Ekonomska sebičnost ali sodelovanje

Ameriški predsednik Trump je z uvedbo carin v začetku aprila 2025 na vse uvožene izdelke povzročil silovite pretrese v svetovnem ekonomskem sistemu. Trump trdi, da so druge države nepravične do ZDA. V tem je celo nekaj resnice, vendar bi moral predsednik poudariti, da so ta sistem v veliki meri oblikovale prav ZDA po drugi svetovni vojni. Prav tako bi moral opozoriti, da je obstoječi ekonomski sistem predvsem nepravičen do najrevnejših držav in njihovih prebivalcev. Današnji ekonomski sistem je pravzaprav ukrojen predvsem po meri najbogatejših, medtem ko je za vse druge bolj ali manj destruktiven, in seveda za okolje.

ZDA, bogate evropske in nekatere druge države so po drugi svetovni vojni oblikovale ekonomski sistem, ki je bil v bistvu le modernejša oblika kolonializma. Ta skupina bogatih držav je črpala naravne vire iz revnih držav, izkoriščala njihovo poceni delovno silo (outsourcing ali uvoz delovne sile) ter jim posojala denar ob visokih obrestnih merah. Ta izjemno nepravičen ekonomski sistem je ustvaril neenak svet – na eni strani veliko bogastvo, na drugi pa hudo revščino.

Vendar so se nekatere države kljub temu uspele postaviti na lastne noge. Eden od takšnih primerov je Kitajska, kamor so korporacije iz bogatih zahodnih držav desetletja selile proizvodnjo zaradi poceni delovne sile. Kitajci pa so se postopoma osamosvojili, se egospodarskoo razvili in danes postajajo vodilna ekonomska sila na številnih področjih. Tudi nekatere druge države, kot so Indija, Brazilija in druge, so postale vse močnejše.

Carine so pravzaprav ekonomsko orodje, s katerim šibkejše države nekako uspevajo ščititi svoja podjetja pred močnejšimi konkurenti iz gospodarsko močnejših držav. Ker so se razmerja moči bistveno spremenila, se zdaj ZDA, ki so desetletja vodile globalno ekonomsko igro v svojo korist, morajo zaščititi pred vse močnejšimi novimi gospodarskimi silami, na čelu s Kitajsko.

Nove poti

Vendar so ZDA še vedno velesila, in takšna ekonomska vojna, ki se zdaj razplamtela, bo škodovala vsem, še posebej pa revnim. Čeprav žrtev ekonomske vojne ne vidimo tako očitno kot pri klasičnih vojnah, lahko posamezen ekonomski ukrep v revščino, lakoto ali beg (migracije) pahne tisoče ali celo milijone ljudi. Mnogi zelo trpijo ali celo umrejo. Že relativno majhen dvig cen pšenice, soje, riža in drugih osnovnih dobrin lahko povzroči veliko povečanje lakote, revščine, bolezni in smrti. Zato so ekonomski ukrepi, še zlasti carine, »težko orožje« proti najrevnejšim.

V vse bolj povezanem in soodvisnem svetu moramo v ospredje postaviti sodelovanje, ne sebičnost. Vse bolj zaostrena globalna ekonomska vojna predstavlja potencialni vzrok za prave vojne med velikimi ekonomskim državami, kar bi bilo usodno za prihodnost celotnega človeštva. 

Če želimo živeti v blaginji in rešiti največje globalne probleme (okolje, podnebje, lakoto, revščino itd.), moramo svetovni ekonomski sistem postaviti na nove temelje – na temelje sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Morda bo ravno skrajno sebična Trumpova ekonomska politika pospešila prehod na ekonomski sistem, ki ga imenujemo ekonomija delitve.

Vojna ali mir

Pravijo, da se moramo oborožiti,
da se bomo lahko branili,
da bomo varni.

Tudi vsi drugi pravijo enako.

Zato se vsi oborožujemo,
da se bomo lahko branili,
da bomo varni.

Ni logično.

Seveda ni,
kajti oboroževanje vselej vodi v vojne.

Bolj ko se oborožujemo, 

več je nezaupanja,
več napetosti in več vojn.

Če bi res želeli mir,
bi se pogovarjali med seboj in
spoštovali drug drugega.

Če bi res želeli mir,
bi poskrbeli za blaginjo vseh ljudi,
gradili bi šole, bolnišnice, železnice ...

Če bi res želeli mir,
bi si delili dobrine med vsemi narodi sveta.

Zato ne govorite,
da se oborožujete, ker želite mir.

 

Naj čevljar ne sodi o stvareh nad čevljem

Predpostavimo, da bi France Prešern živel v današnjem času. Recimo, da bi dočakal upokojitev. In morda, res morda, bi mu podelili visoko državno nagrado ter druga priznanja za izjemne umetniške dosežke – posledično pa bi dobil tudi izjemno pokojnino. In »domoljubi« bi verjetno tudi proti njemu uperili prst – s pobudo za referendum o zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke na področju kulture.

Seveda pri referendumski pobudi ne gre le za pokojnine, temveč tudi za širšo razpravo o umetnosti – predvsem o kritikah neprimernih umetniških izrazov, ki naj ne bi bili v skladu s predstavami predlagateljev.

A še sreča, da je Prešern o tistih, ki presojajo umetnost, veliko povedal že v svoji znameniti pesmi

Apel in čevljar

Apel podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.

Apel iz Kosa (okoli 4. stoletja pr. n. št.) je bil slavni slikar antične Grčije. Plinij Starejši ga je imel za enega najboljših slikarjev antične dobe. Med drugim je ustvaril portret Aleksandra Velikega v mladih letih.

Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogleduje smôlec obuvalo,
jermenov, meni, da ima premalo;
kar on očita, koj Apel popravi.

Starorimski pisatelj in filozof Plinij Starejši (23/24–79 n. š.) v svojem delu Naturalis Historia omenja dogodek, ki vključuje slikarja Apela s Kosa. Mimoidoči čevljar je kritiziral Apelovo upodobitev sandala na sliki, ki jo je umetnik ustvarjal. (Glej sliko)

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namest' da bi šel dalj po svoji poti,
ker čevlji so pogodu, méč se loti;

Ko je slikar napako popravil, je čevljar začel podajati še druge predloge za izboljšanje umetniškega dela.

zavrne ga obraznik imenitni
in tebe z njim, kdor náp'čen si očitar
rekoč: "Le čevlje sodi naj Kopitar!"

Apeles, nedvomno razočaran nad kritiko, je pripomnil: "Ne supra crepidam sutor iudicaret" oziroma "naj čevljar ne sodi o stvareh nad čevljem". Iz tega izhaja latinski izraz "sutor, ne ultra crepidam", "čevljar, ne onkraj čevlja", ki v bistvu opozarja ljudi, naj ne govorijo ali sodijo onkraj svojega področja (strokovnega) znanja. Apelesov odgovor danes velja za latinski pregovor.

France Prešeren se v pesmi Apel in čevljar, ki temelji na Plinijevi zgodbi o znamenitem antičnem slikarju, satirično loti jezikoslovca in cenzorja Jerneja Kopitarja. Z njim sta stala na nasprotnih bregovih v tako imenovani črkarski pravdi ter v sporih glede objav in cenzure pesniškega almanaha Kranjska čbelica.

Vendar lahko pesem Apel in čevljar razumemo tudi širše – kot splošno kritiko tistih, ki se vtikajo v področja, ki jih ne poznajo ali ne razumejo. V današnjem času, ko vsakdo meni, da ve vse o vsem, zlasti na družbenih omrežjih, ostaja Prešernova satira izjemno aktualna.

Veliko slovenskih umetnikov mora tudi danes žal prenašati kritike raznih "kopitarjev", ki gredo celo tako daleč, da nadnje pošiljajo vsesplošni ljudski referendumski gnev. Če so njihove pokojnine res tako visoke, bi se marsikaj dalo urediti tudi bolj mirno – v parlamentu, brez skorajda javnega linčanja.

Morda pa bi v razmislek dodali še zanimiv citat, tokrat iz Svetega pisma:

"Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?" To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8, 4-7)

Naj tisti, ki mečejo kamen zaradi »visokih« pokojnin najzaslužnejšim umetnikom, najprej razmislijo o svojih lastnih »zasluženih« in »zaslužnih« prejemkih.


Slika: Ne supra crepidam (Wikipedia)

Delimo, torej smo – We Share, Therefore We Are

"Mislim, torej sem" (latinsko Cogito ergo sum) je znamenit izrek filozofa Renéja Descartesa. Vendar ni naš namen razpravljati o tem slavnem filozofskem izreku. Namesto tega razmislimo o njegovi ekonomski izpeljanki, ki bi jo lahko poimenovali "delim, torej sem" (I Share, Therefore I Am); mimogrede, ta besedna zveza[1] se že nekaj časa uporablja. Vendar medsebojna delitev nikoli ni dejanje posameznika, temveč vedno zahteva več ljudi. Zato je bolj primerno reči: "Delimo, torej smo" (We Share, Therefore We Are).

Medsebojna delitev

Medsebojna delitev ali krajše delitev[2] je preprosto načelo, ki ga dobro poznamo v družinah, deloma pa tudi v širših skupnostih. V družinah si večino dobrin delimo med seboj. Skupnega bivanja si drugače sploh ne moremo predstavljati. Starši delijo s svojimi otroki, s starimi starši ali med seboj. Ko nekdo zboli, drugi člani družine z njim delijo vse – tako v materialnem kot nematerialnem smislu.

Tudi države bolj ali manj poznajo načelo delitve, predvsem v obliki davkov. Ti se nato prelijejo v različne javne storitve, kot so zdravstvena oskrba, socialno varstvo, izobraževanje in infrastruktura.

Vendar je danes načelo delitve vse bolj pod udarom komercializacije, ki ruši družbene vezi, temelječe na sočutju, sodelovanju in medsebojni delitvi. Osnova medsebojne delitve in sodelovanja je sočutje – občutek, ki ga človeška bitja doživljamo ob trpljenju ali pomanjkanju drugega in mu skušamo v takih trenutkih pomagati. Sočutje pa je hkrati temelj ljubezni, ki ni omejena le na posameznika ali posamezno skupino, temveč je univerzalna.

Delitev je osnova našega bivanja

Zato lahko v skupnosti obstajamo le, če si medsebojno delimo. Ljudje drugače kot v skupnosti sploh ne moremo živeti. Morda lahko za nekaj časa ostanemo sami, vendar sami ne moremo preživeti. Pravzaprav ne moremo niti postati polnovredna človeška bitja, če ne odraščamo in ne živimo v skupnosti.

Danes nas skušajo prepričati, še posebej ekonomisti in nekateri politiki, da moramo poskrbeti sami zase, da se družba lahko razvija samo skozi tekmovalnost (konkurenčnost) in sebičnost. Vendar to v resnici ni mogoče. Sami lahko opazujemo, kako družba, ki prevzame »vrednote« tekmovalnosti, konkurenčnosti in sebičnosti, začne propadati.

Delimo, torej smo

Če bomo medsebojno delitev negovali ne le v družinah, lokalnih in državnih skupnostih, temveč tudi na globalni ravni, bomo lahko zaživeli v blaginji in miru. Če smo že poudarili, da je sočutje osnova ljubezni, ki se v družinah – v ekonomskem smislu – kaže kot medsebojna delitev dobrin, potem lahko resnično univerzalno ljubezen izrazimo šele z medsebojno delitvijo na svetovni ravni. (Več o tem: Predlog za globalno delitev dobrin.)

V nasprotnem primeru bodo naše skupnosti razpadle in znašli se bomo v pravi džungli, kjer vlada neusmiljen zakon močnejšega.

Zato naj bo naš moto, naše vodilo in naše načelo medsebojna delitev. Ljudje brez medsebojne delitve in sodelovanja sploh ne moremo obstajati. Zato nedvomno velja:

Delimo, torej smo.

---

[1] Na primer: I Share, Therefore I Am

[2] Beseda deliti pa ima v slovenskem jeziku še en pomen, ki je pravzaprav nasproten povezanosti, enotnosti in celovitosti. Na primer, deliti se na leve in desne, dobre in slabe, bele in črne, verne in neverne itd. Znana je tudi fraza »Deli in vladaj!«, ki pomeni, da ljudi spreš in jih s tem razdeliš med seboj, nato pa jim lažje vladaš. Za jasnejši pomen delitve zato lahko uporabimo besedno zvezo medsebojna delitev, s čimer poudarimo, da si ljudje delimo materialne in nematerialne stvari oziroma dobrine med seboj. Še natančneje pa to lahko povemo z izrazom medsebojna delitev dobrin, s čimer poudarimo ekonomski pomen besede deliti. (Vir: Meditacije o ekonomiji delitve)

 

Svet miru, blaginje in medsebojnega spoštovanja

Čeprav se zdi, da je ideja medsebojne delitve dobrin kot rešitev ključnih globalnih problemov oddaljena »svetlobna leta« od uresničitve, morda le ni tako. Kljub zaostrenim odnosom med številnimi državami bomo morda kmalu spoznali, da je naša skupna prihodnost mogoča le s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin. Ti dve načeli v praksi uresničuje ekonomija delitve.

Kaj je ekonomija delitve?

Ekonomija delitve je ekonomski sistem, katerega osrednji cilj je zadovoljevanje potreb vsakega človeka in zagotavljanje skupne blaginje človeštva. Za to je treba na različnih ravneh vzpostaviti mehanizme, ki presežne dobrine usmerjajo tja, kjer jih primanjkuje.

To je še posebej pomembno na globalni ravni, kjer bi lahko z ustanovitvijo agencije za koordinacijo globalne delitve dobrin med državami vsem ljudem zagotovili zdravje in blaginjo – temelj miru in varnosti v svetu. Več o ekonomiji delitve si lahko preberete na tej povezavi.

Zakaj potrebujemo ekonomijo delitve?

Način, kako živimo danes, ni vzdržen. Tako ne moremo več naprej. Sebičnost in pohlep, ki prežemata ekonomski sistem, povzročata trpljenje milijonov ljudi, ki živijo v revščini in hudem pomanjkanju, spodbujata družbene in vojaške konflikte ter prispevata k uničevanju okolja.

Ni nujno, da imamo vsi enako, vendar mora biti temelj našega skupnega bivanja zagotovitev osnovnih človekovih potreb za vsakogar – dostop do primerne hrane in vode, oblačil, stanovanja, zdravstvenega varstva in izobraževanja. Ko so te temeljne potrebe zagotovljene, lahko učinkoviteje rešujemo tudi druge ključne izzive človeštva – od okoljske in podnebne krize do begunske problematike in drugih globalnih vprašanj.

Komu je namenjena ekonomija delitve?

Morda se zdi, da bodo imeli od ekonomije delitve korist le najrevnejši Zemljani, vendar v resnici koristi vsem. Tudi najbogatejši nimajo prihodnosti v svetu, ki postaja vse bolj razdeljen in uničen.

Globoko v sebi vemo, da smo ljudje ena povezana in medsebojno odvisna skupnost ter da naš pretirano potrošniški način življenja povzroča trpljenje naših bratov in sester ter uničuje okolje. Ekonomija delitve ne pomeni, da bomo vsi revnejši, temveč da bomo imeli vsi dovolj. To bo prineslo manj stresa ter več sreče in radosti, ki ju danes v svetu tako primanjkuje.

Morda se nam danes zdi, da gremo v povsem napačno smer, a že jutri lahko spoznamo, da lahko s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin ustvarimo veliko boljši svet – svet miru, blaginje in medsebojnega spoštovanja.

Najprej človeštvo

ZDA so dobile novega starega predsednika – Donalda Trumpa. Z njegovim ponovnim prihodom na čelo države se začenja novo obdobje, čeprav morda to novo ni tako zelo drugačno. Slogana America First (Najprej Amerika) in Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko) jasno izražata bistvo njegove politike: nacionalni interes. A če se nekoliko poglobimo, hitro opazimo, da podobno razmišlja veliko držav. Navsezadnje voditelji pogosto zgolj odražajo in izpolnjujejo večinsko prepričanje svojih volivcev. Nacionalni interes je pravzaprav seštevek posameznih osebnih interesov – v obeh primerih pa gre za sebičnost, ki ji je pogosto pridružen še pohlep.

Slogan Let's Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko) je v svoji predsedniški kampanji leta 1980 prvi uporabil ameriški predsednik Ronald Reagan. Izraz America First (Najprej Amerika) pa je skoval predsednik Woodrow Wilson v kampanji leta 1916, v kateri je obljubil, da bo Amerika ostala nevtralna v prvi svetovni vojni. Torej ne gre za nekaj zares novega.

Tudi druge države običajno delujejo po teh sloganih, le dovolj močne niso, ali pa takšno politiko izrazijo bolj diplomatsko. Dejansko je politika, ki državo ali neko drugačno skupnost postavlja na prvo mesto stara več stoletij ali kar tisočletij. Zato tudi živimo v svetu vojn, nasilja, prisvajanja ozemelj in naravnih virov, izkoriščanja ljudi ter uničevanja okolja.

Koliko »velikih« ljudi je sebe in svojo državo (kraljestvo, cesarstvo itd.) postavljalo na prvo mesto: Aleksander Makedonski, Julij Cezar, Avgust, Džingis kan, Timur, Napoleon in tako naprej. Resda so osvajali nova ozemlja, a za seboj puščali tisoče, celo milijone žrtev. V resnici pa je šlo za sebičnost in pohlep.

Morda se moramo končno naučiti, da je naš resnični interes mnogo širši – ne zadeva le nas kot posameznike ali pripadnike držav in drugih skupnosti. Razmišljati moramo v širšem obsegu, nič manj kot o interesu celotnega človeštva, torej: Najprej človeštvo!

Najprej človeštvo

Humanity First (Najprej človeštvo) je mednarodna dobrodelna organizacija, ustanovljena leta 1994 v Londonu. Njeno poslanstvo je zagotavljati pomoč ob naravnih nesrečah in nuditi dolgoročno razvojno podporo ranljivim skupnostim v 52 državah na 6 kontinentih. Organizacijo vodijo prostovoljci z raznovrstnimi znanji, ki pogosto sami krijejo stroške sodelovanja pri mednarodnih projektih.

Delovanje organizacije temelji na ohranjanju človeškega življenja in dostojanstva, njeni glavni cilji pa so: lajšanje trpljenja, ki ga povzročijo naravne nesreče ali konflikti; spodbujanje miru in razumevanja na podlagi medsebojne strpnosti in spoštovanja; krepitev sposobnosti ljudi, da si pomagajo sami.

Humanity First nudi pomoč izključno na podlagi potreb, ne glede na raso, vero, barvo kože ali politično pripadnost. Organizacija je zrasla v mednarodno humanitarno agencijo in neprofitno dobrodelno organizacijo, ki pogosto sodeluje z drugimi organizacijami, kot so Rdeči križ, Oxfam in Save the Children. Danes ima Humanity First poseben svetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu Združenih narodov.

Od dobrodelne organizacije Humanity First (Najprej človeštvo) si lahko izposodimo navdihujoč slogan, ki nas lahko vodi v novo dobo človeštva.

Sodelovanje in medsebojna delitev - v interesu človeštva

Beseda interes izhaja iz latinske besede interesse. Latinski izraz je sestavljen iz predpone inter (med, vmes, pri) in glagola esse (biti, obstajati). Interes lahko razumemo kot nekaj, kar je pomembno oziroma koristno za posameznikov obstoj (esse) in hkrati vzpostavlja povezavo z obstojem drugih (inter). Z drugimi besedami: obstoj posameznika je neločljivo povezan z obstojem drugih.

Politika, ki deluje pod slogani Najprej Amerika in Naredimo Ameriko spet veliko, pripada preteklosti. Predstavlja izraz sebičnosti, pohlepa in skrajnega individualizma. V kompleksnem in vse bolj soodvisnem svetu, kjer so povezave med ljudmi in državami ključnega pomena, se bo takšna politika kmalu sesula sama vase.

Čas je, da na prvo mesto postavimo interese človeštva – interese, ki so skupni vsem državam in posameznikom. Gre za politiko sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, ki bo omogočila zdravje, blaginjo vseh ljudi, mir in čisto okolje.

Najprej človeštvo!

Del-iti

»Delitev pravzaprav izraža, da smo kot posamezniki neločljiv del večje celote. Predstavlja pravi odnos posameznega dela (človeka) do celote (človeštva, planeta). Delitev omogoča harmonično delovanje celote; z drugimi besedami, eno človeštvo se lahko izraža skozi delitev.« (Meditacije o ekonomiji delitve)

Ko razpravljamo o pomenu medsebojne delitve dobrin oziroma ekonomiji delitve, se le redko poglobimo v ozadje tega pristopa. Ključnega pomena je, da na ta način vsakomur omogočimo zadovoljevanje njegovih osnovnih potreb.

Hkrati pa z delitvijo izražamo pravi odnos do celote. Vsak človek je del velike človeške družine – lahko bi jo imenovali tudi Eno človeštvo. Celota lahko učinkovito deluje le, če dobro delujejo tudi vsi njeni deli, kar pa je mogoče zagotoviti zgolj z medsebojno delitvijo.

Ko dopuščamo, da del človeštva trpi zaradi lakote, revščine ali pomanjkanja osnovnih dobrin, s tem povzročamo disfunkcionalno delovanje celote – kar navsezadnje pomeni, da posledično trpimo vsi. Družbene katastrofe, konflikti, nasilje, vojne in celo nekatere naravne katastrofe so posledica človeškega delovanja, ki povzroča trpljenje milijonov ljudi.

Zato je medsebojna delitev pot, ki vodi k harmoničnemu delovanju celote. Deliti pomeni, da kot posamezniki in kot države – kot deli celote – prispevamo svoj del-ež v dobrobit človeštva.

Presečišče politike in duhovnosti pri reševanju podnebne krize

V času, ko naš planet dosega nove rekordne temperature, je bil objavljen slovenski prevod knjige Presečišče politike in duhovnosti pri reševanju podnebne krize (The intersection of politics and spirituality in addressing the climate crisis). Publikacija, ki vsebuje intervju z ustanoviteljem nevladne organizacije Share The World's Resources (STWR), Mohammedom Sofiane Mesbahijem, je bila prvotno izdana leta 2019, vendar ostaja izjemno aktualna – morda celo bolj kot ob času svojega izida.

Knjiga je razdeljena na tri poglavja. V prvem poglavju, Pravičen prehod s »pravičnimi deleži, se Mesbahi osredotoča na zunanje vidike podnebne krize ter poudarja pomen pravičnosti pri njenem reševanju. Po njegovem mnenju bi morale predvsem bogate države in tiste, ki so zgodovinsko najbolj prispevale k obremenitvi podnebja, prevzeti večji del bremena. Zato je ključno, da aktivisti in angažirani državljani z množičnimi demonstracijami izvajajo pritisk na politike.

"To je čas, ko morajo aktivisti in angažirani državljani znova in znova organizirati množične demonstracije in neposredne akcije, da bi prisilili vlade, da prehod na brezogljično gospodarstvo postane najvišja prioriteta."

Žal se le manjši del prebivalstva resnično angažira, medtem ko večina reševanje težav prepušča peščici zagnanih aktivistov in vladam, ki pogosto bolj sledijo interesom korporacij kot interesom človeštva.

"Tisti redki aktivisti po svojih najboljših močeh poskušajo rešiti svet, medtem ko večino ljudi lahko opišemo kot državljane-potrošnike, ki prepuščajo svetovne probleme drugim in svojim vladam. Tako lahko ugotovimo, da so vlade pod močnim vplivom komercializacije, državljani-potrošniki pa pod vplivom lastnega samozadovoljstva in brezbrižnosti. V tej utrujajoči in depresivni realnosti je razumljivo, da se mnogi posamezniki z voljo do dobrega v svojih prizadevanjih za boljši svet počutijo izčrpane in preobremenjene."

V drugem poglavju, Notranji in zunanji CO2, avtor obravnava povezavo med notranjo in zunanjo onesnaženostjo, ki jo poimenuje notranji in zunanji CO2. Zmedena zunanja situacija je odraz prav takšne zmede v naši notranjosti.

