Danes, kljub vse večji politični in kulturni povezanosti sveta, (še vedno) poteka neusmiljen in okruten boj za svetovne dobrine, ki se bo v prihodnosti samo še zaostroval, predvsem za pitno vodo in energetske vire. Za kar se je nekoč uporabljalo vojaške armade, se danes uporablja ekonomske institucije: multinacionalne korporacije, borze, banke … Orožja vojne so danes komercializacija družbe, privatizacija in tako imenovana svobodna trgovina.
Takšno stanje koristi predvsem majhnim, a izredno bogatim ekonomskim (v navezi s političnimi) elitam, ki imajo v lasti ali izkoriščajo približno 80% celotnega planetarnega bogastva. Velike skupine prebivalstva in celi narodi pa so skoraj povsem odrinjeni od »velikega kolača«, ki je na voljo človeštvu in zato životarijo ali povsem po nepotrebnem tiho, daleč od oči svetovne javnosti, umirajo.
Številne države, tudi najbogatejše, svojim prebivalcem vse težje zagotavljajo dostop do skupnih dobrin in storitev (hrane in pitne vode, energetskih in drugih naravnih virov; izobraževanja, zdravstvenega in socialnega varstva itd.). In prav te skupne dobrine predstavljajo ključ za reševanje najbolj perečih problemov današnjega sveta: revščine, lakote, bolezni, hitre degradacije okolja ter družbenih in mednarodnih konfliktov, vključno s terorizmom.
Edina prava alternativa današnji globalni vojni za ključne skupne dobrine (voda, obdelovalna zemlja, gozdovi, energetski in zemeljski viri ter tudi znanje in druga dediščina človeštva), s katerimi lahko ljudje zadovoljujemo svoje osnovne potrebe, je njihova pravična delitev. Zelo preprosta ideja, a kako jo uresničiti? Že z ustanovitvijo posebne agencije v okviru OZN bi naredili prvi korak k uresničitvi principa medsebojne delitve.
V skladu bi se »srečevali« presežki in primanjkljaji najpomembnejših dobrin, ki jih človeštvo potrebuje za svoje preživetje. Države bi prostovoljno prispevale presežke dobrin, ki jih ne bi potrebovale in bi glede na svoje potrebe iz sklada dobile tiste dobrine, ki jih bodisi nimajo v zadostnih količinah bodisi jih zaradi drugih vzrokov (naravne katastrofe ali druge nevšečnosti) nujno potrebujejo.
Na takšen način menjave po načinu ‘dobrina za dobrino’ bi omogočili vsem ljudem, da bi lahko zadovoljevali vsaj svoje osnovne potrebe, s čimer bi ustvarili večje zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi, kar je edini pravi pogoj za dosego resničnega miru in blaginje na planetu, kar pa je še kako povezano z zdravjem planetarnega okolja.
Princip medsebojne delitve ne zahteva neke dokončne in formalne oblike, možnosti pravične delitve so namreč neomejene in neizčrpne. Sprejetje tega principa nam pravzaprav odpre polje neskončnih možnosti. Prav zato lahko govorimo o medsebojni delitvi kot o principu – temeljnemu načelu vseh odnosov med ljudmi. Pravična delitev nikakor ne sme biti omejena samo na področje ekonomije, pač pa mora biti temelj delovanja tudi na drugih družbenih področjih. Staro načelo gospodarjev človeštva ˝vse zase in nič za druge˝, ki ga je opisal že Adam Smith, lahko nadomestimo z novim: ˝Delimo, kar nam je skupnega; to je način kako živimo skupaj.˝
Z uveljavitvijo medsebojne delitve dobrin bi odprli novo dobo v človeški zgodovini, ki bi temeljila na spoznanju, da smo ljudje najprej pripadniki človeštva – človeške družine in da živimo na skupnem planetu, kar pomeni, da smo soodgovorni tako za svojo družino (človeštvo) kot za svoj resnični dom – planet Zemljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar