navkljub nasprotovanju civilne družbe, potrdil trgovinski sporazum CETA), finančne politike svojih centralnih bank, borznih špekulacij in tudi vojaške moči, v zadnjem času postala močno osovražena. Porast patriotizma in nacionalizma je predvsem odziv na tovrstno globalizacijo, ki jo dejansko vodijo tržne sile, politiki pa so zgolj njihovi uslužni operativci.

Brexit, izvolitev Trumpa in porast populističnih sil v Evropi so predvsem reakcije na globalizacijo, ki smo jo opisali. A namesto, da bi se ljudje z združeno močjo uprli tem nevarnim procesom, so nasedli “argumentom” politikov in medijev, ki so jih prepričali, da so njihovi sovražniki begunci, migranti, revni in druge marginalizirane skupine.

Tako so med seboj sprti poraženci globalizacije - srednji razred, ki počasi izginja in najrevnejši razred (revni, begunci, ekonomski migranti...), ki ne more izgubiti ničesar več, razen svojih življenj. Srednji razred se boji za svoj standard, ki se nezadržno manjša. Zato se oklepa obstoječega destruktivnega družbeno-ekonomskega sistema, čeprav ga obenem tudi sovraži. Situacija je paradoksna: srednji razred se oklepa statusa quo, ki ga ne mara, in hkrati ne želi sprememb, ker se boji za izgubo svojih malih privilegijev in užitkov (stalne zaposlitve, počitnic, vseh “čudovitih” potrošniških dobrin itd.). A vse to počasi izginja. In ljudje potem izvolijo Trumpa, ker obljublja “spremembe” in hkrati obljublja ohranitev in celo povečanje “starih” privilegijev srednjega razreda.

Trump tega seveda ne bo mogel izpolniti in potem bo razočaranje samo še večje. In skrajneži, morda še večji od Trumpa, že imajo pripravljen odgovor: krivi so tujci, krivi so revni, krivi so begunci, pa homoseksualci in še kdo. In rekli bodo, da zato potrebujemo še več orožja, še več ograj, še bolj skrajne zakone, še manj človekovih pravic. To je začaran krog, od katerega imajo koristi spet samo najbogatejši in najvplivnejši - elitne skupine G7, G8; a tudi znotraj teh skupin samo najbogatejši posamezniki. Samo oni!

G193 ali globalizacija po meri ljudi

Vendar je mogoča tudi drugačna globalizacija, globalizacija po meri ljudi in to vseh ljudi. Z združenim glasom (izginjajočega) srednjega razreda in najrevnejših ljudi, ki skupaj predstavljajo simboličnih 99%, lahko prisilimo politike, da končno na simbolični ravni ustanovijo skupino G193.

Dejansko to pomeni, da ni več različnih skupin najmočnejših držav, ki drugim vsiljujejo svojo obliko globalizacije oziroma nadvlade, temveč da imajo vse države možnost vplivanja na globalno politiko. V resnici že imamo takšno skupino, ki se ji reče Generalna skupščina Združenih narodov, ki trenutno šteje 193 držav.

Samo če bodo v “elitno” skupino uvrščene vse države, ki bodo imele svoj glas pri “sooblikovanju” globalne politike, bomo naredili prvi pravi korak v smeri globalizacije po meri ljudi. Globalizacija v svojem temelju ni nič slabega, je proces razumevanja in delovanja vseh ljudi na Zemlji kot velike in soodvisne družine - enega človeštva. Dokler vse države sveta ne bodo sodelovale med seboj, bo globalizacija osovražen proces, ki ga bogati vsiljujejo revnim.

Naslednji korak v smeri globalizacije po meri ljudi pa je sprejem in uveljavitev načela medsebojne delitve dobrin na globalni ravni. Šele tako - s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin - bomo lahko zares zaživeli na planetu blaginje, miru in resničnega razvoja.


Slika

Evro za korupcijo, umazanijo in neumnost

Čeprav so nas številni politiki, ekonomisti in gospodarstveniki dolgo časa “farbali”, da je gromozanska investicija v TEŠ 6 ekonomična, okoljsko upravičena in vzdržna, nam bodo zdaj najverjetneje obesili 1 evro mesečnega plačila na položnicah za elektriko (Evro davka na položnicah za preplačano naložbo v TEŠ 6). S tem bomo državljani, ki pri tej odločitvi nismo imeli prav nobene besede, neposredno plačevali za morebitno korupcijo in, kar je nesporno dejstvo, za umazano energijo; pa še za človeško neumnost zraven.

Korupcija

1 evro se morda komu ne zveni veliko, a vsaj za 287.000 oseb, ki v Sloveniji živijo pod pragom tveganja revščine (Statistični urad RS), je vsak evro dragocen. Za gospode, ki odločajo o novih obremenitvah, je 1 evro zagotovo drobiž-ek.

A preden bodo gospodinjstva vsak mesec dodatno obremenjena za elektriko, je potrebno nedvoumno razčistiti vse sume korupcije. Je bilo vseh 1,4 milijarde evrov zares porabljenih namensko? Če to ne bo zares razčiščeno, bomo približno 25 milijonov, ki bodo letno zbrani, morda namenili za pokrivanje luknje, ki so jo “izvrtali” koruptivni ekonomisti, politiki in gospodarstveniki. Bodo zdaj tudi najrevnejši državljani Slovenije plačevali za pogoltnost najbogatejših?

Umazanija

Ne glede na vso sodobno tehnologijo je TEŠ 6 še vedno velik onesnaževalec okolja. Čeprav strokovnjaki trdijo, da bo onesnaževanje glede na izkoristek manjše kot prej, sploh ne gre za to: TEŠ 6 bo v ozračje še vedno izpustil približno 3,1 milijona ton ogljikovega dioksida letno, poleg drugih plinov seveda. Svetovni trendi pa gredo v smer opuščanja kurjenja fosilnih goriv.

Za 1,4 milijarde evrov bi lahko izgradili številne večje in manjše naprave za pridobivanje resnično čiste energije. V to kategorijo pa zagotovo ne sodi jedrska energija, a to je že druga zgodba (glej: Jedrska energija, nevidna grožnja človeštvu in Grda, umazana, zla).

Neumnost

Slovenija se je zavezala k izpolnjevanju mednarodnih sporazumov, med katerimi je najpomembnejši Pariški sporazum in velika verjetnost je, da bomo morali - v skladu s tem sporazumom - TEŠ 6 do leta 2030 preprosto zapreti.

Res krasna stvar. Zdaj bomo morali na položnicah vsak mesec plačevati, tudi najrevnejši med nami, za morebitno korupcijo, za nepotrebno onesnaževanje ozračja, pa še dokaj kmalu bomo morali to skrajno neumno naložbo zapreti!

Packarija - tako ali drugače.


Slika: LC News

Komercialno-politična poroka

Z inavguracijo novega ameriškega predsednika Trumpa smo tudi formalno dosegli vrhunec dobe komercializacije. Tržne sile, ki so si popolnoma pokorile ekonomski sistem, so zdaj tudi uradno “v zakonu” s politiko. To je izjemno nevarna situacija, saj tržni - komercialni odnosi zdaj popolnoma obvladujejo vse ključne družbene sisteme.

Zakaj je ta proces tako nevaren? Naloga politike je zagotoviti delovanje države in vseh njenih ključnih sistemov (ekonomskega, izobraževalnega, zdravstvenega…) za dobro vseh državljanov in v širšem smislu - v sodelovanju z drugimi državami - za blaginjo vseh ljudi in planeta samega.

Nasprotno pa so tržni oziroma komercialni interesi usmerjeni v iskanje individualnih koristi oziroma koristi za posamezne skupine ali države. Tržnih sil in procesa komercializacije pa ne smemo enačiti s trgovino ali v širšem smislu z ekonomijo. Ekonomija je ključni družbeni sistem, ki družbi zagotavlja materialno blaginjo. Komercializacija je ideologija, ki je popolnoma “zastrupila” ekonomski sistem in preko njega celotno družbo.

Zakaj na primer Maitreja pravi, da je komercializacija nevarnejša od atomske bombe? (Prekletstvo komercializacije) Zato ker povzroča tako veliko in obsežno opustošenje: stotine milijonov lačnih, milijarde revnih, številne konflikte; medsebojne odnose, ki temeljijo na sovraštvu, sebičnosti, samozadovoljstvu; vse bolj uničeno okolje itd.

Ideologija komercializacije je “ustoličila” tekmovanje (konkurenčnost) med posamezniki, podjetji in državami; neprestano gospodarsko rast; sebičnost in pohlep; manipulacijo in špekulacijo - vse v imenu razvoja in blaginje. In zdaj - v dobi predsednika Trumpa - je vse to postalo tudi neločljivi del politike.

A ne gre samo za Trumpa. Večina politikov se na žalost sploh ne zaveda, da delujejo v imenu tržnih sil, ki so v ozadju ideologije komercializacije. Politiki delajo v interesu korporacij in finančne industrije, da pa bi “prekrili” svoje aktivnosti, ki ljudem prinašajo vedno slabše življenje in vse bolj uničeno okolje, glasno “ropotajo” s populizmi in nacionalizmi. S tem ko ustvarjajo močan strah pred begunci in marginalnimi skupinami, se nihče ne ukvarja z bistvenimi problemi: s komercializacijo, z nenadzorovano finančno industrijo, s pohlepnimi in uničevalnimi korporacijami.

Po izvolitvi predsednika Trumpa se je delniški trg “na valu optimizma napihnil za okoli 3000 milijard” dolarjev (Trump krha nadzor nad Wall Streetom). Običajni ljudje sicer mislijo, da bo Trump poskrbel za njih. Vendar ne bo. Poskrbel bo za najbogatejše. In pri nas ni nič drugače.

Drugačna ekonomija, drugačen svet

Preprosto ne smemo pristati na takšen ekonomsko-politični sistem. Politiko je potrebno ločiti od bogatih baronov oziroma botrov - predstavnikov tržnih sil, ki jih zanima samo dobiček. Ekonomijo pa je potrebno očistiti ideologije komercializacije. Ekonomski sistem lahko deluje po drugačnih načelih in te v 21. stoletju nujno potrebujemo, to so: sodelovanje, solidarnost in medsebojna delitev dobrin.

S takšno ekonomijo in politiki, ki delajo v interesu družbe in okolja, lahko ustvarimo drugačen, boljši svet.

Človekove pravice in novi Marshallov načrt

Človekove pravice vse bolj postajajo nebodigatreba. Politiki se do njih obnašajo kot se jim zdi: enkrat se nanje sklicujejo, drugič jih mirno povozijo, tretjič se z njimi igrajo politično trgovino. Vendar ne gre tako, človekove pravice so velik civilizacijski dosežek in z njimi ni mogoče ravnati “kot svinja z mehom”.

Splošna deklaracija človekovih pravic, kot ključni dokument, je bila sprejeta leta 1948. Sledila sta ji “Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Skupaj s Splošno deklaracijo človekovih pravic sestavljata Mednarodno listino človekovih pravic” (Človekove pravice in OZN). Sledili so še drugi dokumenti, predvsem konvencije, ki tvorijo celovit in jasen okvir področja človekovih pravic. Velja pa se spomniti, v kakšnih okoliščinah so nastali ti univerzalno zavezujoči dokumenti.

Po 2. svetovni vojni je človeštvo spoznalo, kako daleč gredo lahko državne oblasti pri uveljavljanju svojih ideologij. Človekove pravice zato niso zaščita pred drugimi - tujci, migranti, begunci, revnimi itd. - temveč pred vladami in državnimi organi, ki so zmožni izvajati tudi največja grozodejstva nad posamezniki in skupinami. Nacizem in fašizem nista bila spontano norenje množic, temveč sistematično, zakonito in organizirano delovanje države, ki je izkoristila strahove ljudi za uveljavitev svojih ideoloških ciljev.

Zato je nastala potreba po mednarodnih sporazumih in pravnih mehanizmih, ki bi preprečevali grozodejstva, ki so svoj vrh dosegla v obeh svetovnih vojnah. Človekove pravice so še zlasti pomembne v kriznih časih, ne toliko v času miru in blaginje. In zdaj, ko smo spet zabredli v krizno obdobje, politiki mirno odpravljajo človekove pravice; to je, kot da bi rušili same temelje sodobne družbe.

Kako tragična figura je v tem pogledu naš zdajšnji premier. Večji del svoje odlične pravniške kariere je pisal, predaval in zagovarjal človekove pravice, zdaj pa v želji po priljubljenosti “jaha” na valu populizma. Zakone, ki jih zdaj postavlja in ki očitno kršijo najbolj temeljne mednarodne dokumente, morda sam ne bo izvrševal, če pa ga bo nasledil populist, ki vidi v človekovih pravicah zgolj ovire za uveljavljanje svoje ideologije, bo brez zadržka izvajal zakone, ki mu jih “podarjata” zdajšnja vlada in parlament.

Evropa 1945 = tretji svet 2017

Politiki pa imajo vendarle prav, ko pravijo, da milijone ljudi lahko migrira. Podobna situacija je bila v Evropi leta 1945. Evropa je bila v kaosu, milijone ljudi je bežalo ali skušalo zbežati zaradi kaotičnih razmer; revščine, pomanjkanja, brezposelnosti itd. Nič drugače ni danes v številnih svetovnih regijah: na Bližnjem vzhodu, v podsaharski Afriki, v nekaterih delih Azije, itd.

Leta 1947 so Američani “odprli srce” in oblikovali Marshallov načrt, s katerim so pomagali obnoviti Evropo. Evropa se je v le nekaj letih postavila na svoje noge, ljudje so dobili službe, obnovili hiše, popravili infrastrukturo in niso več čutili potrebe, da bi zapustili svoje domove.

Zato ni rešitev, da postavljate ograje in kršite človekove pravice. Evropski in drugi politiki bi morali oblikovati nov Marshallov načrt in pomagati regijam, kjer milijoni živijo v političnem, ekonomskem in družbenem kaosu in brezupu. V vsega nekaj letih bi le malokdo pomislil, da bi zapustil svoj dom.

Pozabljamo, da so tudi ekonomske pravice del človekovih pravic, ki so zajete predvsem v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki se glasi (1. odstavek):

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

A novi Marshallov načrt, obsežen načrt pomoči najrevnejšim svetovnim regijam, je le prvi korak k odpravi gromozanske neenakosti, ki je ključni problem sodobnega sveta. Oblikovati moramo sistem globalne delitve dobrin, s katerim bi trajno zagotovili zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu. Potem ne bo več ne množičnih migracij in ne bo več potrebe po ograjah ter kršenju človekovih pravic.


Slika: The Slovenia Times

Borzam se je zmešalo

Pred nekaj dnevi je ameriški borzni indeks Dow Jones prebil novo “magično mejo” 20.000 točk. Od marca 2009 (ko je znašal 6440 točk) se je vrednost indeksa več kot potrojila. Kako je mogoče, da smo še vedno v krizi, da večina ljudi živi vedno slabše, borze pa dobesedno cvetijo in se kopljejo v denarju? Hkrati pa vemo, da se je neenakost povečala do rekordnih ravni, tako da ima 8 najbogatejših Zemljanov toliko bogastva, kot najrevnejša polovica človeštva (3,6 milijarde ljudi).

Borze, “tovarne” prerazporejanja bogastva k najbogatejšim

Kje so vzroki za to dogajanje? Centralne banke so (in še vedno) v finančni sektor - po krizi, ki je izbruhnila v letih 2007 in 2008 - vložile bilijone dolarjev, evrov in drugih valut. Ta denar je v bistvu javni, oziroma gre za denar, ki zdaj bremeni države in te so posledično prisiljene v drastično varčevanje. Večina teh ogromnih denarnih sredstev se je “zlila” na finančne borze, kjer so različni zasebni finančni skladi z manipulacijami in špekulacijami ta javni denar privatizirale. Najbogatejši ljudje na svetu so lastniki teh skladov in večina “kriznega denarja” je zdaj v njihovih žepih.

Medtem pa se je močno povečal globalni obseg dolgov (skupni dolgovi gospodinjstev, podjetij, držav in finančnih institucij), ki so med leti 2007 in 2014 narasli za neverjetnih 57 bilijonov (57.000 milijard) dolarjev. Skupni globalni dolgovi so tako vletu 2014 dosegli neverjetnih 199 bilijonov oziroma 199.000 milijard dolarjev in se še povečujejo (Kam je šla kriza?). Hkrati pa ima samo osem “veličastnih”, ki smo jih omenili v uvodu, skupno bogastvo v vrednosti 426 milijard dolarjev.

Finančne borze so torej “tovarne” oziroma legalni mehanizem za prerazporejanje denarja v žepe najbogatejših ljudi. In najbogatejši ljudje tako ali drugače - spet preko različnih skladov in fundacij - vplivajo na volilne rezultate in na vsakdanje politične odločitve. Zato politiki ne naredijo nič, da bi ta sistem spremenili. In ker ne želijo, da bi se ljudje začeli resno spraševati o tem sistemu, pozornost preusmerjajo na sovraštvo do tujcev, beguncev, migrantov, revnih itd.

Dejansko pa je sistem, ki smo ga opisali, največji krivec za večino globalnih konfliktov, ki jih sprožajo vedno večje razlike v bogastvu; milijone ljudi je zato prisiljenih zapustiti svoje domove. Veliko ljudi pa životari kljub temu, da delajo ali prejemajo pokojnine. Na žalost so tudi mediji del te igre, saj ne razkrivajo vzrokov za probleme, temveč pomagajo razplamtevati sovraštvo med zelo revnimi in malo manj revnimi.

Trumponomija

Še zlasti po izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika v novembru 2016 so borze dobile nov, še večji zagon. Kajti Trump obljublja “renesanso” ameriške ekonomije. Vendar se v tako povezanem svetu, kot je danes, sebičnost ne obnese več. Zapiranje meja bo na koncu najbolj škodilo ravno najbogatejšim državam, ki so svetovne trge doslej izrabljale predvsem za svoje interese.

Borzni zlom in ekonomija delitve

Takšen neverjeten vzpon borznih indeksov v zadnjih letih se ne more nadaljevati “v večnost”. Večja kot je rast, bolj se približujemo točki zloma, kajti zgodovina nas uči, da se vsaka pretirana borzna rast borznih konča s hudim pokom “borznih balonov”. In takšne rasti, kot je bila v zadnjih letih, še ni bilo.

Tokratni, naglo bližajoč zlom borz, bo temeljito zatresel obstoječi finančni sistem, kajti države so zdaj tako zadolžene, da ne bodo mogle ponovno reševati strahovitih izgub finančnih institucij po borznem zlomu. Za nekaj časa bo lahko denar postal skorajda ničvreden.

Takrat bodo ljudje končno razumeli, da bistvo ekonomskega sistema ni denar, temveč dobrine; denarja pač ne moremo jesti, kruh lahko. Šele takrat bomo zares dojeli, da je zdajšnji ekonomski sistem ne-vzdržen, ne-pravičen in družbeno ter okoljsko uničevalen. Dobrine, resnično bogastvo tega sveta, si moramo deliti med seboj, za to pa moramo sodelovati. Ni druge poti, razen če se nam zdi uničenje človeštva sprejemljiva pot.

Samo z medsebojno delitvijo dobrin in sodelovanjem lahko zacelimo hude rane sveta ter končno zaživimo v miru in blaginji.

Na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin moramo izgraditi nov ekonomski sistem

Pred časom me je antropologinja, pesnica, publicistka in aktivistka Miša Gams prosila za intervju, ki naj bi bil objavljen v reviji Zarja. Intervju ni bil objavljen, zato ga z avtoričinim privoljenjem objavljam na tem mestu.


Intervju z ekonomistom Rokom Kraljem: Na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin moramo izgraditi nov ekonomski sistem

Avtorica: Miša Gams

Rok Kralj ni navaden ekonomist, ki bi razlagal vedo, ki jo je študiral, v terminih, ki jih ponavadi uporabljajo ostali "gospodarstveniki" kot so ekonomski kazalci, gospodarska rast, BDP itd. V svojih predavanjih, ki jih ni malo (v roku meseca dni je imel predavanje v knjižnica Franceta Balantiča v Kamniku in v novih prostorih krajevne skupnosti Duplica), raje postreže z zanimivimi video izseki, ki prikazujejo najrazličnejše družbene eksperimente v zvezi z naravno težnjo po delitvi skupnega dobrega. To je tudi termin, ki ga Kralj poleg pojmov medsebojna delitev dobrin, menjava in sodelovanje najraje omenja v svojih predavanjih, na katerih postreže tudi z zanimivimi podatki in aktualnimi primerjavami: Ste npr. vedeli, da bi z zdajšnjo količino pridelane hrane lahko nahranili 10 milijard ljudi? In da nas danes ura vožnja z avtom stane 22 evrov oz. 7800 evrov na leto, če bi pa si več ljudi delilo avto oz. bi ga vzeli za kako uro na dan na izposojo, bi plačali zgolj 9 evrov na uro oz. 3000 evrov na leto?

V Sloveniji se zadnja leta poleg najrazličnejših menjalnih krogov, na katerih krajani in meščani menjajo knjige (Knjigobežnice), zelenjavo, sadike in semena (Zelemenjava), obleke, pripomočke za gospodinjstvo in vrt itd., v zadnje čase uveljavljajo tudi izposojevalnice oz. knjižnice reči (Savsko naselje v Ljubljani) ter reciklarnice (npr. Reciklarnica na Šutni v Kamniku), ki ponujajo izdelke iz recikliranih odpadnih oz. zavrženih materialov. Vse več mest se odloča za storitev izposoje javnih koles in vse več ljudi se poslužuje spletne aplikacije Prevoz.org, na kateri si več ljudi za prevoz v isto smer deli en avto. Vse te smernice kažejo na to, da smo ljudje čedalje bolj osveščeni, da nas borba med "mojim" in "tvojim" ne bo pripeljala nikamor ter da s skupno udeležbo oz. delitvijo lahko znižamo stroške in pozitivno vplivamo na odnose in okolje. Tudi Rok Kralj se zaveda pomembnosti nastajanja skupnih platform in ozaveščanja ljudi o skupnem dobrem, za katerega so mnogi zmotno prepričani, da je izumrlo skupaj s propadom socializma. Ravno krize, ki jih ustvarjajo neoliberalni modeli kapitalizma, prisilijo ljudi v drugačne načine razmišljanja in vrednotenja ter nenazadnje bolj preračunljivega delovanja. Ker me je zanimalo kako Kralj gleda na aktualne pobude v smeri delitve znotraj slovenskega prostora in širše po svetu, sem mu zastavila nekaj vprašanj.

Kakšne so prednosti medsebojne delitve blaga in storitev sploh za tako majhen narod kot smo Slovenci?

Najprej gre za čisto preprosto ekonomičnost: če stvari uporabljamo dlje časa in če krožijo med ljudmi, potem potrebujemo manj naravnih in finančnih virov; manj je tudi odpadkov. Če velja stereotip, da smo Slovenci varčni, potem bi nam morala biti medsebojna delitev dobrin pisana na kožo. Drugi vidik je večja povezanost skupnosti: če si ljudje delimo dobrine in če drug drugemu pomagamo (delimo storitve), potem se čutimo bolj povezane, manj osamljene in manj ranljive. Zdajšnji tako imenovani neoliberalni sistem pa nas ves čas “vzgaja” kot individualne potrošnike, ki naj bi poskrbeli predvsem zase. In potem v osami “uživali” svoje dobrine; a zdi se, da posledično zraven “uživamo” še depresivnost, izgorelost, negotovost in strah. Medsebojna delitev dobrin je torej tudi neke vrste zdravilo za depresivno individualistično potrošniško družbo.

Ali verjameš v medsebojno delitev dobrin na globalni ravni?

Vsekakor. Preprosto nedopustno je, da v 21. stoletju, v času neverjetnega tehnološkega razvoja, velik del Zemljanov še vedno strada - kar 800 milijonov, še veliko več pa se jih komajda prebija iz dneva v dan. Za to ni nobenega razloga, hrane in drugih dobrin je več kot dovolj za vse. Čeprav se, vsaj začasno, meje danes spet zapirajo, pa veliko ljudi vidi druge kot sebi enake: najprej smo ljudje - pripadniki velike človeške družine - in šele potem pripadniki narodov, držav in različnih opredelitev. Iz tega razumevanja medsebojna delitev dobrin izhaja kot nekaj povsem samoumevnega, tako rekoč naravnega. Kot v sleherni družini.

Kaj pa v uvedbo lokalne valute kot jo imajo Zasavci, ki so jo poimenovali kar po slengovskem izrazu za premog (Kuolm)? Kako uvedba lokalne valute vpliva na ekonomijo lokalne skupnosti? Kakšne so prednosti in morebitne slabosti uvedbe lokalne valute tudi v smislu globalne ekonomije?

Lokalne valute so izjemna priložnost za lokalne skupnosti. S pomočjo teh valut se v lokalni ekonomski sistem lahko vključijo posamezniki in skupine, ki bolj ali manj životarijo na obrobju nacionalne oziroma globalne ekonomije, ki depriviligira in izključuje velike skupine človeštva. Pomembno je, da lokalna valuta nastane znotraj lokalne skupnosti, tako kot na primer v Zagorju. Ljudje temu bolj zaupajo in takšna valuta postane nekakšen simbol, ki spodbuja sodelovanje, kar je nasprotno današnji vsesplošni ekonomski tekmi oziroma tako hvaljeni konkurenčnosti, ki je destruktivna in izključevalna.

Na globalni ravni je zgodba nekoliko drugačna; takšna valuta je vsekakor mogoča tudi na tej ravni. Pomembno pa je, kdo “stoji za njo” in kakšni so njeni “temelji” in izhodišča? Če bi imeli valuto, lahko tudi virtualno, pod okriljem Združenih narodov, ki bi temeljila na vrednosti določenih dobrin oziroma košarice dobrin - na primer pšenice, riža, soje - bi s tem onemogočili današnje valutne špekulacije in vsemogočnost centralnih bank, ki delujejo popolnoma mimo nadzora javnosti in demokratičnih institucij, kar je nedopustno.

Kakšne oblike ekonomije delitve predvidevaš, da se bodo uveljavile v Sloveniji v naslednjih desetih letih?

Ena smer razvoja se kaže v smeri souporabe dobrin, kot so na primer delitev koles in morda avtomobilov, stanovanj, vrtov in različnih pripomočkov, naprav, športnih rekvizitov itd. V Ljubljani tako že uspešno delujeta sistem delitve koles Bicikelj in Knjižnica reči. Podobno se že in se razvijajo sorodne oblike v drugih krajih. Na področju dela pa se (ponovno) uveljavljajo zadruge oziroma kooperative, pogosto na pogoriščih propadlih kapitalističnih podjetij. Tukaj je ogromno možnosti. Lahko se na primer organizirajo zadruge, ki bi vključevale tako imenovane prekerne delavce, ki so danes povsem brez pravic in zaščite. Vendar je problem ustrezna zakonodaja, pri čemer vemo, kako velik imajo neoliberalne oziroma sile komercializacije vpliv v politiki. Ekonomija delitve je vsekakor povezana s procesi demokratizacije ekonomije, ki je danes dejansko bolj diktatura, ki ji vladajo diktatorji - direktorji, bankirji, politične elite.

Bi lahko rekel, da so ljudje dandanes na splošno bolj odprti za preizkušanje alternativnih modelov ekonomije v praksi? Lahko navedeš kak primer?

Vse več ljudem postaja jasno, da je današnja ekonomija destruktivna, da uničuje družbene skupnosti in okolje. Zato je vedno več ljudi naklonjenih novim ekonomskim oblikam, ki temeljijo na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi. V Mariboru tako na primer deluje Center alternativne in avtonomne produkcije (CAAP), potem je tu LETS Zagorje, kar sta primera organiziranega iskanja novih ekonomskih rešitev. Potem velja omeniti že skorajda vseslovensko Zelemenjavo, pa Reciklarnico v Kamniku in tako naprej. A to so še vedno prve lastovke. V mainstream ekonomskih, političnih in medijskih institucijah novih oblik niti opazili še niso.

Ali kje v bližnji prihodnosti vidiš bližajoč konec neoliberalnega modela ekonomije in ali se lahko le-ta še naprej razvija v čedalje bolj absurdne in bizarne oblike? Je sploh možno na neki točki napovedati konec določenega ekonomskega modela?

Neoliberalni ekonomski model, ki sloni na ideologiji komercializacije družbe, je tako prežel vsa družbena področja - politiko, izobraževanje, kulturo, znanost, zdravstvo itd., da še celo najbolj depriviligirani družbeni sloji zagovarjajo stanje, kakršno je. Morda bo “končni udarec” neoliberalizmu prišel v obliki novega borznega zloma, ki se zdi vse verjetnejši. Takrat bo verjetno dovolj velik del populacije doumel, da so ekonomske alternative možne in da že obstajajo. Čeprav kriza neoliberalnega ekonomskega modela traja že zelo dolgo, potrebujemo nekakšno prelomnico, “črni petek”, borzni zlom, da bomo dojeli, da je čas za resnične spremembe.

Imaš občutek, da čedalje več ekonomistov odpira oče v prepričanju, da neskončna rast ni možna in da so bolj kot kdajkoli prej potrebne spremembe? V kakšni obliki misliš, da se bodo te spremembe zgodile?

V svetu je vse več pomembnih ekonomistov, celo nobelovcev, ki se zavedajo in opozarjajo na neustreznost modela neskončne rasti. Pri nas pa skorajda ni teh glasov, razen z obrobja. Dejansko bo do sprememb prišlo od spodaj, čakati, da bodo politiki in ekonomisti kar koli storili, je iluzorno. Ne gre drugače, kot kreirati nove ekonomske oblike, eksperimentirati in izvajati pritiske na politiko. Čakati, da bo do sprememb prišlo samo po sebi, pa je skorajda samomorilsko.

Kaj bi še za na konec svetoval bralcem - naj se pripravijo na še večjo recesijo, še več zaporednih finančnih kriz ali naj že danes vzpostavijo alternativne modele medsebojne izmenjave? Bodo ljudje sčasoma primorani delovati v tej smeri tudi zavoljo golega preživetja?

V kratkoročnem smislu bo verjetno prišlo do zaostritve ekonomske situacije. Morda lahko pričakujemo nekaj takšnega, kot so leta 2015 izkusili Grki, ko je za kratek čas prišlo do “finančnega mrka”. Bankomati so prenehali delovati, banke so bile zaprte in potrošniški sistem se je skorajda zaustavil. To se nam lahko zgodi zelo hitro, dovolj je samo resen borzni zlom. Ni odveč imeti na zalogi nekaj najnujnejših dobrin. Ko je ekonomski sistem “mrknil” so se Grki hitro organizirali in si začeli deliti dobrine in storitve. Denarja pač ni mogoče jesti. Kar šteje so dobrine in drugi ljudje; kar šteje je medsebojna delitev dobrin in sodelovanje z drugimi ljudmi. A ni dovolj, da s tem samo rešujemo zlom današnjega ekonomskega modela, na teh temeljih - na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin - moramo izgraditi nov ekonomski sistem.


Fotografija: Matej Peljhan

Cremova zgodba

Mnogi veliki ljudje so bili za časa življenja skorajda neopaženi, nekateri zasmehovani, nerazumljeni in celo preganjani ali ubiti. Mnogi ljudje, ki so zase mislili, da so veliki, in so se tako tudi obnašali, pa so preprosto poniknili v zgodovinskem času.

Danes le redki vedo za škotskega slikarja Benjamina Crema, ki je lani oktobra, v triindevetdesetem letu življenja tiho umrl v svojem domu. Zakaj je pomemben? Zgodba, ki jo je več kot štiri desetletja pripovedoval, je res nenavadna. A to ne pomeni, da si ne zasluži naše pozornosti. Zgodovina bo, kot je že tolikokrat, stvari postavila na svoje mesto. In Benjamin Creme bo morda v zgodovino zapisan kot resnično velik človek. O čem je pripovedoval Benjamin Creme?

Zgodba govori o tem, da človeštvo že od nekdaj spremljajo in usmerjajo ljudje, ki so “pred nami stopali po poti razvoja, po kateri hodimo danes mi. V tem življenjskem procesu so izmojstrili svojo osebnost”, zato jih imenujemo mojstri modrosti. “Creme nam sporoča, da se mojstri modrosti kot naši starejši bratje prav v času planetarne krize vračajo med nas, vodi pa jih izjemen posameznik, ki je tudi njihov mentor in učitelj. Njegovo osebno ime je Maitreja in opravlja nalogo svetovnega učitelja.” (Share Slovenija, Svet je pripravljen)

Benjamin Creme je že v sedemdestih letih prejšnjega stoletja ustanovil organizacijo Share International (obstaja tudi sestrska organizacija Share Slovenija), ki javnost obvešča o postopnem prihodu oziroma vse bolj odprtem delovanju Maitreje in mojstrov modrosti v svetovni javnosti. Maitreja v prvi vrsti izpostavlja nekatere ključne prioritete, ki se jih mora lotiti človeštvo, če se želi izogniti katastrofalnim scenarijem, tudi uničenju planeta in s tem človeštva:

“Te prioritete pokrivajo osnovne potrebe vsakega moškega, ženske in otroka: zadostna in primerna oskrba s hrano, prebivališča za vse ljudi, zdravstvena oskrba in možnost šolanja morata postati splošni pravici. Naslednji prioriteti sta obnovitev okolja in vzpostavitev miru.” (Share International). To so najpomembnejše stvari, s katerimi se mora človeštvo prednostno ukvarjati in medsebojna delitev dobrin je pot za dosego teh prioritet, kajti, kot pravi Maitreja:

"Če ne bomo delili dobrin, ne bo pravičnosti. Če ne bo pravičnosti, ne bo miru. Če ne bo miru, ne bo prihodnosti."

Zgodba, ki jo Benjamin Creme pripovedoval dolgo in vztrajno, lahko popolnoma pretrese naš pogled na svet. Ni treba, da jo sprejmemo brez dvoma, a lahko vsaj razmislimo o njej, pa če je še tako nenavadna.

Slika: Share Slovenija

Najboljša zgodba današnjega sveta

Premagovanje revščine ni dejanje dobrodelnosti, temveč pravičnosti. Revščina, prav tako kot suženjstvo in apartheid, ni nekaj naravnega. Je delo človeka in premagajo jo lahko samo dejanja ljudi. Včasih so velika dejanja namenjena določeni generaciji. VI ste lahko ta velika generacija. Naj se vaša veličina razcveti. (Nelson Mandela, 2005)

Leta 2015 je Svetovna banka objavila, da se je število skrajno revnih iz 902 milijona v letu 2012 (12,8 % svetovne populacije) znižalo na 702 milijona v letu 2015 (9,6 % svetovne populacije). “To je najboljša zgodba današnjega sveta,” se je na novico takrat odzval predsednik Svetovne banke Jim Yong Kim. (World Bank: 'extreme poverty' to fall below 10% of world population for first time)

Vendar se v resničnem svetu ni spremenilo veliko, neenakost se je v resnici le še poglobila. Svetovna banka se je le poigrala s številkami. Mejo skrajne revščine so postavili na 1,90 $ dnevno. Svetovna banka je za skrajno revščino določila znesek, ki velja v najrevnejših državah, kot sta Čad in Burundi. V številnih drugih pa je meja skrajne revščine dejansko višja, zaradi višjih življenjskih stroškov. Če bi upoštevali meje skrajne revščine po državah, potem je danes v svetu 1,7 milijarde ljudi skrajno revnih. (Could you live on $1.90 a day? That's the international poverty line)

Pa je mogoče preživeti z 1,90 $ (in manj)? Če znesek 1,90 $ preračunamo na mesečno raven (30 dni) in pretvorimo v evre, dobimo približno 54 € mesečno. Je s tem denarjem res mogoče preživeti in to v državah, kjer običajno ne delujeta niti javni zdravstveni niti izobraževalni sistem; kjer je torej potrebno plačati za vsak obisk pri zdravniku in za vsako zdravilo? Kaj pa hrana, oblačila, stanovanje, kurjava?

Etična raven revščine

Dr. Peter Edward iz Univerze Newcastle je zato že pred časom predlagal etično mejo revščine. Izračunal je, da bi za dosego normalne pričakovane življenjske dobe, ki je nekaj nad 70 let, posamezniki potrebovali 2,7 do 3,9–krat več, kot znaša meja skrajne revščine. Torej je prava (etična) meja revščine danes približno 7,4 $ dnevno. Če to vsoto preračunamo na mesečno raven in jo pretvorimo v evre, dobimo približno 210 €. Najmanj toliko bi mesečno potreboval vsak Zemljan, da bi lahko doživel pričakovano življenjsko dobo nekaj nad 70 let.

Kar 4,2 milijarde ljudi ne dosega te ravni, kar pomeni skorajda 60 % Zemljanov. Torej, danes je v svetu dejansko revnih kar 4,2 milijarde ljudi. To so ljudje, ki živijo v pomanjkanju, ki trpijo, živijo v stalni negotovosti in strahu. Ne vedo, kaj jim bo prinesel jutri, ne vedo, kakšna bo prihodnost njihovih otrok; med njimi jih veliko po nepotrebnem umre, ker si ne morejo plačati niti zdravnika ali si kupiti dovolj hrane.

Marsikdo med njimi se odpravi od doma (postane begunec) in si skuša poiskati boljše življenje v razvitejšem svet, morda se marsikdo iz obupa oprime skrajnih ideologij, ki obljubljajo boljše življenje. Revni se ne ukvarjajo z ekološkimi problemi, saj je za njih na prvem mestu preživetje - pravzaprav je preživetje vedno na prvem mestu, čeprav se v bogatejšem delu sveta tega niti zavedamo ne.

Revščina je zato stalna grožnja globalnemu miru, politični, družbeni in tudi okoljski stabilnosti. Ne verjemite politikom, ki postavljajo ograje, da bi vas zavarovali; v resnici ustvarjajo iluzijo varnosti. Varni bomo, ko ljudje na tem planetu ne bodo več živeli v revščini. Takrat bo le malokomu padlo na pamet, da bi zapustil svoj dom ali da bi se iz obupa razstrelil. V svetu brez revščine ograje niso potrebne, niti vodni topovi, tanki, rakete itd.

Nespodobne in nevarne razlike

So pa ograje vse bolj potrebne v svetu neenakosti, ki ga najbolje odslikava podatek, da ima samo 8 najbogatejših ljudi toliko premoženja, kot ga ima skupaj najrevnejših 3,6 milijarde Zemljanov, oziroma najrevnejša polovica človeštva.

Winnie Byanyima, izvršna direktorica nevladne organizacije Oxfam International, ki je pripravila poročilo An economy for the 99%, je dejala: "Skrajno nespodobno je, da je tolikšno premoženje v rokah tako majhnega števila ljudi, medtem ko 1 od 10 Zemljanov životari z manj kot 2 $ na dan. Zaradi neenakosti je stotine milijonov ljudi ujetih v revščino; neenakost uničuje družbene skupnosti in spodkopava demokracijo.« (Just 8 men own same wealth as half the world)

Revščina ni posledica pomanjkanja dobrin, temveč je rezultat izjemne globalne neenakosti. Ekonomski sistem, ki povzroča neenakost in revščino, smo ustvarili ljudje in ljudje ga še vedno podpiramo. Zdajšnji ekonomski sistem, ki temelji na tekmovalnosti, sebičnosti in pohlepu, lahko spremenimo.

V resnici ne potrebujemo dobrodelnosti, da bi odpravili revščino. Potrebujemo pa pravičen ekonomski sistem, ki bo temeljil na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju. Ko bomo naredili prve korake v tej smeri, bo to v resnici najboljša zgodba današnjega sveta.


Slika: Nelson Mandela Poverty Quote

Voda je vse, zlato je nič

“Dandanes ljudje poznajo ceno vsega in vrednost ničesar.”

Zgornji stavek, ki ga je konec 19. stoletja zapisal Oscar Wilde v Sliki Doriana Graya, veliko pove o času, v katerem živimo. Stvari, ki nas obkrožajo; ekonomski in družbeni odnosi; izobraževanje in zdravstvo; narava in celo ljudje - vse presojamo po njihovi ceni, ne po njihovi resnični vrednosti.

Kolikšna je cena litra vode? Nekaj centov; če pa jo kupite v plastenki, je plastika dražja. Kolikšna je cena kilograma zlata? Danes približno 36.000 €. Vendar je voda neprecenljiva! Voda vzdržuje življenje. Verjetno ni težko odgovoriti na vprašanje, kaj bi, če bi umirali od žeje, izbrali v puščavi: vodo ali zlato? Voda ima nizko ceno, a visoko oziroma neprecenljivo vrednost; zlato ima visoko ceno, a je dejansko skorajda nič-vredno.

Cena ne odraža prave vrednosti stvari. Pisec, aktivist in profesor Raj Patel v svoji izjemni knjigi The Value of Nothing (Vrednost ničesar, 2009) pravi, da obstaja veliko neskladje med ceno in vrednostjo nečesa, ki ga ekonomisti ne morejo razrešiti, saj je problem neločljiv del ideje o cenah, ki jih vodi želja po dobičku. Cena nečesa nikakor ne izraža njegove vrednosti. Ali povedano drugače: cena ne izraža vrednosti stvari, ker je vanjo vgrajena želja po dobičku in za to željo stojijo konkretni posamezniki.

Takšna je prava narava današnjega ekonomskega sistema, ki se imenuje tržna ekonomija. Tržna ekonomija je ekonomski sistem, ki ga kontrolirajo, regulirajo in usmerjajo tržne cene, pravi Karl Polanyi v svojem delu Velika preobrazba, politični in ekonomski viri našega časa (1944). Velika preobrazba, ki se je odvila predvsem v 19. stoletju, je povzročila ekonomske premike, ki imajo še danes bistven vpliv na celotno sodobno družbo.

Namesto, da je ekonomija vgrajena v družbene odnose, so zdaj družbeni odnosi vgrajeni v ekonomski sistem, je zapisal Polanyi. Ekonomski sistem, ki je bil ves pretekli čas (podrejen) del celotne družbene skupnosti, se je predvsem v 19. stoletju izvil izpod njenega nadzora in se danes obnaša kot poseben, ločen in nadrejen del družbene skupnosti.

Tržna ekonomija, ki danes prevladuje v vseh kotičkih sveta, v središče družbe postavlja tržne (komercialne) odnose in ceno, kot vrhovnega razsodnika družbenih odnosov; blaga, ki se bo proizvajalo in distribucije družbenega bogastva. Ni odveč dodati, da se danes proizvaja ogromno nesmiselnih stvari, bogastvo pa je izjemno nepravično porazdeljeno.

Kar je logično, saj cena ni nekakšen nevtralni urejevalec ponudbe in povpraševanja, kot sveto verjamejo ekonomisti in politiki, temveč z njimi manipulirajo konkretni posamezniki (predvsem na finančnih trgih, borzah vrednostnih papirjev, blagovnih borzah, itd.), ki imajo od tega enormne koristi.

Zato imamo svet, kakršen je. Zdravstvene in izobraževalne ustanove, ki naj bi delovale za splošno dobro, se morajo obnašati kot proizvodna podjetja; hrana in voda sta tržni dobrini, dosegljivi samo, če imate denar, pa čeprav je od njiju odvisno preživetje ljudi; politiki se na oblast prikopljejo s sponzorstvom najbogatejših ljudi (ali postanejo kar bogataši sami), čeprav bi morali zastopati interese vseh ljudi; narava je vredna samo toliko, kolikor je tržna cena zemlje, dreves, vode...; človekova vrednost pa se meri z njegovim zaslužkom, izobrazbo, itd.

Nujno je, da prepoznamo te ekonomske mehanizme, ki vodijo današnjo družbo, in začnemo ravnati v skladu z resnično vrednostjo, ki jo za nas predstavljajo: voda, hrana, narava, zrak; šolstvo in zdravstvo ter nenazadnje sleherno človeško bitjee. Vse to je neprecenljivo. Zato je prav, da tisto, kar je neprecenljivo, skrbno varujemo in delimo v dobro vseh ljudi in planeta kot celote; manj pomembnim stvarem pa še vedno lahko postavljamo tržno ceno in z njimi trgujemo.

V resnici bi morali poznati vrednost vsega in ceno ničesar. Kajti voda je vse, zlato je nič.


Slika: Disclose.tv

Meditacije o ekonomiji delitve

Revščina je največji problem človeštva.
Največji problem sodobnega človeštva je obsežna revščina, ki povzroča hudo trpljenje, mnogo prezgodnjih in nepotrebnih smrti (zaradi lakote in ozdravljivih bolezni) ter družbene napetosti, ki pogosto izbruhnejo v konflikte in vojne. Drugi veliki problemi, še zlasti okoljska in ekonomska kriza, so tesno prepleteni z revščino, prav tako tudi terorizem, ki izhaja predvsem iz velikanske globalne neenakosti.

Komercializacija in samozadovoljstvo sta temeljna vzroka največjih problemov človeštva.
Komercializacija je ideologija v ozadju delovanja političnih in ekonomskih institucij na državni in mednarodni ravni. Gre za slepo vero v moč trgov, po katerih podobi naj bi bil urejen celoten družbeni sistem; trgovski (komercialni) odnosi naj bi bili najboljša osnova slehernega medčloveškega odnosa; dobrine in celo ljudje pa naj bi bili zgolj trgovsko blago. Samozadovoljstvo je odnos privilegiranega dela sveta, ki ima koristi od komercializacije, do problemov ostalega človeštva: "Mi smo s svojim življenjem in malimi ugodnostmi, ki nam jih prinaša, zadovoljni; trpljenje drugih in propadanje planetarnega okolja pa nas ne zanima."

Globalni ekonomski sistem je neustrezen, nevzdržen in netrajnosten.
Komercializacija in samozadovoljstvo "gradita" globalni ekonomski sistem, ki temelji na tekmovanju vseh z vsemi (ekonomisti temu rečejo konkurenčnost) in neprestani gospodarski rasti (lahko govorimo tudi o sebičnosti in pohlepu), ki povzročata velikansko neenakost in uničevanje okolja. Posledično ima majhno število ljudi ogromno bogastvo, večina pa životari v hudi revščini. Takšen ekonomski sistem je povsem neustrezen, nevzdržen in netrajnosten.

Načeli medsebojne delitve dobrin in sodelovanja sta temelja nove (ekonomske) dobe človeštva.
Bistvenega pomena za rešitev največjih problemov človeštva in za vzpostavitev pravičnejše družbe ter ohranitev okolja, je sprememba ekonomskega sistema in ekonomskih odnosov na državni in globalni ravni. Ključni načeli v ozadju delovanja novih ali prenovljenih ekonomskih institucij in ekonomskih odnosov sta načeli medsebojne delitve dobrin in sodelovanja. Ti načeli izhajata iz spoznanj, da smo navkljub različnosti ena človeška družina, da je planet naš skupni dom, njegove dobrine pa pripadajo vsem.

Človeštvo je ena družina.
Čeprav smo različnih prepričanj, pripadamo različnim kulturam in se razlikujemo po videzu, smo v osnovi pripadniki ene človeške družine. Temu pritrjujejo tako novejša genetska spoznanja, kot tudi naše subjektivne izkušnje, ki si jih pridobivamo s potovanji in s komunikacijo preko globalnih omrežij. Globalizacija je v svojem bistvu proces prepoznavanja enosti človeštva, naše medsebojne povezanosti in soodvisnosti.

Planet je dom človeštva.
S pogledi prvih astronavtov na Zemljo in njihovimi fotografijami, ki so obšle svet, je v zavest človeštva nepovratno vstopilo zavedanje lepote in celosti planeta. Državne in druge meje so predvsem v glavah ljudi ter na geografskih in političnih kartah. Dejansko pa je Zemlja enovit in soodvisen sistem. Zemlja je dom, edini dom človeške družine.

Dobrine človeštva so skupne, namenjene blaginji vseh ljudi.
Zemeljske dobrine v resnici niso last posameznikov ali institucij, temveč jih ima človeštvo zgolj v uporabi. Z njimi moramo delati skrbno in modro ter jih medsebojno deliti v dobro vseh ljudi, ne da bi hkrati ogrozili občutljivo okoljsko ravnovesje. Človeštvo je skrbnik in upravitelj globalnih dobrin, ki so "osnovni gradniki" blaginje vseh ljudi, ne zgolj nekaterih.

Blaginja vseh ljudi, ohranjanje okoljskega ravnovesja in mir do skupni cilji človeštva.
Ne glede na politične, kulturne in druge razlike, lahko identificiramo skupne cilje človeštva, ki so: blaginja vseh ljudi, ohranjanje okoljskega ravnovesja in mir. Ti cilji so že dolgo zapisani v številnih mednarodnih deklaracijah, konvencijah in drugih dokumentih. V uresničevanje teh ciljev bi morale biti usmerjene prioritete vseh vlad in drugih institucij, še zlasti mednarodnih.

Ekonomija delitve je pot blaginje, okoljskega ravnovesja in miru.
Osrednjo vlogo za dosego skupnih ciljev človeštva mora odigrati ekonomsko področje. Prihodnji ekonomski sistem bo v pretežni meri temeljil na načelih sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, imenoval pa se bo ekonomija delitve. Naloga politike je, da pripravi zakonodajne rešitve in pogoje za uveljavitev ekonomije delitve tako na ravni držav kot tudi na globalni ravni.

Pomoč najrevnejšim ljudem na svetu je prvi koraki v novo (ekonomsko) dobo človeštva.
Vseh sprememb ni mogoče izvesti čez noč. Prvi, takojšen in nujen korak, je hitra ter obsežna pomoč najrevnejšim, da bi popolnoma odpravili nepotrebno umiranje in trpljenje milijonov ljudi (to lahko dosežemo s tako imenovanim globalnim Marshallovim načrtom). Temu prvemu koraku bo sledila vzpostavitev globalne agencije za koordinacijo delitve dobrin ter drugi ukrepi na lokalni, državni in globalni ravni.


*meditácija - globoko premišljevanje, razmišljanje (SSKJ)

Slika: Auguste Rodin, Mislec