Francesca, Nika, Greta

V vse bolj brutalnem svetu, kjer vladajo »pravi« moški, ki po »kavbojsko« kršijo pravne, moralne in etične norme ter zakone, se ni lahko upreti. A tem »veličinam« se zoperstavljajo resnično pogumne ženske, ki gredo »kraljem« sodobnega sveta pošteno na živce. Čeprav se v resnici upira zelo veliko posameznic in posameznikov ter skupin, izpostavimo tri izjemne ženske, ki bi jih mogočneži – če bi le mogli – »utopili v žlici vode«.

Francesca, Nika, Greta

Te izjemne ženske so Francesca Albanese, Nika Kovač in Greta Thunberg in (po abecednem vrstnem redu). Francesca Albanese, italijanska pravnica in posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih, dosledno opozarja na kršitve mednarodnega prava, zaradi česar je pogosto tarča političnih pritiskov. Nika Kovač, slovenska antropologinja in direktorica Inštituta 8. marec, s svojo ekipo vodi učinkovite družbene kampanje za pravice žensk, socialno pravičnost, zaščito okolja in dostojanstvo vseh ljudi. Greta Thunberg, švedska podnebna aktivistka, ki je svetovno prepoznavnost dosegla že kot najstnica, ostaja neomajen glas mladih v boju proti podnebni krizi in brezbrižnosti svetovnih voditeljev. Nedavno je skupaj s skupino dvanajstih aktivistov na ladji Madleen skušala dostaviti humanitarno pomoč v oblegano Gazo.

Vse tri s svojim delom predstavljajo resno grožnjo uveljavljenim strukturam moči, hkrati pa navdih in spodbudo drugim, da tudi sami aktivno prispevajo k boljšemu svetu.

Vse poti vodijo v Gazo

Kaj je skupni imenovalec te velike trojice? To, da so vztrajne, pogumne in da kljubujejo neizmernim udarcem ter pritiskom, ki se nanje zlivajo iz centrov moči in iz medijskih kloak – zlasti tistih na spletu.

Skupno jim je tudi to, da se danes ukvarjajo z Gazo. Zakaj je to tako pomembno? Čeprav se svet sooča s številnimi resnimi problemi – podnebne spremembe, lakota, revščina, migracije ipd. – ima prav Gaza ključen pomen za prihodnost sveta. Na tem majhnem koščku zemlje so zgoščeni vsi globalni problemi. V simbolnem, pa tudi v dejanskem smislu, se v Gazi odvija spopad med dobrim in zlim.

Gaza, je, kot pravi Francesca Albanese, »preizkus za človeštvo«. Katero stran bomo izbrali, za kakšno prihodnost se bomo odločili? Za zlo ali dobro?

Zlo

Zlo je popolna odsotnost etičnih načel in moralnih pravil, ki jih je človeštvo oblikovalo skozi stoletja in so v strnjeni obliki zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic, drugih dokumentih Združenih narodov ter v ustavah večine držav sveta. Gaza predstavlja primer, kako se v sodobnem času krši prav vse, kar omogoča vsaj minimalno mero pravičnosti, razumevanja in človeškega dostojanstva.

Zato je v Gazi dovoljeno vse: stradanje, ubijanje in pohabljanje civilistov, še posebej otrok, uničevanje domov, bolnišnic in infrastrukture, skrajno poniževanje in dehumanizacija – vse to pa je pravno in moralno prepoznano kot genocid, torej zlo v njegovi najčistejši obliki.

In zgledi vlečejo. Vse več voditeljev držav, različnih organizacij in korporacij že deluje po »zlih načelih«, ki trenutno vladajo v Gazi: brezpravnost, brutalnost, nečlovečnost, militarizacija in podobno. Ali nam lahko kdo zagotovi, da se kaj podobnega ne more zgoditi tudi pri nas? Evropska unija – kljub temu da smo njen del – zelo verjetno ne. Zato ne smemo sedeti križem rok.

