Razumeti pravo vlogo in namen ekonomije je ključnega pomena, če želimo hudo načeto naravno in družbeno ravnovesje našega planeta postaviti v pravi – ravnovesni položaj in s tem zagotoviti resnični razvoj celotne človeške skupnosti in trajnostni razvoj planetarnega okolja. Zato moramo (končno) prepoznati pravo vlogo in pomen ekonomije. Šele potem bodo sledila naša prava dejanja in pravi rezultati.
Vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Je vgrajena v vse družbene sisteme, a ne nad njimi ali izven njih.
Prava vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Ekonomija je in mora biti vgrajena v vse družbene sisteme (politični, gospodarski, izobraževalni, zdravstveni, socialni …), saj v osnovi zagotavlja preživetje in življenje posameznikom in vsem družbenim skupnostim – od družine (gospodinjstva) do globalne skupnosti.
Nikakor pa ni vloga ekonomije, da prevzema vodilno vlogo v družbi in v vseh njenih dejavnostih kot neka iz družbe izločena nad-dejavnost, ki poleg tega celotni družbi vsiljuje neke svoje povsem zgrešene vrednote. Danes so si tako imenovane tržne sile (predvsem velika podjetja, globalne ekonomske ustanove kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad ter ekonomske izobraževalne in znanstvene ustanove) povsem podredile celotno ekonomsko področje in preko njega dobesedno vladajo celotni družbi. Glavna »orožja« tržnih sil so: obširna privatizacija in komercializacija vseh družbenih dejavnosti ter osvobajanje od nadzorne in regulatorne vloge države.
Ločitev ekonomije in politike ni mogoča.
Ločitev ekonomije in predvsem gospodarstva kot nosilnega dela celotne ekonomske dejavnosti od države oziroma politike, vodi v družbeni samomor. Politika ima najvišjo možno odgovornost za družbo in svojega poslanstva ne more opravljati, če nima skoraj nobenega vpliva na ekonomsko življenje družbe. Že starogrški filozof Platon je vedel, da je politika ˝veščina skrbi za celotno človeško skupnost˝. Kako naj politika skrbi za skupnost, če ne more vplivati na njen najvitalnejši del oziroma del, ki je zadolžen za njeno preživetje?
Seveda pa je pravo vprašanje drugačno: »Katere interese zastopa politika neke države?« Če zastopa interese samo nekaterih privilegiranih družbenih skupin (to pa je danes realnost v skoraj vseh državah sveta), potem je njena povezanost z ekonomskim področjem zares sporna. Če pa zastopa interese celotne državne skupnosti, potem mora država oblikovati svojo ekonomsko politiko v skladu s temi interesi.
A danes ni dovolj govoriti samo o državi, temveč tudi o globalni skupnosti, kajti procesi globalizacije zahtevajo usklajeno in skupno politiko vseh držav sveta, ko gre za globalno ekonomijo – ki vpliva na življenje vseh ljudi in stanje naravnega okolja. Medtem ko so tržne sile že postale globalne, pa globalna skupnost še nima učinkovitega sistema za njihov nadzor in obvladovanje. Vendarle že imamo ustrezno organizacijo – Združene narode, ki pa zaenkrat na globalnem ekonomskem področju skoraj nima (potrebnega) vpliva.
Ekonomski interesi so najprej podrejeni interesom celotnega človeštva in šele potem interesom držav, skupin ali posameznikov.
V čigavi »lasti« so ekonomski interesi? Naj verjamemo, da je najboljša ureditev tista, ki temelji na danes splošno sprejeti »resnici«, da »so tam, kjer vsakdo, vsaka skupina ali podjetje (ali država) zasleduje le lastne interese, najpopolneje zadovoljene potrebe celotne skupnosti«? A, ker so lastni interesi najpogosteje izenačeni zgolj z pridobivanjem čim večjega dobička zase, ne glede na ceno za ljudi in okolje, se je ta »resnica« izkazala za pogubno.
Ekonomija mora najprej upoštevati interese človeštva, ki so doslej najpopolneje izraženi v temeljnih in univerzalnih listinah Združenih narodov – Ustanovni listini ZN, Splošni deklaraciji človekovih pravic, Deklaraciji novega tisočletja itd.. Iz teh listin sledi, da je pravi interes človeštva mir, bivanje v zdravem in čistem okolju ter zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega človeka na planetu.
Ekonomija je celota vseh dejavnosti katerih namen je zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu in končni cilj blaginja človeštva.
Šele sedaj smo torej lahko zapisali kaj je sploh ekonomija. Njena najbolj temeljna naloga je preživetje človeštva, kar je mogoče le z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi. Osnovne človekove potrebe so v skladu z temeljnimi listinami ZN naslednje: potreba po hrani in pijači, primernih oblačilih in prebivališču ter zdravstvenem varstvu in izobraževanju.
A zadovoljevanje osnovnih človeških potreb še ni dovolj, ljudje želimo živeti v zdravem, varnem in mirnem okolju, tako družbenem in kot naravnem. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji bomo lahko govorili o blaginji človeštva. Do tu seže vpliv ekonomije. In blaginja človeštva je šele predpogoj za človekovo srečo in predstavlja možnost, da se uresničijo vsi njegovi potenciali. A to ni več stvar ekonomskega področja.
Država mora v imenu in interesu celotne družbene skupnosti nadzorovati in regulirati celotno ekonomsko področje. Na nekatere dele pa mora imeti tudi povsem neposreden vpliv.
Država mora torej povsem obvladovati ekonomsko področje, če želimo razmišljati o pravičnosti, zadovoljevanju potreb vseh ljudi in blaginji človeštva. To pomeni, da mora igrati nadzorno in regulatorno vlogo: z zakoni in pravili, katerih upoštevanje mora učinkovito nadzorovati.
Področjih, ki so neposredno »odgovorna« za zadovoljevanje osnovnih potreb (npr. oskrba z vodo, energetska dejavnost, železnice, ceste, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo) pa mora država igrati neposredno (so)lastniško vlogo, saj tega področja nikakor ni mogoče prepustiti nekim imaginarnim tržnim zakonitostim.
Družbene vrednote morajo vladati celotni družbi, tudi ekonomskemu področju. Nikakor pa ne sme veljati obratno.
Danes so si splošno sprejete ekonomske »vrednote« pridobile veljavo v celotni družbi. Tekmovalnost (konkurenčnost), pohlep (po dobičku) in sebičnost (zadovoljevanje zgolj lastnih interesov) so postale splošne družbene norme v politiki, v celotnem gospodarstvu, kmetijstvu, na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture itd..
Človeštvo pozna resnične vrednote za katere so si stoletja prizadevali posamezniki, skupina ali celotne države: solidarnost, sodelovanje, pravičnost, poštenost, razumevanje in spoštovanje drugega in do sedaj redko izražena medsebojna delitev. Te vrednote morajo postati tudi vrednote ekonomskega področja.
Zadovoljevanje potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva je mogoče zagotoviti samo s solidarnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo skupnih dobrin človeštva.
Če zaključimo naše razmišljanje o ekonomiji. Ekonomija je lahko samo neločljivi del celotne družbene skupnosti in ne njen posebni del. Celotno ekonomsko področje mora delovati v interesu vsake družbene skupnosti in človeštva kot celote. Temeljna naloga ekonomije je zadovoljevanje potreb vseh ljudi, končni cilj pa blaginja človeštva. Tako kot za celotno družbo morajo tudi za ekonomijo veljati splošne in univerzalne vrednote ter zakoni in pravila. Temelji novih družbenih in ekonomskih odnosov morajo postati solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev skupnih dobrin človeštva.
[Skupne dobrine so tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te dobrine so torej: voda, hrana, energetski viri, zemeljsko in gozdno bogastvo; znanje in kulturna dediščina človeštva itd..]
Ekonomijo moramo torej na novo premisliti.
Vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Je vgrajena v vse družbene sisteme, a ne nad njimi ali izven njih.
Prava vloga ekonomije je podpora vsem drugim družbenim dejavnostim. Ekonomija je in mora biti vgrajena v vse družbene sisteme (politični, gospodarski, izobraževalni, zdravstveni, socialni …), saj v osnovi zagotavlja preživetje in življenje posameznikom in vsem družbenim skupnostim – od družine (gospodinjstva) do globalne skupnosti.
Nikakor pa ni vloga ekonomije, da prevzema vodilno vlogo v družbi in v vseh njenih dejavnostih kot neka iz družbe izločena nad-dejavnost, ki poleg tega celotni družbi vsiljuje neke svoje povsem zgrešene vrednote. Danes so si tako imenovane tržne sile (predvsem velika podjetja, globalne ekonomske ustanove kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad ter ekonomske izobraževalne in znanstvene ustanove) povsem podredile celotno ekonomsko področje in preko njega dobesedno vladajo celotni družbi. Glavna »orožja« tržnih sil so: obširna privatizacija in komercializacija vseh družbenih dejavnosti ter osvobajanje od nadzorne in regulatorne vloge države.
Ločitev ekonomije in politike ni mogoča.
Ločitev ekonomije in predvsem gospodarstva kot nosilnega dela celotne ekonomske dejavnosti od države oziroma politike, vodi v družbeni samomor. Politika ima najvišjo možno odgovornost za družbo in svojega poslanstva ne more opravljati, če nima skoraj nobenega vpliva na ekonomsko življenje družbe. Že starogrški filozof Platon je vedel, da je politika ˝veščina skrbi za celotno človeško skupnost˝. Kako naj politika skrbi za skupnost, če ne more vplivati na njen najvitalnejši del oziroma del, ki je zadolžen za njeno preživetje?
Seveda pa je pravo vprašanje drugačno: »Katere interese zastopa politika neke države?« Če zastopa interese samo nekaterih privilegiranih družbenih skupin (to pa je danes realnost v skoraj vseh državah sveta), potem je njena povezanost z ekonomskim področjem zares sporna. Če pa zastopa interese celotne državne skupnosti, potem mora država oblikovati svojo ekonomsko politiko v skladu s temi interesi.
A danes ni dovolj govoriti samo o državi, temveč tudi o globalni skupnosti, kajti procesi globalizacije zahtevajo usklajeno in skupno politiko vseh držav sveta, ko gre za globalno ekonomijo – ki vpliva na življenje vseh ljudi in stanje naravnega okolja. Medtem ko so tržne sile že postale globalne, pa globalna skupnost še nima učinkovitega sistema za njihov nadzor in obvladovanje. Vendarle že imamo ustrezno organizacijo – Združene narode, ki pa zaenkrat na globalnem ekonomskem področju skoraj nima (potrebnega) vpliva.
Ekonomski interesi so najprej podrejeni interesom celotnega človeštva in šele potem interesom držav, skupin ali posameznikov.
V čigavi »lasti« so ekonomski interesi? Naj verjamemo, da je najboljša ureditev tista, ki temelji na danes splošno sprejeti »resnici«, da »so tam, kjer vsakdo, vsaka skupina ali podjetje (ali država) zasleduje le lastne interese, najpopolneje zadovoljene potrebe celotne skupnosti«? A, ker so lastni interesi najpogosteje izenačeni zgolj z pridobivanjem čim večjega dobička zase, ne glede na ceno za ljudi in okolje, se je ta »resnica« izkazala za pogubno.
Ekonomija mora najprej upoštevati interese človeštva, ki so doslej najpopolneje izraženi v temeljnih in univerzalnih listinah Združenih narodov – Ustanovni listini ZN, Splošni deklaraciji človekovih pravic, Deklaraciji novega tisočletja itd.. Iz teh listin sledi, da je pravi interes človeštva mir, bivanje v zdravem in čistem okolju ter zadovoljevanje osnovnih potreb slehernega človeka na planetu.
Ekonomija je celota vseh dejavnosti katerih namen je zadovoljevanje potreb vseh ljudi na planetu in končni cilj blaginja človeštva.
Šele sedaj smo torej lahko zapisali kaj je sploh ekonomija. Njena najbolj temeljna naloga je preživetje človeštva, kar je mogoče le z zadovoljevanjem osnovnih potreb vseh ljudi. Osnovne človekove potrebe so v skladu z temeljnimi listinami ZN naslednje: potreba po hrani in pijači, primernih oblačilih in prebivališču ter zdravstvenem varstvu in izobraževanju.
A zadovoljevanje osnovnih človeških potreb še ni dovolj, ljudje želimo živeti v zdravem, varnem in mirnem okolju, tako družbenem in kot naravnem. Šele ko bi bili izpolnjeni vsi ti pogoji bomo lahko govorili o blaginji človeštva. Do tu seže vpliv ekonomije. In blaginja človeštva je šele predpogoj za človekovo srečo in predstavlja možnost, da se uresničijo vsi njegovi potenciali. A to ni več stvar ekonomskega področja.
Država mora v imenu in interesu celotne družbene skupnosti nadzorovati in regulirati celotno ekonomsko področje. Na nekatere dele pa mora imeti tudi povsem neposreden vpliv.
Država mora torej povsem obvladovati ekonomsko področje, če želimo razmišljati o pravičnosti, zadovoljevanju potreb vseh ljudi in blaginji človeštva. To pomeni, da mora igrati nadzorno in regulatorno vlogo: z zakoni in pravili, katerih upoštevanje mora učinkovito nadzorovati.
Področjih, ki so neposredno »odgovorna« za zadovoljevanje osnovnih potreb (npr. oskrba z vodo, energetska dejavnost, železnice, ceste, izobraževanje, zdravstveno in socialno varstvo) pa mora država igrati neposredno (so)lastniško vlogo, saj tega področja nikakor ni mogoče prepustiti nekim imaginarnim tržnim zakonitostim.
Družbene vrednote morajo vladati celotni družbi, tudi ekonomskemu področju. Nikakor pa ne sme veljati obratno.
Danes so si splošno sprejete ekonomske »vrednote« pridobile veljavo v celotni družbi. Tekmovalnost (konkurenčnost), pohlep (po dobičku) in sebičnost (zadovoljevanje zgolj lastnih interesov) so postale splošne družbene norme v politiki, v celotnem gospodarstvu, kmetijstvu, na področjih zdravstvenega varstva, izobraževanja, kulture itd..
Človeštvo pozna resnične vrednote za katere so si stoletja prizadevali posamezniki, skupina ali celotne države: solidarnost, sodelovanje, pravičnost, poštenost, razumevanje in spoštovanje drugega in do sedaj redko izražena medsebojna delitev. Te vrednote morajo postati tudi vrednote ekonomskega področja.
Zadovoljevanje potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva je mogoče zagotoviti samo s solidarnostjo, sodelovanjem in medsebojno delitvijo skupnih dobrin človeštva.
Če zaključimo naše razmišljanje o ekonomiji. Ekonomija je lahko samo neločljivi del celotne družbene skupnosti in ne njen posebni del. Celotno ekonomsko področje mora delovati v interesu vsake družbene skupnosti in človeštva kot celote. Temeljna naloga ekonomije je zadovoljevanje potreb vseh ljudi, končni cilj pa blaginja človeštva. Tako kot za celotno družbo morajo tudi za ekonomijo veljati splošne in univerzalne vrednote ter zakoni in pravila. Temelji novih družbenih in ekonomskih odnosov morajo postati solidarnost, sodelovanje in medsebojna delitev skupnih dobrin človeštva.
[Skupne dobrine so tiste dobrine, ki so »odgovorne« za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb. Te dobrine so torej: voda, hrana, energetski viri, zemeljsko in gozdno bogastvo; znanje in kulturna dediščina človeštva itd..]
Ekonomijo moramo torej na novo premisliti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar