Recimo NE črnemu petku

Bliža se najbolj temačni dan leta – črni petek. Konec novembra, ko že tako prevladuje tema (vsaj na severni polobli), je črni petek postal simbol naše najgloblje zatopljenosti v materializem.

Razprodaje in velikanski popusti so hkrati razprodaja naše človečnosti ter popolno razvrednotenje človeka. Sočutje do bližnjega, ljubezen do drugega in vse, kar je plemenitega, izginja v bleščavi neštetih trgovin in spletnih ponudb.

Črni petek ni le en dan, ločen od ostalih v letu, temveč nam veliko razkriva o svetu, v katerem živimo, in o nas samih.

Trenutek, ko za 10, 20, 30, 50 ali celo 80-odstotni popust kupimo nekaj, česar verjetno sploh ne potrebujemo, odraža našo brezbrižnost do sveta, soljudi in drugih bitij, s katerimi si delimo planet.

Pravo ceno teh popustov plačujejo delavci, pogosto tudi otroci, ki v suženjskih, nevarnih in človeka nevrednih razmerah kopljejo, predelujejo, šivajo, sestavljajo, barvajo, lepijo in pakirajo izdelke, ki se »bleščijo« na policah naših trgovin.

Pravo ceno teh popustov plačujejo okolje, podnebje ter tisoče živalskih in rastlinskih vrst, ki izginjajo in izumirajo.

V resnici razprodajamo ljudi in človečnost; razprodajamo okolje, druga bitja in zemeljske dobrine.

Danes se z lakoto spopada približno 750 milijonov ljudi, več kot polovica svetovnega prebivalstva nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, 2,2 milijarde do čiste pitne vode, 3,5 milijarde do varnih sanitarij, 1,6 milijarde pa do ustreznih stanovanj. Poleg tega 250 milijonov otrok ne hodi v šolo. Vse to je del cene črnega petka in našega nebrzdanega potrošništva nasploh.

Cena popustov, bleščeče okrašenih izložb in mest je strašno visoka. Tako ujeti smo v ta svet iluzij, da ne vidimo preproste resnice: tudi sami smo del sistema in s tem soodgovorni za svet trpljenja, v katerem živi velik del naših bratov in sester, ter za uničeno okolje, ki nam vse bolj »kaže zobe«.

Morda globoko v srcu vendarle čutimo, da je edino pravično deliti dobrine tega sveta, da bi vsem ljudem zagotovili preživetje in človeka vredno življenje. Z medsebojno delitvijo dobrin na praktični ravni izražamo sočutje in univerzalno ljubezen do drugega, kar je tudi bistvo bližajočega se praznika luči – božiča.

Zato recimo NE črnemu petku, božičnim nakupom in drugim komercialnim »praznikom«, ki nas bodo okupirali v prihodnjih tednih.

Nesmiseln boj

Del človeštva se bori za večje dobičke,
za več premoženja, za uspeh,
za večje hiše, avtomobile,
za večjo moč, za več nazivov ...
Ves ta boj za več
je za njih izčrpavajoč,
za vse druge in naravo pa uničujoč.

Medtem se velik del človeštva bori za preživetje,
za vsakodnevni obrok hrane
in pitno vodo,
za vsaj osnovna zdravila,
za osnovno izobrazbo svojih otrok ...

Kako končati ta nesmiselni boj —
na eni strani za bogastvo,
na drugi za preživetje?
Sedimo v istem čolnu
in danes ni nihče zares srečen in zadovoljen.

Kaj pa, če bi pravičneje delili svetovno bogastvo

in sodelovali,
da bi vsi imeli dovolj?
Ne vsi enako, a vsakdo dovolj za dobro življenje.
Takrat bi bilo veliko srečnih in zadovoljnih ljudi.

Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost

Svetovni dan hrane obeležujemo vsako leto 16. oktobra. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) ga je uvedla leta 1979 z namenom opozarjanja na globalne izzive, povezane s prehrano in lakoto. Letošnja tema je: »Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost.« Prav je, da vedno znova poudarimo, da je pravica do hrane temeljna človekova pravica, zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

Na žalost je ta pravica ena najpogosteje kršenih. V svetu, kjer živi približno 8 milijard ljudi, je danes med 713 in 757 milijoni ljudi lačnih, kar pomeni, da zaradi lakote trpi vsak enajsti Zemljan. Skupno pa si kar 2,8 milijarde ljudi ne more privoščiti zdrave prehrane.

Hrana je najpomembnejša dobrina na Zemlji, zato bi morali z njo ravnati skrbno in v dobro vseh. Žal pa hrana pogosto postane tudi orožje. V Gazi danes Izrael ne le bombardira, temveč ljudi trpinči in ubija tudi z onemogočanjem dostopa do hrane. Pri tem so še posebej ranljivi otroci. Je sploh kaj hujšega, kot otrokom preprečiti dostop do hrane?

Vendar ne gre le za vojna območja. Vsako leto zaradi podhranjenosti otrok in mater umre približno 2,4 milijona otrok, mlajših od pet let (podatek za leto 2021). Mar ni to dobesedno ekonomski genocid, za katerega je v veliki meri odgovoren razviti del sveta, vključno z nami? Še posebej, če vemo, da svetovna pridelava hrane zadostuje za prehranitev vseh – trenutno proizvedemo dovolj hrane za približno 10 milijard ljudi. Kljub temu pa velik del te hrane, zlasti v bogatejših državah, konča med odpadki.

V letu 2023 je bilo na globalni ravni zavrženih približno 1,05 milijarde ton hrane, kar predstavlja okoli 19 % vse hrane, dostopne potrošnikom. Zavržena hrana po celotni verigi, od pridelave do končnega odpadka, prispeva med 8 in 10 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov, kar je skoraj petkrat več kot emisije celotnega letalskega sektorja.

Hrana – na presečišču kriz

Hrana je vsekakor v središču svetovnih problemov oziroma kriz. Povezana je z lakoto, revščino in številnimi težavami, ki jih spremljajo – prezgodnje in nepotrebne smrti, bolezni, družbeni konflikti ter migracije. Poleg tega ima hrana pomembno vlogo pri okoljskih in podnebnih izzivih, kot so nepotrebni izpusti toplogrednih plinov, pretirana sečnja gozdov ter izčrpavanje oceanov. Spori med državami zaradi rodovitne zemlje in vodnih virov so vse pogostejši. Zato je drugačen odnos do hrane ključnega pomena za reševanje največjih globalnih problemov.

Hrana – v središču rešitev

Kaj pomeni, da moramo spremeniti svoj odnos do hrane – tako na osebni kot na globalni ravni? Na osebni ravni lahko začnemo s tem, da zmanjšamo količino hrane, ki jo vse preveč zavržemo. Prav tako lahko spremenimo svojo prehrano, tako da uživamo manj mesa in izbiramo hrano, ki ne zahteva prekomerne porabe naravnih virov ter ne prepotuje tisoče kilometrov, preden pride na naše krožnike. Na ta način ne le prispevamo k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, temveč tudi k bolj trajnostnemu in pravičnemu globalnemu prehranskemu sistemu.

In prav to je tisto, kar moramo spremeniti na ravni držav in mednarodne skupnosti. Hrana ni blago, s katerim bi se množično špekuliralo in ustvarjalo dobičke. Njena glavna vloga je zadovoljevanje osnovne človekove potrebe, ki predstavlja tudi temeljno človekovo pravico. Dostop do hrane mora biti brezpogojno zagotovljen vsakemu prebivalcu Zemlje, zato moramo vzpostaviti takšen ekonomski sistem, ki bo omogočal pravično delitev hrane in drugih osnovnih dobrin, kot so pitna voda, zdravila in zdravstveno varstvo. Takšen sistem imenujemo ekonomija delitve.

»Pravica do hrane za boljše življenje in boljšo prihodnost« ni le osrednja tema letošnjega svetovnega dne hrane, ki ga obeležujemo 16. oktobra, temveč bi morala biti temeljno vodilo vsak dan, vsako leto.

»Nikogar ne pustimo za seboj« (Leave no one behind) je prav tako pomemben poudarek letošnjega praznika (glej sliko), kar lahko razumemo tudi kot zavezo, da nikogar na Zemlji ne pustimo lačnega.


Viri:
UNICEF – Situation for Gaza children getting worse with each passing day
Action Against Hunger – World Hunger Facts
HuffPost – World Hunger
UNEP – Food Waste Index 2024 Key Messages
WHO – Hunger numbers stubbornly high for three consecutive years
Our World in Data – Half of child deaths linked to malnutrition
FAO – Open Knowledge Repository

Slika: 

FAO na Facebooku

Oborožimo se z nenasiljem

Jutri, 2. oktobra, obeležujemo mednarodni dan nenasilja. Na ta dan leta 1869 se je rodil Mahatma Gandhi, vodja indijskega gibanja za neodvisnost in začetnik filozofije ter strategije nenasilja. V skladu z resolucijo Generalne skupščine, sprejeto 15. junija 2007, je mednarodni dan priložnost za »širjenje sporočila o nenasilju, tudi prek izobraževanja in ozaveščanja javnosti«. Resolucija ponovno potrjuje »univerzalni pomen načela nenasilja« ter željo po »zagotovitvi kulture miru, strpnosti, razumevanja in nenasilja«. (Združeni narodi)

Razmišljati in delovati nenasilno se v svetu vse hujšega nasilja na prvi pogled zdi brezupno. Trenutno potekajo verjetno najhujši in najnevarnejši konflikti po drugi svetovni vojni in hladni vojni, ki ji je sledila. Orožja, ki so danes v uporabi, so nevarnejša kot kadar koli prej. Kaj lahko storimo kot posamezniki, ki smo v tej igri velikih in močnih sil le obrobne in pogrešljive figure?

Morda je prav, da poskusimo te konflikte osvetliti z vidika duhovne razsežnosti današnje krize. Svet se nahaja na prehodu med dvema dobama, ki ju lahko poimenujemo stara in nova doba; doba individualizma in sebičnosti ter doba sodelovanja in povezovanja ali doba Rib in Vodnarja. Poimenovanj je veliko, vendar skoraj vsakdo lahko občuti silovit razkol med starimi in novimi energijami. Staro je neustrezno, a še vedno močno in vplivno, predvsem v politiki in ekonomiji, medtem ko se novo izraža skozi številna ljudska gibanja, ki si prizadevajo za politično in ekonomsko pravičnost.

Prizadevanja za varovanje okolja in podnebja, delitev dobrin, pravičnost, sodelovanje in povezovanje ter spoštovanje vseh ljudi in narodov so zunanji izrazi novih energij. Sebičnost, tekmovalnost, pohlep in konflikti so ostanki stare dobe, ki pa so še vedno globoko zasidrani predvsem v svetovni politiki in ekonomiji (finance, velike korporacije). V želji ohraniti stare odnose, ki jim prinašajo neizmerno bogastvo, moč in oblast, te sile sprožajo konflikte, vojne in nebrzdano uničujejo okolje.

V ozadju prizadevanj za drugačen, boljši in pravičnejši svet je vsekakor vredno omeniti tudi delovanje Maitreje, učitelja človeštva, ki uči, navdihuje in spodbuja ljudi z voljo do dobrega, da uvajajo potrebne spremembe (Share International, Share Slovenija). Vse več ljudi se zaveda novih energij in deluje v skladu z njimi, vendar je prav tako močna reakcija tistih, ki želijo ohraniti svoje današnje privilegije in skrajno nepravične odnose – predvsem prek politike in ekonomije.

Pot nenasilja, ki jo je pokazal Mahatma Gandhi, je vsekakor skladna z novimi energijami. Reševanje konfliktov na nenasilen, a hkrati odločen in pogumen način, je pot nove dobe. Povezovanje ljudi za skupno dobro in preseganje verskih ter političnih razlik v korist celote je zagotovo pot, ki vodi v boljši svet.

Zato je prav, da vztrajamo v nenasilnem prizadevanju za boljši svet. Nenasilje ni pasivnost in brezbrižnost, temveč aktivna skrb za drugega.


Slika: Zavozlana pištola (The Knotted Gun) Carla Fredrika Reuterswärda na sedežu Združenih narodov – simbol nenasilja

Čas norosti

Če bomo mi ali naši zanamci, upajmo, nekoč opisovali današnji čas, ga bomo najverjetneje najbolje opisali kot »čas norosti«. Kako pa sploh opredeliti norost? Poglejmo v Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), kjer je norost opisana kot »nespametno, neumno dejanje ali ravnanje« oziroma kot nekaj, »kar je podobno duševni bolezni: ljudi je obsedla nerazumljiva norost«. Morda lahko danes govorimo kar o splošni Norosti, ki prežema celotno družbo.

Norost vojne

Vojne so norost same po sebi. Koristijo le peščici – predvsem trgovcem z orožjem in politikom, ki si z vojno utrjujejo oblast ali prikrivajo svojo nesposobnost in nepriljubljenost. Večini pa prinašajo neposredno ali posredno trpljenje in pomanjkanje. Današnji politiki, še posebej tako imenovani zahodni (ZDA, EU), so popolnoma pozabili lekcije iz 1. in 2. svetovne vojne ter postali tihi ali glasni podporniki vojn v Ukrajini, Gazi, Libanonu, Sudanu, če omenimo le največje konflikte. Kot da bi jih zajela kolektivna norost. Politiki danes celo govorjenje o miru obsodijo kot nekaj sovražnega in grešnega – kar je le še en dokaz njihove norosti. Žal pa je res tudi to, da je velik del javnosti sprijaznjen z vojnami in večinoma molči, kar politikom pušča proste roke pri njihovih norostih.

Norost revščine

Medtem ko superbogataši odhajajo na turistične sprehode v vesolje, saj zanje na Zemlji ni več nič dovolj vznemirljivega (in ker so seveda »patološki narcisi«), v svetu strada med 713 in 757 milijoni ljudi, kar pomeni vsakega enajstega Zemljana (Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024). Medtem ko razni chefi za stotine evrov prodajajo »umetniške« krožnike hrane, si več kot tretjina svetovnega prebivalstva – približno 2,8 milijarde ljudi – ne more privoščiti zdrave prehrane.

