Ljudje smo svobodna bitja. To je brez dvoma resnica in po dolgih stoletjih zatiranj, suženjstva in hlapčevstva si tega ne bomo pustili odvzeti. Vendar je svoboda danes vsaj na enem družbenem področju povsem napak razumljena in zlorabljena – v ekonomiji.
Danes se človekova svoboda skoraj povsem enači s »svobodnim« ekonomskim – tržnim ravnanjem. Vendar je postalo jasno, da nam narava in drugi ljudje »postavljajo« meje. Pretirano izkoriščanje in obremenjevanje narave (npr. z izpusti toplogrednih plinov, odpadki vseh vrst itd.) zahteva, da postavimo jasne meje, do kam lahko gremo.
Meje, ki nam jih postavljajo drugi ljudje so njihova pravica do življenja in do kakovostnega življenja. Če potrošimo preveč, potem zmanjka za druge. To sproža neskončne konflikte. Čeprav nas ekonomisti učijo, da je glavni ekonomski problem redkost virov oziroma dobrin, pa je resnica drugačna: dobrine so dejansko skrajno neenakomerno in povsem nepravično razporejene. Ob zmerni uporabi in pravični porazdelitvi, je ta trenutek vseh glavnih dobrin (hrane, vode, energetskih virov, zdravil) na svetu dovolj za vse ljudi.
Postavljanje ekonomskih mej nikakor ni poseganje v našo svobodo. Še vedno se lahko svobodno izražamo, svobodno volimo, se svobodno gibljemo, družimo itd..
Če nam družba (država) ne zmore postaviti meja ekonomskega ravnanja (v obliki pravil in zakonov) oziroma, če si tega ne želimo, si jih lahko postavimo sami. S samoomejitvijo. Če se čemu odpovemo, še ne pomeni, da nismo svobodni, temveč s tem kvečjemu izražamo zrelost in modrost.
V resnici ne potrebujemo vsega, kar nam nudi sodobna potrošniška družba in še več: z drugimi lahko delimo tisto, česar dejansko ne potrebujemo.
Meje, ki nam jih postavljajo drugi ljudje so njihova pravica do življenja in do kakovostnega življenja. Če potrošimo preveč, potem zmanjka za druge. To sproža neskončne konflikte. Čeprav nas ekonomisti učijo, da je glavni ekonomski problem redkost virov oziroma dobrin, pa je resnica drugačna: dobrine so dejansko skrajno neenakomerno in povsem nepravično razporejene. Ob zmerni uporabi in pravični porazdelitvi, je ta trenutek vseh glavnih dobrin (hrane, vode, energetskih virov, zdravil) na svetu dovolj za vse ljudi.
Postavljanje ekonomskih mej nikakor ni poseganje v našo svobodo. Še vedno se lahko svobodno izražamo, svobodno volimo, se svobodno gibljemo, družimo itd..
Če nam družba (država) ne zmore postaviti meja ekonomskega ravnanja (v obliki pravil in zakonov) oziroma, če si tega ne želimo, si jih lahko postavimo sami. S samoomejitvijo. Če se čemu odpovemo, še ne pomeni, da nismo svobodni, temveč s tem kvečjemu izražamo zrelost in modrost.
V resnici ne potrebujemo vsega, kar nam nudi sodobna potrošniška družba in še več: z drugimi lahko delimo tisto, česar dejansko ne potrebujemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar