»Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.« (Edvard Kardelj, 1934)
Za razumevanje današnjih ekonomskih procesov, ki pogosto stojijo v ozadju vojaških konfliktov, pospešenega oboroževanja in postopne fašizacije družbe, se moramo ozreti v preteklost, natančneje v čas pred drugo svetovno vojno. Pri tem nam je lahko v pomoč kratka razprava z naslovom
Fašizem, ki jo je leta 1934 pod psevdonimom Tone Brodar napisal Edvard Kardelj.
Temeljna značilnost kapitalističnega finančnega in gospodarskega sistema je neprestana rast – proizvodnje, dobičkov, finančnega kapitala in podobno. Ta rast pa ne koristi celotni družbi, temveč le njenemu manjšemu delu. Še več, pomeni tudi stopnjevanje izkoriščanja ljudi, naravnih virov in okolja.
Vemo, da rast ne more biti neomejena, saj živimo na planetu z omejenimi viri. Poleg tega ljudje ne potrebujejo vedno več dobrin. Zato kapitalistični način produkcije ciklično zapada v krizo. Za njeno reševanje ustvarja nove »potrebe« ali pa se zanaša na pomoč države, vojne in – v skrajni obliki – fašizma. Ta se pojavi, kadar kapitalistični sistem zaide v globoko in dolgotrajno krizo, kot se je zgodilo po veliki gospodarski krizi, ki jo je sprožil borzni zlom leta 1929 v ZDA.
Monopoli oziroma kopičenje bogastva in moči v rokah elit Treba je razumeti, da kapitalistični finančni in gospodarski sistem po svoji naravi ne temelji na tržnih zakonitostih in svobodni konkurenci. Res je, da se o trženju in svobodni konkurenci veliko piše in govori v medijih ter poučuje v šolah in na univerzah, vendar je resnica drugačna. Kapitalistični sistem namreč vselej teži k monopolom – h kopičenju moči in kapitala v rokah posameznikov ali ozkega kroga elit.
»Zraščanje industrijskih monopolov s finančnimi ustvarja v današnjem gospodarstvu tanko plast ljudi, ki dajejo pečat celotnemu gospodarstvu in ne samo gospodarstvu – s svojo gospodarsko premočjo postavlja ta finančna oligarhija tudi politiko in kulturo v službo svojih lastnih ekonomskih interesov.« (Kardelj, 1934)
Ti izjemno močni monopoli posredno ali neposredno obvladujejo politiko in prek nje celotno družbo. V Trumpovi administraciji je na primer po zadnjih podatkih vsaj dvanajst milijarderjev, katerih skupno premoženje znaša okoli 450 milijard dolarjev – več, kot znaša BDP kar 175 držav sveta. (
U.S.News) Še precej večji pa je posredni vpliv velikega kapitala na vlade, in to ne le v ZDA, temveč po vsem svetu.
Neoliberalizem – nov obraz kapitalizma Po drugi svetovni vojni so najrazvitejše države poskušale ukrotiti kapitalizem, ki je v veliki meri prispeval k izbruhu svetovnih vojn. Osrednji idejni arhitekt tega pristopa je bil britanski ekonomist
John Maynard Keynes. V nasprotju s prevladujočim (kapitalističnim) liberalizmom med obema vojnama je Keynes zagovarjal aktivno vlogo države v gospodarstvu: država mora v času krize spodbujati povpraševanje z javnimi investicijami, socialnimi programi in regulacijo trga, da prepreči recesije in množično brezposelnost. Njegove ideje so postale temelj povojnega gospodarskega sistema, ki je v Evropi in ZDA več desetletij zagotavljal hitro rast, relativno enakost in stabilnost.
Vendar so se že kmalu pojavile tendence k bolj liberalnemu, svobodnemu ekonomskemu okolju – od tod tudi pojem neoliberalizem. V resnici pa je šlo za ponovno obujanje zgodnjega, nereguliranega (liberalnega) kapitalizma. Proces je trajal več desetletij, glavni protagonisti pa so bili avstrijska ekonomista
Friedrich Hayek in
Ludwig von Mises in ameriški ekonomist
Milton Friedman.
Ni naključje, da je neoliberalizem prvič zares zaživel v Čilu v času fašističnega diktatorja Augusta Pinocheta, kjer je kapitalizem uspeval v represivnem političnem sistemu. Podobno se je zgodilo v Italiji in Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja.
S prihodom Margaret Thatcher v Združenem kraljestvu in Ronalda Reagana v ZDA je neoliberalizem ponovno vstopil na veliki svetovni oder. Od takrat prevzema vodilno ekonomsko vlogo, hkrati pa povzroča nove krize, poglablja neenakost, uničuje okolje in ljudi.
Poglabljanje neenakosti Kapitalističen oziroma neoliberalen sistem povečuje neenakost. Pred kratkim je izšlo
Poročilo o stanju prehranske varnosti in prehrane v svetu 2025 (SOFI –
The State of Food Security and Nutrition in the World 2025), iz katerega izhaja, da se je v letu 2024 s kronično lakoto soočalo med 638 in 720 milijoni ljudi, kar predstavlja od 7,8 do 8,8 odstotka svetovnega prebivalstva.
Da bi si te številke lažje predstavljali: to je občutno več, kot znaša celotno prebivalstvo vseh 27 držav članic Evropske unije, ki trenutno skupaj šteje približno 450 milijonov ljudi. Prav tako pretresljiv je podatek, da je bilo leta 2024 približno 2,3 milijarde ljudi po svetu zmerno ali hudo prehransko ogroženih.
Po drugi strani pa, po podatkih
revije Forbes za leto 2025, svetovni milijarderji – skupaj jih je 3.028 – posedujejo približno 16,1 bilijona ameriških dolarjev (okoli 15.000 milijard evrov) neto premoženja. Njihovo skupno bogastvo je torej večje od bruto domačega proizvoda (BDP) vseh držav sveta, z izjemo Združenih držav Amerike in Kitajske.
Kapitalističen način produkcije in ciklične krize Kot smo že omenili, so krize neločljiv del kapitalističnega (ali neoliberalnega) sistema produkcije in kapitalističnega finančnega sistema. Za te krize niso krivi ne davki, ne premajhna učinkovitost ali zunanji vzroki – krize so vgrajene v sam sistem.
Prvi problem je rast produkcije. O kapitalističnem načinu produkcije govorimo, ko nekdo v proizvodni proces (ali v podjetje, banko, delnice, borze itd.) vloži kapital in na koncu pričakuje dodano vrednost oziroma dobiček. Proces se vedno ponovi: končni rezultat mora biti višji od vloženega.
Za proizvodnjo so potrebni naravni viri, delovna sredstva in delo. Ko kapitalist vse to plača, mu mora ostati dodana vrednost oziroma dobiček. To je njegov osnovni motiv – ne dobrobit človeka, družbe ali okolja. Več kot lahko vloži (investira), več lahko zasluži. Vendar na svoji poti sreča druge kapitaliste (danes praktično vsak manjši in večji podjetnik), konkurenca pa je uničujoča. V teh procesih se naravno oblikujejo monopoli oziroma velike korporacije, ki »požirajo« manjša podjetja.
Ko produkcija blaga postane prevelika, podjetja vse manj zaslužijo, saj trgi postanejo zasičeni. Rast kapitala se upočasni ali se celo ustavi, kapitalističen sistem pa zapade v krizo. Podobno deluje kapitalistični finančni sistem, le da svojo rast dosega z obrestovanjem posojil ali na borzah.
Reševanje kapitalističnega sistema poteka na različne načine, odvisno od globine krize, pogosto pa gre tudi za njihovo kombinacijo. Štirje glavni načini so:
- komercializacija
- državna intervencija
- oboroževanje in vojne
- fašizacija
Komercializacija Komercializacija je morda najmanj razumljiv proces, ki se je zares začel razvijati z vzponom neoliberalizma oziroma poznega kapitalizma. Preprosto povedano, pomeni, da kapitalizem, ko se ne more več širiti na nove fizične trge za prodajo svojih izdelkov in storitev, vstopa na bolj subtilne trge – lahko rečemo, da v človeka samega.
V klasičnem kapitalizmu je bila prioriteta zadovoljitev človekovih nujnih in nenujnih fizičnih potreb, kot so hrana, oblačila, stanovanja, oprema, zdravila, avtomobili itd. Komercializacija pa odpira nove trge in posega na področja izobraževanja, vzgoje, zdravja, medsebojnih odnosov in celo duhovnosti. S tem se odpirajo skoraj neomejene možnosti za prodajo izdelkov in storitev.
Proces komercializacije je subtilen in pogosto neopazen, saj postopoma vstopa v naš subjektivni, notranji svet. Človekovo zdravje je na primer velikanski trg, ki ponuja prehranske dodatke, terapije, sprostitvene tehnike, lepotne operacije in druge posege, ki imajo pogosto malo skupnega s samim zdravjem. Tudi klasično zdravstvo je v tem procesu izgubilo prvotno funkcijo: deluje ne več po načelu potrebnosti, temveč po načelu dobička.
Izobraževanje je danes prav tako velik trg. Že od zgodnjega otroštva ljudem ponuja neskončno znanj, spretnosti, tehnik in aplikacij, pogosto bolj v komercialne kot v resnične izobraževalne namene. Podobno je duhovnost prešla okvire starodavnih znanj in obredov ter zdaj ponuja različne instant metode in tehnike, ki obljubljajo hitro duhovno rast – vse seveda plačljivo.
Sam izraz komercializacija izhaja iz latinske besede
commercium, ki je skovanka iz
con (z) in
merx (blago). Procesa ni lahko prepoznati, ker je prodrl v prav vsa področja človeškega delovanja. Dejansko so se klasični blagovni trgi razširili na področja, ki sprva niso imela ekonomskega značaja.
Državna intervencija Krize so stalnica kapitalističnega sistema, pojavijo pa se v različnih oblikah in vsakih nekaj let. Za ilustracijo se osredotočimo na zadnji dve večji krizi.
Po svetovni finančni krizi 2007–2008 so države po svetu namenile več bilijonov dolarjev za reševanje finančnega sistema – v obliki kapitalskih injekcij, jamstev za depozite, odkupov slabih sredstev in posojil. Samo v ZDA je po nekaterih podatkih šlo za približno 7,7 bilijona dolarjev (
The Week).
Covidna ekonomska kriza 2020 je bila posebna, saj se na prvi pogled zdi, da gre za zunanji vzrok – epidemijo. V resnici pa je pandemija razkrila, kako ranljiv je kapitalistični sistem, ki je do skrajnosti komercializiral celo zdravstvo. Manjkale so postelje na intenzivnih oddelkih, zaščitna oprema in zdravstveni delavci. Po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (
IMF) je skupna višina državne podpore v letu 2020 znašala približno 16 bilijonov ameriških dolarjev (16.000 milijard dolarjev), kar predstavlja približno 15 % svetovnega BDP.
Ogromni dobički, ki jih v času »debelih krav« kopičijo najbogatejši, se nikoli ne namenijo za reševanje kriz. Vse se pričakuje od držav oziroma državljanov, kar imenujemo »privatizacija dobičkov in socializacija izgub«.
Oboroževanje in vojne »Svetovna vojna – ta orjaški poskus finančnega kapitala, da bi našel izhod iz gospodarske stiske – ni odpravila nasprotij, ki se kopičijo v kapitalističnem sistemu, ker jih kratko malo ni mogla odpraviti. Ta nasprotja, ki izhajajo iz osnovnega protislovja v kapitalističnem načinu produkcije, namreč iz protislovja med družbeno produkcijo in privatnim prilaščanjem produktov, kar je mogoče odpraviti le tako, da se odpravi osnovno protislovje samo.« (Kardelj, 1934)
Naslednji način reševanja kapitalističnih kriz poteka s pomočjo oboroževanja in vojn. Oboroževalna industrija je po svoji naravi že monopolistična: naročila so vedno ogromna, konkurence skorajda ni, naročnik pa je skoraj vedno država oziroma dejansko njeni državljani.
Ker so vojne danes med javnostjo nepriljubljene, jih najrazvitejše države pogosto izvajajo posredniško (
proxy wars). Ena od teh posredniških vojn se trenutno odvija v Ukrajini, kamor zahodne države stalno pošiljajo orožje. Orožarska industrija ima zato polne roke dela, denarja pa je za orožje več kot dovolj (npr. zaveza članic Nata o 5 % BDP za oboroževanje). Dobički gredo spet v zasebne žepe, neposredno iz žepov državljanov. Kapitalističen sistem tako ponovno raste, nato pa sledi še obnova porušenega – kar bo spet pospešilo gospodarsko rast.
Podobno je v primeru podpore Izraelu, ki je stalno v konfliktu s sosednjimi državami ter v vojni s Palestinci. Nemški kancler Merz je pred časom
izjavil, da Izrael »opravlja umazano delo za vse nas«. To izjavo lahko razumemo na več načinov: lahko pomeni, da Izrael uničuje ljudi, ki niso »pravi« in bi se potencialno lahko preselili v razvite države, ali pa, da ustvarja »potrebe« oziroma posle za evropsko in širše zahodno kapitalistično gospodarstvo – orožje, opremo, logistiko in obnovo – kar pomaga ohranjati dobičkonosnost evropskih industrij.
Nedavno poročilo
Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida Francesce Albanese, italijanske pravnice in posebne poročevalke Združenih narodov za človekove pravice na zasedenih palestinskih ozemljih, opozarja na vpletenost mednarodnih korporacij, univerz in drugih organizacij v kršitve mednarodnega prava in izvajanje genocida v Gazi. Poročilo se začne z besedami:
»To poročilo preučuje korporativni mehanizem, ki vzdržuje izraelski naseljensko-kolonialni projekt razseljevanja in nadomeščanja Palestincev na okupiranem ozemlju. Medtem ko se politični voditelji in vlade izmikajo svojim obveznostim, ima preveč korporacij dobiček od izraelske ekonomije nezakonite okupacije, apartheida in genocida. Soodgovornost, ki jo razkriva to poročilo, je le vrh ledene gore; njenega konca ne bo brez prevzemanja odgovornosti zasebnega sektorja, vključno z njegovimi vodstvenimi kadri. Mednarodno pravo priznava različne stopnje odgovornosti – vsaka zahteva nadzor in odgovornost, zlasti v tem primeru, kjer sta ogroženi samoodločba in obstoj nekega ljudstva. To je nujen korak k ustavitvi genocida in razgradnji globalnega sistema, ki ga je omogočil.«Fašizacija politike in družbe Ponovimo še enkrat besede Edvarda Kardelja iz leta 1934:
»Fašizem je politično sredstvo finančnega kapitala za dušenje ekonomskih in socialnih nasprotij, ki so postala v kapitalističnem gospodarstvu nerešljiva.« Vojne in oboroževanje med ljudmi niso priljubljene, zato je pomemben tudi vpliv politike, ki ščiti interese kapitala, pozornost ljudi pa preusmeri k notranjim in zunanjim sovražnikom. Danes seveda ne smemo iskati fašističnih režimov iz 30. let prejšnjega stoletja, ki korakajo v črnih uniformah, a vseeno lahko prepoznamo številne značilnosti fašizma v današnjih družbah.
Ameriški politični raziskovalec dr. Lawrence W. Britt je skušal najti skupne značilnosti režimov, ki so nedvomno bili fašistični. Raziskal je sedem različnih režimov 20. stoletja: nacistično Nemčijo, fašistično Italijo, Francovo Španijo, Salazarjevo Portugalsko, Papadopoulosovo Grčijo, Pinochetov Čile in Suhartovo Indonezijo. Čeprav so se ti režimi med seboj razlikovali, je pri vseh mogoče najti skupne značilnosti, ki jih je dr. Britt strnil v štirinajst točk (v članku
Fascism Anyone, 2003):
1. močno in stalno izražanje nacionalizma
2. zavračanje pomembnosti spoštovanja človekovih pravic
3. iskanje sovražnikov in »grešnih kozlov« v imenu poenotenja
4. velik pomen vojske, militarizacija, oboroževanje
5. poudarjen seksizem
6. nadzorovanje medijev
7. obsedenost z nacionalno varnostjo
8. tesne povezave verskih in političnih elit
9. zaščita moči korporacij
10. zatiranje delavskega razreda
11. preziranje in zatiranje intelektualcev ter umetnikov
12. obsedenost z zločini in kaznovanjem
13. obširna korupcija in nepotizem
14. volilne prevare
Danes ni težko prepoznati vsaj nekaterih značilnosti fašizma tudi v številnih evropskih državah, ZDA in drugod po svetu. Tudi Evropska unija kot celota stopa na nevarno pot fašizacije z obsežnim oboroževanjem in iskanjem zunanjih sovražnikov (predvsem Rusije), kar krepi še druge značilnosti fašizma.
Antifašizem našega časa »Fašizem je izraz slabosti finančnega kapitala, izraz strahu pred množicami, ne pa izraz moči.
Ali more fašizem zaustaviti hudournik novih idej? – Ne more! – Ali more uničiti delavski razred in najboljše elemente človeškega duha? – Ne more!« (Kardelj, 1934)
Ko danes govorimo o uporu proti fašizmu, se moramo nasloniti na izkušnje antifašizma, ki je nekoč z velikimi napori zlomil moč fašizma. Vendar je tudi antifašizem danes drugačen kot v preteklosti. Vidimo, kako lahko velika fronta protestov, »poplave« objav na družbenih omrežjih, peticij, kulturnih dogodkov, pisem bralcev, bojkotov izdelkov in storitev vendarle kljubuje izjemni moči militariziranih držav, velikih korporacij in privatnih medijev.
Tega ni mogoče storiti brez skupnega delovanja delavskega razreda, ki ga danes razumemo širše kot v preteklosti. Delavski razred niso le zaposleni v gospodarstvu, temveč vsi, ki ustvarjajo družbeno produkcijo, ki si jo v veliki meri prilaščajo privatni interesi oziroma najbogatejši ljudje. Vključuje delavce, javne uslužbence, učitelje, vzgojitelje, prekarne delavce, študente, upokojence, migrante, civilno-družbene skupine, kulturne delavce, gospodinje in druge.
Družbena produkcija namreč ni samo delo za neposredno plačilo, temveč tudi obsežno delo, ki podpira družbeno življenje samo. Mar niso gospodinjska dela in skrb za otroke prav tako delo, ki »proizvaja« bodočega delavca ali uslužbenca? Mar niso gasilci, ekologi in drugi brezštevilni prostovoljci prav tako del današnjega delavskega razreda, saj ustvarjajo družbeno produkcijo za skupno dobro?
Delavski razred, razumljen v najširšem smislu, je najmočnejša skupina, ki se lahko upre fašizmu, kapitalističnemu izkoriščanju in uničevanju planeta. Je antifašistična fronta, ki mora izkoristiti svojo moč, da se upre vojnam, genocidu, uničevanju narave, lakoti, revščini in socialni neenakosti.
Za kaj si moramo prizadevatiPrvič, prizadevati si moramo za zaustavitev vojn, kot so izraelska agresija proti Palestincem, konflikt v Ukrajini in drugi vojaški spopadi po svetu.
Drugič, boriti se moramo za človekove pravice za vse ljudi, kot je zapisano v 2. členu
Splošne deklaracije človekovih pravic:
»Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, zapisanih v tej deklaraciji, brez vsakršnega razlikovanja, zlasti glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino.« Med temi pravicami moramo posebej izpostaviti zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, ki so zapisane v 25. členu deklaracije:
»Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.« Tretjič, prizadevati si moramo za varovanje in ohranitev okolja ter zaščito drugih živih bitij, ki z nami delijo skupni dom – planet Zemljo.
Kako vse to doseči
S sodelovanjem, solidarnostjo in
pravično delitvijo globalnih dobrin. To je antifašističen boj našega časa – boj, ki ni le proti političnim ali vojaškim represijam, temveč tudi proti ekonomskemu in družbenemu izkoriščanju, degradaciji narave ter kršitvam temeljnih človekovih pravic.
To je antifašističen boj našega časa – naš boj za pravico, svobodo, enakopravnost in prihodnost planeta.
_(cropped).jpg)
.jpg)