Slovenija d. d.

Ne, brez skrbi, Slovenija ni delniška družba (d. d.) oziroma podjetje, čeprav marsikdo razmišlja tako. Slovenija je raznolika družbena skupnost, ki jo tvori več narodov in skupin. Prav je, da bi živeli v sožitju in blaginji. Vendar je v veliko ljudi, še zlasti na desnem političnem polu, ki vnašajo razdor med ljudi in želijo prikazati, da živimo zelo slabo. Plakati, ki jih na veliko »št(r)ancajo«, so polni preprostih besednih zvez, ki slikajo podobo o visokih davkih in dolgovih (d. d.), za katere je še zlasti kriva zdajšnja vlada. Pa poglejmo nekaj podatkov o Sloveniji d. d., torej o davkih in dolgovih.

Dolgovi

Po zadnjih podatkih Eurostata, objavljenih 22. januarja 2026, je imela Slovenija ob koncu tretjega četrtletja 2025 javni dolg v višini približno 67,6 odstotka bruto domačega proizvoda. Javni dolg se običajno meri kot delež BDP, saj gre za splošno uveljavljeno in mednarodno primerljivo merilo spremljanja državne zadolženosti ter njene dolgoročne vzdržnosti. 

Takšna raven Slovenijo uvršča občutno pod povprečje Evropske unije, ki znaša okoli 82 odstotkov, ter še izraziteje pod povprečje evrskega območja, kjer dolg dosega približno 88,5 odstotka BDP. V primerjavi z najbolj zadolženimi državami, kot so Grčija z okoli 150 odstotki, Italija s približno 138 odstotki in Francija z okoli 118 odstotki BDP, ostaja slovenska raven dolga zmerna.

V javnem prostoru se danes pogosto pojavljajo obcestni plakati in medijske objave, ki pavšalno sporočajo, da je aktualna vlada Slovenijo močno zadolžila, vendar podatki tega ne potrjujejo. V drugem četrtletju 2022, ko je vlada nastopila mandat, je namreč slovenski javni dolg znašal 73,5 odstotka BDP, kot navaja Statistični urad Republike Slovenije. Res je, da je šlo za obdobje epidemije covida-19, vendar ta takrat še ni bila zaključena, hkrati pa se je februarja 2022 začela še rusko-ukrajinska vojna, ki je dodatno zaostrila gospodarske razmere.

Na podlagi teh podatkov lahko sklepamo, da se raven zadolženosti v času mandata aktualne vlade ni povečala, temveč se je v primerjavi z letom 2022 zmanjšala.

Davki

Poglejmo si še področje davkov, tudi v tem primeru na podlagi zadnjih podatkov Eurostata, objavljenih 31. oktobra 2025. Po uradnih podatkih za leto 2024 je delež davkov in neto socialnih prispevkov v Sloveniji znašal približno 38,8 odstotka bruto domačega proizvoda. Ta kazalnik predstavlja splošno uveljavljeno in mednarodno primerljivo merilo, ki pokaže, kolikšen del ustvarjene gospodarske vrednosti se prek davkov in prispevkov steče v javne blagajne.

Takšna raven Slovenijo uvršča pod povprečje Evropske unije, ki znaša okoli 40,4 odstotka, ter pod povprečje evrskega območja, kjer ta delež dosega približno 40,9 odstotka BDP. V primerjavi z državami z najvišjo davčno obremenitvijo, kot so Danska, Francija in Belgija, kjer kazalnik presega 45 odstotkov BDP, ostaja slovenska raven zmernejša, hkrati pa občutno višja kot v državah z najnižjimi deleži, kot so Irska, Romunija in Malta.

Dolgovi ali davki?

Slovenija je po razpoložljivih podatkih zadolžena pod evropskim povprečjem, prav tako so tudi davki v primerjavi z EU podpovprečni. Zato strašenje z velikanskimi dolgovi in pretirano davčno obremenitvijo ni utemeljeno. Preprosto trditev je lahko zapisati na plakat, precej težje pa je poiskati relevantne podatke, jih razumeti in tudi jasno razložiti.

Dolgovi in davki so v sodobnem ekonomskem sistemu neizogibni. Trditev, da morajo biti davki vedno čim nižji, da bi ljudem ostalo več, ni mogoče sprejemati nekritično. Postavlja se namreč vprašanje, kdo bo v takem primeru financiral izobraževanje, zdravstveno varstvo, ceste, železnice, javno upravo in številne druge storitve, brez katerih si vsakdanjega življenja ne moremo predstavljati. 

Če so davčni prihodki nižji, se mora država praviloma bolj zadolževati, saj denarja ne ustvarja sama, temveč si ga izposoja na finančnih trgih. Večji dolg pomeni tudi višje obresti za njegovo odplačevanje in posledično manj sredstev za zdravstvo, šolstvo ter druge javne potrebe, s čimer se lahko znajdemo v začaranem krogu.

Nekateri menijo, da bi nižji davki pomenili višje neto plače in s tem zadržali več mladih strokovnjakov v Sloveniji. Ena od alternativ je, da podjetja zaposlenim neposredno zvišajo plače ali z njimi delijo del dobička. Takšen pristop v kapitalističnem svetu ni neznan. Francija ima na primer sistem delitve dobička med zaposlenimi zakonsko urejen, saj morajo podjetja, ki izpolnjujejo določene pogoje, vzpostaviti sheme delitve vrednosti ali dobička, s katerimi zaposlene neposredno vključujejo v uspeh podjetja.

Vprašanje torej ni preprosto »dolgovi ali davki«. Za zdaj živimo v svetu, kjer brez enega in drugega ne gre. Lahko pa bi šlo brez zavajanja in neresnic, ki jih je pogosto zaznati na obcestnih plakatih, družbenih omrežjih in drugod v javnem prostoru. Bližajo se volitve, vendar to ne pomeni, da bi to smel biti čas svobodnega zavajanja in laganja.

 

Ne Združene države, temveč Združeni narodi

V času, ko se svetovni red podira, predvsem pod taktirko ameriškega predsednika in nekaterih drugih izrazito avtokratskih voditeljev, bi se morale države znova združiti pod zastavo Združenih narodov. Združeni narodi niso nastali zato, da bi vladali svetu, temveč da bi predstavljali okvir za mednarodno sodelovanje, skupno reševanje največjih izzivov človeštva in zagotavljanje miru.

Pozabili smo, zakaj in kdaj so bili ustanovljeni Združeni narodi. Leta 1945, takoj po koncu druge svetovne vojne, so nastali zato, da ne bi več ponavljali istih napak in da zaradi sebičnih interesov posameznikov ter posameznih držav ne bi znova zabredli v vsesplošno uničevanje in kaos.

Danes, po dobrih osmih desetletjih od ustanovitve te mednarodne organizacije, smo spet tam, kjer smo si nekoč obljubili, da ne bomo več. Zakaj? Ker še vedno verjamemo, da so eni boljši od drugih, da so nekateri večji in pomembnejši od drugih, da imajo eni pravico do udobnega življenja, drugi pa ne.

Številne razvite, zlasti evropske države so postale tako sebične, da celo zmanjšujejo pomoč najrevnejšim državam, krčijo pravice svojim državljanom, se pospešeno oborožujejo in opuščajo politike varovanja okolja.

Vendar jim tega ne narekuje ameriški predsednik neposredno. Za to so se odločile same. Lahko bi ravnale tudi drugače: lahko bi povečale razvojno pomoč najrevnejšim, pospešile varovanje okolja, si prizadevale za mirovne dogovore, podpirale mednarodne organizacije in še posebej vlogo Združenih narodov.

Kaj pa mi sami? Zdi se, da smo zapadli v vsesplošno apatijo in si govorimo, da smo nemočni. A res smo le, če ne storimo ničesar in če ostajamo sami. V resnici smo ljudje največja sila, ki lahko, če se združimo, zruši diktatorje, spremeni delovanje korporacij in narekuje politikom, kaj morajo storiti.

Zakaj torej samo čakamo na naslednjo Trumpovo potezo? Zakaj je ne naredimo sami oziroma skupaj z drugimi?

Lahko protestiramo, bojkotiramo, volimo, pišemo, podpisujemo in delujemo v civilnodružbenih ter humanitarnih organizacijah. Imamo voljo in moč. A obe moramo tudi uporabiti. Na volitvah ne podpirajmo tistih, ki ločujejo, ki sovražijo drugačne in ki jih zanima zgolj lastna moč. Skratka, bodimo aktivni.

Zakaj na državnih ustanovah in številnih drogovih po državi nikoli ne izobesimo zastave Združenih narodov? Mar to ni organizacija, ki predstavlja vse svetovne narode?

Bodimo torej ponosni pripadniki človeške družine, ki ima svojo skupno organizacijo, Združene narode. Bodimo ljudje, priznajmo vsem drugim, da so ljudje, da smo vsi enaki in enako vredni. In tako spremenimo svet.

Žarek upanja

Borzni indeksi v zadnjem času večinoma rastejo. Bolj ko rastejo, več ljudi se pridruži evforiji in začne vlagati na borzah. In več ko je udeležencev, večja je »zabava« oziroma večji so zaslužki. Vse to smo v zgodovini že večkrat videli. A tako silovitih in skoraj neverjetnih rasti, kot smo jim bili priča v zadnjem letu, že dolgo ne, še posebej ob dejstvu, da je gospodarstvo bolj ali manj stagniralo, krize pa so se vrstile skoraj po tekočem traku.

Lansko leto je zaznamovala Trumpova neverjetna ekonomska politika carin in gigantskih zneskov za oboroževanje. Zdaj pa se ji pridružujejo še rušenje in prisvajanje držav ter zaseganje tankerjev. Kdor danes še govori o tržni ekonomiji, je precej odmaknjen od realnosti. Zdajšnja ekonomija je veliko bolj podobna fevdalni kot tržni. Nazadnje se je Trump spravil še na predsednika ameriške centralne banke (FED).

Kdaj bo to povzročilo preobrate na borzah, ne moremo vedeti. Vemo pa nekaj drugega: takrat bo šlo močno navzdol, saj je nezaupanje ljudi v ekonomski sistem že zdaj veliko. Ko bodo borze začele padati, bo ogromno ljudi izgubilo velike vsote denarja, nezadovoljstvo pa se bo še stopnjevalo. Borzni zlom namreč vselej sproži požar, ki se razširi na celotno gospodarstvo in s tem na družbo kot celoto.

Ko nastopi kriza, ljudje odidejo na ulice. Dogajanje v Iranu je v veliki meri posledica slabega ekonomskega stanja države (predvsem zaradi dolgoletnih sankcij). A to, kar zahodne države zdaj še politično še podpihujejo, lahko kaj kmalu preskoči tudi na njihove oziroma naše ulice.

Pa je to nujno slabo? Morda, res morda, se v vsesplošni zmedi vendarle porodi ključno vprašanje: želimo nazaj ali naprej? Želimo staro, ki je neučinkovito, nepravično in destruktivno, ali pa želimo novo, drugačno?

Če želimo novo, seveda vstopamo na neznano področje. Če pa želimo staro, bomo še milijone in milijone ljudi pahnili v hudo revščino, na koncu pa verjetno uničili planet. Res to želimo?

Kaj pa, če vendarle poskusimo uveljaviti pravičnejši ekonomski sistem, ki bi temeljil na medsebojni delitvi dobrin in sodelovanju. Takšen sistem je na primer ekonomija delitve.

Nad vsemi narodi je človeštvo

Nad vsemi narodi je človeštvo (Above all nations is humanity) je misel britanskega zgodovinarja, političnega misleca in humanista Goldwina Smitha (1823–1910), ostrega kritika nacionalizma in imperializma ter zagovornika univerzalne človeške etike. Citat je vklesan v kamnito klop pred stavbo Goldwin Smith Hall na kampusu Cornell University v Združenih državah Amerike, ki jo je Smith sam podaril univerzi v 19. stoletju.

Njegov pomen je jasen in brezčasen: nad interesi narodov, držav in ideologij mora stati človeštvo kot skupnost vseh ljudi. Gre za preprosto, a radikalno trditev, ki poudarja, da sočutje, pravičnost in odgovornost do vseh ljudi ne smejo biti omejeni z nacionalnimi mejami, temveč morajo predstavljati temelj našega razmišljanja in delovanja.

Ta ideja, da je nad vsemi narodi človeštvo, je še posebej pomembna v času, ko ponovno tonemo v vse bolj sebične mednarodne odnose. Ti odnosi vse manj temeljijo na sporazumih, dogovorih ter moralnih in etičnih načelih, vse bolj pa na goli sili. Z ustanovitvijo Združenih narodov leta 1945 smo kot človeštvo stopili na pot resničnega mednarodnega sodelovanja in skupne odgovornosti, vendar se te težko pridobljene vrednote danes naglo rušijo.

Združeni narodi so nastali iz spoznanja, da ljudje lahko uspevamo le skupaj. Dve veliki svetovni vojni sta bili boleči izkušnji, ki sta jasno pokazali, da moč, sebičnost, občutek večvrednosti in pohlep posameznih narodov vedno znova vodijo v vojne in uničenje. Danes smo znova priča politikam, ki poveličujejo lastno veličino in izjemnost, kar je zgolj druga oblika starega občutka večvrednosti, ki je človeštvo že neštetokrat pahnil v strahotne konflikte. Noben narod ni večji od drugega, nobena država ni nad drugimi. Resnično pomembno je le človeštvo kot celota.

Vsak človek šteje. Vsak je enakovreden drugemu. Vsak ima pravico do zdravja, blaginje, miru, pravičnosti in zdravega okolja.

Pot, po kateri gremo danes, je zgrešena. Sebičnost, pohlep in nasilje se stopnjujejo ter nas vse skupaj potiskajo proti prepadu, proti propadu.

Sodelovanje, medsebojna delitev dobrin in spoštovanje so edina pot v prihodnost, kajti nad vsemi narodi je človeštvo. Najprej smo vsi ljudje, šele nato pripadniki držav, narodov, veroizpovedi, ras ter političnih in drugih prepričanj.

 

Kaj je ekonomija

Razmišljanje o ekonomiji delitve lahko začnemo s preprostim vprašanjem: kaj sploh je ekonomija? Ekonomijo lahko opredelimo kot temeljni zakon bivanja, ki ne velja le za človeka, temveč za vsako živo bitje. Za preživetje in razvoj človek, žival ali rastlina potrebuje vire, torej energijo in snov, ki omogočata preživetje, rast in razvoj. Gre za materialni vidik bivanja, za način, kako z razpoložljivimi viri preživeti v okolju. S tem temeljnim ekonomskim izzivom se sooča vsako živo bitje, od enoceličnega organizma do človeka.

Za rastline so ključni viri voda, sončna svetloba, zrak in mineralne snovi, medtem ko živali kot vir preživetja potrebujejo hrano. Nekatere živali so odvisne od rastlin, druge od živali, tretje pa od obojega. Ker so viri v določenem okolju pogosto omejeni, med bitji poteka tekmovanje oziroma boj za obstanek. Kljub temu v naravi najdemo tudi številne oblike sodelovanja, zlasti med plenilci, ki se pri lovu povezujejo v skupine, saj jim sodelovanje poveča možnosti preživetja. Sodelovanje je bilo od nekdaj povezano tudi z delitvijo plena, saj brez delitve sodelovanje ne bi imelo pravega smisla.

Človek je bil v svojem razvoju dolgo časa vpet v boj za obstanek. Z razvojem razuma se je začel povezovati v večje skupnosti, v katerih sta imela pomembno vlogo sodelovanje in medsebojna delitev virov oziroma dobrin (med dobrine lahko štejemo vire, ki so bili predelani v uporabno obliko, na primer kruh, oblačila, orodje). Tako so nastale družbene in hkrati ekonomske skupnosti, za katere sta bili značilni vsaj določena mera sodelovanja in medsebojne delitve dobrin: sprva predvsem hrane, kasneje pa tudi oblačil, orodja in drugih materialnih sredstev.

V družbenih in zlasti v ekonomskih odnosih danes sobivata dve ekonomski razsežnosti: boj za obstanek kot del »ekonomije narave« ter sodelovanje in medsebojna delitev dobrin, ki sta se razvila v prvotnih človeških skupnostih in sta v zelo osnovnih oblikah značilna tudi za nekatere živalske vrste.

Konkurenčnost, ki jo sodobna ekonomska teorija pogosto povzdiguje kot pozitivno vrednoto, je pravzaprav ostanek logike boja za obstanek. Na žalost takšna ideologija mnoge ljudi še danes potiska v dejanski boj za golo preživetje, čeprav ima človeštvo zaradi izjemnega tehnološkega in proizvodnega razvoja prvič v zgodovini na voljo dovolj dobrin, da bi lahko bile zadovoljene osnovne potrebe vseh ljudi.

Zato moramo danes v ospredje postaviti sodelovanje in medsebojno delitev dobrin kot temeljni načeli resnično človeške, bolj humane ekonomije. Na praktični ravni se ti načeli lahko uresničujeta v ekonomskem sistemu, ki ga imenujemo ekonomija delitve.

Sodelovanje in medsebojna delitev dobrin sta ključni načeli tudi pri reševanju enega največjih izzivov sodobnega sveta, okoljske krize. Današnji prevladujoči konkurenčni oziroma tekmovalni ekonomski sistem, ki ga lahko imenujemo kapitalističen, tržni, neoliberalen ali kako drugače, v povezavi s hitrim tehnološkim razvojem pogosto vodi v okoljsko degradacijo, podnebne spremembe in pretirano izrabo naravnih virov. Nasprotno pa lahko s sodelovanjem in medsebojno delitvijo dobrin bistveno zmanjšamo pritisk na okolje.

Ekonomija je torej družbeno področje, katerega naloga je ustvarjati pogoje in možnosti za zadovoljevanje osnovnih potreb vsakega posameznika ter za blaginjo celotnega človeštva, pri čemer vključuje tudi odgovorno skrb za okolje. Ekonomski sistem, ki zajema celoto ekonomskih institucij, kot so podjetja, trgovina in finančne ustanove, ter načine njihovega delovanja, bi morali voditi načeli sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Takšen sistem predstavlja ekonomija delitve.

Ekonomija delitve predstavlja korak naprej, odmik od nepotrebnega boja za obstanek, ki vedno ustvarja malo zmagovalcev in veliko poražencev. Predstavlja resnično človeško in sočutno ekonomijo, ki destruktivno tekmovalnost nadomešča z načeloma sodelovanja in medsebojne delitve dobrin. Temelji na zavedanju, da smo ena skupnost, človeštvo, ki si deli skupni dom, Zemljo, ter nosi skupno odgovornost za vse ljudi, za okolje in za druga živa bitja.

Novoletna poslanica

Novoletne poslanice so običajno v domeni predsednikov, premierov in drugih pomembnih voditeljev. Gre za uradno ali slovesno sporočilo, namenjeno širši javnosti ali določeni skupini ljudi, najpogosteje v formalnem, verskem ali državnem kontekstu. Z njimi voditelji nagovarjajo svoje državljane, narod ali članstvo določene skupine oziroma organizacije.

A nič ni narobe, če takšno obliko nagovora uporabi tudi »navaden« človek. Novoletna poslanica je lahko osebna, iskrena in namenjena temu, da izrazimo svoje misli, upanja ter dobre želje ob prehodu v novo leto.

Dragi soljudje, bratje in sestre, državljani Zemlje, prebivalci tega čudovitega planeta.

Za nami je še eno leto, zaznamovano s številnimi vojnami, konflikti in oboroževalno tekmo – leto, v katerem veliko naših bratov in sester še vedno trpi zaradi lakote, hude revščine in bolezni, ki bi jih lahko preprečili. Še vedno nismo sposobni poskrbeti za blaginjo vseh ljudi in še vedno premalo storimo za zaščito našega skupnega okolja.

A obenem je to tudi leto, ki so ga zaznamovali številni pogumni aktivisti, ljudje z voljo do dobrega, predane dobrodelne organizacije ter – čeprav redki – politiki, ki si iskreno prizadevajo za reševanje žgočih problemov človeštva.

Dragi soljudje, bratje in sestre, državljani Zemlje, prebivalci tega čudovitega planeta.

Leto, ki je pred nami, je lahko drugačno in boljše.
Stopimo iz svojih omejitev ter iz okvirjev svojih skupin, narodov in držav. Stopimo skupaj za blaginjo vseh ljudi, za zaščito okolja in za svetovni mir. Ni nujno, da se v vsem strinjamo, vendar naj bodo to naši skupni cilji.

Poti do njih v veliki meri že poznamo. Vojne lahko rešimo le s pogajanji in dogovori. Popolnoma pravičen mir morda ne obstaja, vendar nič ni hujšega od strahotnega trpljenja, ki ga povzročajo vojne. Rešitev ni v oboroževanju. Rešitev je diplomacija, diplomacija in še enkrat diplomacija.

Blaginjo lahko dosežemo s hitro in obsežno pomočjo najrevnejšim, podobno kot so nekoč ZDA pomagale vojno opustošeni Evropi z Marshallovim načrtom. Na dolgi rok pa je pot v pravičnejšo prihodnost ekonomija delitve kot trajni sistem globalne blaginje.

Na pot skupne zaščite planetarnega okolja smo že stopili, vendar se zdi, da nam je zmanjkalo volje in poguma, da bi na njej vztrajali.

Dragi soljudje, bratje in sestre, državljani Zemlje, prebivalci tega čudovitega planeta.

Želim vam srečno novo leto. Vsem nam skupaj pa želim dovolj smelosti in poguma, da stopimo na poti, ki vodijo k doseganju naših skupnih ciljev: miru, blaginje in zdravega okolja za vse.

Vaš sočlovek in sodržavljan Zemlje

Ekonomija delitve – pot ravnovesja in razvoja

Živimo v času globoke preobrazbe, v obdobju pomembnega preloma v zgodovini človeštva. Stari red razpada, medtem ko se novi šele začenja oblikovati. Soočamo se z vojnami, revščino, lakoto, boleznimi, podnebnimi spremembami, degradacijo okolja in globoko ekonomsko neenakostjo.

Kljub temu je to tudi čas upanja, saj se postopoma oblikuje nova zavest. Vedno več ljudi spoznava, da živimo na enem planetu, da pripadamo enemu človeštvu ter da so težave posameznih držav hkrati težave sveta kot celote.

Globalizacija je kljub trpljenju, ki ga je prinesla mnogim, prebudila občutek medsebojne povezanosti, soodvisnosti in vzajemnega spoštovanja. Milijoni ljudi po svetu ne stojijo več križem rok, temveč dejavno sodelujejo pri reševanju najpomembnejših izzivov našega časa. Hkrati pa se naše politične in ekonomske strukture še vedno odzivajo na zastarele načine ter nadaljujejo tekmovanje za moč, bogastvo in vire.

Nikjer ni potreba po spremembi večja kot na področju ekonomije. Ekonomski sistem bi moral služiti blaginji ljudi in skupnemu dobremu, vendar pogosto ustvarja na eni strani pretirano bogastvo peščice, na drugi pa revščino velikega dela človeštva. Pohlep, sebičnost in tekmovalnost, okrepljeni z močjo tehnologije, niso več sprejemljivi, saj ogrožajo tako planet kot človeštvo samo. Ko prepoznamo vzroke, postane tudi pot k rešitvam jasnejša.

Pravičnejša porazdelitev svetovnih virov bi zmanjšala napetosti ter pomagala odpraviti lakoto in revščino, brez tega pa ni mogoče rešiti okoljskih problemov niti zagotoviti trajnega miru, ki ga potrebujemo za resnični razvoj človeštva in planeta. Iz spoznanja, da si delimo skupen dom, planet Zemljo, izhaja skupna odgovornost, ki mora temeljiti na solidarnosti, sodelovanju, spoštovanju, skrbi za druge ter na medsebojni delitvi dobrin.

Medsebojna delitev dobrin ni nova ekonomska ideologija, temveč širok in prilagodljiv okvir, ki omogoča sobivanje različnih pristopov in oblik ekonomske organiziranosti. Ta okvir lahko poimenujemo ekonomija delitve.

Z ekonomijo delitve lahko ponovno vzpostavimo ravnovesje v svetu in omogočimo razvoj, v katerem lahko vsi ljudje znotraj zmožnosti planetarnega okolja zadovoljijo svoje osnovne potrebe. Brez naše udeležbe se ne bo spremenilo nič. Temeljita preobrazba se začne s spremembo našega razmišljanja, našega odnosa do drugih in do okolja ter predvsem naših dejanj.

Škodljive borze

Recimo, da kupite delnice v vrednosti 100 evrov – ali bitcoine, zlato ali karkoli, kar je danes mogoče kupiti na borzi, celo prek spleta, iz udobja lastnega doma. Že čez nekaj mesecev se ta vrednost lahko dvigne na 200 evrov. Zaslužili ste 100 evrov. Brez dela, če odštejemo nekaj računalniških klikov. Od kod je prišlo teh 100 evrov? So nastali iz nič ali gre za čarovnijo? A odgovora verjetno niti ne iščete – tako kot ga ne iščejo milijoni ljudi, predvsem v razvitem svetu, ki danes špekulirajo na borzah.

Pa vendar razmislimo: od kod je prišlo teh 100 evrov? Če nekdo nekaj dobi, ne da bi to ustvaril, potem nekdo drug nekaj izgubi – v natanko enaki vrednosti. Tako kot prvi zakon termodinamike pravi, da »energije ni mogoče ne ustvariti ne uničiti; lahko se samo pretvarja iz ene oblike v drugo«, podobno velja tudi v ekonomiji.

Denar – pa naj bo fizičen ali digitalen – ima posebno ekonomsko in družbeno vlogo. Njegova ključna naloga je omogočiti, da se energija in snov (izdelki, storitve, delo) lahko pretvarjajo iz ene oblike v drugo. (Snov lahko razumemo kot obliko energije, saj je masa, iz katere je sestavljena, pravzaprav energija, kot pravi Einsteinova enačba E = mc².)

Na primer: za delo v službi (naša energija) dobimo plačo – denar, ki ga »pretvorimo« v hrano, da lahko živimo (hrana se v našem telesu pretvori v energijo); pridelamo hrano, jo prodamo, dobimo denar in z njim kupimo oblačila. Takšnih pretvorb oziroma transakcij je nešteto. Brez denarja si življenja v današnjih kompleksnih družbah skorajda ne moremo več predstavljati. Res pa je, da se denar lahko uporablja v koristne ali škodljive namene. Tudi nož lahko uporabimo za rezanje kruha ali za ubijanje.

Vrnimo se k tistim 100 evrom. Z borznim špekuliranjem smo nekaj dobili dobesedno iz nič. A tako kot energija tudi denar ne nastane sam po sebi. (Res je, da kredit nastane iz nič, a se v trenutku nastanka zavežemo, da ga bomo vrnili, za kar moramo vložiti svojo energijo – delo ali dobrine.) V primeru borzne špekulacije pa v proces nismo vložili ne dela ne dobrine. Pa vendar je teh 100 evrov od nekod prišlo. Ustvaril jih je nekdo drug. 

V resnici gre za zapleten proces, morda za dolgo verigo izmenjav, a denar, ki smo ga "zaslužili" na borzi vselej pomeni, da je nekdo izgubil - človek ali narava.

Prisvojili smo si energijo (delo) ali dobrine nekoga drugega. Podobno si prisvajamo naravne vire, kadar jih uporabljamo izključno v lastno korist in na način, ki je najcenejši in zato praviloma škodljiv za okolje in ljudi.

Če povzamemo: borzno špekuliranje pomeni ustvarjati dobiček na nezaslužen, moralno sporen in škodljiv način. Če smo zaslužili sto, tisoč ali še več evrov le z nekaj kliki, to pomeni, da je nekdo drug ta denar izgubil, bil izkoriščan ali pa mu je bilo nekaj odvzeto. V širšem smislu borzne špekulacije pomenijo, da bolj ko nekateri bogatijo na borzah, bolj revni postajajo drugi in bolj uničeno je okolje. Borzno špekuliranje je izjemno destruktivno: čeprav tega ne vidimo neposredno, povzroča ogromno človeškega trpljenja in škode za okolje.

Ne bodimo del tega sistema. Če imamo preveč, raje pomagajmo drugim in z njimi delimo skupno bogastvo tega planeta.

Slika je ustvarjena z UI.

Potreba po spremembi

Na katerokoli področje človeške družbe se ozremo, se zdi, da gre nekaj narobe. V politiki se uveljavljajo skrajnosti, politične stranke so vse bolj polarizirane, sodelovanje za skupno dobro pa je skoraj nemogoče. Klasične religije ne najdejo pravega stika z moderno družbo – togo se oklepajo svojih »večnih« resnic, ne zmorejo pa se vključiti v reševanje problemov, ki pestijo sodobno človeštvo: podnebne spremembe, skrajna revščina, migracije ter nova znanstvena spoznanja. Izobraževanje se večinoma osredotoča na usposabljanje kvalificirane delovne sile, ne zna pa mladih pripraviti na življenje v kompleksnem družbenem okolju 21. stoletja.

Lahko bi naštevali še mnoga druga področja, vendar nobeno ni v slabšem stanju kot ekonomija. Kako to vemo? Ne po kazalnikih, kot so bruto domači proizvod, gospodarska rast, borzni indeksi ali cene nafte in zlata, temveč po posledicah, ki jih ekonomski sistem povzroča v svetu – in te so resnično katastrofalne. Skrajna revščina, lakota, uničeno okolje in podnebne spremembe so le najbolj očitne posledice njegovega delovanja. (Več o tem v prispevku Svet, v katerem živimo)

Čeprav sodobni ekonomski sistem proizvaja ogromno izdelkov in storitev ter ustvarja vtis velikega bogastva, je organiziran tako, da se to bogastvo kopiči v rokah manjšega dela človeštva. Več kot polovica svetovnega prebivalstva pa ne more zadostiti niti najosnovnejšim življenjskim potrebam, medtem ko približno sedemsto milijonov ljudi nima dostopa niti do minimalne količine hrane, potrebne za normalen razvoj in zdravje. Hkrati manjši del človeštva uživa v nepredstavljivem razkošju in s svojim bogastvom paradira pred očmi in zasloni celega sveta.

Ekonomski sistem je družbeno področje izjemnega pomena, saj mora zagotavljati materialne dobrine, ki omogočajo preživetje, zdravje in blaginjo posameznikov ter družbe kot celote. A to nalogo opravlja skrajno slabo. Kakorkoli že imenujemo današnjo ekonomijo – kapitalistično, liberalno, neoliberalno ali drugače – prepoznamo jo po njenih dejanjih in »vrednotah«: sebičnosti, tekmovalnosti, brezbrižnosti do velikega dela človeštva in okolja ter pohlepu, ki so postali njeni zaščitni znaki.

Zato so na ekonomskem področju spremembe nujno potrebne. Ekonomski sistem ni nekaj, kar bi bilo mogoče ali smiselno ukiniti, saj bi s tem spodkopali materialne temelje družbe. Treba pa ga je temeljito preoblikovati – predvsem na področju pravičnejše porazdelitve dobrin. Navsezadnje ne moremo trditi, da so le nekateri ljudje upravičeni do naravnih virov, ki so neizogibno potrebni za proizvodnjo dobrin – bodisi izdelkov bodisi storitev. Prav tako tudi človeško delo, ki omogoča nastanek teh dobrin, ni omejeno zgolj na delo v podjetjih in državnih institucijah. Sem sodi tudi delo v gospodinjstvih, društvih, okoljskih organizacijah in drugih skupnostih ter organizacijah, ki prav tako prispevajo k skupnemu blagostanju.

Zato prihodnji ekonomski sistem imenujemo ekonomija delitve, saj želimo poudariti tisto, kar je za prihodnost najpomembnejše. Seveda je dobrine treba najprej ustvariti; za to potrebujemo mala in velika podjetja, banke, mednarodne organizacije, trgovine in druge ekonomske ustanove. Toda danes so sadovi ekonomskega razvoja namenjeni le nekaterim, medtem ko večini ostane zelo malo ali nič – vse to pa spremlja tudi življenjsko nevarno uničevanje okolja.

Ekonomija delitve se zato osredotoča na skupne cilje: na zadovoljevanje potreb vseh ljudi in celotne družbe ter na ohranjanje okolja, ki bo tudi v prihodnosti lahko podpiralo razvoj človeštva in drugih bitij, s katerimi si delimo Zemljo. Na ta način postavljamo temelje za mirno sobivanje med ljudmi ter med ljudmi in naravo.

Da bi to dosegli, moramo obstoječi ekonomski sistem preoblikovati tako, da bo takšno prihodnost omogočal. Zato ekonomija delitve poudarja pravičnejšo razporeditev globalnih dobrin – in prav zato jo imenujemo ekonomija delitve.

Več o ekonomiji delitve

Ali je Zohran Mamdani ekstremist?

Zohran Mamdani, ameriški politik in predstavnik demokratičnega socializma, je pred kratkim – ob visoki volilni udeležbi – zmagal na volitvah za župana New Yorka s programom, ki je izpostavljal družbeno pravičnost, ekonomsko enakost in trajnostni razvoj. Kot član progresivnega krila Demokratske stranke, povezan z gibanjem Democratic Socialists of America (DSA), je Mamdani svojo kampanjo gradil na ideji, da mora mesto postati dostopno in pravično za vse prebivalce – ne le za peščico najbogatejših.

Ta zmaga ni samo newyorška, temveč ima širši pomen: dokazuje, da je zmaga napredne politike mogoča tudi v samem središču neoliberalnega sveta. Ne pozabimo – New York, z Wall Streetom, je še vedno finančni center planeta.

Toda, ali je Zohran Mamdani res »ekstremni levičar«, kot ga označujejo ne le desničarji, temveč tudi t. i. politična sredina?

V resnici njegov program ne zagovarja nič drugega kot preoblikovanje New Yorka v model socialne in ekonomske enakosti – s poudarkom na dostopnem stanovanjskem prostoru, brezplačnem javnem prevozu, pravičnem obdavčenju in okoljski odgovornosti.

Poglejmo torej nekaj ključnih poudarkov tega »skrajnega« programa:

1. Obvladovanje življenjskih stroškov in dostopnost

• Znižanje najemnin in zamrznitev cen za zaščitene najemnike (rent freeze).
• Uvedba brezplačnega avtobusnega prevoza (fare-free buses).
• Vzpostavitev mestnih trgovin z živili za znižanje cen hrane.

2. Stanovanje in gradnja dostopnih bivališč

• Načrt za gradnjo približno 200.000 novih dostopnih stanovanj.
• Podpora kooperativnim in skupnostnim oblikam lastništva stanovanj.

3. Davčna politika in financiranje javnih storitev

• Povečanje davkov za korporacije in najbogatejše posameznike (nad 1 milijonom dolarjev letnega dohodka).
• Uporaba prihodkov za financiranje brezplačnega javnega prevoza, otroškega varstva in drugih javnih dobrin.
• Zmanjšanje davčnih olajšav za nepremičninske špekulante in podjetja, ki ne prispevajo k lokalnemu razvoju.

4. Javno zdravje, otroci in izobraževanje

• Vzpostavitev univerzalne predšolske oskrbe (universal pre-kindergarten child care).
• Podpora mladim družinam z dodatnimi socialnimi ukrepi (npr. »baby baskets«).
• Povečanje vlaganj v javne šole in zagotavljanje enakega dostopa do izobraževanja, ne glede na sosesko.

5. Okolje, prevoz in trajnostni razvoj

• Zmanjšanje emisij in podpora ukrepom za podnebno pravičnost (climate justice).
• Spodbujanje javnega prevoza.
• Investicije v zeleno infrastrukturo ter energetsko učinkovite šole in javne stavbe.

6. Zakon, red in socialna pravičnost

• Preusmeritev pozornosti z represivnih pristopov na odpravljanje vzrokov kriminala – z zagotavljanjem dostojnega dela, stanovanj in socialne stabilnosti.
• Povečanje financiranja izobraževanja, zdravstva in skupnostnih storitev kot temeljev varnosti.

Ali vam to zveni ekstremno? Je Zohran Mamdani ekstremist?
Ne – to je zgolj skrb za dostojno življenje, za kakovost bivanja v mestu ali kjerkoli drugje, ter za prihodnost, v kateri skupno dobro in blaginja nista več ideološki oznaki, temveč postaneta osnovno merilo civiliziranosti.

Viri

• Vox. Zohran Mamdani’s Democratic Socialist Platform for New York City. Dostopno na: https://www.vox.com/politics/467397/zohran-mamdani-nyc-mayor-democratic-socialism
• Wikipedia. Zohran Mamdani. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Zohran_Mamdani
• Wikipedia. Political Positions of Zohran Mamdani. Dostopno na: https://en.wikipedia.org/wiki/Political_positions_of_Zohran_Mamdani

Slika

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Zohran_Mamdani_05.25.25_(b)_(cropped).jpg

Dmitryshein, CC BY-SA 4.0 <https://creativecommons.org/licenses/by-sa/4.0>, via Wikimedia Commons