Podnebna norost

Medtem ko se en del sveta utaplja v poplavah, drugi del gori ali trpi zaradi suše, politiki opuščajo podnebne ukrepe, saj naj ti ne bi škodovali ljudem in gospodarstvu. To je norost. Bistvo podnebnih ukrepov je namreč prav v tem, da rešijo ljudi pred podnebno katastrofo in ob tem, seveda, tudi gospodarstvo.

Norost dobrega

V teh norih časih je že skoraj absurdno govoriti o pogajanjih in miru, o pravični delitvi dobrin, o preprostejšem življenjskem slogu, o solidarnosti in sočutju. Kot da je vse, kar je dobro, postalo norost.

Pravičnost, ne dobrodelnost

Dobrodelnost ne more nadomestiti pravičnega ekonomskega sistema. Ekonomija delitve temelji na pravičnosti, ne na dobrodelnosti.

»V svetu primanjkuje pravičnosti, ne dobrodelnosti,« je leta 1792 zapisala britanska pisateljica, filozofinja in feministka Mary Wollstonecraft (1759–1797). Ta izjava ostaja aktualna na številnih področjih, še posebej na ekonomskem.

Po zadnjih podatkih iz poročila Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024 se z lakoto sooča med 713 in 757 milijonov ljudi, kar pomeni, da je vsak enajsti Zemljan lačen. Poleg tega je kar 28,9 % svetovnega prebivalstva – torej 2,33 milijarde ljudi – izpostavljenega zmerni ali hudi prehranski nepreskrbljenosti.

Vzpostavili smo ekonomski sistem, ki manjšini omogoča neizmerno bogatenje, medtem ko velik del prebivalstva trpi zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin. Globalna ekonomska neenakost je posledica delovanja tega nepravičnega sistema.

Namesto da bi spremenili ta sistem, prepuščamo dobrodelnim organizacijam, da blažijo njegove posledice. Vendar tudi največje organizacije, kot so Svetovni program za hrano (WFP), Mednarodna federacija društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC), UNICEF, Save the Children, Zdravniki brez meja in Care International, ne morejo rešiti problema lakote in skrajne revščine.

Dobrodelnost je pravzaprav del problema, ne pa rešitve, saj pomaga ohranjati destruktivni in uničevalni ekonomski sistem pri življenju. Če bi nenadoma opustili vse dobrodelne aktivnosti – ne samo v najrevnejših državah, temveč tudi v zelo razvitih – bi hitro prišlo do velikih protestov, saj bi mnogi ljudje ostali brez kakršnih koli virov za preživetje. Politiki bi bili prisiljeni v spremembe.

Tako pa bogati in vplivni ljudje, politiki in ekonomisti, pa tudi povsem običajni državljani, prepuščajo dobrodelnim organizacijam, da z velikimi napori ohranjajo številne ljudi pri življenju. Te organizacije ne morejo resnično spremeniti življenj teh ljudi; zagotavljajo jim le najnujnejše za preživetje. Čeprav obstajajo primeri, ko dobrodelne organizacije resnično izboljšajo življenje posameznikov, so to bolj izjeme kot pravilo.

S podporo dobrodelnim organizacijam si mnogi olajšajo vest, še posebej najbogatejši, ki bogatijo na račun revnih in jim nato v obliki donacij »vrnejo nekaj drobtinic z bogato obloženih miz«. Mnogi se v tej situaciji znajdejo v globokem notranjem konfliktu: sočutje jih spodbuja, da pomagajo najrevnejšim, hkrati pa z dobrodelnostjo prispevajo k ohranjanju nepravičnega ekonomskega sistema.

Prava rešitev se skriva v družbenih spremembah, še posebej na ekonomskem področju. Potrebujemo pravičen ekonomski sistem, ki bo vsakomur omogočil zadovoljevanje osnovnih potreb, zdravje in blaginjo, saj so to temeljne pravice vsakega Zemljana. Vzpostaviti moramo trajne mehanizme sodelovanja in medsebojne delitve dobrin, da nihče na svetu ne bo prikrajšan za osnovne potrebe, kot so hrana, pitna voda, zdravila, zdravstvena oskrba, ustrezna bivališča in sanitarije.

Ne potrebujemo dobrodelnosti, temveč pravičen ekonomski sistem. Za to se moramo zavzemati – za ekonomijo delitve. 

Prehranska ne-varnost

V času poletnih »kislih kumaric« in »življenjsko pomembnih« športnih novic je mimo nas neopazno zdrsnilo še eno »dolgočasno« poročilo več pomembnih mednarodnih organizacij, in sicer Stanje prehranske varnosti in prehrane v svetu 2024.

V letu 2023 se je z lakoto soočalo med 713 in 757 milijonov ljudi, kar pomeni vsak enajsti Zemljan; v istem letu je bilo kar 28,9 % svetovnega prebivalstva – 2,33 milijarde ljudi – izpostavljenih zmerni ali resni prehranski nepreskrbljenosti. To sta dva ključna podatka iz tega poročila. Morda je prav, da ju postavimo v širši kontekst, da lažje razumemo, kako velik vpliv imata na svetovno dogajanje.

17. decembra 2010 se je tunizijski ulični prodajalec Mohamed Bouazizi zažgal pred vladnim uradom, kar je postalo simbol upora proti avtokraciji in ekonomski negotovosti ter sprožilo Arabsko pomlad. Le štiri dni prej je dr. Yaneer Bar-Yam, strokovnjak za kompleksne sisteme, ameriško vlado opozoril na možen val protestov na Bližnjem vzhodu zaradi nenadnega dviga svetovnih cen hrane. S svojo ekipo je spremljal prejšnje nemire in ugotovil, da se protesti pojavljajo ob določenem pragu cen hrane, ter opozoril, da se bliža prelomna točka za družbene konflikte.

Seveda cene hrane niso bile edini vzrok za Arabsko pomlad, so pa bile zagotovo pomemben dejavnik splošnega nezadovoljstva. Danes spremljamo krvave proteste zaradi previsokih cen hrane in drugih osnovnih dobrin v najštevilčnejši afriški državi, 223-milijonski Nigeriji. Prav tako je vse slabša ekonomska situacija pravi vzrok za proteste v 172-milijonskem Bangladešu. Ni nepomembno, da je Nigerija šesta, Bangladeš pa osma najštevilčnejša država na svetu.

Po podatkih za leto 2022 (Our World in Data) so bili v Nigeriji relativni povprečni izdatki za hrano najvišji na svetu. Nigerijci so namenili kar 59 % vseh svojih potrošniških izdatkov samo za hrano, v Bangladešu 52,7 %, medtem ko so na drugem koncu lestvice v Singapurju prebivalci za hrano namenili le 7 % celotnih izdatkov. Sleherna podražitev hrane lahko v revščino pahne milijone ljudi, ki morajo za hrano nameniti več kot polovico svojih razpoložljivih sredstev. Višje cene hrane pa hkrati pomenijo, da morajo zmanjšati izdatke za druge ključne potrebe, kot so zdravstveno varstvo, energetski viri, izobraževanje otrok itd. Same nemogoče izbire.

V tako imenovanem razvitem svetu zdaj ogromna sredstva namenjamo za oboroževanje, ki naj bi nam zagotovilo večjo varnost. Prav tako vlagamo velika sredstva v ograje, taborišča za migrante, nadzorna sredstva itd. Vendar več orožja, ograj in varnostnih ukrepov ne vodi v večjo varnost. Morda prinaša več denarja oborožitveni industriji, za vse druge pa pomeni zgolj nepotrebno zapravljanje denarja in večjo možnost širjenja vojaških konfliktov. Ker ignoriramo ekonomske probleme številnih in številčnih držav, kot sta Nigerija in Bangladeš, tvegamo begunske valove, ki lahko postanejo neobvladljivi.

Vlaganje v prehransko varnost po vsem svetu je edino zagotovilo naše varnosti. Danes hrano in druge osnovne dobrine prepuščamo blagovnim trgom, ki s špekulacijami sprožajo neprestana nihanja cen in lahko v trenutku pahnejo milijone ljudi v skrajno revščino. To sproža družbene nemire, neželene migracije in sovraštvo, ki ga še posebej izkoriščajo skrajni desničarji. Hrana je ključna dobrina na Zemlji, zato ni odveč resen razmislek o vzpostavitvi mednarodnega mehanizma za bolj pravično delitev hrane in drugih osnovnih dobrin, od katerih je odvisno preživetje ljudi.

Rešitev ljudi pred lakoto in skrajno revščino je prvi korak k reševanju tudi drugih globalnih problemov, kot je na primer podnebna kriza. V razvitem svetu vidimo rešitve zanjo v električnih avtomobilih in solarnih panelih, a to so globalno zanemarljive rešitve, saj bodo najrevnejši ljudje v neusmiljenem boju za preživetje še naprej uporabljali podnebno škodljive prakse, kot so kurjenje na drva, petrolej in oglje ter krčenje gozdov. A nič ni bolj nujno kot takojšnja zaustavitev vojaških konfliktov, še posebej v Ukrajini in Gazi, ki se vsak trenutek lahko razplamtita v neobvladljiv konflikt z neobvladljivimi posledicami.

Prepričali so nas, da o miru ne smemo niti govoriti. Pa moramo. Naši politiki si ne upajo, saj kot začarani sledijo naraciji vojne in oboroževanja. Da bi preusmerili pozornost od svoje politične impotentnosti, strastno navijajo za športnike in sodelujejo pri poletni športni evforiji, s katero skupaj z mediji skušajo zakriti resnične probleme sveta. Zlata olimpijska medalja, rumena majica in podobni dosežki so plod trdega dela dobro plačanih športnikov, ne pa predmet nacionalne evforije. Kaj če bi vsi skupaj svojo energijo raje investirali v boljši in pravičnejši svet?

Objavljeno (in slika): Dnevnik, Pisma bralcev, 8. 8. 2024

Črni ponedeljek, rdeče borze

Črni petek običajno označuje dan, ki ga zaznamujejo izjemno visoki popusti. Pred desetletji so ameriški trgovci ugotovili, da so ljudje dan po zahvalnem dnevu, ki je v ZDA vselej četrti četrtek v novembru, večinoma prosti. Zato so jih z velikimi popusti zvabili k nakupom. Trgovske bilance so se iz rdeče barve (ki označuje izgube) obarvale v črno (kar pomeni dobiček). Danes je črni petek postal sinonim za popuste in nakupe.

Vendar oznaka »črni dan« lahko pomeni še nekaj drugega. Pomeni izjemno slab dan na borzah, ko so borzni indeksi (borzni indeks je statistični kazalnik, ki meri in prikazuje spremembe vrednosti skupine delnic na določenem borznem trgu) obarvani v rdeče, kar pomeni velike izgube. V obeh primerih – črni petek v trgovinah in črni dnevi na borzah – gre za razprodaje: na eni strani trgovskega blaga, na drugi strani pa delnic in drugih vrednostnih papirjev. Vsekakor pa lahko rečemo, da sta tako trgovski črni petek kot črni borzni dan sinonima za današnji propadajoči in uničujoči ekonomski sistem, ki temelji na tekmovalnosti, pohlepu in sebičnosti.

Poglejmo si nekaj primerov črnih dni na borzah. Poznamo na primer črni ponedeljek, 19. oktobra 1987, ko so borzni trgi po vsem svetu doživeli velik padec. Najbolj znan ameriški in svetovni borzni indeks, Dow Jones Industrial Average (DJIA), je tisti dan padel za 22,6 %, kar je največji enodnevni padec v zgodovini indeksa. Med finančno krizo leta 2008, 29. septembra, je indeks DJIA padel za 777,68 točke (6,98 %), kar je bil največji enodnevni točkovni padec do takrat. Tudi to je bil črni ponedeljek.

Poznamo tudi druge črne dni. Leta 1929 se je zgodil eden najbolj znanih borznih zlomov v zgodovini, ki je označil začetek velike depresije. Ta dogodek vključuje več ključnih datumov, še posebej črni četrtek, 24. oktober 1929, ko je newyorška borza doživela prvi večji padec za približno 11 % svoje vrednosti, in črni torek, 29. oktober 1929, ko je DJIA padel še za dodatnih 12 %, kar je povzročilo popolno finančno paniko in uradni začetek velikega borznega zloma. Vemo, kako dolgotrajna je bila velika depresija, ki je tudi eden od vzrokov za 2. svetovno vojno.

Tudi Japonska je nekaj podobnega doživela leta 1989. Glavni japonski borzni indeks Nikkei 225 je padel z 38.915 konec decembra 1989 na 14.309 konec avgusta 1992. Do 11. marca 2003 je dosegel najnižjo vrednost po izbruhu recesije, in sicer 7.862. Japonska si od takrat ni več zares gospodarsko opomogla.

Zdi se, da je današnji dan, 5. avgust 2024, spet en izmed črnih dni. Japonski borzni indeks Nikkei je izgubil 4.451 točk, kar je največji padec v zgodovini. Indeks je zaključil z več kot 12-odstotnim padcem. Je morda naključje, da se je tudi zdajšnji zlom začel pri podobnih vrednostih kot leta 1989? Danes zjutraj je bil indeks Nikkei vreden 35.249,36 točk, popoldne pa le še 31.458,42.

A visoki padci se na današnji dan dogajajo vsepovsod po svetu, tudi v Sloveniji, kjer je osrednji indeks SBITOP izgubil 4,52 %. 

Zdaj se bodo seveda hitro odzvale največje svetovne centralne banke in z nižanjem obrestnih mer spet pocenile vrednost denarja. Morda bodo s tem začasno zaustavile borzni zlom, vendar pa so globalni problemi zdaj tako nakopičeni, kompleksni in zahtevni, da se nam morda obeta nova globoka finančna in ekonomska kriza.

Vse pogostejše krize so pokazatelj, da je današnji ekonomski sistem povsem neustrezen za svet in družbo, v kateri živimo. Špekulativni borzni trgi, ki so pravzaprav prave »tovarne pohlepa«, povzročajo stalne gospodarske krize in globoko ekonomsko neenakost med državami in znotraj njih.

Zdajšnji nemiri v Bangladešu in Nigeriji, ki sta 8. in 6. najštevilčnejša država na svetu, so v osnovi posledica ekonomskih težav in revščine večine prebivalstva. Podobno je v desetinah manj razvitih in srednje razvitih držav. Vojni v Ukrajini in Gazi preprečujeta skupni odziv držav na globalne težave in zahtevata neskončne milijarde dolarjev, evrov in drugih valut, ki gredo v nič oziroma neposredno v uničevanje. Da o žrtvah in trpljenju sploh ne govorimo. Vse skupaj pa zapletajo še podnebne spremembe in njihove vse hujše posledice – suše, požari, poplave, neurja itd.

Morda nas bo nova finančna in ekonomska kriza, ki skoraj zagotovo ne bo obšla niti bogatejšega dela sveta, vendarle streznila in nas prisilila v razmislek o drugačnih političnih in ekonomskih prioritetah ter odnosih v svetu. Bomo morda končno spoznali, da smo »skupaj v istem čolnu«; da denarja, bitcoinov in delnic ne moremo jesti in da lahko samo skupaj, v miru, rešimo največje probleme sveta – lakoto, revščino, migracije, družbene konflikte, vojne, podnebne spremembe in še kaj.

Morda si bomo končno upali priznati, da probleme sveta lahko rešimo samo s spoštovanjem drug drugega, sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin.

Pot do ekonomije delitve

Ko bo človeštvo sprejelo neizogibno dejstvo, da lahko samo s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin rešimo najbolj pereče probleme in si zagotovimo življenje v miru, blaginji ter zdravem okolju danes in v prihodnosti, bo napočil čas za vzpostavitev novega prevladujočega ekonomskega sistema – ekonomije delitve.

Vendar uveljavitev takšnega sistema zahteva postopnost, ki jo lahko razdelimo na tri faze. Te faze lahko potekajo tudi sočasno, pomembno pa je, da začnemo tam, kjer je najbolj potrebno – z reševanjem človeških življenj. Že davnega leta 1963 je ameriški predsednik John F. Kennedy dejal: »Kot pripadniki človeške rase smo sposobni, imamo sredstva in zmožnosti, da v času naših življenj izbrišemo lakoto z obličja Zemlje. Potrebujemo le voljo.«

Te naloge pa ne smemo prepustiti samo dobrodelnim organizacijam, ki kljub izjemnim naporom ne morejo rešiti tako obsežnih in kompleksnih problemov, kot sta revščina in lakota. To lahko dosežemo samo z usklajeno mednarodno akcijo na ravni držav, podobno kot posamezniki in organizacije, ne glede na svojo požrtvovalnost, ne morejo sami rešiti podnebnih sprememb.

Danes imamo v svetu dovolj sredstev in dobrin ter ustrezno informacijsko in transportno infrastrukturo, da lahko odpravimo lakoto in skrajno revščino. Za vzor lahko vzamemo Marshallov načrt, s katerim so Američani po 2. svetovni vojni pomagali obubožani in razrušeni Evropi. Danes potrebujemo globalni Marshallov načrt, s katerim bi mednarodna skupnost, predvsem njen ekonomsko razvitejši del, pomagala obubožanim svetovnim regijam.

Pri tem lahko sodelujejo tudi oborožene sile, ki imajo zmožnosti prepeljati velike količine dobrin kamor koli na Zemlji in jih tudi ustrezno zavarovati. Nenazadnje politiki v povezavi s svojimi oboroženimi silami vedno izpostavljajo obrambo države. Mar ni boj proti lakoti in revščini, ki sprožata toliko različnih problemov v svetu (migracije, družbeni konflikti, vojne, podnebne spremembe), pravzaprav ultimativna obramba države?

Ko bomo skupaj rešili problem lakote in revščine, kar bi z današnjimi zmogljivostmi in ob sodelovanju celotne mednarodne skupnosti lahko storili sorazmerno hitro (morda v enem letu), bi se lotili druge faze ekonomije delitve – vzpostavitve mednarodne agencije za delitev globalnih dobrin in regionalnih centrov za nujno pomoč. Države lahko v okviru Združenih narodov, ki zastopa vse svetovne države, vzpostavijo agencijo, ki bi koordinirala globalno delitev dobrin.

Države bi agenciji sporočale svoje presežke in primanjkljaje dobrin, predvsem tistih, ki zadovoljujejo osnovne človekove potrebe. Agencija bi imela stalni pregled nad presežki in primanjkljaji, države pa bi si dobrine delile neposredno, po priporočilih agencije. Tako bi nastal nekakšen organiziran trg osnovnih dobrin, kar bi preprečilo, da cenovna nihanja povzročajo negotovost in pomanjkanje v nekaterih delih sveta, medtem ko v drugih nastajajo veliki presežki dobrin, kot so hrana, voda, zdravila, semena itd. Klasični trgi z izdelki, ki niso neposredno vezani na zadovoljevanje osnovnih človeških potreb, bi še vedno delovali »po starem«, morda le na malo bolj urejen način.

Da bi preprečili nenadna pomanjkanja osnovnih dobrin, ki nastanejo zaradi naravnih katastrof in drugih vzrokov, bi agencija upravljala tudi regionalne centre za nujno pomoč (intervencijski skladi) oziroma skladišča, kjer bi se hranile dobrine, kot so hrana, pitna voda, nujna zdravila, šotori in podobno. Te dobrine bi se seveda redno obnavljale in osveževale. V primeru hujše naravne katastrofe bi se lahko kombinirale dobrine iz različnih intervencijskih centrov, kar bi zagotovilo dovolj nujnih dobrin za hitro pomoč. To bi bilo vsekakor bolj učinkovito kot vsakokratno mukotrpno in počasno zbiranje pomoči.

Tretja in zadnja faza pa je sprememba našega ekonomskega sistema. Vemo, da ni dovolj pomagati ljudem s hrano in drugimi dobrinami, treba jim je zagotoviti pogoje, da bodo lahko sami poskrbeli za svojo blaginjo. Vsi poznamo znameniti kitajski pregovor: »Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.«

To pomeni, da moramo ustvariti pravičnejši ekonomski sistem, ki v središče postavlja človeka in naravo, ne pa dobičkov za peščico in neomejene gospodarske rasti, ki uničuje naše okolje ter povzroča globalno ekonomsko neenakost. Ekonomski sistem, ki temelji na medsebojni delitvi, lahko vključuje pravičnejšo obdavčitev, univerzalni temeljni dohodek in univerzalno dostopne osnovne storitve, kot so zdravstvo, izobraževanje ter otroško, socialno in starostno varstvo. Prav tako obstaja veliko pobud in modelov, ki uspešno delujejo na lokalnih ravneh in se lahko še razvijejo. Prvi koraki so morda res najtežji, a odpirajo pot v popolnoma nov svet, kjer bo blaginja vsakogar nekaj samoumevnega.

Tudi na tem področju se lahko, podobno kot pri Marshallovem načrtu, ozremo v zgodovino. Leta 1980 je Mednarodna komisija za razvojna vprašanja, ki jo je vodil nekdanji nemški kancler Willy Brandt, objavila Brandtovo poročilo. Poročilo opozarja na globoko ekonomsko in družbeno neenakost med bogatimi severnimi in revnimi južnimi državami. Ključna točka poročila je poziv k novi mednarodni ekonomski ureditvi, ki bi temeljila na večji enakopravnosti, sodelovanju in delitvi virov, da bi zmanjšali globalno revščino in spodbujali trajnostni razvoj.

 

Če torej ponovimo, bo pot do uveljavitve bolj pravičnega ekonomskega sistema, ki ga imenujemo ekonomija delitve, potekala skozi tri faze, ki lahko potekajo zaporedno ali sočasno:

1. faza – reševanje življenj in trpljenja ljudi zaradi pomanjkanja osnovnih dobrin (novi Marshallov načrt),

2. faza – vzpostavitev mednarodne agencije za koordinacijo delitve globalnih dobrin in regionalnih centrov za nujno pomoč,

3. faza – preobrazba ekonomskega sistema s poudarkom na medsebojni delitvi dobrin: ekonomija za ljudi in planet.

Eden od osem milijard na enem planetu

Sem eden od osem milijard ljudi,
ki danes živijo na Zemlji.
Nisem ne boljši ne slabši od kogar koli drugega
in nihče drug ni ne boljši ne slabši od mene.

Vsi ljudje si delimo planet Zemljo,
naš skupni dom, in vsakdo ima neodtujljivo pravico
do zemeljskih dobrin ter s tem do
preživetja, zdravja in blaginje.

Vendar ne moremo govoriti
o preživetju, zdravju in blaginji,
dokler en sam Zemljan živi
v revščini, pomanjkanju, vojni ali uničenem okolju.

Zato je nujno, da vzpostavimo mir,
vsakomur omogočimo zadovoljevanje vsaj osnovnih potreb
ter poskrbimo za zdravo okolje –
za ljudi in druga bitja, s katerimi si delimo planet!

To lahko dosežemo samo s sodelovanjem
in medsebojno delitvijo dobrin.

Druge poti ni.