Zlo se kaže tudi kot oboroževanje in militarizacija družbe, ki neizogibno vodita v vojne, brutalnost, zatiranje in izkoriščanje. V ozadju teh procesov so običajno ekonomski interesi oziroma sla po čim višjih dobičkih – ne glede na posledice za svet. Francesca Albanese v nedavno objavljenem poročilu Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida »opozarja na vpletenost mednarodnih zasebnih in javnih korporacij, tudi univerz in dobrodelnih organizacij, v izraelske kršitve mednarodnega prava v Palestini in izvajanje genocida v Gazi«. (Francesca Albanese: Slovenija naj prebije blokado Gaze, zaščiti begunce in prekine vezi z Izraelom)

Zlo je tudi podpiranje takšne politike ter neaktivnost tistih, ki bi morali in bi lahko učinkovito ukrepali. To še posebej velja za Evropo, ki je bila zgrajena na temeljih razsvetljenskih vrednot. Predstavniki Evropske unije bi morali biti branik pravičnosti, človekovih pravic in varstva okolja. Tako je na primer mednarodna kampanja My Voice, My Choice, ki jo je začel Inštitut 8. marec, s peticijo, ki jo je podpisalo več kot 300.000 ljudi, pozvala Evropsko unijo, naj zaradi množičnih kršitev človekovih pravic suspendira trgovinski sporazum z Izraelom. EU se na poziv ni odzvala.

Spomnimo se Grete Thunberg, ki je stala v prvih vrstah podnebnega boja. Danes pa so prav tisti politiki, ki so jo podpirali, se z njo fotografirali in govorili o nujnosti ukrepanja, čez noč postali zagovorniki oboroževanja in vojn. Greto so skorajda demonizirali – zgolj zato, ker še vedno vztraja pri svojih načelih.

A tudi posamezne države, organizacije, skupine in posamezniki se ne moremo – in ne smemo – izgovarjati ali skrivati »pod kiklo« nenačelne, celo perverzne evropske politike. Ignoranca in neaktivnost prav tako sodita v polje zla.

Dobro

Zato smo izpostavili tri izjemne ženske. Postavile so se po robu izjemno brutalni sili, ki združuje najmočnejše svetovne države, zavezništva, organizacije, kapital in korporacije. Niso same in niso edine – a so tako izpostavljene, da so postale simboli, vzornice. In prav zato so nevarne.

Vloga žensk naj bi bila – kot še vedno meni del družbe – »za štedilnikom«, ne pa vstopati v »resni, veliki svet moških«. Tudi zato so Francesca, Nika in Greta tako zelo osovražene. Spomnimo se, koliko kritik in »gnojnice« se je že zlilo – in se še vedno izliva – na Niko Kovač, ki je skupaj s številnimi sodelavci in gibanji sprožila številne državne in vseevropske projekte, namenjene skupnemu dobremu. Nič drugače ni z Greto, Francesco in tisočimi drugimi aktivisti ter aktivistkami po svetu, ki si prizadevajo za dobrobit vseh.

Dobro pomeni spoštovanje najvišjih pravil in zakonov, ki jih je človeštvo sprejelo na podlagi stoletij in tisočletij krvavih bojev, uporov in vojn. Prav zato smo oblikovali zakone, pravila in Organizacijo združenih narodov – da se osvobodimo vojn.

Dobro pomeni povezovanje in sodelovanje tisočev ljudi, ki si želijo miru, blaginje za vse, spoštovanja človekovih pravic in čistega okolja. Dobro pomeni deliti dobrine sveta v korist vseh, saj so temu tudi namenjene; ne pa dobičkom posameznikov.

Francesca, Nika in Greta so se nedvomno opredelile za dobro. Kaj bomo storili mi? Vsak izmed nas. Na katero stran se bomo postavili?

Nobelova nagrada v prave roke

Pred kratkim je slovenski evropski poslanec Matjaž Nemec sprožil pobudo, da bi Francesca Albanese prejela Nobelovo nagrado za mir. Nastala je peticija z naslovom Nobelova nagrada za mir za Francesco Albanese in zdravnike iz Gaze – tudi s podporo Inštituta 8. marec – ki ga vodi globalno spletno aktivistično gibanje Avaaz. Poleg Francesce Albanese so za nagrado nominirali tudi zdravnike, ki delujejo v Gazi:

»Kot ljudje z vsega sveta verjamemo, da si Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na zasedenih palestinskih ozemljih, ter zdravniki, ki skrbijo za ljudi v Gazi, zaslužijo Nobelovo nagrado za mir za svoje delo.«

Doslej se je v le nekaj dneh pod peticijo podpisalo več kot 800.000 ljudi.

Nobelova nagrada bi prišla v prave roke in poslala močno sporočilo političnim »mačotom«, ki so močni zato, ker za njimi stojijo vojske in kapital. V resnici pa so šibki in narcistični ter daleč manj pogumni kot so Francesca, Greta in Nika.