"V povezavi z okoljskimi vprašanji si lahko predstavljamo dva tipa onesnaženja – notranji in zunanji CO2, dve različni, a medsebojno povezani obliki onesnaževanja, ki ogrožata prihodnjo trajnost našega planeta. O zunanjem onesnaženju pogosto razpravljamo v kontekstu ozračja in naravnega okolja, vendar večji problem predstavlja notranje onesnaženje, ki je skozi tisočletja oblikovalo človeške dejavnosti ter doseglo vrhunec v današnji civilizacijski oziroma duhovni krizi. Pohlep, sebičnost, pretirana ambicioznost, aroganca, samozadovoljstvo, brezbrižnost, predsodki in sovraštvo – to so notranje naravnanosti in nameni, ki so krojili našo skupno usodo in še naprej povzročajo tragične okoljske posledice, ki jih opazujemo povsod okoli nas. Zunanji CO2 ne nastane sam od sebe – je jasna posledica notranjega CO2, ki usmerja naše misli in dejanja, od posameznikov do nacionalnih in medvladnih ravni."

V tretjem poglavju, Demonstracija ljubezni v delovanju, se avtor osredotoča na nujno delovanje, potrebno za reševanje kompleksnih in medsebojno povezanih globalnih problemov. Čeprav se komu zdi takšno razmišljanje skrajno preprosto ali celo naivno, avtor poudarja, da je prav ljubezen ključna za reševanje svetovnih izzivov. Vendar ne gre za sentimentalno ljubezen, izraženo zgolj z besedami, temveč za ljubezen v dejanjih – v politiki, ekonomiji in na vseh področjih človeškega delovanja. Podnebnih in okoljskih problemov ne moremo ločiti od revščine in lakote, ki ju simbolizira 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic.

"Kaj menite, kaj bo potrebno, da se bodo vsi ljudje na svetu zavedli, da smo eno samo človeštvo, po naravi enakopravno in medsebojno soodvisno? Z notranje perspektive rešitev za naše težave ni v ekonomski in politični zaščiti 25. člena, saj so vsi svetovni problemi medsebojno povezani in izvirajo iz istega antropološkega vira, kar pomeni, da obstajata na koncu le en problem in ena rešitev. Rešitev je pravzaprav problem sam, ki ga lahko v najosnovnejšem duhovnem in psihološkem smislu opišemo kot pomanjkanje ljubezni. Za to starodavno bolezen, ki pesti človeštvo, nikoli ne bomo našli cepiva, saj protitelesa hrani le človeško srce."

Mnogi morda dvomijo, da nam lahko uspe, vendar nam Mesbahi vliva upanje. V središču globalnih sprememb bo načelo medsebojne delitve, ki bo pokazalo izjemno moč ljubezni v delovanju.

"Ljudem, ki dvomijo, da nam bo uspelo, odgovarjam: obstaja upanje, veliko upanje, da lahko človeštvo premaga to epohalno krizo naše civilizacije. Še nismo bili priča moči medsebojne delitve kot globalnega pojava, ki se izraža med milijoni ljudi skozi srce in njegove lastnosti ljubezni. Ko bo načelo medsebojne delitve resnično vključeno v politike svetovnih vlad, bodo v naših političnih in ekonomskih strukturah začele potekati dramatične spremembe s hitrostjo, ki bo morda presenetila vse nas. Tako bomo morda končno razumeli, da je največje prekletstvo narave skozi vsa ta stoletja izkoriščanja in uničevanja prav v tem, da človeštvo ni hotelo stopiti skupaj in delovati v imenu skupnega dobrega. Kajti življenje je eno, človek pa je življenje samo; ničesar več ni treba povedati."

25. člen v 25. letu novega tisočletja

Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo. (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

V prihajajočem letu, 25. letu novega tisočletja, postavimo v ospredje 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Izkoristimo simboliko tega števila in uresničimo obljubo, ki smo jo dali že davnega leta 1948, ko je bila veličastna deklaracija sprejeta. Omogočimo vsakomur na tem planetu »zdravje in blaginjo«. Naj bo to naša novoletna zaobljuba. Si lahko ob začetku novega leta zamislimo plemenitejši cilj?

Danes na svetu trpi zaradi lakote med 713 in 757 milijoni ljudi, kar pomeni, da je vsak enajsti Zemljan lačen. Skupno si kar 2,8 milijarde ljudi ne more privoščiti zdrave prehrane. Pomanjkanje hrane in drugih osnovnih dobrin jim onemogoča živeti dostojanstveno kot resnična človeška bitja. Kaj lahko stori človek, ki večino časa preživlja lačen? Kaj lahko stori mati, ki ji v naročju umira lačen otrok ali ki nima dostopa do zdravil in zdravstvene oskrbe? Takšno življenje je oropano sleherne radosti, sreče, možnosti za delo, učenje in razvoj.

25. člen je preprost in razumljiv vsakomur. Postaviti bi ga morali v samo središče globalne in državne politike ter ekonomije. Pri tem se lahko iskreno vprašamo: »Kakšen je sploh namen politike in ekonomije?« Mar nista zdravje in blaginja vsakega posameznika njuna ključna cilja? Zakaj se sploh povezujemo v družbene skupnosti, če ne prav zaradi zdravja in blaginje, ki sta temelja sreče in razvoja slehernega človeškega bitja?

Ob vseh osebnih zaobljubah si za leto 2025 postavimo vsaj eno skupno:
Uresničimo 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic. Skupaj, s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin, zagotovimo zdravje in blaginjo za vse. S tem bomo postavili temelje za reševanje drugih skupnih izzivov človeštva – okoljskih, podnebnih, begunskih, ekonomskih in drugih.

Srečno 2025!


Nadaljnje branje:
Ekonomija delitve
Razglasitev 25. člena

Recimo NE črnemu petku

Bliža se najbolj temačni dan leta – črni petek. Konec novembra, ko že tako prevladuje tema (vsaj na severni polobli), je črni petek postal simbol naše najgloblje zatopljenosti v materializem.

Razprodaje in velikanski popusti so hkrati razprodaja naše človečnosti ter popolno razvrednotenje človeka. Sočutje do bližnjega, ljubezen do drugega in vse, kar je plemenitega, izginja v bleščavi neštetih trgovin in spletnih ponudb.

Črni petek ni le en dan, ločen od ostalih v letu, temveč nam veliko razkriva o svetu, v katerem živimo, in o nas samih.

Trenutek, ko za 10, 20, 30, 50 ali celo 80-odstotni popust kupimo nekaj, česar verjetno sploh ne potrebujemo, odraža našo brezbrižnost do sveta, soljudi in drugih bitij, s katerimi si delimo planet.

Pravo ceno teh popustov plačujejo delavci, pogosto tudi otroci, ki v suženjskih, nevarnih in človeka nevrednih razmerah kopljejo, predelujejo, šivajo, sestavljajo, barvajo, lepijo in pakirajo izdelke, ki se »bleščijo« na policah naših trgovin.

Pravo ceno teh popustov plačujejo okolje, podnebje ter tisoče živalskih in rastlinskih vrst, ki izginjajo in izumirajo.

V resnici razprodajamo ljudi in človečnost; razprodajamo okolje, druga bitja in zemeljske dobrine.

Danes se z lakoto spopada približno 750 milijonov ljudi, več kot polovica svetovnega prebivalstva nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, 2,2 milijarde do čiste pitne vode, 3,5 milijarde do varnih sanitarij, 1,6 milijarde pa do ustreznih stanovanj. Poleg tega 250 milijonov otrok ne hodi v šolo. Vse to je del cene črnega petka in našega nebrzdanega potrošništva nasploh.

Cena popustov, bleščeče okrašenih izložb in mest je strašno visoka. Tako ujeti smo v ta svet iluzij, da ne vidimo preproste resnice: tudi sami smo del sistema in s tem soodgovorni za svet trpljenja, v katerem živi velik del naših bratov in sester, ter za uničeno okolje, ki nam vse bolj »kaže zobe«.

Morda globoko v srcu vendarle čutimo, da je edino pravično deliti dobrine tega sveta, da bi vsem ljudem zagotovili preživetje in človeka vredno življenje. Z medsebojno delitvijo dobrin na praktični ravni izražamo sočutje in univerzalno ljubezen do drugega, kar je tudi bistvo bližajočega se praznika luči – božiča.

Zato recimo NE črnemu petku, božičnim nakupom in drugim komercialnim »praznikom«, ki nas bodo okupirali v prihodnjih tednih.