“Popolnoma nova agencija Združenih narodov bo ustanovljena posebej zato, da bo nadzorovala proces delitve svetovnih dobrin.”
“Vsaka država bo povabljena, da presežke dobrin, ki presegajo njene potrebe, nameni v skupen sklad, iz katerega se bodo zadovoljevale potrebe, kjer bo to potrebno.”
“Vrnili se bomo na bolj na bolj osnoven sistem, ki bo temeljil na menjavi dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’. V središču tega sistema bo služba, ki bo delovala kot ‘upravitelj virov’, ki bo zbirala podatke o pridobljenih dobrinah in o potrebah vseh držav sveta. Če bo neka država imela presežek določene dobrine, potem jo bo s posredovanjem te službe namenila državi, ki jo potrebuje. Podobno se bo zgodilo, če bo katera država zaradi izgubljene letine (npr. zaradi suše) v krizi, takrat ji bodo druge države ponudile hrano iz svojih lastnih skladišč, da bi zadostile njenim potrebam. Vsaka država bo sčasoma postala prejemnica ali darovalka v tem programu. Pomoč ob nesrečah bo stalna in tako bo preprečeno moralno ponižanje do katerega pride, kadar se za takšno stisko nihče ne zmeni.”
“Na ta način bodo naše ekonomske strukture začele služiti ljudem. Osredotočene bodo na človeške potrebe, ne pa na slepi dobiček.” [Vir: Share International, Share Slovenija]
Ker je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi ključnega pomena za sedanjost in prihodnost človeštva, potrebujemo globalno institucijo, ki bo imela glavno besedo pri delitvi skupnih dobrin in bo delovala v imenu in v korist celotnega človeštva.
V ta namen bi morali ustanoviti povsem novo agencijo v okviru Organizacije združenih narodov (OZN), ki bi skrbela za pravičnejšo porazdelitev skupnih dobrin človeštva med vse ljudi na planetu. Sama ustanovitev nove agencije za mednarodno skupnost ne bi smela biti prevelik problem, seveda ob prostovoljnem pristanku in sodelovanju držav članic.
Osrednja naloga agencije bi bila koordinacija delitve (menjave) skupnih dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’ (ang. barter). Menjava po načinu ‘dobrina za dobrino’ pomeni, da bi se dobrine menjale neposredno med državami – s posredovanjem agencije. Zakaj bi bilo to dobro? Ker na ta način ni mogoče goljufati, špekulirati, preprodajati ali preprosto služiti na račun drugega.
Če bi neka država potrebovala nafto, hkrati pa imela presežke pšenice, bi preprosto morala poiskati državo, ki ima dovolj nafte, a premalo pšenice in bi z njo zamenjala te dobrine. Vendar bi se le težko našli dve državi s tako usklajenimi presežki in potrebami po dobrinah, ki bi se mimogrede ujemali še količinsko in vrednostno. Država ima lahko na primer preveč nafte in premalo pitne vode, druga preveč pšenice in premalo nafte, tretja preveč gozdnega bogastva in premalo zdravil itd.. Potrebe in presežki posameznih držav se le redko ujemajo s presežki in potrebami drugih držav.
Agencija bi postala nekakšen »upravljalec trga skupnih dobrin«, predvsem tistih dobrin, s katerimi ljudje zadovoljujejo svoje osnovne potrebe (hrana, voda, energetski viri, rudno in gozdno bogastvo). Ker so države danes zelo neenakomerno razvite, ker imajo različno geografsko in podnebno lego ter neenakomerno porazdeljenost dobrin, bi se bilo potrebno dogovoriti za dovoljeno odstopanje med vrednostjo prispevanih in vrednostjo dobljenih dobrin ter upoštevati načelo solidarnosti, kadar bi država iz določenih razlogov (npr. v primeru naravne katastrofe) potrebovala več dobrin, kot pa bi jih medsebojni delitvi namenila.
Potrebno je poudariti, da agencija ne bi neposredno, v nekakšnih ogromnih skladiščih zbirala dobrin, kar bi bilo tudi fizično skoraj povsem nemogoče. Agencija bi dejansko zgolj koordinirala pretok dobrin med državami, kar s pomočjo današnje informacijske tehnologije sploh ne bi bilo smelo predstavljati prevelikega problema, države same pa bi poskrbele za transport in skladiščenje dobrin. Danes to funkcijo popolnoma nezadostno opravlja kaotičen globalni trg, kjer glavno vlogo igrajo bogati, sebični in pohlepni posamezniki, skupine ali organizacije, ki pretok dobrin izkoriščajo predvsem za lastne interese.
Če pa želimo, da bi bila delitev dobrin pregledna in pravična, moramo na nek način vendarle razmišljati tudi o vrednostih dobrin, ki bi se »pretakale« preko globalne agencije. Agencija bi morala za zagotovitev pravičnosti in preglednosti za vsako državo voditi poseben račun, na katerem bi se obračunavale vrednosti prispevanih in prejetih dobrin. V ta namen pa bi morali uvesti tudi posebno obračunsko denarno enoto, ki bi služila zgolj za obračunavanje vrednosti dobrin (in ne bi postala dejanski denar), ki bi bile prispevane ali prejete.
Da pa bi lahko določili vrednost nove obračunske enote, bi morali za osnovo izbrati neko splošno poznano in v svetu razširjeno dobrino ter določiti razmerje med izbrano dobrino in vsemi drugimi skupnimi dobrinami. Recimo, da za izhodišče vzamemo 1 tono (t) pšenice in rečemo, da je vredna 1 obračunsko denarno enoto. To enoto lahko poimenujemo UNCU (United Nations CUrrency ― denarna enota Združenih narodov).
Nalogo določitve vrednosti denarne enote in razmerij do drugih dobrin bi opravila skupina strokovnjakov agencije, s tem pa bi se morale strinjati vse članice, ki bi (prostovoljno) pristopile k takšnemu sistemu pravične delitve dobrin.
Menjava dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’ bi potekala v treh fazah:
1. zaznavanje ‘ponudbe in povpraševanja’ po dobrinah
Agencija zbira podatke o presežnih dobrinah in o potrebah držav po dobrinah.
2. ‘iskanje partnerjev’
Agencija na podlagi ‘ponudbe in povpraševanja’ priporoči, kako bi države na najenostavnejši način med seboj menjale dobrine.
3. ‘izvršitev in obračun realiziranih dogodkov’
Agencija bi države obvestila o dobrinah, ki naj bi si jih menjale med seboj, države pa bi same izpeljale »posel« (transport in skladiščenje dobrin).
Agencija bi po dejansko opravljenih »poslih« obračunala njihovo vrednost in jih zabeležila na posebnem računu.
Za dobrine, ki ostanejo nerazporejene ali po katerih je še vedno izražena potreba, agencija še naprej išče države, ki jih potrebujejo oziroma, ki so jih pripravljene ponuditi.
Kaj bi se zgodilo, če bi imela država v nekem določenem obdobju prevelike presežke?
Pri tej obliki menjave bi normalno prihajalo do takšnih presežkov in primanjkljajev, saj država, ki bi ponudila neko dobrino ali dobrine, ne bi nujno takoj potrebovala neke druge dobrine in obratno. Presežki in primanjkljaji bi bili nekaj povsem normalnega, kajti vsaka država ima dobre in slabe letine, neenakomerne presežke in primanjkljaje določenih dobrin ter stalno prisotno možnost, da jo doletijo nepredvidljive naravne katastrofe (suše, poplave, potresi, orkani itd.). Na dolgi rok bi se presežki in primanjkljaji posamezne države bolj ali manj uravnovesili, za kar bi morala vsaka država poskrbeti sama.
V začetni fazi uvedbe takšne menjave bi nekatere države zaradi izredno slabega stanja svojih gospodarstev mogoče res imele velike primanjkljaje, ki pa bi se postopno, z razvojem, zaradi enakomernejše porazdelitve dobrin začeli zmanjševati. Če pa bi državo resno prizadele naravne katastrofe ali druge nevšečnosti, potem bi ji druge države lahko solidarno odpisale njene »dolgove«, na primer na vsakoletnem vrhunskem srečanju predstavnic agencije.
Organiziranost agencije
Agencijo bi vodila skupina strokovnjakov različnih področij (ekonomisti in politiki; strokovnjaki za logistiko, transport, distribucijo, informacijsko tehnologijo; ekologi, predstavniki organizacij za človekove pravice in še kdo) iz različnih svetovnih regij.
Ključne odločitve ― o prihodnjem delovanju agencije, o odpisu »dolgov« (visoko negativno stanje, ki bi ga zaradi objektivnih okoliščin imela določena država na svojem računu), o nadzoru delovanja agencije ― bi morala sprejemati skupščina agencije, v kateri bi sodelovale vse njene članice. Pristopanje k takšni obliki delitve dobrin pa bi moralo biti prostovoljno.
Intervencijski sklad
Poleg svoje funkcije koordinatorja medsebojne delitve dobrin med državami, bi agencija opravljala še eno pomembno nalogo. Oranizirala bi posebne intervencijske sklade (v različnih svetovnih regijah), v katerih pa bi se dejansko hranile dobrine, nujno potrebne za posredovanje ob naravnih katastrofah ali za pomoč državam, ki bi jih pestile kakršne druge nevšečnosti.
Kakšne bi bile prednosti globalne agencije za medsebojno delitev dobrin?
Prednosti uvedbe globalne agencije, ki bi koordinirala menjavo dobrin, bi bile nedvomno velike, saj bi njeno delovanje postopno vplivalo na drugačno ravnanje ljudi in na drugačne odnose med državami ter znotraj njih. Na splošno bi bile prednosti naslednje:
- Hitro bi odpravili kronično revščino in lakoto ter zmanjšali obolevnost za ozdravljivimi boleznimi.
- Agencija bi lahko hitro reagirala na nujne potrebe ob naravnih katastrofah in drugih nevšečnostih (s tem bi se ukvarjal posebno oblikovan sklad, kjer bi se dejansko hranile določene dobrine), ne da bi bilo potrebno za pomoč vsakič posebej prositi mednarodno skupnost. S tem bi uvedli nekakšen sistem trajne solidarnosti.
- Države in njeni prebivalci bi se počutile varnejše, saj njihova eksistenca ne bila neprestano ogrožena.
- Delovanje agencije bi pozitivno vplivalo na zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi.
- Uvedba globalne agencije za medsebojno delitev dobrin bi spodbudila medsebojno delitev tudi na »nižjih nivojih«: v regijah, državah, lokalnih skupnostih, različnih organizacijah in skupinah ter med posamezniki.
- Ker bi bila obračunska denarna enota vezana na vrednost dobrin, njihova vrednost ne bi mogla neprestano nihati, kar se danes na svetovnih trgih pogosto dogaja in povzroča negotovost ter nezmožnost kakršnegakoli dolgoročnega načrtovanja.
Delovanje agencije bi stabiliziralo cene ključnih dobrin na svetovnih trgih, saj presežki teh dobrin ― ti bi se usmerili v sklad ― ne bi več zmanjševali cen (npr. hrane, surovin, energetskih virov), primanjkljaji pa jih ne bi povečevali.
- Delovanje agencije bi bistveno zmanjšalo možnost špekulativnega in koruptivnega ravnanja, ki je danes v svetu izjemno razširjeno.
- Države bi se lahko, z vezavo svojih valut, oprle na svetovno obračunsko valuto (UNCU), kar bi predstavljalo osnovo za bolj stabilna razmerja med različnimi svetovnimi valutami.
Kaj pa negativne plati?
Negativne plati uvedbe agencije bi občutile predvsem današnje privilegirane skupine, ki si neupravičeno lastijo ogromna bogastva planeta in koristi, ki jih to bogastvo prinaša. Odpoved absolutnega lastništva nad skupnimi dobrinami človeštva, bi bila nujna in največja žrtev uveljavitve principa medsebojne delitve dobrin.
Kar pa še ne pomeni, da posamezniki ali podjetja s temi dobrinami ne bi mogla več upravljati. Z njimi bi lahko upravljali kot začasni upravitelji (npr. s koncesijami ali začasnim lastništvom), vendar pod določenimi pogoji: da upoštevajo človekove pravice, delovne in okoljske standarde; da naravne vire izkoriščajo v skladu z načeli trajnostnega razvoja; da skupnosti (lokalni, državni ali globalni) plačujejo nadomestila za izkoriščanje in uporabo teh virov itd..
Ali bi trgovina kakršno poznamo danes zamrla?
Klasičen način trgovanja bi še vedno obstajal, vendar bi trgovine in drugi udeleženci v tem procesu postopno začeli delovati na bolj pravičnih temeljih. Danes je v svetu že uveljavljeno gibanje Pravična trgovina, v katerem imajo tudi mali proizvajalci koristi od prodaje, ne pa samo veliki trgovci in drugi posredniki ter različni špekulantje. A tudi sami potrošniki (skupaj z večjo ponudbo izdelkov po načelu pravične trgovine) so tisti, ki lahko z izbiro nakupov prisilijo trgovce in dobavitelje k pravičnejši porazdelitvi koristi od prodaje in uporabe dobrin.
Kako bi agencije in globalne obračunske valute (UNCU) vplivala na denarne sisteme posameznih držav?
Svet pravzaprav nujno potrebuje denarno oporo, ki bi jo lahko predstavljala svetovna obračunska denarna enota (UNCU). Tudi če globalna obračunska enota nikoli ne postane pravi denar, lahko posamezne države vežejo vrednost svojega denarja na ta »svetovni denar« in s tem omogočijo stabilnost svojega pravega denarja. Nekoč je imel denar osnovo v zlatu, danes pa bi to osnovo predstavljale skupne dobrine, kar bi denarju zagotavljalo veliko mero trdnosti in stabilnosti.
Kako bi se agencija financirala?
Agencija bi delovala v okviru OZN in bi se financirala bodisi iz sredstev Združenih narodov bodisi iz neposrednih članarin članic agencije. Države bi lahko tudi prostovoljno prispevale v poseben intervencijski sklad, tako v obliki dobrin kot denarja. Iz teh prispevkov bi se lahko pomagalo državam z velikimi primanjkljaji ali če jih prizadanejo katastrofe.
Bi veljalo poskusiti?
“Vsaka država bo povabljena, da presežke dobrin, ki presegajo njene potrebe, nameni v skupen sklad, iz katerega se bodo zadovoljevale potrebe, kjer bo to potrebno.”
“Vrnili se bomo na bolj na bolj osnoven sistem, ki bo temeljil na menjavi dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’. V središču tega sistema bo služba, ki bo delovala kot ‘upravitelj virov’, ki bo zbirala podatke o pridobljenih dobrinah in o potrebah vseh držav sveta. Če bo neka država imela presežek določene dobrine, potem jo bo s posredovanjem te službe namenila državi, ki jo potrebuje. Podobno se bo zgodilo, če bo katera država zaradi izgubljene letine (npr. zaradi suše) v krizi, takrat ji bodo druge države ponudile hrano iz svojih lastnih skladišč, da bi zadostile njenim potrebam. Vsaka država bo sčasoma postala prejemnica ali darovalka v tem programu. Pomoč ob nesrečah bo stalna in tako bo preprečeno moralno ponižanje do katerega pride, kadar se za takšno stisko nihče ne zmeni.”
“Na ta način bodo naše ekonomske strukture začele služiti ljudem. Osredotočene bodo na človeške potrebe, ne pa na slepi dobiček.” [Vir: Share International, Share Slovenija]
Ker je zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi ključnega pomena za sedanjost in prihodnost človeštva, potrebujemo globalno institucijo, ki bo imela glavno besedo pri delitvi skupnih dobrin in bo delovala v imenu in v korist celotnega človeštva.
V ta namen bi morali ustanoviti povsem novo agencijo v okviru Organizacije združenih narodov (OZN), ki bi skrbela za pravičnejšo porazdelitev skupnih dobrin človeštva med vse ljudi na planetu. Sama ustanovitev nove agencije za mednarodno skupnost ne bi smela biti prevelik problem, seveda ob prostovoljnem pristanku in sodelovanju držav članic.
Agencija OZN
Osrednja naloga agencije bi bila koordinacija delitve (menjave) skupnih dobrin med državami po načinu ‘dobrina za dobrino’ (ang. barter). Menjava po načinu ‘dobrina za dobrino’ pomeni, da bi se dobrine menjale neposredno med državami – s posredovanjem agencije. Zakaj bi bilo to dobro? Ker na ta način ni mogoče goljufati, špekulirati, preprodajati ali preprosto služiti na račun drugega.
Če bi neka država potrebovala nafto, hkrati pa imela presežke pšenice, bi preprosto morala poiskati državo, ki ima dovolj nafte, a premalo pšenice in bi z njo zamenjala te dobrine. Vendar bi se le težko našli dve državi s tako usklajenimi presežki in potrebami po dobrinah, ki bi se mimogrede ujemali še količinsko in vrednostno. Država ima lahko na primer preveč nafte in premalo pitne vode, druga preveč pšenice in premalo nafte, tretja preveč gozdnega bogastva in premalo zdravil itd.. Potrebe in presežki posameznih držav se le redko ujemajo s presežki in potrebami drugih držav.
Agencija bi postala nekakšen »upravljalec trga skupnih dobrin«, predvsem tistih dobrin, s katerimi ljudje zadovoljujejo svoje osnovne potrebe (hrana, voda, energetski viri, rudno in gozdno bogastvo). Ker so države danes zelo neenakomerno razvite, ker imajo različno geografsko in podnebno lego ter neenakomerno porazdeljenost dobrin, bi se bilo potrebno dogovoriti za dovoljeno odstopanje med vrednostjo prispevanih in vrednostjo dobljenih dobrin ter upoštevati načelo solidarnosti, kadar bi država iz določenih razlogov (npr. v primeru naravne katastrofe) potrebovala več dobrin, kot pa bi jih medsebojni delitvi namenila.
Potrebno je poudariti, da agencija ne bi neposredno, v nekakšnih ogromnih skladiščih zbirala dobrin, kar bi bilo tudi fizično skoraj povsem nemogoče. Agencija bi dejansko zgolj koordinirala pretok dobrin med državami, kar s pomočjo današnje informacijske tehnologije sploh ne bi bilo smelo predstavljati prevelikega problema, države same pa bi poskrbele za transport in skladiščenje dobrin. Danes to funkcijo popolnoma nezadostno opravlja kaotičen globalni trg, kjer glavno vlogo igrajo bogati, sebični in pohlepni posamezniki, skupine ali organizacije, ki pretok dobrin izkoriščajo predvsem za lastne interese.
Če pa želimo, da bi bila delitev dobrin pregledna in pravična, moramo na nek način vendarle razmišljati tudi o vrednostih dobrin, ki bi se »pretakale« preko globalne agencije. Agencija bi morala za zagotovitev pravičnosti in preglednosti za vsako državo voditi poseben račun, na katerem bi se obračunavale vrednosti prispevanih in prejetih dobrin. V ta namen pa bi morali uvesti tudi posebno obračunsko denarno enoto, ki bi služila zgolj za obračunavanje vrednosti dobrin (in ne bi postala dejanski denar), ki bi bile prispevane ali prejete.
Nova obračunska denarna enota
Da pa bi lahko določili vrednost nove obračunske enote, bi morali za osnovo izbrati neko splošno poznano in v svetu razširjeno dobrino ter določiti razmerje med izbrano dobrino in vsemi drugimi skupnimi dobrinami. Recimo, da za izhodišče vzamemo 1 tono (t) pšenice in rečemo, da je vredna 1 obračunsko denarno enoto. To enoto lahko poimenujemo UNCU (United Nations CUrrency ― denarna enota Združenih narodov).
Nalogo določitve vrednosti denarne enote in razmerij do drugih dobrin bi opravila skupina strokovnjakov agencije, s tem pa bi se morale strinjati vse članice, ki bi (prostovoljno) pristopile k takšnemu sistemu pravične delitve dobrin.
Menjava dobrin po načelu ‘dobrina za dobrino’ bi potekala v treh fazah:
1. zaznavanje ‘ponudbe in povpraševanja’ po dobrinah
Agencija zbira podatke o presežnih dobrinah in o potrebah držav po dobrinah.
2. ‘iskanje partnerjev’
Agencija na podlagi ‘ponudbe in povpraševanja’ priporoči, kako bi države na najenostavnejši način med seboj menjale dobrine.
3. ‘izvršitev in obračun realiziranih dogodkov’
Agencija bi države obvestila o dobrinah, ki naj bi si jih menjale med seboj, države pa bi same izpeljale »posel« (transport in skladiščenje dobrin).
Agencija bi po dejansko opravljenih »poslih« obračunala njihovo vrednost in jih zabeležila na posebnem računu.
Za dobrine, ki ostanejo nerazporejene ali po katerih je še vedno izražena potreba, agencija še naprej išče države, ki jih potrebujejo oziroma, ki so jih pripravljene ponuditi.
Pri tej obliki menjave bi normalno prihajalo do takšnih presežkov in primanjkljajev, saj država, ki bi ponudila neko dobrino ali dobrine, ne bi nujno takoj potrebovala neke druge dobrine in obratno. Presežki in primanjkljaji bi bili nekaj povsem normalnega, kajti vsaka država ima dobre in slabe letine, neenakomerne presežke in primanjkljaje določenih dobrin ter stalno prisotno možnost, da jo doletijo nepredvidljive naravne katastrofe (suše, poplave, potresi, orkani itd.). Na dolgi rok bi se presežki in primanjkljaji posamezne države bolj ali manj uravnovesili, za kar bi morala vsaka država poskrbeti sama.
V začetni fazi uvedbe takšne menjave bi nekatere države zaradi izredno slabega stanja svojih gospodarstev mogoče res imele velike primanjkljaje, ki pa bi se postopno, z razvojem, zaradi enakomernejše porazdelitve dobrin začeli zmanjševati. Če pa bi državo resno prizadele naravne katastrofe ali druge nevšečnosti, potem bi ji druge države lahko solidarno odpisale njene »dolgove«, na primer na vsakoletnem vrhunskem srečanju predstavnic agencije.
Organiziranost agencije
Agencijo bi vodila skupina strokovnjakov različnih področij (ekonomisti in politiki; strokovnjaki za logistiko, transport, distribucijo, informacijsko tehnologijo; ekologi, predstavniki organizacij za človekove pravice in še kdo) iz različnih svetovnih regij.
Ključne odločitve ― o prihodnjem delovanju agencije, o odpisu »dolgov« (visoko negativno stanje, ki bi ga zaradi objektivnih okoliščin imela določena država na svojem računu), o nadzoru delovanja agencije ― bi morala sprejemati skupščina agencije, v kateri bi sodelovale vse njene članice. Pristopanje k takšni obliki delitve dobrin pa bi moralo biti prostovoljno.
Intervencijski sklad
Poleg svoje funkcije koordinatorja medsebojne delitve dobrin med državami, bi agencija opravljala še eno pomembno nalogo. Oranizirala bi posebne intervencijske sklade (v različnih svetovnih regijah), v katerih pa bi se dejansko hranile dobrine, nujno potrebne za posredovanje ob naravnih katastrofah ali za pomoč državam, ki bi jih pestile kakršne druge nevšečnosti.
Kakšne bi bile prednosti globalne agencije za medsebojno delitev dobrin?
Prednosti uvedbe globalne agencije, ki bi koordinirala menjavo dobrin, bi bile nedvomno velike, saj bi njeno delovanje postopno vplivalo na drugačno ravnanje ljudi in na drugačne odnose med državami ter znotraj njih. Na splošno bi bile prednosti naslednje:
- Hitro bi odpravili kronično revščino in lakoto ter zmanjšali obolevnost za ozdravljivimi boleznimi.
- Agencija bi lahko hitro reagirala na nujne potrebe ob naravnih katastrofah in drugih nevšečnostih (s tem bi se ukvarjal posebno oblikovan sklad, kjer bi se dejansko hranile določene dobrine), ne da bi bilo potrebno za pomoč vsakič posebej prositi mednarodno skupnost. S tem bi uvedli nekakšen sistem trajne solidarnosti.
- Države in njeni prebivalci bi se počutile varnejše, saj njihova eksistenca ne bila neprestano ogrožena.
