Škodljive borze

Recimo, da kupite delnice v vrednosti 100 evrov – ali bitcoine, zlato ali karkoli, kar je danes mogoče kupiti na borzi, celo prek spleta, iz udobja lastnega doma. Že čez nekaj mesecev se ta vrednost lahko dvigne na 200 evrov. Zaslužili ste 100 evrov. Brez dela, če odštejemo nekaj računalniških klikov. Od kod je prišlo teh 100 evrov? So nastali iz nič ali gre za čarovnijo? A odgovora verjetno niti ne iščete – tako kot ga ne iščejo milijoni ljudi, predvsem v razvitem svetu, ki danes špekulirajo na borzah.

Pa vendar razmislimo: od kod je prišlo teh 100 evrov? Če nekdo nekaj dobi, ne da bi to ustvaril, potem nekdo drug nekaj izgubi – v natanko enaki vrednosti. Tako kot prvi zakon termodinamike pravi, da »energije ni mogoče ne ustvariti ne uničiti; lahko se samo pretvarja iz ene oblike v drugo«, podobno velja tudi v ekonomiji.

Denar – pa naj bo fizičen ali digitalen – ima posebno ekonomsko in družbeno vlogo. Njegova ključna naloga je omogočiti, da se energija in snov (izdelki, storitve, delo) lahko pretvarjajo iz ene oblike v drugo. (Snov lahko razumemo kot obliko energije, saj je masa, iz katere je sestavljena, pravzaprav energija, kot pravi Einsteinova enačba E = mc².)

Na primer: za delo v službi (naša energija) dobimo plačo – denar, ki ga »pretvorimo« v hrano, da lahko živimo (hrana se v našem telesu pretvori v energijo); pridelamo hrano, jo prodamo, dobimo denar in z njim kupimo oblačila. Takšnih pretvorb oziroma transakcij je nešteto. Brez denarja si življenja v današnjih kompleksnih družbah skorajda ne moremo več predstavljati. Res pa je, da se denar lahko uporablja v koristne ali škodljive namene. Tudi nož lahko uporabimo za rezanje kruha ali za ubijanje.

Vrnimo se k tistim 100 evrom. Z borznim špekuliranjem smo nekaj dobili dobesedno iz nič. A tako kot energija tudi denar ne nastane sam po sebi. (Res je, da kredit nastane iz nič, a se v trenutku nastanka zavežemo, da ga bomo vrnili, za kar moramo vložiti svojo energijo – delo ali dobrine.) V primeru borzne špekulacije pa v proces nismo vložili ne dela ne dobrine. Pa vendar je teh 100 evrov od nekod prišlo. Ustvaril jih je nekdo drug. 

V resnici gre za zapleten proces, morda za dolgo verigo izmenjav, a denar, ki smo ga "zaslužili" na borzi vselej pomeni, da je nekdo izgubil - človek ali narava.

Prisvojili smo si energijo (delo) ali dobrine nekoga drugega. Podobno si prisvajamo naravne vire, kadar jih uporabljamo izključno v lastno korist in na način, ki je najcenejši in zato praviloma škodljiv za okolje in ljudi.

Če povzamemo: borzno špekuliranje pomeni ustvarjati dobiček na nezaslužen, moralno sporen in škodljiv način. Če smo zaslužili sto, tisoč ali še več evrov le z nekaj kliki, to pomeni, da je nekdo drug ta denar izgubil, bil izkoriščan ali pa mu je bilo nekaj odvzeto. V širšem smislu borzne špekulacije pomenijo, da bolj ko nekateri bogatijo na borzah, bolj revni postajajo drugi in bolj uničeno je okolje. Borzno špekuliranje je izjemno destruktivno: čeprav tega ne vidimo neposredno, povzroča ogromno človeškega trpljenja in škode za okolje.

Ne bodimo del tega sistema. Če imamo preveč, raje pomagajmo drugim in z njimi delimo skupno bogastvo tega planeta.

Slika je ustvarjena z UI.

Potreba po spremembi

Na katerokoli področje človeške družbe se ozremo, se zdi, da gre nekaj narobe. V politiki se uveljavljajo skrajnosti, politične stranke so vse bolj polarizirane, sodelovanje za skupno dobro pa je skoraj nemogoče. Klasične religije ne najdejo pravega stika z moderno družbo – togo se oklepajo svojih »večnih« resnic, ne zmorejo pa se vključiti v reševanje problemov, ki pestijo sodobno človeštvo: podnebne spremembe, skrajna revščina, migracije ter nova znanstvena spoznanja. Izobraževanje se večinoma osredotoča na usposabljanje kvalificirane delovne sile, ne zna pa mladih pripraviti na življenje v kompleksnem družbenem okolju 21. stoletja.

Lahko bi naštevali še mnoga druga področja, vendar nobeno ni v slabšem stanju kot ekonomija. Kako to vemo? Ne po kazalnikih, kot so bruto domači proizvod, gospodarska rast, borzni indeksi ali cene nafte in zlata, temveč po posledicah, ki jih ekonomski sistem povzroča v svetu – in te so resnično katastrofalne. Skrajna revščina, lakota, uničeno okolje in podnebne spremembe so le najbolj očitne posledice njegovega delovanja. (Več o tem v prispevku Svet, v katerem živimo)

Čeprav sodobni ekonomski sistem proizvaja ogromno izdelkov in storitev ter ustvarja vtis velikega bogastva, je organiziran tako, da se to bogastvo kopiči v rokah manjšega dela človeštva. Več kot polovica svetovnega prebivalstva pa ne more zadostiti niti najosnovnejšim življenjskim potrebam, medtem ko približno sedemsto milijonov ljudi nima dostopa niti do minimalne količine hrane, potrebne za normalen razvoj in zdravje. Hkrati manjši del človeštva uživa v nepredstavljivem razkošju in s svojim bogastvom paradira pred očmi in zasloni celega sveta.

Ekonomski sistem je družbeno področje izjemnega pomena, saj mora zagotavljati materialne dobrine, ki omogočajo preživetje, zdravje in blaginjo posameznikov ter družbe kot celote. A to nalogo opravlja skrajno slabo. Kakorkoli že imenujemo današnjo ekonomijo – kapitalistično, liberalno, neoliberalno ali drugače – prepoznamo jo po njenih dejanjih in »vrednotah«: sebičnosti, tekmovalnosti, brezbrižnosti do velikega dela človeštva in okolja ter pohlepu, ki so postali njeni zaščitni znaki.

Zato so na ekonomskem področju spremembe nujno potrebne. Ekonomski sistem ni nekaj, kar bi bilo mogoče ali smiselno ukiniti, saj bi s tem spodkopali materialne temelje družbe. Treba pa ga je temeljito preoblikovati – predvsem na področju pravičnejše porazdelitve dobrin. Navsezadnje ne moremo trditi, da so le nekateri ljudje upravičeni do naravnih virov, ki so neizogibno potrebni za proizvodnjo dobrin – bodisi izdelkov bodisi storitev. Prav tako tudi človeško delo, ki omogoča nastanek teh dobrin, ni omejeno zgolj na delo v podjetjih in državnih institucijah. Sem sodi tudi delo v gospodinjstvih, društvih, okoljskih organizacijah in drugih skupnostih ter organizacijah, ki prav tako prispevajo k skupnemu blagostanju.

Zato prihodnji ekonomski sistem imenujemo ekonomija delitve, saj želimo poudariti tisto, kar je za prihodnost najpomembnejše. Seveda je dobrine treba najprej ustvariti; za to potrebujemo mala in velika podjetja, banke, mednarodne organizacije, trgovine in druge ekonomske ustanove. Toda danes so sadovi ekonomskega razvoja namenjeni le nekaterim, medtem ko večini ostane zelo malo ali nič – vse to pa spremlja tudi življenjsko nevarno uničevanje okolja.

Ekonomija delitve se zato osredotoča na skupne cilje: na zadovoljevanje potreb vseh ljudi in celotne družbe ter na ohranjanje okolja, ki bo tudi v prihodnosti lahko podpiralo razvoj človeštva in drugih bitij, s katerimi si delimo Zemljo. Na ta način postavljamo temelje za mirno sobivanje med ljudmi ter med ljudmi in naravo.

Da bi to dosegli, moramo obstoječi ekonomski sistem preoblikovati tako, da bo takšno prihodnost omogočal. Zato ekonomija delitve poudarja pravičnejšo razporeditev globalnih dobrin – in prav zato jo imenujemo ekonomija delitve.

Več o ekonomiji delitve

Ali je Zohran Mamdani ekstremist?

Zohran Mamdani, ameriški politik in predstavnik demokratičnega socializma, je pred kratkim – ob visoki volilni udeležbi – zmagal na volitvah za župana New Yorka s programom, ki je izpostavljal družbeno pravičnost, ekonomsko enakost in trajnostni razvoj. Kot član progresivnega krila Demokratske stranke, povezan z gibanjem Democratic Socialists of America (DSA), je Mamdani svojo kampanjo gradil na ideji, da mora mesto postati dostopno in pravično za vse prebivalce – ne le za peščico najbogatejših.

Ta zmaga ni samo newyorška, temveč ima širši pomen: dokazuje, da je zmaga napredne politike mogoča tudi v samem središču neoliberalnega sveta. Ne pozabimo – New York, z Wall Streetom, je še vedno finančni center planeta.

Toda, ali je Zohran Mamdani res »ekstremni levičar«, kot ga označujejo ne le desničarji, temveč tudi t. i. politična sredina?

V resnici njegov program ne zagovarja nič drugega kot preoblikovanje New Yorka v model socialne in ekonomske enakosti – s poudarkom na dostopnem stanovanjskem prostoru, brezplačnem javnem prevozu, pravičnem obdavčenju in okoljski odgovornosti.

Poglejmo torej nekaj ključnih poudarkov tega »skrajnega« programa:

1. Obvladovanje življenjskih stroškov in dostopnost

• Znižanje najemnin in zamrznitev cen za zaščitene najemnike (rent freeze).
• Uvedba brezplačnega avtobusnega prevoza (fare-free buses).
• Vzpostavitev mestnih trgovin z živili za znižanje cen hrane.

2. Stanovanje in gradnja dostopnih bivališč

• Načrt za gradnjo približno 200.000 novih dostopnih stanovanj.
• Podpora kooperativnim in skupnostnim oblikam lastništva stanovanj.

3. Davčna politika in financiranje javnih storitev

• Povečanje davkov za korporacije in najbogatejše posameznike (nad 1 milijonom dolarjev letnega dohodka).
• Uporaba prihodkov za financiranje brezplačnega javnega prevoza, otroškega varstva in drugih javnih dobrin.
• Zmanjšanje davčnih olajšav za nepremičninske špekulante in podjetja, ki ne prispevajo k lokalnemu razvoju.

4. Javno zdravje, otroci in izobraževanje

• Vzpostavitev univerzalne predšolske oskrbe (universal pre-kindergarten child care).
• Podpora mladim družinam z dodatnimi socialnimi ukrepi (npr. »baby baskets«).
• Povečanje vlaganj v javne šole in zagotavljanje enakega dostopa do izobraževanja, ne glede na sosesko.

5. Okolje, prevoz in trajnostni razvoj

• Zmanjšanje emisij in podpora ukrepom za podnebno pravičnost (climate justice).
• Spodbujanje javnega prevoza.
• Investicije v zeleno infrastrukturo ter energetsko učinkovite šole in javne stavbe.

6. Zakon, red in socialna pravičnost

• Preusmeritev pozornosti z represivnih pristopov na odpravljanje vzrokov kriminala – z zagotavljanjem dostojnega dela, stanovanj in socialne stabilnosti.
• Povečanje financiranja izobraževanja, zdravstva in skupnostnih storitev kot temeljev varnosti.

Ali vam to zveni ekstremno? Je Zohran Mamdani ekstremist?
Ne – to je zgolj skrb za dostojno življenje, za kakovost bivanja v mestu ali kjerkoli drugje, ter za prihodnost, v kateri skupno dobro in blaginja nista več ideološki oznaki, temveč postaneta osnovno merilo civiliziranosti.

Viri

• Vox. Zohran Mamdani’s Democratic Socialist Platform for New York City. Dostopno na: https://www.vox.com/politics/467397/zohran-mamdani-nyc-mayor-democratic-socialism
• Wikipedia. Zohran Mamdani. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Zohran_Mamdani
• Wikipedia. Political Positions of Zohran Mamdani. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Political_positions_of_Zohran_Mamdani

Slika

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Zohran_Mamdani_05.25.25_(b)_(cropped).jpg

Dmitryshein, CC BY-SA 4.0 <https://creativecommons.org/licenses/by-sa/4.0>, via Wikimedia Commons

Empatija in sočutje v politiki in ekonomiji

»Temeljna slabost zahodne civilizacije je empatija.« (Elon Musk)

»Smrt človeške empatije je eden prvih in najbolj zgovornih znakov kulture, ki je tik pred tem, da se pogrezne v barbarstvo.« (Hannah Arendt, Izvori totalitarizma, 1951)

Elon Musk je simbol našega časa – simbol vplivnega, bogatega in vase zagledanega predstavnika ekonomskih in političnih elit. Te elite imajo skupno težavo: primanjkuje jim empatije in sočutja. Pogosto menijo, da za ti vrednoti v politiki in gospodarstvu sploh ni prostora. A preden nadaljujemo razmišljanje, si poglejmo, kaj empatija in sočutje pravzaprav pomenita:

»Skupna značilnost empatije in sočutja je ta, da se pri obeh v opazovalcu prebudijo občutja, ki se nanašajo na občutja druge osebe. Razlika pa je v tem, da je empatija sposobnost posameznika, da se postavi na mesto drugega, pri čemer zazna in razume oz. se vživi v občutja in misli druge osebe, vendar se z njo ne poistoveti, medtem ko je sočutje, ki izhaja iz empatije, osredotočeno na skrb za dobro počutje druge osebe. Preprosto bi lahko rekli, da je empatija sposobnost vživljanja v drugega, medtem ko je sočutje sestavljeno iz empatije, naše aktivnosti in motivacije za blagostanje drugega.« (Kaja Polak, Empatija vs. sočutje)

Ekonomijo in politiko danes vodijo ljudje, ki nimajo sposobnosti vživljanja v drugega – torej nimajo empatije. Ker nimajo empatije, niso zmožni niti sočutja, da bi si torej aktivno prizadevali za blagostanje ljudi. Zato se svet vse bolj pogreza v barbarstvo, ki se je v svoji skrajni obliki razkrilo – in se še razkriva – v Gazi.

Toda barbarstvo danes ni značilno le za posamezne konflikte in vojne, niti ni omejeno na določene regije. Postalo je prepoznavna značilnost politike in gospodarstva v večini držav sveta. Konflikti, oboroževanje, izkoriščanje ter uničevanje ljudi in okolja niso naključni pojavi, temveč posledica delovanja skrajno sebičnih, narcističnih in brezčutnih ekonomskih ter političnih voditeljev.

Zdaj pa se vprašajmo: ali sta ekonomija in politika lahko empatični in sočutni? Seveda sta. Prizadevanje za blagostanje ljudi je navsezadnje njuna temeljna naloga. Politika skrbi za organizacijo ključnih družbenih dejavnosti, ekonomija pa zagotavlja materialne temelje, na katerih lahko skupnost gradi svoje blagostanje.

Blagostanje je širši pojem od materialne blaginje, ki pomeni, da ima človek dovolj dobrin za zadovoljevanje osnovnih potreb. Blagostanje vključuje tudi življenje v mirnem in pravičnem družbenem okolju, v sožitju z drugimi ljudmi ter v ravnovesju z naravnim okoljem. Šele tedaj se lahko človek izrazi kot čustveno, razumno in duhovno bitje – kot celovita osebnost, ki ustvarja in soustvarja skupnost.

Kakšna bi morala biti ekonomija in politika ter njuni najvišji predstavniki, da bi lahko vsi ljudje in planet kot celota zaživeli v blagostanju? Politično in ekonomsko sodelovanje ter medsebojna delitev dobrin bi morala predstavljati temelja politike in ekonomije ter biti vodilni načeli njihovih najvišjih predstavnikov. Za to pa sta nujno potrebna empatija in sočutje.

Če med seboj resnično sodelujemo in si delimo dobrine, s tem nedvomno izražamo empatijo in človečnost. Če pa nam je mar le zase in za svoje bogastvo, smo preprosto sebični, narcistični in brezčutni.

 

Orožje je za ubijanje

Orožje je za ubijanje

Svinčnik uporabljamo za pisanje,
knjigo za branje,
zdravila za zdravljenje,
semena za rast rastlin,
vodo in hrano za prehrano,
oblačila za zaščito telesa,
vlak za prevoz –
in tako naprej.

Orožje pa je namenjeno le ubijanju
in uničevanju.

Oktober, 96 let pozneje

»Iz dneva v dan, iz meseca v mesec so cene delnic le še naraščale,« je leta 1954 v knjigi Veliki zlom 1929 (The Great Crash, 1929) zapisal znameniti kanadsko-ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith. Podobno je tudi danes. Čeprav se gospodarska rast upočasnjuje, najpomembnejši borzni indeksi še naprej vztrajno rastejo. Oktobra 2025 mineva 96 let od zloma leta 1929, ki je močno zaznamoval svet in v marsičem prispeval k izbruhu druge svetovne vojne. (The Wall Street Crash of 1929, Wikipedia)

Skoraj stoletje pozneje, po številnih vmesnih zlomih (zadnji veliki borzni zlom se je zgodil leta 2008), se zdi, da se nismo ničesar naučili. Spet smo tam, kjer smo že bili – tik pred novim zlomom. Za njegovo napoved sploh ni treba biti jasnoviden; dovolj je, da poznamo temeljne mehanizme, ki do njega vodijo.

Oktober 1929

Borzni zlom leta 1929 je bil eden najhujših gospodarskih pretresov v zgodovini ZDA, s hudimi posledicami za ves svet. Začel se je oktobra 1929 z drastičnim padcem tečajev na newyorški borzi (NYSE) in sprožil izgubo zaupanja v bančni sistem, kar je vodilo v svetovno gospodarsko krizo, znano kot Velika depresija. Najbolj znana dneva tega obdobja sta črni četrtek (24. oktober 1929), ko je bilo prodanih rekordnih 12,9 milijona delnic, in črni torek (29. oktober 1929), ko je število prodanih delnic naraslo na kar 16,4 milijona.

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je ameriško gospodarstvo hitro raslo, vendar so vlagatelji pretirano špekulirali z delnicami. Proti koncu desetletja so se začele kazati gospodarske težave: kmetijstvo je trpelo zaradi presežne ponudbe in nizkih cen, industrijska proizvodnja pa zaradi nizkih plač in posledično padajočega povpraševanja. Ko so večji in izkušenejši vlagatelji začeli množično prodajati delnice, je to sprožilo paniko in povzročilo drastičen padec tečajev. Do julija 1932 je borza izgubila približno 90 odstotkov svoje predkrizne vrednosti.

Oktober 2025

Današnja situacija je v marsičem podobna tisti pred skoraj stoletjem. Visoke borzne rasti poganja predvsem špekuliranje z delnicami podjetij, ki delujejo na področju umetne inteligence. Gre za podjetja iz tako imenovane skupine Magnificent 7 (Sedem veličastnih) – največjih in najvplivnejših ameriških tehnoloških velikanov: Apple, Microsoft, Alphabet (matično podjetje Googla), Amazon, Nvidia, Meta Platforms (lastnik Facebooka, Instagrama in WhatsAppa) ter Tesla.

Hkrati svetovno gospodarstvo raste počasi – ali pa sploh ne, kot na primer v Nemčiji – medtem ko se javna zadolženost hitro povečuje (denimo v Franciji). Obenem se stopnjujejo tako ekonomske napetosti (npr. Trumpova carinska politika) kot tudi vojaški konflikti po svetu (Ukrajina, Gaza).

Zdi se, da manjka le še iskra, ki bo zanetila požar – nov borzni zlom. Bomo znova reševali pohlepne špekulante, velike banke in korporacije pred propadom? In ko bodo rešeni, se bodo, kot že tolikokrat doslej, vrnili na stara pota ter nadaljevali s svojimi uničujočimi praksami – špekuliranjem na račun zdravja in življenj ljudi ter stabilnosti svetovnega gospodarstva in okolja.

Ali pa bomo končno zmogli resen razmislek in reformirali ekonomski sistem tako, da bo deloval v korist ljudi in okolja. To pa ne bo mogoče brez pravičnejše porazdelitve globalnih dobrin ter pristnega sodelovanja – načel, ki jih v sebi združuje ekonomija delitve.

Ob svetovnem dnevu učiteljic in učiteljev

Danes, 5. oktobra 2025, obeležujemo svetovni dan učiteljev. Osrednja tema letošnjega praznovanja je »Preoblikovanje poučevanja v sodelovalni poklic« (Recasting teaching as a collaborative profession). Poučevanje ne more biti ločeno od družbe in problemov sodobnega sveta. Učiteljice in učitelji ne morejo biti le pasivni prenašalci znanja – pogosto zastarelega – medtem ko so izzivi današnjega sveta resnični: revščina, lakota, vojne, podnebne spremembe itd.

Zato je naloga učitelja, da je dejaven – tudi v aktivističnem smislu. Čeprav se vpliv šole zmanjšuje zaradi razvoja novih tehnologij, ostaja še vedno velik, pravzaprav ključen. Učitelj mora biti sposoben aktivnega sodelovanja pri soustvarjanju drugačnega sveta. Ne zgolj sodelovanja z gospodarstvom, kot se danes pogosto poudarja, temveč tudi s civilno družbo, aktivisti in drugimi, ki si prizadevajo za pozitivne družbene spremembe.

Če bi sam izbiral moto za mednarodni dan učiteljev, bi izbral misel Grete Thunberg, izrečeno leta 2018, kmalu po začetku šolskega štrajka, ki ga je sama sprožila avgusta istega leta pred švedskim parlamentom:

»Zakaj naj bi se torej učila za prihodnost, ki je kmalu ne bo več, ko pa nihče ne stori ničesar, da bi jo rešil? In kakšen smisel ima učenje dejstev v šolskem sistemu, če najpomembnejša dejstva, ki jih razkriva najboljša znanost tega istega sistema, očitno ne pomenijo nič ne za naše politike ne za naše družbe?«

Kako močne besede! Med drugim nagovarjajo tudi učiteljice in učitelje: Kaj in zakaj poučujejo? Kako? Za koga? Za sedanji politično-ekonomski sistem, ki uničuje ljudi in okolje, ali za prihodnost, ki bo boljša – za vse ljudi in za planet?

Pri tem se spomnimo še ene misli, tokrat iz filma Lunana, jak v razredu, v katerem mladi butanski učitelj Ugyen vpraša učence, kaj želijo postati, ko odrastejo. Eden od njih odgovori:

»Učitelj želim postati, ker se učitelj dotika prihodnosti.«

Učiteljice in učitelji se morajo zato »dotikati prihodnosti«, ne pa zgolj reciklirati preteklost in sedanjost, ki vodita v distopično prihodnost.

Ob svetovnem dnevu učiteljev želim vsem učiteljicam in učiteljem, da se ne prepustijo "prežvečeni" pripovedi o zapostavljenosti učiteljskega poklica, temveč aktivno sodelujejo pri spreminjanju sveta – v šoli in zunaj nje. Saj ta ločnica je navsezadnje umetna. Svet je eno; znotraj in zunaj šole.



Viri:

Greta je Great – https://navdihni.me/greta-je-great
Dotakniti se prihodnosti – https://navdihni.me/dotakniti-se-prihodnosti
World Teachers’ Day (UNESCO) – https://www.unesco.org/en/days/teachers

Slika je ustvarjena s ChatGPT

Antifašizma ni brez fašizma

Beseda antifa je prevzeta iz nemške Antifa, ki je skrajšana oblika besede antifaschistisch (“protifašističen”) in hkrati vzdevek za Antifaschistische Aktion, skupino, ki je v Nemčiji delovala v letih 1932–1933 in navdihnila širše protifašistično gibanje. (Wikipedia)

V tistem času je bil fašizem v vzponu in je postopoma postal prevladujoča ideologija. Prelomnica je bil 30. januar 1933, ko je Hitler zaprisegel kot nemški kancler in fašizem dokončno prevzel popolno politično oblast. (Wikipedia)

Pred kratkim je ameriški predsednik Trump razglasil Antifo za »domačo teroristično organizacijo«; enako želi storiti madžarski predsednik Orban, k temu pa poziva tudi Evropsko unijo. (N1; Dnevnik)

Tu pa se pojavi težava pri razumevanju pojmov. Če Antifa res obstaja kot organizacija – saj jo je sicer nemogoče razglasiti za »teroristično« – potem to logično pomeni, da obstaja tudi fašizem. Ne moreš biti proti (anti–) nečemu, kar sploh ne obstaja.

Če je za oblastnike anti–fašizem nevaren, s tem pravzaprav sami priznajo in potrjujejo, da delujejo fašistično oziroma da so sami morda fašisti.

Razglasitev Antife za teroristično organizacijo je torej kronski dokaz, da obstaja tudi njen nasprotnik – fašizem. In to celo na oblasti.

Fašizem pa je po svoji definiciji nasilen, teror–ističen, pravzaprav teroristična organizacija. V svoji skrajni obliki pa fašizem izvaja (ali podpira) genocid.

Antifašizem je odgovor na fašizem.

Fašizem je vzrok, antifašizem je posledica – odgovor, odziv.

Antifašizma (skrajšano antifa) ni brez fašizma.

»Ko svet molči, mi odplujemo«

Izraelsko sistematično uničevanje Gaze, namerno povzročanje lakote, ubijanje ljudi, ki čakajo na pomoč, ter načrtno ubijanje najranljivejših skupin, zlasti otrok, pomenijo dejanja oziroma zločine najhujše vrste, kar si jih človek lahko sploh zamisli. Vse, kar se dogaja v Gazi, je posneto, zabeleženo in vidno – čeprav so med žrtvami tudi številni novinarji. Nihče, resnično nihče, danes ne more trditi, da to, kar se dogaja v Gazi, ni res. A številne države, politiki, podjetja, organizacije, skupine in posamezniki so postali mojstri sprenevedanja in zanikanja.

Na srečo obstaja veliko posameznikov, civilnodružbenih skupin ter nekaj politikov in držav (med njimi tudi Slovenija), ki si upajo spregovoriti in obsoditi zločine v Gazi. Prav tako pa so mnogi, ki se – kot David proti Goljatu – drznejo neposredno spopasti z mogočno in brutalno vojaško silo Izraela, ki jo neomajno podpirajo ZDA in številne evropske države. Prav zdaj poteka ena najpogumnejših in najbolj drznih pomorskih akcij v zgodovini: neoboroženi civilisti, z ladjami, s tonami pomoči za umirajočo Gazo, plujejo proti njeni obali, medtem ko jih že spremljajo in napadajo prvi visokotehnološki vojaški droni.

Njihov moto je več kot zgovoren: »Ko svet molči, mi odplujemo.« So vest človeštva. So njegova raznolikost in njegovi resnični združeni narodi. Vsi ljudje z voljo do dobrega bodimo – vsaj v simbolnem smislu – del te flotile, ki pooseblja upanje, da človečnost še ni izgubljena.

Proti Gazi danes (september 2025) pluje Globalna flotila Sumud (GSF), ki združuje več kot 50 ladij in tisoče udeležencev iz 44 držav. Njen cilj je prebiti izraelsko blokado in dostaviti pomoč prebivalcem Gaze. Pobuda povezuje več obstoječih gibanj, med drugim Freedom Flotilla Coalition – ki že več kot desetletje poskuša prebiti blokado – ter Global Movement to Gaza in Maghreb Sumud Flotilla. Beseda sumud v arabščini pomeni »vztrajnost« oziroma »odpor«.

Flotilja je konec avgusta 2025 izplula iz Malezije, Genove in Barcelone, v začetku septembra pa so se ji pridružile še ladje iz Catanie, Siroza in Tunisa. Konvoji so odpluli iz Malezije že 23. avgusta, iz Genove 30. avgusta, iz Barcelone 31. avgusta ter iz Tunisa in Catanie 7. septembra (sprva načrtovano 4. septembra). Prihod flotilje v Gazo je predviden sredi septembra. Priprave so vključevale registracijo več kot 15.000 udeležencev, usposabljanja, solidarnostne dogodke in taborišča v bližini izhodiščnih pristanišč. Italijanski konvoj med drugim prevaža 45 ton pomoči.

Flotilja predstavlja največji civilnodružbeni pomorski konvoj v zgodovini, ki združuje aktiviste, zdravnike in umetnike iz najmanj 44 držav, med katerimi so Greta Thunberg, Thiago Ávila, Yasemin Acar (opazni udeleženci junijske flotilje Gaza Freedom Flotilla 2025), Robert Martin, Tony La Piccirella, Emma Fourreau (prav tako udeleženci julijske flotile), Susan Sarandon, Adèle Haenel, Gustaf Skarsgård, Liam Cunningham, Zwelivelile Mandela, Tadhg Hickey, Cele Fierro in Sofia Aparício.

Pobuda je prejela javno podporo številnih osebnosti, med njimi Rime Hassan (udeleženke junijske flotile), nekaterih italijanskih politikov in političnih strank, poslancev iz Španije in Portugalske, kolumbijskega predsednika Gustava Petra ter posebne poročevalke OZN za okupirana palestinska ozemlja Francesce Albanese. Podporo so izrazili tudi Mark Ruffalo, Abby Martin, Rahma Zein, Bob Vylan, Zerocalcare, Alessandro Barbero, Fiorella Mannoia, Anna Foglietta, Alessandro Gassmann, Elisa, Isabella Ferrari, Nina Zilli, Luis Tosar, Carlos Bardem, Victoria Luengo, Roger Waters in številni drugi po svetu. 

Evropska komisija pa je medtem sporočila, da flotil za dostavo pomoči v Gazo ne podpira.

Mi, ljudje z voljo za dobro, jih podpiramo. Podpiramo »pomorščake ljubezni«.



Viri:

Global Sumud Flotilla – uradna stran
Freedom Flotilla Coalition
Nonviolence International – predstavitev FFC
Freedom Flotilla Coalition na Facebooku
Global Sumud Flotilla (Wikipedia)
Freedom Flotilla Coalition (Wikipedia)
Al Jazeera – The Global Sumud Flotilla to Gaza: Everything you need to know
Reuters – Flotilla for Gaza says boat struck by drone
AP News – coverage of Global Sumud Flotilla
Human Rights at Sea – Are humanitarian activists prepared for Israeli use of force?
OHCHR – UN experts stand in solidarity with Global Sumud Flotilla

Nekaj misli o ekonomiji delitve

Ekonomija je pomembno družbeno področje, katerega osnovna funkcija oziroma vloga je zadovoljevanje potreb vsakega posameznika ter zagotavljanje blaginje celotne skupnosti – od družine in gospodinjstva do človeštva kot celote.

Na praktični ravni ekonomsko funkcijo družbe uresničuje ekonomski sistem, ki vključuje posameznike, obrtnike, kmetovalce, podjetja ter finančne in druge ekonomske organizacije.

Ključne naloge ekonomskega sistema so načrtovanje, organiziranje in izvajanje dejavnosti, katerih namen je produkcija in distribucija (porazdelitev) dobrin ter storitev, s katerimi se zadovoljujejo potrebe ljudi in družbene skupnosti kot celote.

Naravni in družbeni viri, delovna sredstva ter človeško delo (tako plačano kot neplačano), ki so ključni za produkcijo dobrin in storitev, so prvenstveno namenjeni zagotavljanju blaginje ljudi in skupnosti.

Vsak človek ima pravico do življenja, kar pomeni, da ima tudi pravico do dostopa do dobrin in storitev, ki mu omogočajo zadovoljevanje osnovnih potreb. Te med drugim zajemajo hrano, bivališče, oblačila, zdravstveno in socialno varnost ter izobraževanje – vse to pa je sestavni del temeljnih človekovih pravic.

Ekonomija delitve je ekonomski sistem, ki odpravlja izjemno nepravično porazdelitev dobrin in storitev, značilno za obstoječe ekonomske ureditve, katerih posledice se kažejo v veliki neenakosti, lakoti, revščini, konfliktih, migracijah in drugih družbenih napetostih.

Gre za sistem, ki temelji na načelih pravične delitve in sodelovanja tako pri distribuciji kot tudi pri sami produkciji dobrin in storitev. S tem zmanjšuje tudi pritisk na naravne vire in okolje nasploh.

Ekonomija delitve ni nova ideologija ali »izem«; združuje najboljše elemente obstoječih sistemov, utemeljenih na ideoloških pristopih (kapitalizem, socializem itd.). Skupna značilnost vseh ideologij – ekonomskih, političnih in verskih – je izključevalnost, konfliktnost in pogosto tudi fanatizem.

Ekonomija delitve je vedno usmerjena k zadovoljevanju osnovnih potreb vseh ljudi in blaginji človeštva, kar vključuje tudi zdravo okolje. Če so cilji drugačni, na primer dobiček ali kopičenje bogastva, potem to ni ekonomija delitve.

Po svoji naravi je ekonomija delitve sočutna in povezovalna – lahko bi rekli tudi, da temelji na ljubečem odnosu med ljudmi – zato pomembno prispeva k miru in medsebojnemu razumevanju.

Ključni vir: Ekonomija delitve