Hrana, zdravje, izobrazba - pravica ali dobitek na dobrodelni loteriji

Pred kratkim smo v medijih lahko prebrali naslednjo novico: "Manekenka Chrissy Teigen, žena pevca Johna Legenda, veliko časa preživi na družbenih omrežjih. Ko je brskala po Twitterju, je opazila, da neko dekle želi končati šolo, a za šolanje nima denarja. In Chrissy se je odločila, da ji bo plačala celotno šolanje" (24ur). Neki manekenki (priznam, da sem prvič slišal zanjo, prav tako tudi za njenega moža) je bilo malo dolgčas in je malo brskala po Twitterju, našla je "ubogo" dekle in sklenila, da bo malo dobrodelna. Kar je prav tako dobro za njene medijske rejtinge.

Tudi naslednja novica je v zadnjem času dosegla kar nekaj medijske pozornosti in gre nekako takole: Leta 2005 so ameriški vojaki v okupiranem Iraku "rutinsko" vdrli v hišo v Abu Graibu v bližini Bagdada. V hiši je bila tudi komaj trimesečna deklica z imenom Noor, ki se je rodila s spino bifido; iraški zdravniki pa jo zaradi nemogočih razmer niso mogli operirati. Ameriški vojaki so se deklice "usmilili" in družino odpeljali v ameriško bazo, od tam pa v ZDA, kjer so jo operirali. Vendar se je njena kalvarija po vrnitvi v Irak nadaljevala, saj so očetu zaradi "sodelovanja" z Američani porušili trgovino, zato je morala družina zbežati v Bagdad. Zaradi pomanjkljive zdravstvene oskrbe je imela deklica več okužb, zato so jo operirali še v - Ugandi. Njena kalvarija pa se v uničenem Iraku nadaljuje. (CNN)

Kaj nam pripovedujeta zgornji zgodbi? Marsikaj. Najprej o naši dobrodelnosti. Prizadenejo nas žalostne usode posameznikov, še posebej mladih in otrok. Zato naredimo nekaj dobrodelnega, prispevamo kakšen evro, morda tudi več, in prevzame nas občutek, da smo zares naredili nekaj "dobrega". Potem je za nas zgodba bolj ali manj zaključena. Vrnemo se k svoji vsakdanji rutini ter se še naprej pehamo za uspehom, dobrinami in malimi užitki. V resnici ne želimo, da bi se kar koli zares spremenilo, saj nam gre kar dobro; no ja, imeli bi še malo več denarja, še boljši avto itd. Dokler nas morda spet ne vznemiri pogled na "uboge" ljudi, še posebej otroke.

Zgodbi nam prav tako veliko povesta o svetu, v katerem živimo. Milijone in milijone ljudi nima dostopa do najbolj osnovnih dobrin in storitev, kot so zdravstvene storitve, zdravila, izobraževanje, da o dostopu do hrane in neoporečne vode sploh ne govorimo. V svetu je danes 65 milijonov mladih, v starosti 12 in 15 let, ki nimajo možnosti izobraževanja, poleg 59 milijonov otrok, ki ne morejo obiskovati niti osnovne šole. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije kar 400 milijonov ljudi nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev.

Po najnovejših podatkih Združenih narodov je - zaradi dolgotrajne suše v nekaterih območjih Afrike, zaradi številnih konfliktov in drugih vzrokov - lani kar 108 milijonov ljudi resno ogrožala prehranska prikrajšanost, kar je 35-odstotno povečanje od leta 2015 (UN News Centre), ko je lakota neposredno ogrožala 80 milijonov ljudi. 22 milijonov otrok pa bo že v kratkem stradalo, če se mednarodna skupnost ne zgane (UN News Centre).

A vrnimo se k zgodbi iraške deklice Noor, ki bi ji domači zdravniki zlahka pomagali, saj je imel Irak nekoč odličen zdravstveni sistem, a so ga ZDA, skupaj z zavezniki (v kateri smo, sicer bolj od strani, tudi sami sodelovali), skupaj s celo državo uničili.

Vse to pa nas dejansko ne zanima, morda le občasno postanemo pozorni na usode nekaterih posameznikov, še posebej otrok.


Pravičnost, ne dobrodelnost

"Svet potrebuje pravičnost, ne dobrodelnosti," je že davno tega dejala pisateljica in aktivistka Mary Wollstonecraft (1759–1797). Grozljive številke, ki smo jih omenili, so v prvi vrsti posledica izjemno nepravične globalne ekonomske ureditve, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, dobičkih, pohlepu in sebičnosti, komercializaciji in potrošništvu. Dobrodelnosti sploh ne bi potrebovali, če bi ustvarili pravičnejši ekonomski sistem. Pomagati posameznikom je vsekakor prav, a s tem ne bomo rešili milijonov ljudi, ki prav tako potrebujejo našo pomoč.

Manekenka Chrissy Teigen, ki je pomagala mlademu dekletu, morda dobro spi, morda je zdaj bolj popularna in zato več zasluži, a kaj dosti s svojim dejanjem ni spremenila; neko dekle pa je resda dobilo glavni "dobitek na dobrodelni loteriji" - možnost izobraževanja. Ameriški vojaki, ki so rešili deklico Noor, so v seriji vojaških dejanj, naredili nekaj dobrega, a kaj bistvenega niso spremenili (res pa je, da so jih v vojno poslali gospodje iz ovalnih pisarn, z milijoni dolarjev in drugih valut v žepu).

Pravičen ekonomski sistem tako na državni kot na globalni ravni, ki ne dopušča mrcvarjenja celih držav in narodov, je edina pot iz današnjega kaosa uničevanja, ki ga skušamo “popraviti” s posamičnimi dobrodelnimi dejanji. Ni res, da "kdor reši enega človeka, reši ves svet". V resnici moramo spremeniti svet, da bi lahko rešili vse ljudi. A zadošča že, da spremenimo ekonomski sistem; da bo vsevključujoč, utemeljen na sodelovanju, solidarnosti in medsebojni delitvi dobrin. Dostop do hrane, zdravstvenega varstva in izobraževanja ne sme biti "dobitek na dobrodelni loteriji", temveč temeljna človekova pravica.

Na prvem mestu naših prizadevanj mora biti sprememba nepravičnega ekonomskega sistema, do takrat pa tudi dobrodelna dejanja štejejo. Drugače bi bilo le še hujše.


Slika: Mary Wollstonecraft; Sermon Quotes

Opredelitev ekonomije delitve

V zadnjem času se v medijih vse pogosteje pojavlja pojem ekonomija delitve (ang. sharing economy). Še zlasti je bilo o tej temi veliko govora jeseni 2016, ko je ameriško podjetje Uber, ki posameznikom omogoča opravljanje taksi službe s svojimi vozili, napovedalo svoj prihod v Slovenijo. Ekonomija delitve se v medijih pojavlja tudi v povezavi s prav tako ameriškim podjetjem oziroma storitvijo oddaje in najema stanovanj Airbnb.

To pa je tudi bolj ali manj vse, vsaj v očeh javnosti. Čeprav se ekonomija delitve v svetu hitro uveljavlja, pa smo pri nas nekako »zaspali«: ekonomska stroka je tiho, prav tako tudi pravna, čeprav je zadnji čas, da se začnemo pripravljati na velike spremembe, ki jih prinaša ekonomija delitve. In ne gre samo za ekonomske spremembe, temveč tudi za družbene. Pravzaprav so že tu.

Kaj je torej ekonomija delitve? Je Uber pravi predstavnik ekonomije delitve, ali morda Airbnb?

Zadrega s poimenovanjem

Ekonomija delitve, delitvena ekonomija, sodelovalna potrošnja, peer-to-peer ekonomija, ekonomija souporabe so samo nekateri izrazi, ki so že v “obtoku”, ko različni avtorji skušajo opredeliti nove ekonomske koncepte, ki temeljijo na delitvi dobrin oziroma storitev. Zakaj med temi izrazi uporabljati ravno “ekonomijo delitve”? Dejstvo je, da je pojem v slovenskem prostoru prisoten že vsaj od leta 2003, ko je izšla knjiga K ekonomiji delitvi, katere avtor je tudi avtor tega zapisa (kasneje pa so izšle še druge publikacije - glej Svet za vse).

Tudi v Sekciji za terminološke slovarje, ki deluje v okviru Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, za slovenski ustreznik angleškega pojma “sharing economy, ki predstavlja ekonomski model, v katerem velja načelo delitve dobrin med ljudmi na vseh družbenih področjih”, kot prednostno obliko termina svetujejo “bolj ustaljeno in uveljavljeno različico, tj. ekonomija delitve”.

Opredelitev pojma

Poleg samega poimenovanja, pa velja opredeliti tudi sam pojem ekonomije delitve. Poglejmo si nekaj definicij, ki so nam pri tem lahko v oporo.

Lisa Gansky zdaj že v kultni knjigi The Mesh, Why the Future of Business Is Sharing (Omrežje, zakaj je delitev prihodnost poslovanja, 2010) pravi, da se v zadnjih letih pojavljajo novi poslovni modeli, “ki ustvarjajo, delijo in uporabljajo družbene medije, brezžična omrežja in informacije, pridobljene iz vseh razpoložljivih virov, da bi ljudem preskrbele izdelke in storitve v trenutku, ko jih le-ti potrebujejo, brez bremen, ki jih predstavlja lastništvo”.

Podobno Janelle Orsi v knjigi Practicing Law in the Sharing Economy (Pravno urejanje ekonomije delitve, 2012) opredeljuje ekonomijo delitve kot “uresničljivo in potrebno alternativo: lahko imamo dostop do številnih stvari, ki jih potrebujemo, ne da bi si jih (v celoti) lastili.” Velja pa še omeniti njeno posvetilo: “Ta knjiga je posvečena vsakomur; kajti ekonomija delitve je za vas.” To si velja zapomniti; ekonomija delitve ni ekskluzivna in ni namenjena samo nekaterim - namenjena je vsem!

Na ekonomijo delitve pa ne smemo gledati kot na (še en) ekonomski model, ki zgolj na drugačen način nekaterim ljudem, predvsem v razvitejšem delu sveta, omogoča souporabo stvari in storitev, kot so na primer avtomobili, stanovanja, kolesa itd. V tem smislu ekonomija delitve predstavlja samo še en komercialni ekonomski model, ki zgolj daje občutek solidarnosti in sodelovanja, v resnici pa gre le za dobiček in koristi posameznikov.

Bistvo ekonomije delitve pa je nekaj drugega; Mohamed Mesbahi jo v publikaciji The true sharing economy: inaugurating an age of the heart (Resnična ekonomija delitve, inavguracija dobe srca) opredeljuje takole:

"Vsako dejanje, ki poskuša prispevati h končanju obsežnega trpljenja, izhajajočega iz skrajne revščine, je samo po sebi najčistejši izraz ekonomije delitve, ki se izraža preko srca, naše zrelosti in zdravega razuma, še posebej, če se to dejanje osredotoča na prizadevanja, da bi prepričali naše politične predstavnike, naj se zavežejo h globalni delitvi dobrin."

Gre za najpomembnejši del ekonomije delitve - delitev dobrin na globalni ravni. V samem bistvu ekonomije delitve je končanje “obsežnega trpljenja, ki izhaja iz skrajne revščine”, v dolgoročnem smislu pa vsakemu človeku na planetu zagotoviti trajno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Ekonomija delitve na globalni ravni vključuje “številne metode, s katerimi mednarodna skupnost lahko deli svoje finančne, tehnične, naravne in druge vire za skupno dobro vseh ljudi.” (Financing the Global Sharing Economy)

Če torej skušamo opredeliti ekonomijo delitve, bi lahko zapisali:

Ekonomija delitve je skupni pojem za raznolike trajnostne družbeno-ekonomske modele na lokalni, državni in globalni ravni, ki slehernemu Zemljanu zagotavljajo enostaven dostop do dobrin in storitev, ki jih in ko jih potrebuje, ne da bi moral nujno postati njihov lastnik oziroma jih kupiti.

S tem seveda ne želimo ustvariti neke dokončne definicije temveč skušamo “na kratko” zajeti bistvo ekonomije delitve. Vsekakor pa lahko o ekonomiji delitve razmišljamo v okviru njenih bistvenih značilnosti:
- univerzalna dostopnost do ključnih dobrin (vsak človek na planetu mora imeti dostop do dobrin, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb - hrana, voda, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje),

- dostop ima prednost pred lastništvom (ni potrebno, da kupimo vse, kar potrebujemo),

- sodelovanje ima prednost pred tekmovanjem (ekonomija delitve temelji na sodelovanju med vsemi udeleženci ekonomskega procesa, kar je popolno nasprotje današnje ekonomije, kjer vsi tekmujejo z vsemi),

- solidarnost in empatija namesto pohlepa in sebičnosti (danes se nam zdi, da sta pohlep in sebičnost v ekonomskem smislu koristna, a resnica je, da povzročata neizmerno trpljenje milijonov Zemljanov, ki živijo v skrajni revščini).

Poskušajmo torej zdaj odgovoriti na zgoraj zastavljeno vprašanje: Uber in Airbnb z ekonomijo delitve nimata skorajda nič skupnega. V obeh primerih gre le za komercialni ekonomski model, ki je idejo delitve uporabil oziroma zlorabil za poslovni model, ki še vedno temelji na obstoječi ekonomski paradigmi tekmovalnosti, dobička ter izkoriščanja ljudi in okolja.

Ekonomija delitve pa predstavlja novo ekonomsko paradigmo, ki je utemeljena na univerzalnem dostopu do dobrin, sodelovanju, solidarnosti in empatiji; lahko rečemo tudi praktičnem, vsakdanjem (ekonomskem) izrazu ljubezni do drugega.

Več o ekonomiji delitve:

Share The World's Resources
Svet za vse
Medsebojna delitev
Shareable
Medsebojna delitev - blog

Nekaj priporočljivih knjig:

The Age of Sharing
The Sharing Economy
The Mesh, Why the Future of Business Is Sharing
Practicing Law in the Sharing Economy
What's Mine Is Yours
Heralding Article 25

Slika: Openclipart

Ne čista energija, rešitev je nov ekonomski sistem

Julija 2016 je v britanskem časopisu The Guardian izšel članek, s katerim se ne bi mogli bolj strinjati in je seveda še vedno več kot aktualen. Jason Hickel je v članku z naslovom Čista energija nas ne more rešiti - samo nov ekonomski sistem nas lahko (Clean energy won’t save us – only a new economic system can) uvodoma izpostavil rekordne temperature, ki jih doživljamo skorajda vsak mesec in posledične ekstremne vremenske pojave.

Hickel opozarja, da v “zvezi z podnebnimi spremembami ni problem samo v vrsti energije, ki jo uporabljamo, temveč tudi kaj z njo počnemo. Kaj bomo delali s 100 % čisto energijo? Natanko to, kar počnemo s fosilnimi gorivi: še naprej bomo uničevali gozdove, gradili nove živinorejske farme, širili industrijsko kmetijstvo, proizvajali več cementa in polnili več smetišč - vse, kar povzroča smrtonosne izpuste toplogrednih plinov v ozračje.”

Fosilna goriva predstavljajo približno 70 % vseh izpustov, ki povzročajo segrevanje ozračja, ostali večinoma izhajajo iz zgoraj omenjenih virov. Ti viri bodo povzročali škodo podnebju, tudi če bomo povsem opustili fosilna goriva.

Jason Hickel pravi, da je podnebno gibanje naredilo veliko napako. “Osredotočili smo se na fosilna goriva, namesto na nekaj bolj bistvenega: na temeljno logiko našega ekonomskega sistema. Nenazadnje, fosilna goriva v prvi vrsti uporabljamo za spodbujanje široko sprejetega imperativa rasti bruto domačega proizvoda (BDP).”

Temeljni problem, nadaljuje avtor članka, je dejstvo, da naš ekonomski sistem zahteva vedno večje izkoriščanje surovin ter neprestano rast proizvodnje in potrošnje. “Naši politiki nam govorijo, da moramo ohranjati globalno gospodarsko rast po 3 % letni stopnji - kar je minimalna potrebna stopnja rasti za velika podjetja, da ustvarjajo dobiček. To pomeni, da vsakih 20 let podvojimo obseg globalne ekonomije - podvojitev števila avtomobilov, podvojitev izlova rib, podvojitev izkopavanja rud itd.,” piše Jason Hickel.

“Čista energija, čeprav pomembna, nas ne bo rešila iz te nočne more. Lahko pa nas reši ponovni razmislek o našem ekonomskem sistemu. Rast BDP nam je bila prodana kot edini način za ustvarjanje boljšega sveta. Toda sedaj imamo trdne dokaze, da na takšen način ne bomo srečnejši, ne bomo zmanjšali revščine, "stranski učinki" rasti BDP pa povzročajo vse vrste družbenih težav: zadolženost, izgorevanje ljudi, poglabljanje neenakosti in podnebne spremembe,” poudarja Jason Hickel.

Avtor članka pravi, da je nastopil “čas, ko moramo svojo ustvarjalno moč usmeriti v oblikovanje nove podobe globalne ekonomije - takšne, ki bo povečala blaginjo ljudi, hkrati pa aktivno zmanjšala naš ekološki odtis. To ni nemogoča naloga.”

Gre za res odličen članek, ki “cilja” v samo središče problema. Ogromno naše energije vlagamo v boj proti podnebnim spremembam in še to predvsem proti fosilnim gorivom. S tem ni nič narobe, a če se ne lotimo samega bistva prevladujočega ekonomskega sistema, ki temelji na neprestani gospodarski rasti, bomo res imeli 100 % čisto energijo, a ta bo še naprej “podpirala” ta ekonomski sistem, ki potrebuje vse več naravnih virov ter neprestano rast proizvodnje in potrošnje. Tako ne bomo rešili niti ekoloških problemov niti podnebnih sprememb, saj bodo izpusti iz drugih virov (mesna industrija, uničevanje gozdov, odlagališča odpadkov itd.) v ozračje še vedno daleč preveliki, rešili ne bomo niti problema revščine, neenakosti in družbenih konfliktov. Sprejmimo torej izziv in razmislimo o novem ekonomskem sistemu.

Ekonomija delitve

Ekonomija delitve (sharing economy) ima natanko to, kar potrebujemo: z manj naravnimi viri lahko zadovoljimo več človeških potreb. Ekonomija delitve ni osnovana samo na individualni potrošnji dobrin, kjer moramo vse kar potrebujemo kupiti; temveč na dostopu do stvari takrat, ko jih potrebujemo, ne da bi nujno postali njihovi lastniki.

Poglejmo samo primer delitve avtomobilov. En avto v okviru delitve lahko uporablja povprečno 19 ljudi, medtem ko zasebni avto uporabljata le 2 (One Car for 19 People: 3 Key Findings on How SF Uses On-Street Car Sharing), v Sloveniji pa še manj - leta 2014 smo imeli 518 avtomobilov na 1000 prebivalcev. Z delitvijo bi lahko pomembno zmanjšali število avtomobilov na cestah, kar pomeni znaten prihranek naravnih virov.

Z globalno delitvijo hrane pa bi na primer lahko bistveno zmanjšali presežke hrane v bogatih državah, saj vsako leto zavržemo od 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane oziroma 1,2 do 2 milijarde ton (Kruhek naš ljubi, Global Food; Waste Not, Want Not). Presežna hrana pa bi bila namesto na smetišča, kjer z gnitjem ustvarja veliko toplogrednih plinov, usmerjena v države, kjer jo drastično primanjkuje. Danes kljub obilju hrane v svetu vsako leto umre približno 17 milijonov ljudi; povprečno torej vsak dan po nepotrebnem umre 46.000 ljudi.

Še bi lahko naštevali, a naj bo to dovolj za tehten razmislek. Prav je, da zmanjšamo izkoriščanje in porabo fosilnih goriv, a hkrati moramo intenzivno delati na spremembi ekonomske paradigme. Naredimo korak od ekonomije gospodarske rasti k ekonomiji delitve. To bo res velik korak za človeštvo.



Slika: Are Uber, Airbnb And Other Sharing Economy Businesses Good For America?

Kamniška Bistrica - pravna oseba?

Čeprav v naslovu govorimo o reki, moramo zgodbo začeti s korporacijami. Dejstvo je, da korporacije (pri nas govorimo o večjih gospodarskih družbah ali podjetjih) niso individualna človeška bitja, v pravnem smislu pa so osebe in ko takšne imajo skorajda identične pravice in odgovornosti, kot osebe iz “mesa in krvi”. Korporacije lahko celo uveljavljajo človekove pravice v odnosu do posameznikov in držav (Wikipedia). 

Da so korporacije v pravnem smislu postale osebe (pravne osebe), ni bilo nekaj samoumevnega, proces pridobitve takšnega statusa se je odvijal dlje časa, še zlasti pa v 19. stoletju v ZDA in Veliki Britaniji. Eden izmed najbolj izpostavljenih sodnih procesov, ki je korporacijam zagotovil današnji “človeški” status, je bil Salomon proti Salomon & Co Ltd, iz leta 1896. V tem procesu je britanska lordska zbornica posegla v sodno odločitev in pritrdila zakonu iz leta 1862 (Companies Act 1862), da je korporacija pravno gledano ločena oseba od svojih lastnikov - delničarjev. Tako lastniki na primer niso dolžni poravnati dolgove podjetja po propadu podjetja.

Po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic leta 1948 so besedo “vsakdo” (everyone), ki se pojavlja na številnih mestih v deklaraciji, korporativni pravniki razumeli dobesedno kot vsaka oseba, torej tudi pravna oseba, kar so korporacija takrat že dolgo bile. Iz Splošne deklaracije človekovih pravic pa izhaja cela vrsta pomembnih mednarodnih dokumentov, konvencij in tudi zakonov na ravni držav, EU itd. Seveda ima korporacija kot pravna oseba velikansko (pre)moč nad posameznikom kot “naravno osebo” in celo nad državami, ki takšnega statusa nimajo. Prav tako ga nimajo tudi druge družbene institucije (nevladne organizacije, društva itd.). (Corporations are not human, so why should they have human rights?)

Dejstvo, da so korporacije pravne osebe, ima velikanski vpliv na naša življenja in na družbo kot celoto. Ničkoliko primerov je, ko lastniki velikih podjetij in bank ustvarijo velikanske dolgove, po propadu podjetja (“smrti” pravne osebe) pa zanje niso odgovorni. Dolgovi pa so nasprotno “ne-smrtni” in običajno postanejo breme celotne skupnosti (to pa ne velja za manjša podjetja).

Predstavljajmo si, kakšen bi bil svet, če v 19. stoletju korporacije (kamor sodijo tudi banke) ne bi postala pravno ločene osebe od svojih lastnikov - ljudi iz “mesa in krvi”. Morda bi živeli v veliko bolj poštenem svetu, z manj dolgovi, z manj korupcije; morda z manjšo gospodarsko rastjo, a v čistejšem okolju. Vsak lastnik korporacije ali banke bi stokrat premislil, preden bi se podal v tvegane podjetniške odločitve. Pravzaprav bi bilo zelo dobro, če bi korporacijam, bankam in velikim podjetjem odvzeli status pravnih oseb, odgovornost za njihovo delovanje - ekonomsko, družbeno in okoljsko - pa bi v polni meri (spet) prevzeli njihovi lastniki.

Reke - pravne osebe

Pred dnevi je novozelandski parlament reki Whanganui po 170 letih prizadevanj podelil status pravne osebe. Reka je za maorsko ljudstvo Iwi sveta in zdaj so pripadniki te domorodne skupine postali pravni zastopniki interesov reke. (New Zealand's Whanganui River granted legal status as a person after 170-year battle) Le nekaj dni kasneje je sodišče v severni indijski zvezni državi Uttarakhand rekama Ganges and Yamuna podelilo status "živega človeškega bitja", s čimer bi pripomogli k njunemu "ohranjanju in varovanju". (India court gives sacred Ganges and Yamuna rivers human status)

Gre za resnično prelomni odločitvi. Prvič je nek del Zemljine površine pridobil status pravne osebe in s tem zaščito pred drugimi osebami, tudi in predvsem pred korporacijami, ki jim v imenu dobička ni mar niti za ljudi niti za naravo.

Tem prvim lastovkam lahko sledimo; kaj ko bi Kamniška Bistrica, Sava, Sora ali Trnovski gozd, Julijske Alpe, Pohorje, Bohinsko jezero itd. razglasili za pravne osebe in jim podelili najmanj toliko pravic, kot jih imajo danes korporacije oziroma velika podjetja. Saj vsi ti naravni sistemi niso tu zaradi dobička, temveč zato, da podpirajo Življenje samo. Morda pa bi kar Zemlji podelili status pravne osebe in tako zaščitili njeno zdravje in blaginjo pred roparskimi napadi korporacij in bank.


Slika: Rečna boginja

Bližajoči zlom kazino ekonomije

Danes je v “obtoku” mnogo izrazov za globalno prevladujoči ekonomski sistem - kapitalizem, turbokapitalizem, hiperkapitalizem, neoliberalizem itd. - a noben med njimi zares ne zajame njegovega bistva. Najbolj pa se približamo pravi “naravi” ekonomskega sistema s pojmom “kazino ekonomija”.

Najpomembnejše institucije sodobne ekonomije so banke in druge finančne ustanove (predvsem različni skladi), ki na finančnih trgih in borzah špekulirajo in manipulirajo z ogromnimi finančnimi sredstvi. Finančne trge si lahko predstavljate kot velikanske kazinoje oziroma igralnice, v primerjavi s katerimi sta Las Vegas in Macao, z vsemi svojimi igralniškimi kapacitetami, le neznaten prašni delec.

Ko govorimo o ekonomski krizi, je to zgolj kriza globalne večine. Finančni trgi je niso doživeli. Eden najpomembnejših ameriških borznih indeksov S&P 500 je od konca leta 2008 do konca 2016 zrastel kar za 250 %; borzna vrednost podjetij, ki jih indeks zajema, se je tako dvignila z 8,1 bilijona dolarjev (8.100 milijard) na 20,2 bilijona (20.200 milijard) (Valuation Data). V istem času pa je ameriško gospodarstvo najprej nazadovalo za 2,8 % v letu 2009, potem pa raslo po letni stopnji približno 2 % (CNN Money).

A govorimo samo o enem borznem indeksu, nismo omenili indeksa Dow Jones in drugih najmočnejših svetovnih indeksov, ki so rasli s podobnim tempom. Skupna borzna vrednost 60 najmočnejših svetovnih borznih trgov je februarja 2016 znašala 69 bilijonov dolarjev (69.000 milijard) (All of the World’s Stock Exchanges by Size). Toliko za predstavo. In velik del teh sredstev je na borze “priteklo” po veliki gospodarski krizi 2008, ki bogatih ni samo “zgrešila”, temveč jih je ravno nasprotno - močno obogatila.

Od kod takšna neverjetna rast borznih indeksov, ki se meri v desetinah bilijonov (1 bilijon je 1.000 milijard) dolarjev in drugih valut? Denar so deloma priskrbele največje globalne centralne banke, ki so “natisnile” oziroma ustvarile denar za reševanje ekonomske krize v skupni vrednosti preko 9 bilijonov dolarjev (9.000 milijard). Del denarja pa izhaja iz obsežnega zadolževanja po krizi 2008, tako da so se skupni dolgovi držav, podjetij in tudi gospodinjstev v tem času povečali za kar 57 bilijonov dolarjev (57.000 milijard). Veliko tega denarja je “našlo pot” na finančne borze.

Potem pa gre še za eno značilnost borz, namreč rast na podlagi prihodnjih pričakovanj ali borzne evforije, kar ustvarja virtualno bogastvo brez kakršnegakoli pokritja v svetu realne ekonomije (aktivnost gospodarstva, poraba gospodinjstev in držav). “Žetoni” s katerimi se špekulira na finančnih trgih in borzah so v resnici podjetja, naravne dobrine, cele države, okolje, dolgovi, celo ljudje itd. Na borzah se špekulira z vsem in edino merilo njihovega delovanja je kar največji dobiček. In koristi od tega imajo samo posamezniki. Po zadnjih podatkih je na svetu rekordnih 2.043 milijarderjev (lani 1.810), ki imajo v lasti skupno 7,67 bilijona dolarjev oziroma 7.670 milijard dolarjev (lani “samo” 6,48 bilijona). (Forbes)

Dejansko so borze legalni mehanizem za prerazporejanje bogastva od globalne večine k zelo bogatim elitam. Spomnimo se samo nedavnega podatka humanitarne organizacije Oxfam, da ima samo 8 najbogatejših Zemljanov toliko bogastva, kot najrevnejša polovica oziroma 3,6 milijarde Zemljanov (Oxfam). Verjetno še vedno veliko ljudi misli, da je najbogatejši Zemljan, prvi med osmimi, Bill Gates, ki ima premoženje vredno 86,4 milijarde dolarjev, še vedno glavni lastnik Microsofta; v resnici pa ima v lasti le 2,3 % podjetja. (Forbes)

Bill Gates je predvsem borzni špekulant, ki z borznim trgovanjem služi milijarde. In ker ima slabo vest, tako kot večina milijarderjev, ki s svojim delovanjem pomagajo ustvarjati globalno revščino, je hkrati tudi “zelo” dobrodelen. Najprej vam vzame velik hlebec kruha, potem pa vam “podari” nekaj drobtinic oziroma ostankov - to je v resnici dobrodelnost bogatašev. Ne potrebujemo takšne lažne dobrodelnosti, temveč bolj pravičen ekonomski sistem, ki ne bo utemeljen na zasebnem prisvajanju skupnega globalnega bogastva - s pomočjo finančnih trgov in borz.

Izraz “kazino ekonomija”, ki najbolje opisuje današnji ekonomski sistem, ni nov, že pred več kot tridesetimi leti ga je uporabljal ekonomist Bennett Harrison in nekateri drugi (There Was a Reason They Called It the Casino Economy). Takšen sistem je ekonomsko, družbeno in okoljsko ne-vzdržen in destruktiven. In temu sistemu so dnevi šteti, morda ne ravno dobesedno dnevi, morda tedni ali meseci; kajti že v relativno bližnji prihodnosti lahko pričakujemo hud borzni zlom. Neprestana rast borznih vrednosti, ki je od leta 2009 skorajda neprekinjena, bo doživela svoj finale z “glasnim pokom borzni balonov”. To je neizogibno!

Takrat bo končno nastopil čas, da se prebudimo iz iluzije vselej rastoče in špekulativne ekonomije, ki že desetletja obseda razvitejši del sveta. Kajti osrednji “ekonomski problem” ni denar, ni dobiček, niso borze, niso banke, temveč ljudje, ki potrebujejo dobrine za svoj obstoj in blaginjo. Ekonomija delitve je ime za ekonomsko ureditev prihodnosti, ki bo vsem ljudem zagotavljala dobrine za zadovoljevanje njihovih osnovnih potreb. To pa je temelj blaginje, medsebojnega zaupanja, trajnostnega razvoja in s tem miru na planetu Zemlja.



Slika: Jean Eugene Buland (1852 - 1927): Igralniški brlog

Poročilo o sreči

“Slovenci smo leta 2050 srečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri vrhu.” (Vizija Slovenije 2050)

Lepo zveni tale stavek iz nedavno objavljene Vizije Slovenije 2050. Čez 33 let bomo torej srečni, med najbolj srečnimi na planetu. Politiki imajo radi dolgoročne vizije. Ker vedo, da jim danes za njihovo uresničitev (še) ni treba niti s prstom migniti. Ljudstvu obljubiš srečo v prihodnosti, v sedanjosti pa jim še bolj “zategneš pas”. Vendar nismo naivni. Današnja politika ni pot do sreče in blaginje, temveč prej pot do (globalne) apokalipse - okoljske, ekonomske in družbene.

A vrnimo se k sreči. V pravkar objavljenem poročilu The World Happiness Report (Svetovno poročilo o sreči) je Slovenija uvrščena na 62. mesto (World Happiness Report 2017). Torej zaenkrat še nismo “čisto pri vrhu lestvic blaginje”, kajti Svetovno poročilo o sreči je ta hip najbolj temeljito merjenje sreče in blaginje posamezne države, saj poleg materialnega bogastva vključuje še druge dejavnike, ki jih bomo v nadaljevanju omenili. Res je, časa je še dovolj, a zdi se, da se od vrha vse bolj oddaljujemo, ne pa približujemo. Leta 2013 se je naša država na “lestvici sreče” uvrstila na 43. mesto, v letu 2015 je nazadovala na 55. mesto, leto kasneje pa smo bili uvrščeni še slabše, na 63. mesto.

Zdaj smo sicer za eno mesto napredovali, na 62. mesto, kar pa ni ravno velik dosežek; pred nami so na primer Kazahstan (60. mesto), Turkmenistan (59.), Romunija (57.), Slovaška (40.). Za nami pa so na primer Peru (63. mesto), Libija (68.), Srbija (73.) in Hrvaška (77.). Najsrečnejša država na svetu je Norveška, sledijo ji Danska, Islandija, Švica, Finska; ZDA so na 14. mestu, Nemčija pa na 16.

Najnovejše poročilo o sreči je bilo objavljeno danes, 20. marca 2017, ko obeležujemo Svetovni dan sreče (UN World Happiness Day). Podatki se zbirajo za 155 svetovnih držav, pri merjenju sreče pa se upoštevajo naslednji dejavniki: realni bruto domači proizvod, družbeno podporno okolje, pričakovana življenjska doba, svoboda pri sprejemanju življenjskih odločitev, velikodušnost ter dojemanje korupcije.

Svetovni kazalnik sreče velja za naprednejšo obliko merjenja uspešnosti držav kot je bruto domači proizvod (BDP), ki meri zgolj ekonomsko aktivnost in jo preračuna na posameznega prebivalca. Tako je po zadnjih dostopnih podatkih, za leto 2015, na prvem mestu po BDP na prebivalca Katar (List of countries by GDP per capita), ki pa je bil na lestvici sreče za leto 2015 šele na 36. mestu (World Happiness Report 2016). Za najbolj srečno je v tem letu veljala Danska, ki pa je bila 8. po BDP na prebivalca. Slovenija je bila isto leto na lestvici sreče na 63. mestu, po BDP na prebivalca pa na 34. mestu.

To samo dokazuje, da zgolj materialno bogastvo še ne pomeni sreče (je pa eden od njenih dejavnikov). Vendar se zdi, da politiki tega ne razumejo. Njihova politika je še vedno osnovana zgolj na gospodarski rasti, ki se meri s kazalnikom BDP. Ta kazalnik pa ne pokaže, kako je bogastvo razporejeno znotraj države, kako je družba velikodušna, kako poskrbi za najšibkejše, kako obsežna je korupcija itd.

Bomo torej Vizijo Slovenija 2050 “izpolnili” z neprestano gospodarsko rastjo, od katere imajo korist samo najbogatejši na račun večine in ki hkrati povzroča naglo uničenje okolja? Morda pa bi se raje lotili “izgradnje” velikodušnejše družbe, ki bo poskrbela za trdno socialno podporno okolje, kjer bodo ljudje lahko svobodno sprejemali življenjske odločitve (ne zgolj v odvisnosti od svojega premoženja) in kjer bo korupcija nekaj resnično nesprejemljivega.

Generalna skupščina ZN je julija 2011 sprejela resolucijo, s katero je pozvala države članice, naj merijo srečo svojega prebivalstva, to pa naj jim pomaga pri oblikovanju njihovih političnih odločitev. 2. aprila 2012 je sledilo prvo vrhunsko srečanje ZN z naslovom "Sreča in blagostanje: opredelitev nove ekonomske paradigme", ki ga je vodil Jigme Thinley, premier kraljevine Butan, ki je kot prva in doslej edina država uradno sprejela merjenje bruto družbene sreče namesto BDP kot glavnega kazalnika razvoja. (World Happiness Report)

Koncept "bruto družbene sreče" je leta 1972 oblikoval četrti butanski kralj, čeprav je bil ta koncept v kraljevini Butan že dolgo prisoten. Zakonik iz leta 1729, iz časa združitve Butana, je vseboval določilo, da “če vlada ne more ustvariti sreče (dekid) za svoje ljudi, potem je njen obstanek nesmiselen.” Leta 1972 je butanski kralj razglasil, da je kazalnik bruto družbene sreče pomembnejši od bruto družbenega proizvoda. Država je odtlej svojo politiko in razvojne načrte orientirala v smeri bruto družbene sreče. V 9. členu butanske ustave je tako zapisano, da “mora država spodbujati tiste pogoje, ki bodo omogočili doseganje bruto družbene sreče.” (A Short Guide to Gross National Happiness Index in Kraljestvo sreče)

Morda pa bi se morali zgledovati po majhni kraljevini Butan. Zdi se, da je slovenski politiki zelo malo mar za srečo svojih ljudi, saj vse bolj krči socialno podporno okolje, namesto tega pa investira v zapiranje meja in represivne organe; o velikodušnosti države ni ne duha ne sluha, korupcija pa je še vedno zelo razbohotena. Morda pa bi se morala vizija slovenske politike 2050 glasiti takole:

Slovenci smo leta 2050 NEsrečni ljudje. V vsakdanjem življenju občutimo, zakaj nas globalne lestvice blaginje uvrščajo čisto pri DNU.

Ponovimo še enkrat, kar so v Butanu že davno tega vedeli: “Če vlada ne more ustvariti sreče za svoje ljudi, potem je njen obstanek nesmiselen.”


Slika: Leonid Baranov: Sreča

Nadenimo uzde komercializaciji

Stari Rimljani so imeli veliko stvari modro urejenih in morda bi lahko danes marsikaj od tega, kar je bilo dobro in koristno, ponovno uvedli, seveda prilagojeno današnjim okoliščinam. Ena od takšnih stvari je pravna doktrina “res extra commercium”, ki dobesedno pomeni “stvar zunaj poslovanja”. Preprosto povedano, nekatere stvari ne morejo biti predmet zasebnih pravic in zato z njimi ni mogoče trgovati.

Prav iz besede commercium, trgovanje, izhaja tudi pojem komercializacija. Komercializacija je nevarna ideologija, ki dobesedno prežema sodobno družbo in sega na vsa področja človekovega življenja ter v skoraj vsak kotiček planeta. V okviru komercializacija poteka proces preobrazbe dobrin (in javnih storitev) v trgovsko blago, ki posledično postanejo predmet trgovanja (Komercializacija, antiteza medsebojne delitve).

Sama po sebi trgovina ni problematična, dokler deluje v nekih družbenih okvirjih in je primerno regulirana. Trgovina je stara toliko kot človeška civilizacija, vendar je vedno imela svoje mesto v družbi in z marsičem preprosto ni bilo mogoče trgovati (Voda, dobra dobrina in Voda je vse, zlato je nič). Danes pa proces trgovinizacije, kakor bi lahko poslovenili komercializacijo, v svoje "lovke grabi" vse stvari, ki si jih lahko zamislimo in sega praktično na vsa družbena področja.

Zdravstveno varstvo, izobraževanje, socialno varstvo, skrb za starejše so na primer področja, ki jih komercializacija nezadržno osvaja. Posledice so očitne: če imaš denar, si lahko kupiš najboljše zdravstvene storitve, prostor v najboljšem domu za ostarele, lahko si kupiš mesto na dobri fakulteti itd. Morda to pri nas še ni tako zelo očitno, v mnogih državah, še zlasti v ZDA, pa je stvar jasna: če imaš denar, si lahko kupiš dobesedno vse, če ga nimaš, je tvoje življenje zelo zelo težko.

Komercializacija vse bolj “osvaja” skupne dobrine kot so voda, gozdovi, zemlja, semena in celo živa bitja. Kar pripada celotnemu človeštvu, tako postaja tržno blago, ki koristi samo nekaterim, predvsem pa najbogatejšim. Prav tako se vse bolj komercializirajo tudi Internet, mediji, komunalne storitve in druge dobrine skupnega pomena.

Komercializacija na prvo mesto v družbi postavlja denar, tekmovanje (konkurečnost) pa postane temelj vseh družbenih razmerij in odnosov - ne samo v podjetjih, temveč tudi v šolah in drugih ustanovah. Družbeni “zmagovalci” postanejo tisti, ki so najagresivnejši ali tisti, ki se že rodijo v bogatem okolju. Za vse ostale ljudi pa postane življenje stalni boj za preživetje, običajno živijo v revščini ali jih celo doleti mnogo prezgodnja smrt. Komercializacija “na dan spravi” najslabše človeške lastnosti: pohlep, sebičnost, zavist, brezbrižnost in samozadovoljstvo.

Zato na planetu, kjer je hrane in drugih dobrin dovolj za vse ljudi oziroma celo preveč (količina vse pridelane hrane zadošča za prehrano približno 10 milijard ljudi, danes pa nas na Zemlji živi približno 7,5 milijarde), 2 milijardi ljudi živi v skrajni revščini, letno pa zato po nepotrebnem umre kar 17 milijonov Zemljanov (Premišljevanja o univerzalnem temeljnem dohodku). Večji del človeštva živi v pomanjkanju, a celo bogatejši del človeštva izgoreva v pehanju za bogastvom in v izčrpajoči potrošniški “kulturi”, ki uničuje planet, hkrati pa ne osrečuje nikogar, razen morda trgovcev in lastnikov podjetij; če temu sploh lahko rečemo sreča. (Božič, sistem in jaz)

Zato bi ponovno lahko razmislili o pravni doktrini “res extra commercium”, s katero bi določene dobrine deloma ali popolnoma izvzeli iz trgovanja in jih rajši pravičneje delili med vse ljudi. To bi bile predvsem dobrine, ki omogočajo zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb. Vsak človek na planetu potrebuje: hrano in neoporečno vodo, oblačila in primerno bivališče, zdravstveno in socialno varstvo ter izobraževanje (25. člen in medsebojna delitev). Te dobrine ne smejo biti predmet trgovanja (razen v omejenem obsegu), temveč se morajo pravično deliti med vse ljudi na planetu.

Ekonomija delitve je nasprotje komercializacije, je “zdravilo” za hude probleme, ki pestijo sodobno človeštvo. Z vsem se pač ne more in ne sme trgovati. Komercializaciji moramo “nadeti uzde”. Če ji bomo prepustili neovirano uničevanje okolja in ljudi v imenu dobička za že tako najbogatejše Zemljane, bomo na koncu uničili svoj dom - planet Zemljo in svojo družino - človeštvo.



Slika: Jacob Lawrence, Street to Mbari, 1964, Gift of Mr. and Mrs. James T. Dyke

Postanimo Nedeljivi

Po izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika in še pred njegovo zaprisego, se je sredi decembra 2016 v ZDA oblikovalo progresivno gibanje Indivisible (Nedeljivi). Takrat je skupina bivših kongresnih uslužbencev na spletno stran postavila priročnik Indivisible za “upor proti Trumpovi agendi”. Priročnik si je doslej preneslo že več kot milijon ljudi, spletno stran Indivisible pa je obiskalo preko milijon ljudi. Spletna stran se je v začetku, zaradi velikega prometa, celo začasno sesula. (How The Indivisible Movement Is Fueling Resistance To Trump)

Trump želi preoblikovati ZDA v rasistično, avtoritarno in skorumpirano državo in če mu napredne sile to želijo preprečiti, morajo delovati kot “nedeljivi”, v uvodu zapišejo avtorji priročnika. Moč oblasti pogosto, še zlasti pa v zdajšnjih časih, temelji na ločevanju ljudi, ki se sovražijo med seboj. Ko pristanemo na takšne delitve, smo šibki, avtorji priročnika pa pravijo: “Skupaj imamo moč, da se upremo - in imamo moč za zmago.” Delovati moramo skupaj, kot nedeljivi!

Avtorji priročnika so se v organizacijskem vidiku zgledovali po uspešnem skrajno konzervativnem gibanju Čajankarjev, ki se je organiziralo na lokalni ravni in od tam uspelo prepričati kongresnike, da se uprejo Obamovi administraciji. Vendar so bile njihove ideje napačne, krute, rasistične - in zmagali so, zato avtorji priročnika pravijo: “Verjamemo, da zaščita naših vrednot, naših skupnosti in nas samih zahteva podoben upor proti Trumpovi agendi - toda upor moramo graditi na vrednotah vključenosti, strpnosti in pravičnosti.”

Tako se je v vsega dveh mesecih v ZDA oblikovalo že 6.000 lokalnih skupin Nedeljivih, ki na različne načine nagovarjajo svoje kongresne predstavnike, da bi se lahko učinkovito - na državni ravni - uprli Trumpovim načrtom. Priročnik podaja praktična navodila oziroma strategije, ki jih avtorji dobro poznajo, saj so tudi sami delovali v ameriškem Kongresu, ki je najpomembnejši zakonodajni organ v ZDA.

O gibanju Nedeljivi velja razmišljati tudi izven ZDA, a ne samo na ravni posameznih držav, temveč tudi širše. Trump ni samo eden, manjši in večji trumpi so vse okoli nas. Njihova edina “politika” je zasejati razdor in sovraštvo med ljudmi. In medtem, ko se sprte skupine do onemoglosti prepirajo (o teranu, mejah, begunski nevarnosti, kulturni in civlizacijski ogroženosti, izgubi delovnih mest in brezštevilnih drugih “vzrokih” za sovraštvo), trumpi uveljavljajo svoje nore agende in uničujejo okolje, delovna mesta, povzročajo revščino in poglabljajo neenakost ter prodajajo veliko orožja, gradijo zidove in ograje ter ohranjajo svojo moč in bogastvo elit.

Upremo pa se jim lahko samo, če smo “nedeljivi”; če ne pustimo, da nas delijo in sprejo med seboj. Samo skupaj, ne glede na barvo kože, versko in politično pripadnost, spolno usmerjenost, državljanstvo in družbeni status ter druge razlike, smo močni in lahko spremenimo svet.

Na koncu priročnika so navedene besede bivšega predsednika Obame, o katerih velja razmisliti: "Sprememb ne bo, če bomo čakali na neko drugo osebo ali nek drug čas. Mi smo tisti, na katerega čakamo. Smo sprememba, ki jo iščemo."

Postanimo Nedeljivi.


Slika: NBC Bay Area

Najnevarnejši čas za naš planet

Stephen Hawking ni kdor koli; je ugleden britanski fizik, astrofizik, matematik in kozmolog. Navkljub amiotrofični lateralni sklerozi, ki ga je skoraj povsem ohromila, je zdaj petinsedemdesetletni Hawking že postal znanstvena legenda. A Hawking ne piše - s pomočjo sintetizatorja govora in drugih pripomočkov - samo o fiziki, matematiki in astrofiziki, temveč tudi o družbi, v kateri živimo. V britanskem časopisu Guardian je lani decembra izšel njegov članek z naslovom To je najnevarnejši čas za naš planet (This is the most dangerous time for our planet; citirano besedilo iz članka je zapisano v ležeči pisavi).

Še zlasti velja prisluhniti njegovim besedam: Ne moremo še naprej ignorirati družbene neenakosti, saj imamo na voljo sredstva, da uničimo naš planet, ne pa, da bi ga zapustili. Človeštvo nima rezervnega planeta. Zemlja je naš edini dom, z obiljem dobrin, ki so nam na vsem na voljo. A ustvarili smo ekonomski sistem, ki povzroča tako globoko neenakost, da nas to lahko pripelje do konfliktov in v končni fazi do uporabe sredstev - jedrskih bomb, kemičnega in biološkega orožja - za popolno uničenje planeta in z njim človeške vrste.

Hawking pravi, da živimo v svetu, v katerem se finančna neenakost povečuje, ne zmanjšuje; v katerem mnogo ljudi ne gleda samo na svoj življenjski standard, ampak opaža tudi vse slabše zmožnosti, da bi zaslužili za preživetje. Ni torej nenavadno, da zato mnogi iščejo nov dogovor, ki ga morda zastopata Trump in Brexit. Srednji sloj vse bolj izgublja svoj standard. Ker politiki ne najdejo pravih rešitev, se zatekajo rasizmu, patriotizmu, ksenofobiji - in mnogi jim nekritično sledijo. Iščejo nekaj drugega, izhod iz težav; resda na zelo nenavaden način.

A tudi najrevnejši ljudje imajo danes dostop do najnovejših tehnologij. Življenja najbogatejših ljudi v najbolj razvitih delih sveta so zelo enostavno vidna vsakomur, tudi najrevnejšim, ki ima dostop do mobilnega telefona. Ker ima zdaj v podsaharski Afriki več ljudi mobilni telefon, kot dostop do neoporečne vode, to lahko že kmalu pomeni, da skoraj nihče na tem vse bolj prenaseljenem planetu ne bo mogel pobegniti pred problemom neenakosti.

In zato, pravi Hawking, so posledice kot na dlani: prebivalci podeželja se polni upanja množično selijo v mesta, predvsem v najrevnejše predele, slume. Običajno pa že zelo kmalu ugotovijo, da tam ni raj, ki ga vidijo na družbenemu omrežju Instagram, zato ga skušajo najti v tujini ter se v iskanju boljšega življenja pridružujejo vse večjemu številu ekonomskih migrantov. Ti migranti pa nadalje postavljajo nove infrastrukturne in ekonomske zahteve v državah, v katere prihajajo, ter tamkaj spodkopavajo strpnost in še dodatno sprožajo politične populizme.

Odgovor na kompleksne globalne probleme ni še več ograj, še več populizma, še več vojske, temveč moramo kot pripadniki naše vrste, bolj kot kdaj koli v svoji zgodovini, sodelovati med seboj. Soočamo se velikanskimi okoljskimi izzivi: s podnebnimi spremembami, proizvodnjo zadostne količine hrane, s prenaseljenostjo, z izginjanjem drugih vrst, z epidemijami bolezni, s kislostjo oceanov.

Poleg sodelovanja pa se bomo morali vire, ki so skoncentrirani v rokah manjšine, naučiti deliti med seboj, v veliko večji meri, kot doslej. Ne samo delovna mesta, izginjajo celotni industrijski sektorji, zato moramo pomagati ljudem, da se usposobijo za nov svet in jih v tem času tudi finančno podpreti. Če se družbene skupnosti in ekonomije ne morejo soočiti s sedanjim obsegom migracij, moramo več storiti za spodbujanje globalnega razvoja, kajti to je edini način, da se bodo milijoni, ki želijo pobegniti v tujino, prepričali, da svojo prihodnost lahko najdejo doma.

Stephen Hawking na koncu svojega članka pravi, da je velik optimist in verjame, da to lahko storimo, vendar pod pogojem, da so se elite, od Londona do Harwarda, od Cambridga do Hollywooda, nekaj naučile iz lekcij v letu 2016 (Trump, Brexit), še zlasti pa naj se naučijo dobršne mere ponižnosti.

Sodelovanje in pravičnejša delitev dobrin sta torej pravi odgovor na nevarno situacijo, v kateri se je znašlo človeštvo, ki jo ustvarja predvsem velika neenakost - iz leta v leto vse večja.


Vira: Guardian, revija Share International 

Slika: Bogati in revni ali vojna in mir, Wikimedia, neznani flamski slikar, 17. stoletje

Premišljevanja o univerzalnem temeljnem dohodku

Ko govorimo o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), si najprej velja ogledati nekaj podatkov. Na svetu vsako leto umre približno 17 milijonov ljudi zaradi vzrokov, ki so povezani s skrajno revščino oziroma s pomanjkanjem osnovnih dobrin; povprečno torej vsak dan po nepotrebnem umre 46.000 ljudi. Po drugi strani pa v svetu, kjer nas zdaj živi 7,5 milijarde, pridelamo hrane za 10 milijard ljudi, hkrati pa v svetovnem merilu letno zavržemo 30 do 50 odstotkov vse pridelane hrane oziroma med 1,2 in 2 milijarde ton.

Osnovnih dobrin - hrane, neoporečne vode, zdravil, oblačil, energije, itd. - je na planetu dovolj. Ne potrebujemo še več gospodarske rasti, pravi problem je strahovita neenakost, ki se odraža v podatku, da ima le 8 najbogatejših ljudi premoženje enako najrevnejšim 3,6 milijarde Zemljanov. In prav velika neenakost je ključni vzrok za večino največjih globalnih problemov – vojaških in družbenih konfliktov, migrantskih tokov, pritiskov na okolje itd.

V svetu obilja zato kar 2 milijardi ljudi strada ali pa so prikrajšani za osnovne zdravstvene in izobraževalne dobrine oziroma storitve. UNICEF poroča, da skoraj 65 milijonov mladih, v starosti med 12 in 15 let, nima možnosti izobraževanja, poleg 59 milijonov otrok, ki ne morejo obiskovati niti osnovne šole. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije in Svetovne banke kar 400 milijonov ljudi nima dostopa do vseh osnovnih zdravstvenih storitev, hkrati pa je v najrevnejših državah sveta kar 17 % populacije zaradi visokih zdravstvenih izdatkov pahnjenih v revščino.

Tem ljudem bi že nizek znesek UTD bistveno pripomogel k kvalitetnejšemu življenju, kar se je potrdilo na pilotnih projektih v Namibiji in Indiji. V gibanju World Basic Income predlagajo UTD v višini 10 $ mesečno (približno 9,5 €) za vse Zemljane, kar skupaj mesečno znese 71 milijard € (za 7,5 milijarde ljudi). To niti ni tako velika vsota, saj samo Evropska centralna banka v okviru tako imenovanega kvantitativnega sproščanje v evropski finančni sistem mesečno vloži kar 80 milijard € (Delo).

Omenjeni »preživetveni temeljni dohodek« (survival basic income) v višini 10 $ bi bil seveda več kot koristen za skrajno revne, a še vedno ne omogoča zadovoljevanja vseh človekovih osnovnih potreb, kajti po definiciji Svetovne banke je meja skrajne revščine 1,9 $ na osebo dnevno. Vendar je veliko dvomov tudi v to številko; kajti, ali je res mogoče preživeti z 1,9 $ dnevno? Bolj realna meja skrajne revščine je 5 $ dnevno, kar pomeni, da kar 4,1 milijarde ljudi, več kot polovica Zemljanov, živi v pomanjkanju osnovnih dobrin.

Torej bi moral UTD znašati vsaj 150 $ (30 x 5) mesečno (140 €), če bi želeli preseči mejo revščine. A kako se odločiti med švicarskim predlogom (ki je bil lani na referendumu zavrnjen) v višini 2350 € (2500 švicarskih frankov) mesečno, finskim s 560 evri in namibijskim projektom iz leta 2008, ki je vsakemu prejemniku zagotovil 5 funtov mesečno (6 €) ali z 2 do 3 funti v Indiji?

Smo poleg tega sploh pomislili na okolje? 140 € mesečno za vse Zemljane bi pomenilo več kot 1 bilijon € mesečno (1.000 milijard €). Če bi se samo del tega denarja pretvoril v nepotrebne potrošniške dobrine, potem bi se lahko drastično zaostrila okoljska problematika. Morda zveni smešno, vendar je to tako, kot bi bili vse leto v predbožičnem času, ko na primer samo Američani v enem samem mesecu za darila potrošijo 625 milijard €. Obremenitve okolja so pri tem enormne (glej: Praznovanje ljubezni in luči).

Kaj pa inflacija in motnje v lokalni oskrbi, če bi se v nerazvite ekonomije nenadoma prelila velika finančna sredstva? Prav tako bi v okoljih, kjer nimajo primerno razvite zdravstvenega in izobraževalne infrastrukture, določen vsakomesečni znesek denarja težko bistveno izboljšal dostopnost do zdravstvenega varstva in izobraževanja.

Nanizali smo celo vrsto podatkov in vprašanj, ki zadevajo UTD. Odpirajo se številni problemi in vprašanja, a to ne pomeni, da UTD ni izjemno dobra stvar.

UTD – prvi korak k pravičnejši delitvi dobrin

Univerzalni temeljni dohodek pomeni pomemben korak k spremembi ekonomske paradigme. Nehati moramo z razmišljanjem, da dohodek pripada samo tistim, ki delajo v tako imenovanih produktivnih poklicih, temveč, da imamo pravico do temeljnega dohodka preprosto zato, ker smo ljudje. Tako ali drugače vsi – kot gospodinje, starši in stari starši, člani različnih društev, prostovoljci, itd. – prispevamo k družbeni blaginji; morda ne v vseh življenjskih obdobjih, a skorajda ni Zemljana, ki ne bi nekaj naredil za dobre celote. Naj gre za rojstvo in vzgojo otrok, gospodinjska dela, skrb za živali ali okolje ter še tisoče drugih opravil, ki koristijo vsem - zakaj družba tega ne bi prepoznala in nagradila.

Prav tako moramo preseči miselnost, da so najpomembnejše dobrine, kot so voda, hrana, energija, zemlja, itd., lahko popolnoma v zasebni lasti; morda v začasni uporabi, ne pa v absolutni lasti posameznika. Razmišljati moramo v okviru enega človeštva in skupnih dobrin, ki pripadajo vsem. Zato je ideja o UTD povsem upravičena in razumska.

V samem bistvu ideje univerzalnega temeljnega dohodka je pravičnejša delitev globalnih dobrin in njihova univerzalna dostopnost. UTD je ena od poti za dosego najpomembnejšega cilja, ki si ga mora danes doseči človeštvo: vsem ljudem na planetu Zemlja zagotoviti dostop do osnovnih dobrin, ki vsakomur omogočajo dostojanstvo in blaginjo.

Nenazadnje gre za človekove pravice, ki izhajajo iz Splošne deklaracije človekovih pravic, še zlasti v njenem 25. in 26. členu. Temeljne človekove »ekonomske« pravice so: pravica do hrane, primernega bivališča, socialnega in zdravstvenega varstva ter izobraževanja. Vsak človek na planetu bi moral imeti dostop do dobrin, ki mu zagotavljajo zadovoljevanje teh pravic oziroma osnovnih človekovih potreb. Če ne gre drugače, moramo na politike pritisniti z množičnimi, mirnimi in vztrajnimi demonstracijami ter zahtevati izvajanje 25. člena, kot predlaga Mohamed Mesbahi v članku Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta.

Morda pa moramo bolj kot o UTD razmišljati o univerzalni dostopnosti dobrin, še posebej v manj razvitih regijah sveta. Če bi na primer v zelo revni lokalni skupnosti zgradili šolo in vsem otrokom omogočili, da jo brezplačno obiskujejo, ter jim omogočili vsaj enega ali dva obroka dnevno in če bi jim zagotovili še brezplačne zdravstvene storitve, bi tako rekoč že zagotovili zadovoljevanje večine njihovih osnovnih potreb. Tudi brezplačna šola in zdravstveno varstvo sta že del univerzalnega temeljnega dohodka.

Dejansko nimamo časa, da bi UTD uvajali postopoma, v obliki pilotnih projektov in preizkušanja na lokalnih ravneh; problemi sveta so preveliki! Dobre strani UTD so že potrjene. K UTD moramo nemudoma pristopiti na globalni ravni. Najprej z obsežnim novim Marshallovim načrtom, s katerim bi v nekaj kratkih mesecih odpravili obsežno lakoto in skrajno revščino. Gradnja šol, zdravstvenih ustanov, kanalizacije in kvalitetnih stanovanj, namakalnih sistemov, sistemov za razsoljevanje vode in pridobivanje zelene energije, oskrba s hrano – to so oblike pomoči, ki jo premožnejši del sveta lahko v obilju ponudi revnejšim regijam.

V dolgoročnem smislu pa moramo začeti z oblikovanjem globalnega mehanizma delitve dobrin, s katerim bomo slehernemu Zemljanu zagotovili trajno zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb. Za to imamo zadostne vire, vso potrebno tehnologijo in infrastrukturo. Človeštvo zdaj lahko reši svoj ekonomski problem, kot je že pred mnogimi leti napovedal znameniti britanski ekonomist John Maynard Keynes, kajti prestopili smo mejo, ko smo morali tekmovati za preživetje; zdaj lahko s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin preživimo vsi. Ne samo preživimo, temveč živimo v miru in blaginji na tem prečudovitem planetu obilja.

Univerzalni temeljni dohodek je torej korak v pravo smer.



Slika: Obilje in štirje elementi (Abundance and the four elements) - cca. 1615, Jan Brueghel starejši in Hendrick van Balen.