- Delovanje agencije bi pozitivno vplivalo na zaupanje med različnimi družbenimi skupinami in narodi.
- Uvedba globalne agencije za medsebojno delitev dobrin bi spodbudila medsebojno delitev tudi na »nižjih nivojih«: v regijah, državah, lokalnih skupnostih, različnih organizacijah in skupinah ter med posamezniki.
- Ker bi bila obračunska denarna enota vezana na vrednost dobrin, njihova vrednost ne bi mogla neprestano nihati, kar se danes na svetovnih trgih pogosto dogaja in povzroča negotovost ter nezmožnost kakršnegakoli dolgoročnega načrtovanja.
Delovanje agencije bi stabiliziralo cene ključnih dobrin na svetovnih trgih, saj presežki teh dobrin ― ti bi se usmerili v sklad ― ne bi več zmanjševali cen (npr. hrane, surovin, energetskih virov), primanjkljaji pa jih ne bi povečevali.
- Delovanje agencije bi bistveno zmanjšalo možnost špekulativnega in koruptivnega ravnanja, ki je danes v svetu izjemno razširjeno.
- Države bi se lahko, z vezavo svojih valut, oprle na svetovno obračunsko valuto (UNCU), kar bi predstavljalo osnovo za bolj stabilna razmerja med različnimi svetovnimi valutami.
Negativne plati uvedbe agencije bi občutile predvsem današnje privilegirane skupine, ki si neupravičeno lastijo ogromna bogastva planeta in koristi, ki jih to bogastvo prinaša. Odpoved absolutnega lastništva nad skupnimi dobrinami človeštva, bi bila nujna in največja žrtev uveljavitve principa medsebojne delitve dobrin.
Kar pa še ne pomeni, da posamezniki ali podjetja s temi dobrinami ne bi mogla več upravljati. Z njimi bi lahko upravljali kot začasni upravitelji (npr. s koncesijami ali začasnim lastništvom), vendar pod določenimi pogoji: da upoštevajo človekove pravice, delovne in okoljske standarde; da naravne vire izkoriščajo v skladu z načeli trajnostnega razvoja; da skupnosti (lokalni, državni ali globalni) plačujejo nadomestila za izkoriščanje in uporabo teh virov itd..
Ali bi trgovina kakršno poznamo danes zamrla?
Klasičen način trgovanja bi še vedno obstajal, vendar bi trgovine in drugi udeleženci v tem procesu postopno začeli delovati na bolj pravičnih temeljih. Danes je v svetu že uveljavljeno gibanje Pravična trgovina, v katerem imajo tudi mali proizvajalci koristi od prodaje, ne pa samo veliki trgovci in drugi posredniki ter različni špekulantje. A tudi sami potrošniki (skupaj z večjo ponudbo izdelkov po načelu pravične trgovine) so tisti, ki lahko z izbiro nakupov prisilijo trgovce in dobavitelje k pravičnejši porazdelitvi koristi od prodaje in uporabe dobrin.
Kako bi agencije in globalne obračunske valute (UNCU) vplivala na denarne sisteme posameznih držav?
Svet pravzaprav nujno potrebuje denarno oporo, ki bi jo lahko predstavljala svetovna obračunska denarna enota (UNCU). Tudi če globalna obračunska enota nikoli ne postane pravi denar, lahko posamezne države vežejo vrednost svojega denarja na ta »svetovni denar« in s tem omogočijo stabilnost svojega pravega denarja. Nekoč je imel denar osnovo v zlatu, danes pa bi to osnovo predstavljale skupne dobrine, kar bi denarju zagotavljalo veliko mero trdnosti in stabilnosti.
Kako bi se agencija financirala?
Agencija bi delovala v okviru OZN in bi se financirala bodisi iz sredstev Združenih narodov bodisi iz neposrednih članarin članic agencije. Države bi lahko tudi prostovoljno prispevale v poseben intervencijski sklad, tako v obliki dobrin kot denarja. Iz teh prispevkov bi se lahko pomagalo državam z velikimi primanjkljaji ali če jih prizadanejo katastrofe.
Bi veljalo poskusiti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar